O dokazovanju vzročnosti, pristranosti v raziskavah in zlorabi znanosti na primeru tobačne industrije

Leta 1953 so številne raziskave medicinskih strokovnjakov kot tudi interne raziskave tobačne industrije nedvoumno dokazale, da tobačni dim povzroča raka. Zato se je tobačna industrija lotila obsežne kampanje zanikanja škodljivosti kajenja. Znanost, ki so jo financirali, ni bila ponarejena neposredno, vendar ni imela zveze s proučevanjem vpliva kajenja na zdravje. Če so se potrdile nevarnosti kajenja, so projekt bodisi ustavili bodisi preprečili objavo rezultatov. Financirali so znanstvenike različnih strok, da so pričali za tobačno industrijo na sodiščih in ameriškim kongresom, in javno delovali v njihov prid, pri čemer niso razkrivali virov financiranja. Znani biostatistik je leta 1966 pred ameriškim kongresom pričal, da med kajenjem in pljučnim rakom ni statistične povezave. Drugi profesor uporabne matematike, ki je od tobačne industrije prejel okoli 10 milijonov dolarjev, je še po letu 1990 omalovaževal ocene o številu smrti zaradi kajenja. Avtor obsežnega članka o zgodovini pljučnega raka iz leta 1964, ki je zagovarjal tezo, da pogostost pljučnega raka ne narašča, pač pa je le posledica boljše diagnostike, je v reviji »pozabil« navesti, da ga plačuje tobačna industrija. Podkupljeni psihologi in psihiatri so pričali, da je kajenje navada, ne pa zasvojenost, zanikali učinke nikotina ter izpostavljali genetsko nagnjenost h kajenju. Celo v letu 2016 je Ekonomska Fakulteta UL prejela denar tobačne industrije za spodbijanje utemeljenosti ukrepov proti tobaku. S stalnim zanikanjem vzročne povezanosti kajenja z boleznimi je tobačna industrija kriva največje zlorabe znanosti po obdobju nacizma, hkrati pa je s tem nehote pripomogla k razvoju na-dokazih-temelječe medicine.