V začetku letoąnjega leta sta Svetovna zdravstvena organizacija in Mednarodno zdruľenje za hipertenzijo izdali nova priporočila za obravnavanje arterijske hipertenzije (Journal of Hypertension 1999; 17: 151-183). Za izdajo novih priporočil so se odločili, ker niso zadovoljni z doseľenim stanjem na področju preprečevanja kardiovaskularnih bolezni. Kar se hipertenzije tiče, ugotavljajo, da ima v najbolj razvitih okoljih le 27 % hipertonikov urejen krvni tlak. Ostalih 63 % pa bodisi sploh ne ve za visok krvni tlak ali pa ga nezadovoljivo zdravi. V nekaterih drľavah je poloľaj ąe slabąi, saj v Veliki Britaniji ocenjujejo, da je le 6 % oseb z visokim krvnim tlakom dobro zdravljenih. Tudi pri nas je stanje daleč od zaľelenega, zato ni čudno, da v zadnjem desetletju ne beleľimo zadostnega napredka na področju zniľevanja obolevnosti in smrtnosti zaradi kardiovaskularnih bolezni.

Ker se krvni tlak nenehno spreminja, je diagnoza arterijske hipertenzije moľna samo na osnovi več meritev krvnega tlaka, ki so narejene ob različnih obiskih pri zdravniku. Merjenje krvnega tlaka izvajamo sede s pomočjo ľivosrebrnega sfigmomamometra in drugih merilnikov. Pred meritvijo naj bolnik nekaj minut sede miruje. Manąeta naj bo v viąini srca. Za diastolični tlak uporabljamo 5. fazo Korotkowih ąumov. Ob prvem pregledu izmerimo krvni tlak na obeh rokah. Pri starejąih bolnikih in diabetikih merimo krvni tlak tudi stoje. Najkrająi diagnostični program vključuje osebno in druľinsko anamnezo, telesni pregled, pregled urina ter meritve koncentracij kalija, kreatinina, krvnega sladkorja in holesterola ter EKG. Za 24-urno merjenje krvnega tlaka se odločimo, če opazimo veliko variabilnost krvnega tlaka pri posameznih pregledih, če sumimo na fenomen bele halje, če ima bolnik znake hipotenzije ali če je hipertenzija neodzivna na zdravljenje. Vedeti je treba, da je povprečni 24-urni krvni tlak, pa tudi krvni tlak, ki si ga bolnik sam izmeri doma, niľji od tlaka, ki ga izmeri zdravnik v ambulanti. Tako 125/80 mm Hg povprečnega 24-urnega tlaka in tlaka, ki si ga bolnik sam izmeri, pribliľno ustreza krvnemu tlaku 140 mm Hg, ki ga izmeri zdravnik v ambulanti.

Odločitev o zdravljenju arterijske hipertenzije ni odvisna samo od viąine krvnega tlaka, ampak nanjo vpliva tudi navzočnost dejavnikov tveganja, okvara tarčnih organov, prisotnost sočasnih bolezni, kot so sladkorna bolezen, srčno-ľilne bolezni, ledvične bolezni in druge okoliąčine, ki vplivajo na bolnikovo prognozo. Tako hipertonike razdelimo v skupine glede na tveganje, ki je lahko majhno, srednje, veliko in zelo veliko. Dobrobiti zdravljenja hipertenzije so namreč zelo odvisne od ogroľenosti posameznega bolnika.

Osnova zdravljenja hipertenzije je zdrav ľivljenjski slog, ki vključuje opustitev kajenja, hująanje, zmernost v uľivanju alkohola, zmanjąanje uľivanja soli in redno telesno aktivnost. Če to ne zadoąča, začnemo zniľevati krvni tlak z zdravili, a tako, da bolnik ąe naprej ľivi v zdravem ľivljenjskem slogu. Pri izbiri prvega zdravila imamo na voljo ąest skupin antihipertenzivov: diuretike, zaviralce beta, zaviralce kovertaze, zaviralce kalcijevih kanalov, zaviralce alfa ter zaviralce angiotenzinskih receptorjev, ki so jih sorazmerno hitro uvrstili med zdravila prvega reda. Naątete skupine zdravil se ne razlikujejo glede učinkovitosti, precej pa je med njimi razlik glede stranskih učinkov. Tako imajo diuretiki in zaviralci beta več stranskih učinkov, novejąa zdravila (zaviralci angitenzinskih receptorjev) pa toliko kot placebo. Zdravila se tudi razlikujejo glede dokazanosti, da zmanjąujejo obolevnost in umrljivost zaradi kardiovaskularnih bolezni. Za starejąa zdravila je teh dokazov več, za novejąa pa ti dokazi ąe prihajajo.

Pri izbiri prvega zdravila postopoma individualno. Izberemo zdravilo, za katero pričakujemo, da bo pri posameznem bolniku najbolj učinkovito in povzročalo najmanj stranskih učinkov. Samo tako lahko doseľemo, da bo bolnik zdravila jemal redno in ne bo prekinjal zdravljenja.

Če monoterapija ne zadoąča, so priporočljive kombinacije antihipertenzivov, ki imajo aditivni učinek. Zaradi niľjega odmerka posameznega zdravila so stranski učinki redkejąi. Najučinkovitejąe so kombinacije diuretika in zaviralca beta, diuretika in zaviralca konvertaze, diuretika in zaviralca angiotenzisnkih receptorjev, dihidropiridinskega zaviralca kalcijevih kanalov in zaviralca beta, zaviralca kalcijevih kanalov in zaviralca konvertaze ter zaviralca alfa in zaviralca beta.

Ker tveganje naraąča z viąino krvnega tlaka, ľelimo takąen krvni tlak, da je kardiovaskularno tveganje čim manjąe. Najbolje je, če je krvni tlak 120/80, saj le v tem primeru nismo izpostavljeni povečanemu tveganju. krvni tlak je normalen, če je pod 130/85, visoko normalen pa med 130/85 in 139/89. O hipertenziji govorimo, če je krvni tlak 140/90 mm Hg ali več.

Cilj zdravljenja hipertenzije je čim bolj normalen krvni tlak. zato je ciljni krvni tlak pri hipertonikih v mladosti in v srednjem ľivljenjskem obdobju ter pri diabetikih pod 130/85, pri starejąih hipertonikih pa pod 140/90.

	prejąnji članek	naslednji članek