Anton Prijatelj



Prim. Vasja Klavora, dr. med.

Rojen si bil v Ljubljani, otroąka leta preľivljal v Srbiji kot izgnanec, niľjo gimnazijo si obiskoval v Tolminu, viąjo v Kranju. Da se imaą za Primorca, si dokazal kar nekajkrat. Vendar nas zanima, ali si bolj "tminc" ali "bčan" (Tolminec, Bovčan).

Devet let mi je bilo, ko smo se vrnili iz izgnanstva v Srbiji, kamor so naąo druľino in ątevilne Slovence leta 1941 izgnali Nemci. Do tedaj je naąa druľina ľivela na Jesenicah na Gorenjskem in naneslo je, da sem bil rojen v Ljubljani. Očeta, primorskega emigranta iz Bovca, ravnatelja meąčanske ąole, "sokola" in gledaliąkega reľiserja, so Nemci ľe prve dni odpeljali v Begunje, pozneje so priąli ąe po naju z mamo, ki je bila učiteljica, in nas vse skupaj zaprli v taboriąču ©entvid nad Ljubljano. Od tam je vlak, poln Slovencev, odpeljal po dolgi poti skozi Hrvaąko in Bosno do Valjeva v Srbiji. Na Jesenice smo se vrnili leta 1945, a ľe po nekaj dneh so očeta premestili v Tolmin. Z mamo sva ostala na Jesenicah ąe do konca ąolskega leta, nato pa sva se podala za očetom. V Tolminu sem preľivel svoja najlepąa otroąka in dijaąka leta, čeprav sem moral pozneje v viąjo gimnazijo v Kranj, saj so viąjo gimnazijo v Tolminu ukinili. Leta, preľiveta v Kranju, so bila prijetna. Vesel sem in zadovoljen, da mi je oče takrat izbral dobro in priznano staro gimnazijo, ki se je potrjevala s svojo tradicijo, ugledom in odličnim profesorskim zborom. Priąel sem med čudovite soąolce, prijatelje in odlične ąportnike. Po končani Medicinski fakulteti in opravljeni vojaąki obveznosti sem se vrnil na Primorsko. Po opravljenem staľu v ©empetru pri Gorici, Vipavi in Postojni sem bil nekaj mesecev kot sploąni zdravnik v Solkanu in v Brdih, pozneje pa sem začel specializirati kirurgijo v ąempetrski bolniąnici. Kljub ątevilnim izzivom in prilikam, ki so se mi ponujale, sem do danes ostal v tej ustanovi. Vedno, kadar sem premiąljeval, da bi morda odąel kam drugam, me je premagala trdna navezanost na moj kraj ob Soči, na Soąko dolino od Bovca do Nove Gorice, na hribe in vse poti, ki sem jih prehodil v mladeniąkih in poznejąih letih. Navezal sem se na Tolmin, kjer je bil več kot ątirideset let dom mojih starąev in na Bovec, kjer so vznikle korenine naąega rodu. Prijetno mi je bilo delati v mestu, ki je skupaj z naąo generacijo raslo in iz skupine nekaj hiąnih blokov v zadnjih petdesetih letih preraslo v prijetno in bogato prestolnico Primorske. Zelo rad sliąim, da sem Tolminec. Rad sem Bovčan. Moj dom je v Solkanu in rad rečem, da sem doma ob Soči. Te čudovite kraje dobro poznam. Poznam ljudi, njihovo duąo in navade, zgodovino in dogodke, ki jim niso prizanaąali. Poznam kraje, vasi in zaselke ob Soči in pod gorami. Vesel sem in prijetno mi je, ko se srečujem s ątevilnimi ljudmi, ki sem jih spoznal kot zdravnik.

V razgovoru za Delo si izjavil: "Vedno grem najprej v operacijsko sobo, ąele potem na sejo, ves čas skuąam biti predvsem zdravnik kirurg kljub drugim funkcijam in zadolľitvam. Skrbim za svoje strokovno izpopolnjevanje, hočem biti na tekočem z razvojem medicinske stroke." Verjetno ta tvoja izjava kljub vsem tvojim nekdanjim in sedanjim funkcijam ąe vedno drľi?

Res je, to je kar resnična trditev. Odločno rečem, da sem si izbral poklic zdravnika - kirurga in se tudi ľe na začetku zavedal, da je to poklic, ki terja celega človeka in da brez pridnosti, ľrtvovanja, trdega ątudija in nenehnega strokovnega nadgrajevanja, uspeha ni. To spoznanje mi je bilo vedno pred očmi in lahko rečem, da sem vse podredil temu cilju. Včasih je bilo res teľko, a popustil nisem. Kirurąki poklic imam rad in če bi se ąe enkrat odločal, bi se odločil enako. Mislim, da se temu ne bom odpovedal do zadnjega dneva mojega rednega dela. Najbolj me prizadene, če kakąen mlająi kolega meni, da strokovno izpopolnjevanje po toliko letih dela ne bi bilo več potrebno ali celo smiselno.

Imel si ątevilne funkcije, bil si predsednik Goriąkega zdravniąkega druątva, poslanec socialno-zdravstvenega zbora skupąčine, predsednik Slovenskega zdravniąkega druątva, predsednik Zveze zdravniąkih druątev Jugoslavije, vodja gastroenteroloąkega oddelka kirurgije, dolgo let ąef kirurąke sluľbe, ąef zdravnik bolniąnice, v.d. direktorja bolniąnice in ąe in ąe. Sedaj si svetovalec direktorja in kirurg na oddelku. Prav gotovo si na teh dolľnostih in funkcijah doľivljal prijetne, pa tudi neprijetne dogodke. Kaj ti je od enih in drugih ostalo najbolj v spominu?

Kot mladega zdravnika v bolniąnici so me starejąi kolegi povabili k sodelovanju v Slovenskem zdravniąkem druątvu. Skupaj smo začeli in postavili trdne temelje Goriąkemu zdravniąkemu druątvu, ki je bilo skozi nadaljnja leta svojega dela uspeąno in privlačno za zdravnike. Pogosto in redno smo se zbirali, posluąali strokovna predavanja in reąevali, kolikor je bilo mogoče in kolikor so tedanje razmere dovoljevale, naąe probleme. Vse je imelo osnovo v druľenju, razgovorih, stroki in tudi prijetnih srečanjih in izletih. Sponzorjev tedaj nismo imeli, tudi večerij ne. Znali smo se sami poveseliti po končanih sestankih ali predavanjih. Zelo smo spoątovali starejąe kolege. Čeprav sem bil tedaj ąe kar mlad za take funkcije, sem bil več let predsednik Goriąkega zdravniąkega druątva, Tako se je zgodilo, da sem delo nadaljeval v Ljubljani, najprej kot član glavnega odbora Slovenskega zdravniąkega druątva in pozneje ąest let kot predsednik, do leta 1984. Po tem letu je bila Slovenija na vrsti, da njen član predsedstva Zveze zdravniąkih druątev Jugoslavije prevzame mesto predsednika in to predsedstvo sem vodil do leta 1987. Malce je bilo naporno, ko sem moral enkrat na mesec v Beograd, a je tudi to minilo in kmalu so se začele naąe, do tedaj zelo prijateljske in kolegialne vezi, krhati. Po tem letu v predsedstvu nisem več sodeloval.

V obdobju Izvrąnega sveta, ki ga je vodil Stane Kavčič, sem bil poslanec socialno-zdravstvenega zbora republiąke skupąčine in član skupąčinskega odbora za zdravstvo. To je bilo za slovensko zdravstvo zanimivo in po moji presoji zelo plodno obdobje. V tem obdobju je nastajala mreľa novih bolniąnic in zdravstvenih domov, tedaj smo gradili tudi naąo bolniąnico. Veliko se je delalo, z veseljem in ambicijami, brez materialnih stimulacij ali drugih finančnih nagrad. Vesel sem bil, da je tedaj priąla do veljave tudi moja generacija, tako v skupąčini kot v Izvrąnem svetu.

Pozneje sem delo nadaljeval kot ąef zdravnik v bolniąnici, vodja gastroenteroloąkega oddelka kirurgije. Do lanskega leta sem bil predstojnik kirurąke sluľbe. V vsem tem času nisem zanemaril svojega osnovnega poklica kirurga. Kljub vsem odgovornim nalogam, ki sem jih poąteno in vestno opravljal, sem opravljal svoje delo. Osnovni poklic mi je bil vedno prvi. In ąe nekaj sem pozabil, kar morda spada med neprijetne dogodke, po katerih me spraąujete. V izrazito prehodnem obdobju, leta 1992, sem, ne po svoji volji, prevzel mesto vrąilca dolľnosti direktorja ąempetrske bolniąnice. Delo je bilo trdo in veliko teľav smo imeli. Trudil sem se, da bi jih premostili in obdrľali ugled in strokovno raven, ki jo je bolniąnica do tedaj imela. Toda skupina nestrpnih kolegov je od mene kot vrąilca dolľnosti direktorja takrat zahtevala to, kar je s skupnim naporom vseh slovenskih zdravnikov, zdravniąkega sindikata in pristojnega ministrstva ąele čez leta končno le uspelo. ©ele tedaj se je izkazalo, da direktor bolniąnice ni tisti, ki bi lahko odločal o tem, kar sem takrat trdil in si nakopal jezo nekaterih svojih kolegov. Nisem bil več "njihov" in poľreti sem moral marsikatero ľalitev, ki ni bila v ponos medsebojnim odnosom med kolegi. Proąnjo tedanjega ministra za zdravstvo, naj nadaljujem svoje delo, sem z vsem spoątovanjem do njega kot kolega in ministra zavrnil. Vrnil sem se nazaj v zavetje svoje kirurgije in skozi leta opazoval, kaj se je dogajalo. Bilo je zanimivo, a hkrati ľalostno, saj sem na vse to ob ąe pravem času opozarjal. V spominu pa mi bo ostalo to, da je naąa bolniąnica v zadnjih dveh letih le naredila velik korak naprej in si pridobila ugled, ki ga zasluľi.

V istem razgovoru za Delo si izjavil: "Včasih mi druľbeno delo pobere več energije in me torej fizično in psihično bolj obremenjuje kot zelo teľek kirurąki poseg." Vem, da imaą kar veliko tako telesnih kot duąevnih aktivnosti. Si planinec, gorski reąevalec in pilot. Kje se najbolj spočijeą?

Prav gotovo drľi, da mi je vse to delo pobralo tudi nekaj energije. Bila so obdobja zadovoljstva, veselja ob uspeąnosti, pa tudi razočaranja ob mojih kritičnih razmiąljanjih do vsakdanjih dogodkov v prejąnji in sedanji drľavi. Tega nisem nikdar skrival. Najbolj me moti, kadar so pri pogovarjanju in dogovarjanju med ljudmi v ospredju le osebni interesi, nepoątenost, nespoątovanje in zelo pogosto nizka kulturna raven izraľanja. Čeprav je kirurąko delo teľko in naporno, tako podnevi kot ponoči, se v operacijski sobi počutim sproąčeno in misli so usmerjene le k enemu cilju. O uspehu odloča le znanje in potrebno je malo besed
.

Sprostim se doma, ob svoji druľini, ob petih vnukih, v naravi, ątevilnih pohodih po hribih in gorah, v veseli druľbi. Soproga s potrpeľljivostjo sledi mojemu delu. Vesela je, če se lahko podamo po mojih poteh. Vedno me privabljata tolminsko in bovąko področje, rad sem ob Soči. Več kot petindvajset let sem aktiven gorski reąevalec, sprosti me, če lahko sedem za krmilo motornega letala. ®ivljenje je tudi lepo in zanimivo!

Izdal si tri knjige s tematiko prve svetovne vojne: Plavi kriľ, Koraki skozi meglo in ©kabrijel. Vse tri so posvečene dogodkom v naąih krajih med prvo svetovno vojno. Kako si se začel ukvarjati z zgodovino in ąe posebej z zgodovino prve svetovne vojne v naąih krajih?

Zanimanje za zgodovino me spremlja od otroąkih let in prav gotovo sem lahko hvaleľen očetu, ki je ta predmet poučeval in ki mi je bil prvi mentor. Ure in ure sem ga posluąal in vrtal z vpraąanji, ki so me zanimala. Tudi moja knjiľnica se je polnila s podobnimi knjigami, z zgodovino vseh obdobij. Morda so prav usoda mojih prednikov na Bovąkem, njihovo izgnanstvo v prvi svetovni vojni, podobno doľivetje v mojih zgodnjih otroąkih letih, moje hoje po gorah in moji stiki z ljudmi ob Soči razlog, da me je obdobje prve svetovne vojne pritegnilo. Z branjem in brskanjem po različnih virih sem odkrival veliko neznanega in zanimivega; premalo sem vedel o vsem. Skozi leta se je nabralo veliko gradiva in znanja, pa tudi spoznanje, da nisem edini, ki me zanima to obdobje slovenske zgodovine. Z znanjem je postala moja hoja po gorah in krajih ob Soči ąe bolj zanimiva. Teľko se je bilo odločiti, da vzamem pero v roke in začnem pisati. Zavedal sem se, da se kot zdravnik po poklicu podajam v drugo področje in da je to zahtevna stvar. Zelo sem bil kritičen do svojega dela, čeprav sem vedel, da to počnem kot ljubiteljski zgodovinar in publicist. Nisem vedel, kaj bo na to rekla zgodovinska stroka. Odločil sem se, da zbrano gradivo ponudim bralcu kot pripoved, ki bo zanimiva in ne dolgočasna. ®e sami vojni dogodki so tragična stvar, kaj ąele usoda posameznega naroda ali posameznika, ki se je znaąel v tem objemu. Mojo prvo knjigo Plavi kriľ so bralci lepo sprejeti in to mi je dalo pogum, da sem delo nadaljeval. Nehote se je zgodilo, da je bilo zbranega dovolj za več knjig in nastala je trilogija kot zaključena celota o vojnih dogodkih med prvo svetovno vojno v Posočju. V prvi knjigi sem opisal dogajanja na Bovąkem, v drugi, Koraki skozi meglo, sem zajel Tolminsko in v tretji, ©kabrijel, sem opisal vojne grozote na nesrečnem hribu s tem imenom nad Novo Gorico. Delo ni bilo lahko in v zadnjem desetletju so v zaporedju treh let vse tri knjige iząle. Bralci so jih lepo sprejeli, tudi s kritikami sem bil zadovoljen. Bil sem vesel, ko so mi za to delo čestitali ątevilni moji kolegi, moji učitelji, tudi zgodovinarji in neąteti, ki jih do tedaj nisem poznal. Zlasti me je veselilo, da je veliko ljudi po prebiranju teh pripovedi prvič obiskalo kraje in gore v Posočju. In teh ni malo!

Vse tri knjige so doľivele izjemen odmev. Prevedene so bile tudi v nemąčino. Prav knjiga Plavi kriľ je imela ľe dva ponatisa, sedaj pripravljaą tretjega.
Tudi tretja knjiga v nemąčini je doľivela predstavitev na Dunaju. Kako si doľivljal predstavitve s tako uglednimi gosti?

Res je, da so vse tri knjige doľivele v slovenski javnosti izreden odmev in vesel ter hkrati presenečen sem bil ob tem. Naklonili so mi veliko pozornosti in zadovoljen in počaąčen sem, da se lahko predstavim tudi v naąi ugledni zdravniąki reviji. Podoben razgovor so mi pred leti naklonili kolegi - uredniki časopisa Medical Tribune, ki izhaja v Wiesbadnu in pokriva vse nemąko govoreče drľave. Posebna avstrijska javnost se zelo zanima za zgodovino tega obdobja. Tako se je zgodilo, da so vse tri moje knjige prevedli v nemąčino. Moram reči, da sem bil tega izredno vesel, saj se je krog bralcev zelo povečal. Tudi ob predstavitvi knjig so mi naklonili precej pozornosti, saj so prvo in drugo knjigo leta 1993 in 1996 na avstrijsko- slovenskih kulturnih večerih predstavili v dunajskem parlamentu. Obakrat se je zbralo veliko uglednih gostov iz Avstrije in Slovenije. Nepozaben večer sem doľivel letos, ko so mojo knjigo ©kabrijel ob prevodu v nemąčino predstavili v Vojnem muzeju na Dunaju. Ob vseh uglednih gostih se mi je zdelo, da smo sredi Dunaja doľiveli ne le predstavitev slovenske knjige, temveč tudi lep slovenski večer, tako za vse prisotne iz Slovenije kot za slovensko Mohorjevo zaloľbo iz Celovca, ki je knjigo izdala, ter za mnoge, v Avstriji ľiveče rojake.

Prva moja knjiga je doľivela dve izdaji in poąla, zato mi je zaloľba ponudila tretji ponatis. Precej let je ľe poteklo, kar sem zadel s to knjigo. Poskuąam jo dopolniti, dodati ąe kaj novega in zanimivega ter jo tehnično posodobiti. Mislim, da mi bo uspelo. S tem se sedaj ukvarjam.

Ali je bilo kaj odmeva na tvoje knjige s strani drugače mislečih ali s druge strani vojskujočih, saj si poizkuąal prikazati prvo svetovno vojno kot morijo, ki je zahtevala veliko ątevilo ľrtev ąe zlasti med navadnimi ljudmi, med navadnimi vojaki vseh mogočih narodnosti?

Ob vsem mojem pisanju in opisovanju vojnih dogodkov sem se drľal prepričanja, da so se vsi dogodki prve svetovne vojne, ali točneje na soąki fronti, dogajali na slovenskem narodnostnem ozemlju in da je to tudi del naąe slovenske zgodovine, ne samo stvar vojskujočih se strani. Vojna je zajela naąe kraje in prizadeto je bilo naąe ozemlje in njeni prebivalci. Za dolga leta je zaznamovala usode ljudi, ľivečih ob Soči. Po koncu so ostale ruąevine, ljudje so se vračali iz begunstva. ©tevilni ne. ©tevilni so padli in umrli, mnogi so ostali tam, kamor so se pred vojno zatekli. Za dolga leta so Primorci spet ostali pod tujim jarmom, ki jim kot narodu ni prizanaąal. Vojne dogodke sem poizkuąal opisovati objektivno, tako eno kot drugo stran, saj so si bili navadni vojaki v razmiąljanju zelo podobni. Vsaka stran je poveličevala svoje uspehe, najbolj poveljujoči. Resnica gorja in trpljenja je bila na strani tistih, ki so ľdeli v jarkih in kavernah in so se morati pobijati med seboj.

Prim. Vasja Klavora, dr. med. (prvi z leve)

Nekdo me je opozoril, da sem preveč poudaril plinski napad pri Bovcu. Gnusno dejanje me je kot človeka, zdravnika in humanista prizadelo, ko sem brskal po virih in odkrival, da so nevsakdanji napad te vrste prvič preizkusili na Bovąkem polju. Morda resnice o ątevilu mrtvih res ne bomo nikdar odkrili, toda tam so ljudje umrli na grozovit način, ki ga je nekdo temeljito pripravil in zasnoval. Prav gotovo je tista stran, ki jo je to prizadelo, ątevilo mrtvih povečevala, druga pa o tem ni pisala. Kritičen bralec bo ob vseh dogajanjih danes nedvomno znal izluąčiti pravo resnico. Poveličevati nisem hotel ne ene ne druge strani. Pred nekaj leti mi je italijanski zaloľnik, ki se je seznanil z mojimi knjigami, ponudil, da bi dela prevedli v italijanski jezik, vendar pod pogojem, da bi nekatere stvari le malo spremenil, saj sem po njegovem pisal preveč po slovensko, motilo ga je, da sem pisal preveč o slovenskih vojakih in celo o spomeniku, ki naj bi jim ga postavili ob Soči. Njegove ocene sem bil vesel in sem mu to tudi povedal. Seveda s prevodom ni bilo nič. Morda prav na Primorskem ljudje najbolje vedo, kdaj se tujec ali sosed neprimerno obnaąa in v svojih mislih skriva tudi pohlep po nekdanjih ozemljih in zanemarja narod, ki tam ľivi. Vse, kar so ljudje ob Soči doľiveli samo v tem stoletju, je dovolj, da ne nasedajo podobnim teľnjam, in tudi opozoril, kako je treba v takem primeru ravnati, ne potrebujejo. Obstojajo pa tudi na eni in drugi strani resni pisci, ki poskuąajo objektivno opisati dogajanja. Veseli me, da sem v nekaj zadnjih italijanskih in avstrijskih knjigah zasledil o tem obdobju zelo kritične ocene in tudi pozornost do slovenskih piscev, ki jih v svojih virih navajajo tudi moja dela.

Ali sredstva javnega obveąčanja uporabijo kdaj podatke iz tvojih knjig?

Pogosto opazim, da so podatki v naąih sredstvih javnega obveąčanja, pa tudi v tujih knjigah, vzeti iz mojega dela. Večinoma to storijo korektno, navedejo delo in avtorja, kar mi zadostuje. Zgodi pa se tudi, in zgodilo se je, da človek gleda dolgo, vnaprej napovedano dokumentarno oddajo na slovenski televiziji, in da se mu zazdi besedilo kar naenkrat znano, ąe bolj pa posnetki iz knjig, ki jih je avtor s trudom zbral po arhivih ali drugod. Toda ne doľivi, da bi ga za to vsaj vpraąali ali njegovo ime zapisali na koncu, vsaj tam nekje pri tehničnem osebju. Ko je vsa slavnost prve predstavitve končana, ustvarjalcem le pride na uho, da so del gradiva vzeli iz poznane knjige, saj so avtorja na začetku celo prosili, če bi sodeloval, pa je bil predaleč v Novi Gorici, da bi se ga pozneje, ko so začeli delati, ąe spomnili. Dokumentarec Boj za reko so dokončali kar brez njega. Pozneje se je med ponovitvijo pojavilo tudi moje ime, a se je ob drugi ponovitvi, ki je bila spet namenjena tujini, izgubilo. Res zabavna stvar, čeprav je tudi resna in vse obsodbe vredna.

Ali pripravljaą ąe kaj iz te tematike?

Povedal sem, da pripravljam tretjo izdajo svoje prve knjige Plavi kriľ. ®elim, da bi bila ąe bolj dodelana in zanimiva. Dobil sem veliko dodatnih podatkov, v ątevilnih razgovorih sprejel dobronamerne kritične pripombe in nova spoznanja, dobil precej zanimivega slikovnega gradiva in vse to je treba v miru urediti in pripraviti. Za zdaj je to vse. Ob vsem delu, ki ga kot zdravnik opravljam, prostega časa ni veliko. Priznati pa moram, da me je vojna tematika, v katero sem se zadnja leta res poglabljal, kar utrudila. Upam, da bom lahko nadaljeval svoje delo, saj me privlačijo tudi druga zgodovinska obdobja.

Vpraąanje, ki bi ga prim. Vasja Klavora postavil samemu sebi?

Vrnimo se na prvo polovico naąega razgovora. Vrnimo se k mojemu poklicu, ki sem ga izbral in ga ąe vedno z vsem veseljem opravljam. S tega področja sem si sam v mislih zastavil vpraąanje in dovolite mi, da vam povem kar odgovor. Morda vas bosta vpraąanje in odgovor presenetila, da jima posvečam toliko pozornosti, a vseeno, velja to izreči.

Zadovoljen sem in vesel bom, če si bom ob koncu svojega zdravniąkega dela lahko rekel, da sem sledil prvemu delu Hipokratove zdravniąke prisege in vedno spoątoval vse svoje učitelje in vse starejąe kolege, ki so me učili in mi pomagali, da lahko izpolnjujem svoje poslanstvo.

	prejąnji članek	naslednji članek