Ko bolezen prizadene zdravnika, se običajno vede precej drugače kot drugi bolniki.

Sam sem pred nekaj leti zbolel za hudo obliko depresije.

Najprej je bila teľava, kako bolezen sprejeti in se otresti bojazni, da jo bodo odkrili oziroma prepoznali moji sodelavci. Zdelo se mi je zelo pomembno, da o tem ve čim manj ljudi. Bal sem se, da bodo začeli dvomiti v moje delovne in strokovne sposobnosti. Zaradi bolezni sem imel ľe sam slabo mnenje o sebi in svojih sposobnostih, zato sem se zelo trudil na različne načine pokazati delovno zagnanost. To mi seveda ni najbolje uspevalo in zelo verjetno so nekateri sodelavci opazili moje teľave in bolezen tudi prepoznali.

Začelo se je zdravljenje. Z jemanjem tricikličnih antidepresivov so nastopili izredno neprijetni stranski pojavi: tresenje rok in glave, klonizmi, motnje prilagajanja, suha usta, zaprtost in povečanje telesne teľe. ®al antidepresivi nove generacije niso bili učinkoviti.

V sluľbo sem hodil z odporom in strahom. V stikih z bolniki in osebjem sem postal odmaknjen. Izogibal sem se srečanj s sodelavci izven delovnega časa. Prevladovalo je občutje, da ľivljenje nima vrednosti, in vsi napori za ponovno pridobitev smisla in veselja do ľivljenja so bili vse manj učinkoviti.

Pred boleznijo sem bil zelo druľaben, zato je bila sprememba ąe toliko bolj boleča.

Stanje se je bistveno izboljąalo po uvedbi terapije z revezibilnimi inhibitorji MAO. Za nekaj let sem ponovno zaľivel skoraj normalno.

Neko poletje je bolezen ponovno nastopila z vso intenzivnostjo. Pojavila se je huda nagnjenost k samomoru. Moral sem na bolniąko. Stanje je bilo katastrofalno. Realni svet je zame praktično prenehal obstajati. Vse razmiąljanje se je omejilo na tehnični del izvedbe sklepnega dejanja. Ohranjalo in v najbolj kritični točki tudi reąilo me je medicinsko znanje o naravi tovrstnih teľav. Vzdrľeval sem se s skrajnimi napori, saj sta v meni ugasnila sleherno veselje in interes na vseh področjih. Tudi druľina kot osnovna vrednota je v teh dneh izgubila svoj ohranjevalni in varovalni učinek. Več mesecev sem visel med ľivljenjem in smrtjo. V neskončnost sem si postavljal vpraąanje, kdaj bo medicina sposobna to bolezen tudi v teľkih oblikah hitreje in učinkoviteje obvladati.

V dneh odsotnosti z dela sem največ časa preľdel v popolni pasivnosti z zelo majhnim upanjem, da bom ąe kdaj dejaven.

Ko je končno nastopilo izboljąanje, se je optimizem vračal počasi. ©e vedno so se javljala krająa poslabąanja. Vračanje v prejąnje stanje je trajalo mesece.

Na delovnem mestu mi je veliko pomagal kolegialni in taktni odnos kolegov zdravnikov. Ponovno sem zaznal oziroma začutil zadovoljstvo pri delu z bolniki.

Zdaj sem v fazi vračanja v pozitivno doľivljanje ľivljenja kot celote. Gradim na svetlih točkah sedanjosti in preteklosti. Zavedam se zloveąče bliľine prepada, kamor me ąe vedno lahko potisne morebitna ponovitev bolezni.

Toda zavedam se tudi dejstva, kako pomanjkljivo smo zdravniki seznanjeni z značilnostmi depresije, ki lahko pripelje depresivnega bolnika do najbolj tragične odločitve, kar jih pozna planet. Najbolj razumno bitje se odloči za "samoprenehanje".

Med boleznijo sem se lahko prepričal, kako malo bolezenskih teľav zazna bolnikova najoľja okolica. Očitno se organizem pri depresiji odlično zamaskira. Sedaj mi je jasno, zakaj je toliko hudih depresij ob pregledu pri zdravniku neodkritih. 

	prejąnji članek	naslednji članek