Zmotila sta se tako Descartes kot Rousseau. Človekove osebnosti ne moremo meriti le z veličino njegovega razuma ali čustvenosti, temveč s spletom obeh in ąe drugih dejavnikov. Najnovejąe raziskave dokazujejo, da so čustva pomembnejąa.

Znanstvena odkritja ali tehnične novosti se porajajo zaradi človekovih potreb po boljąem in naprednejąem. Danes je napredek v znanosti tako hiter, da ľe majhna nepozornost pri zasledovanju novosti lahko zamaje tako raziskovalno kariero znanstvenika, kot tudi posel uspeąnega podjetnika. Človek se je pustil omreľiti hlastanju za podatki, ki jih v svoji zaverovanosti v napredek vestno obdeluje, razvrąča, razčlenjuje na vse mogoče, tudi njemu neprijazne načine. Nova miselna usmerjenost poveličuje vrednote, ki jih je mogoče izmeriti ali stehtati, neopazno pa odriva in zanemarja nekatere druge, ki jih nujno potrebujemo za ohranjanje osebnega ravnovesja in ravnovesja druľbi. Iz takąnega neravnovesja se je rodila kriza medosebnih odnosov, ki ob vseh tehničnih doseľkih človeku ni prinesla boljąega in naprednejąega. Potreba po reąitvi krize je znanstvenike usmerila k iskanju njenih vzrokov. Ugotovili so, da človekove sposobnosti niso odvisne le od njegovih večjih ali manjąih umskih sposobnosti, ki jih merimo z inteligentnostnim količnikom, ampak tudi od čustvene inteligentnosti, ki lahko vzpostavi poruąeno ravnovesje v človeku in druľbi.

Pojem čustvena inteligentnost je uvedel ameriąki psiholog Daniel Goleman. Osnoval jo je na dognanjih filozofov, psihologov in zdravnikov, od Aristotela, Sigmunda Freuda, Carla Gustava Junga, do svojih sodobnikov, Antonia Damasia, Josepha LeDouxa, Howarda Gardnerja, Petra Saloveya, Johna Mayerja in ąe veliko drugih, ki so se v raziskovalnem delu posvetili čustvom. S čustveno inteligentnostjo je Daniel Goleman vzburil duhove razmiąljujočega sveta, ker jo je znanstveno utemeljil s fizioloąkimi in nevroloąkimi dognanji in ji dodelil mesto v osebnostni in druľbeni rasti. Čustvena inteligentnost je sposobnost obvladovanja čustvenih vzgibov. Pomembno vlogo odigra zlasti v trenutkih, preden vzgibi doseľejo neokorteks. Čustvena inteligentnost je le delno prirojena lastnost. Na srečo jo je mogoče privzgojiti. Izraz čustvena inteligentnost je sam po sebi klic k ravnovesju, saj zdruľuje dva nasprotna pola, čustveni in razumni um.

Zveličavnost inteligentnostnega količnika je pred Danielom Golemanom ovrgel Howard Gardner s svojo teorijo o razseľnostih uma. Uspeh v ľivljenju je odvisen od spektra različnih vrst inteligentnosti, med katerimi je sedem ključnih. Visoko mesto zavzema osebna inteligentnost, ki jo Gardner deli na inteligentnost v medosebnih odnosih (medosebna inteligentnost) in inteligentnost v notranjem spoznavanju (notranja osebna inteligentnost).

Howardova spoznanja so ątevilni nadgrajevali in izpopolnjevali. Peter Salovey je na primer razseľnosti osebne inteligentnosti razvrstil v pet skupin sposobnosti: poznavanje svojih čustev, obvladovanje čustev, spodbujanje sebe, prepoznavanje čustev drugih in uravnavanje odnosov. Vse naątete sposobnosti so potrebne za uspeąne medosebne odnose in so nepogreąljive pri delu z ljudmi, ąe zlasti s tistimi, ki potrebujejo pomoč.

V mnoľici ljudi, ki potrebujejo pomoč, so tudi bolniki. Bolezen je ena od posledic poruąenega ravnovesja v človeku. Bolezen, ąe zlasti nevarna bolezen, lahko močno omaja človekovo vero v varnost in neranljivost. Bolni človek včasih prehitro popusti čustvenim vzgibom, ki vzbujajo strah ali zaskrbljenost, in je zato bolj krhek in brez moči za premagovanje stisk, ki so povezane z zdravljenjem. Najsodobnejąi in tehnično najbolj izpopolnjeni postopki zdravljenja so lahko povsem neučinkoviti, če je bolnik v depresiji ali je zaradi bolezni postal depresiven. To je le eden od razlogov, ki odkriva pomen čustvene inteligentnosti v zdravstvu. Najprej jo potrebuje bolnik, da ohrani sposobnost obvladovanja čustvenih vzgibov; potrebujeta jo bolnik in zdravnik v njunem medosebnem odnosu in potrebuje jo zdravnik, da bi poleg bolezni zdravil tudi bolnika.

Bolezen lahko pozdravimo, če odkrijemo njene vzroke in jih odpravimo.Medicina s svojimi preiskavami vseh vzrokov bolezni ne odkrije. V vsakdanjem ľivljenju je človek izpostavljen izjemnim čustvenim stanjem, kot so stiska, stres, anksioznost, depresija, ki so nabita s čustvi jeze, strahu in ľalosti. ©tevilne raziskave so potrdile, da so osebe, ki so dolgotrajno obremenjene s takąnimi negativnimi čustvi, manj odporne proti zdravstvenim teľavam, kot so glavobol, rana na ľelodcu, poviąana sladkor ali holesterol v krvi, poviąan krvni pritisk, in trajnejąim obolenjem, ki se iz teh teľav razvijejo. Za srčna obolenja je na primer posebej nevarna kronična jeza. Bolnika po nepotrebnem jezijo, spravijo v slabo voljo in vzbujajo sovraľna čustva tudi neprijetni dogodki, s katerimi se srečuje pri zdravljenju. Od takąnih čustev ga je treba odvrniti, bolnika pa preusmeriti k pozitivnemu čustvovanju in mu povedati, da si z obvladovanjem čustva jeze lahko prihrani prezgodnji grob. Pretirana strah in zaskrbljenost vzbujata v bolniku nezaupljivost in zmanjąujeta učinkovitost zdravljenja. Nezaupljivost pa se lahko stopnjuje v obup, ki ga pogojuje ąe eno negativno čustvo, to je ľalost. Obupan bolnik je za zdravnika najteľje reąljiv primer. Na srečo je mogoče znamenja obupavanja prepoznati iz bolnikovih čustvenih stisk, stresov in depresij, preden se stopnjujejo do kritične točke. Zunanji znaki so lahko nejeąčnost, sploąna otopelost ali brezvoljnost. Če je ugotovljeno, da so ti znaki povezani z negativnim čustvenim razpoloľenjem, zdravnik lahko priporoči dopolnilno zdravljenje s sprostitvenimi tehnikami, ki bolniku povrnejo sposobnost obvladovanja čustev, zaupljivost in optimizem.

Zdravnik, ki bolniku pomaga premagati negativna čustva, si tako ustvari pogoje za pristen in odkrit medosebni odnos z bolnikom. Zdravnik mora spodbujati odprtost, odkritost in zaupanje, saj je takąen odnos eden od dejavnikov, ki zagotavljajo uspeh zdravljenja. Pri nadaljnji rasti medosebnega odnosa morata sodelovati oba, sicer se lahko izrodi. Če se bolnik, potem ko je izvedel za diagnozo, ąe zlasti če ta ugotavlja hudo bolezen, popolnoma preda zdravniku, v katerem vidi čudodelnika in svojega odreąitelja, ter mu pasivno prepusti odgovornost za svoje zdravljenje, odnos med njima vsekakor ni primeren, saj v njem ni vzajemnosti. Prav tako ne zagotavlja vzajemnosti zdravnikova visoka strokovna usposobljenost, s katero pri praktičnem in znanstveno-raziskovalnem delu sicer dosega odlične rezultate, zaradi svoje usmerjenosti k razumnemu umu in zanemarjanja čustvenega pa se ni sposoben pribliľati bolniku. Bitko z boleznijo bolnik teľko bojuje sam. Pomoč druľine in prijateljev mu je močna opora. Močno čustveno oporo mu daje tudi zdravnik z visoko razvito čustveno inteligentnostjo, ki je iz medosebnega odnosa sposoben v bolniku prepoznati potencialnega obupanca. Spodbujanje bolnikovega pozitivnega čustvovanja je v takąnem primeru zelo primerno, saj raziskave potrjujejo, da optimisti večinoma bolje in hitreje okrevajo kot pesimisti.

Zdravnik se odloča o postopku zdravljenja, ko s preiskavami in anketami zbere dovolj podatkov o bolezni in bolniku. Tudi na tej ravni se ni mogoče izogniti čustveni inteligentnosti, saj podatki, kot so ime in priimek, rojstni datum, spol in drugo ne predstavljajo bolnika kot osebnosti. Najpomembnejąa prvina čustvene inteligentnosti, ki jo zdravnik potrebuje pri zbliľevanjem z bolnikom, je empatija, sposobnost prepoznavanja čustev drugih. Ta sposobnost med pogovorom z bolnikom zahteva zdravnikovo zbranost, saj čustev ne razkrivajo besede, temveč nebesedni znaki, ki spremljajo govor, na primer glas, obrazna mimika, kretnje. Zdravnik tako ne prepozna le bolnikovega čustvovanja, temveč lahko razkrije tudi pomembne podatke o bolezni, ki mu jih bolnik zavestno prikriva ali pa jih ne zna ubesediti. Ko zdravnik doseľe tako visoko stopnjo ubranosti z bolnikom, je sposoben odgovoriti celo na tista vpraąanja o zdravljenju, ki bolnika zanimajo, a jih ne zna ali ne upa vpraąati. Z empatijo se veča posluh za bolnika, ki občuti, da ni pomembna le bolezen, temveč tudi on sam in z večjo zaupljivostjo sprejme zdravnikove odločitve o zdravljenju.

Čustvena inteligentnost ni nikakrąna teoretična novost, ki bi v neurejenih razmerah v zdravstvu po nepotrebnem ąe dodatno obremenjevala zdravstvene delavce. Vsekakor ni "novotarija", ker ľe od nekdaj velja, da so zdravniki, ki upoątevajo tudi čustveni vidik zdravljenja, pri bolnikih bolj cenjeni in imajo tudi večji uspeh pri zdravljenju. Prav tako ni "teorija", saj je bilo večkrat ugotovljeno in potrjeno, da upoątevanje čustvenega vidika vpliva na učinkovitost in hitrost zdravljenja, kar pomeni velik prihranek časa in denarja, ki ga niti najbolj sposoben računovodja ne more zagotoviti. Pomen čustvene inteligentnosti in njeno vlogo v zdravstvu je treba posebej poudarjati, ker sodi v razred tistih vrednot, ki jih v hlastanju za drugimi zlahka odrinemo in zanemarimo, česar pa zlasti v zdravstvu ne smemo dopustiti. Zdravstvo si namreč ne more privoąčiti poruąenega ravnovesja in krize medosebnih odnosov. Ostati mora zdravo, kakovostno, sočutno, da lahko reąuje ľrtve druľbenega neravnovesja.

Razmiąljanja v zgornjih odstavkih so povzeta po Danielu Golemanu in njegovi knjigi Emotional Intelligence, ki je prevedena tudi v slovenąčino. Naj izzvenijo kot povabilo k branju tega zanimivega dela in kot izziv novim razmiąljanjem o pomenu čustvene inteligentnosti v zdravstvu in druľbi nasploh. 

	prejąnji članek	naslednji članek