Kongres, na katerem se je zbralo okoli 550 udeleľencev, je organiziralo Mednarodno psihoonkoloąko zdruľenje (IPOS), potekal pa je v sodobnem poslopju Kongresnega centra Hamburg, v mirni okolici parkov botaničnega vrta. Strokovno zanimivo zasnovan program je bil razdeljen po naslednjih tematskih sklopih: bazične raziskave, medicinsko zdravljenje, rak pri otrocih, strokovna pomoč, psiholoąke intervencije, psihosocialna skrb ter posebne teme. Del programa je bil namenjen tudi ąirąi publiki oziroma vsem tistim, ki se zdravijo zaradi raka, in tistim, ki jih ta tematika posebej zanima. To je vsekakor bila dobra priloľnost za odprti dialog med javnostjo in strokovnjaki. Vsa predavanja so potekala vzporedno v ąestih dvoranah, medtem ko so bile učne delavnice ter satelitski simpozij o transplantaciji kostnega mozga, organizirane 2. septembra, dan pred uradnim začetkom kongresa.

Glavni poudarek letoąnjega srečanja je bil na celostnem pristopu v zdravljenju in raziskovanju rakavih bolezni, za kar se psihoonkologija zavzema vse od svojega začetka.

Psihoonkologija namreč sloni na psihosomatskih gledanjih ter ves čas poskuąa ohraniti celosten pristop v obravnavi in raziskavah malignih bolezni, pri tem pa vedno upoąteva medsebojno soodvisnost telesnega in duąevnega ter tudi ątevilne psihosocialne in socioekonomske dejavnike.

Znana psihiatrinja Jimmie Holland, doajenka psihoonkologije in avtorica ątevilnih publikacij ter učbenika iz psihoonkologije, je v enem od uvodnih predavanj predstavila svoje videnje razvoja psihoonkologije v naslednjem desetletju.

Moľnosti za razvoj, ki jih ima psihoonkologija v okvirih kliničnega okolja, zaradi ątevilnih razlogov ocenjuje kot posebno velike: zaradi narave onkoloąke oskrbe v danaąnjem času imajo bolniki vedno večje potrebe po psihosocialni podpori; v zadnjih desetletjih so ustanovljene podatkovne baze, v katerih so opisane lastnosti in vrste psihičnih motenj ter psihiatričnih intervencij, tako da so sedaj dobro definirane za vse skupine pacientov, od t. i. presimptomatskih (s povečanim genetskim tveganjem za obolevnost z rakom) do tistih v času diagnostike oz. prejemanja aktivne ali paliativne terapije ter seveda preľivele s rakom, s čimer je postalo moľno diagnosticirati skupino bolnikov s povečanim tveganjem za pojav različnih duąevnih motenj. Enega od pomembnih razlogov, ki govori v prid velikim razvojnim moľnostmi, vidi tudi v dejstvu, da so v preteklem obdobju psihoonkoloąke enote v onkoloąkih centrih dokazale svojo vrednost v celoviti klinični oskrbi. Te enote, sestavljene iz multidisciplinarnega osebja, ponujajo ne samo klinično oskrbo, temveč tudi usposabljanje medicinskega osebja za prepoznavanje in obravnavo pacientov s psihičnimi teľavami.

Podobnega mnenja je bil tudi prof. A. Nagel, ki je iz zornega kota klinika onkologa predstavil videnje vloge psihoonkologa v onkoloąkih ustanovah.

Psihoonkolog je predvsem specialist, onkoloąkim bolnikom z duąevnimi motnjami strokovno pomaga; je "učitelj" supervizor oz. voditelj podiplomskih treningov, (ocenjuje se namreč, da v času svojega izobraľevanja zdravniki in drugi zdravstveni delavci ne pridobijo dovolj znanj o psiholoąkih vidikih oskrbe bolnika) ter raziskovalec z dokaj specifičnim področjem raziskav. Izjemno pomembno pa je, da prinaąa sintezo različnih konceptov ter tako omogoča holistični pristop v klinični praksi.

Precejąnje zanimanje so vzpodbudila predavanja o problemih v komunikaciji zdravnik-bolnik, kar je ąe posebej občutljiva problematika na področju onkologije.

Rak je namreč bolezen, ki ąe vedno vzbuja veliko strahov in dvomov, raząirjeno pa je tudi prepričanje, da je to bolezen, ki je kljub dolgotrajnemu, napornemu zdravljenju neozdravljiva. Za uspeąno zdravljenje pa je razen ustrezne medicinske terapije nujno tudi dobro sodelovanje med bolnikom in zdravnikom. Domneva se, da imajo bolniki s teľjimi oblikami bolezni tudi večjo potrebo, da odpravijo tesnobo. Na raven bolnikove tesnobe pa neposredno vpliva tudi lečeči zdravnik s svojim komunikacijskim slogom.

Večina avtorjev je zato izrazila potrebo po sistematičnih programih izobraľevanja, s katerim bi zdravniki obvladali tehnike za vodenje uspeąne komunikacije, kar je ąe posebej zahtevna naloga v posredovanju slabih novic. Pozitivne izkuąnje svojih programov za edukacijo zdravnikov in drugih članov onkoloąke delovne skupine so nam med drugimi predstavili nemąki, belgijski in brazilski kolegi. Njihovo skupno mnenje je, da so zaradi nenehnega ąirjenja področja delovanja psihoonkologije, pa tudi zaradi profesionalno različne strukture zdravstvenih delavcev, ki so vključeni v oskrbo onkoloąkih bolnikov, sistematični programi izobraľevanja vsekakor nujni.

Velika pozornost je bila posvečena kompleksni in večplastni vlogi druľine v spremljanju kroničnih bolnikov. Resna bolezen, kot je rak, ima nedvomno velik vpliv na ľivljenje vse druľine, po drugi strani pa je tudi druľina dejavnik, ki vpliva na potek bolezni. Kljub temu je v večini primerov njena vloga zanemarjena. Razloga za to sta lahko nezadostna usposobljenost zdravstvenega osebja za odnose z druľinami bolnikov in raząirjeno mnenje, da je v času bolezni najboljąe, da bolnikova druľina ostane v ozadju, in sicer le kot pasivni opazovalec. Različne ątudije in večletne klinične izkuąnje pa so pokazale zgreąenost takąnega pristopa, saj druľinski dejavniki v nastanku in poteku bolezni delujejo na več različnih ravneh. Druľinska patologija oz. disfunkcija je lahko dejavnik tveganja, ker disfunkcionalne druľine kaľejo večjo obolevnost med svojimi člani. Druľinski dejavniki lahko vplivajo tudi na razlike v poteku kronične bolezni, po drugi strani pa je druľina tudi pomemben vir moči za spoprijemanje posameznika z boleznijo. Pri tem ne kaľe zanemarjati dejstva, da stiske ne čutijo le bolniki, včasih so njihovi partnerji lahko ąe huje prizadeti. Bolezen vnaąa omejitve tudi v njihovo ľivljenje in jih postavlja v razmere, na kakrąne niso pripravljeni. Soočajo se z občutki nemoči in strahom zaradi moľnih posledic, ki jih puąčata za sabo bolezen in zdravljenje, pogosto pa zaradi tesnobe in depresij tudi sami potrebujejo psihiatrično pomoč. Druľina in druľinske intervencije, usmerjene k izboljąevanju medsebojnih odnosov med njenimi člani ter zmanjąevanju njihovih lastnih stisk v klinični praksi zasluľijo veliko več pozornosti, kot so je ponavadi deleľne.

Naslednja tema o vlogi stresa kot enega od dejavnikov tveganja za zbolevnost z rakom je bila obravnavana v okviru plenarnega predavanja in je pritegnila veliko zanimanje. Teorija o vplivu stresnih dogodkov v ľivljenju na pojav bolezni se je razvila v 60. letih in je nastala na osnovi dejstev, pridobljenih v nekaterih ątudijah, da so stresni dogodki, kot so izguba pomembnega partnerskega odnosa (npr. zakonca) in drugi neugodni dogodki v ľivljenju povezani s kasnejąim pojavom različnih bolezni, med drugimi tudi raka ter povečanjem smrtnosti. S čustvenim stresom povezujejo svojo bolezen pogosto tudi bolniki sami. Do danes so različne ątudije to vpraąanje poskuąale osvetliti z več vidikov, vendar jasnih odgovorov ąe vedno ni.

Teorija, ki prevladuje, je, da stresni dogodki zmanjąujejo aktivnost imunskega sistema, kar ustvarja pogoje za nastanek malignih bolezni. Nasprotno temu naj bi različne tehnike za zmanjąanje stresa (med stresne dogodke sodijo tudi diagnostika in zdravljenje raka) pomagale pri ohranjanju dobrega imunskega odgovora. Na to temo je bila predstavljena ena od ątudij, v katero je bilo vključenih 80 ľensk z raząirjenim ali lokalno napredovalim rakom dojke, ki so v času primarnega medicinskega zdravljenja sodelovale v programu relaksacijske terapije in nazornega predstavljanja. Rezultati so pokazali, da so vse bolnice, ki so bile vključene v ta program, imele zviąano ątevilo in odstotek CD25+ celic, zniľanje cirkulirajočega TNF (tumor necrosis factor) in zviąano aktivnost limfokinsko aktiviranih celic ubijalk. Pogostnost izvajanja relaksacij in intenziteta vizualizacij sta bila v pozitivni korelaciji s spremembami v aktivnosti celic ubijalk. Ti rezultati kaľejo, da so tudi pacientke z obseľnimi tumorji v času prejemanja imunosupresivne terapije (kirurąki poseg, kemoterapija in radioterapija), če so bile vključene v prej omenjeni program, kazale imunoloąke spremembe, ki bi lahko imele pomemben klinični vpliv. Kljub vsemu do danes ąe ni neposrednih dokazov, da bi učinki psiholoąkih intervencij, ki so delovale na imunoloąki odziv, vplivale tudi na podaljąanje preľivetja.

Poleg predavanj je potekala tudi predstavitev posterjev. Tudi oddelek za psihoonkologijo Onkoloąkega inątituta je predstavil dva prispevka s področja raziskav raka dojke: "Vpliv druľinske klime na kasnejąe zbolevanje za rakom dojke" in "Smisel ľivljenja pri ľenskah po zdravljenju raka dojke".

Srečanje je potekalo v prijetnem delovnem vzduąju, plodni izmenjavi izkuąenj , načrtovanju novih strokovnih smernic in pridobivanju novih spoznanj za strokovno in osebno rast. ®elim, da bi vsa pridobljena znanja s pridom uporabljali v korist bolnikov tudi pri nas in vse bolj uresničevali geslo konference o celostnem pristopu k raziskovanju in zdravljenju raka.

	prejąnji članek	naslednji članek