 |
 |
 |
 |
 |
|||
|
|
forum |
|
|---|
Kaj se dogaja z zdravnikom, ki nenadoma ali počasi izgublja energijo, ľeljo po dosegu svojih ciljev in idealizem v zvezi s svojim poklicem?
Kaj se je zgodilo z mladim zdravnikom, ki je bil poln navduąenja, delovne energije in poleta, z visokimi pričakovanji do svojega dela in si je izredno ľelel pomagati svojim bolnikom?
Iz prvega, t.i. "entuziastičnega" obdobja, je priąel v obdobje "stagnacije" (Aguilera & Messick, 1986), kjer začenja opaľati dolge ure dela, slabo plačo, nujnost nenehnega izobraľevanja, moti ga, da je njegovo delo in delo kolegov tako teľko oceniti, oz. se za neuspeąno zdravljenje bolnikov čuti krivega. Dela sicer ąe dobro, pravega zadovoljstva pa ne občuti več.
V tretjem obdobju - obdobju "frustracije" naenkrat začne opaľati, da tistega, kar si je ľelel kot ątudent medicine in mlad zdravnik, ni. Pogosto se počuti nemočnega, da bi spremenil zdravstveni sistem, spodbudil bolnike, spremenil podrejene ali nadrejene. Opaľa, da ne more izpolniti vseh bolnikovih pričakovanj in zahtev njihovih svojcev. Vedno znova se sooča z dejstvom, da kljub njegovemu znanju, izkuąnjam in prizadevanjem bolezen napreduje. Vedno znova dvomi, ali je naredil vse, kar je potrebno. V delovni skupini začuti teľave, ki se mu zdijo teľko reąljive. Lahko postaja povrąen, se izmika nekaterim vrstam dela, jezi ga pretirana administracija in čuti, da ga vse bolj obhajajo občutki brezperspektivnosti in nemotiviranosti.
To je krizni trenutek, v katerem sta moľni obe poti: zdravnik bodisi aktivira dodatno energijo in začenja spreminjati nekatere moteče stvari v okolju, druge pa poskuąa sprejemati ter končno postaja bolj zadovoljen in bolj ustvarjalen, ali pa gre po negativni poti in vse bolj polzi v najteľjo fazo izgorevanja. To običajno imenujemo "apatija", saj ľrtve delo ne zanima več, v sluľbo hodi po inerciji in zaradi lastne socialne varnosti, skrbi za svoje osnovne potrebe, najpomembnejąe mu je lastno počutje, za bolnike se zanima malo ali nič, svoje obveznosti prelaga v nedogled ali na podrejene, delo ga dolgočasi in obremenjuje. Ta faza lahko traja vse do upokojitve, brez pomoči jo posameznik teľko premaga.
Če pomoči ne dobi ne on sam, ne delovna skupina, v kateri dela, preide v obdobje "brezupa", ko svoje občutke skriva, jih v strahu, da bi učinkoval neprofesionalno, celo zanika (javno in sam sebi), obenem pa močno nadzira svoja čustva, kar je zelo naporno in dolgoročno izrazito neugodno.
Pogosto potrebuje pomoč od zunaj - supervizor ali konzultant sta nujno potrebna.
Prav vsa obdobja izgorevanja so za zdravnika (pa tudi drugo medicinsko osebje) zelo nevarna za zlorabo psihotropnih substanc in/ali razvijanje depresivnega razpoloľenja s suicidalnimi mislimi.
V nadaljevanju poskuąamo opozoriti na nekatere neugodne dejavnike, ki se pogosto pojavljajo pri delu zdravnika in povečujejo nevarnost izgorevanja:
Pri zdravniąkem poklicu so priporočljivi naslednji zaąčitni dejavniki:
A
Ko sem se začela zdraviti, sem mislila, da sem pila tudi zaradi naporne sluľbe. Ta mi je vzela ogromno časa in me odtegnila druľini. Odsotnosti zaradi deľurstev so se doma nekako privadili in si organizirali ľivljenje brez mene. Ko pa sem po deľurstvu vsa utrujena priąla domov in bila v mislih ąe vedno pri bolnikih, s katerimi sem se ukvarjala ponoči, so to teľko prenaąali. Očitali so mi, da jih zanemarjam, da mi sluľba pomeni več kot dom in podobno. Nihče ni bil pripravljen razumeti mojih teľav. Raje so se umikali, moľ je ąel s prijatelji na tenis, otroci pa so iskali opravke zunaj doma. Ostajala sem sama, utrujena, nihče me ni razumel. Povsem naključno sem ugotovila, da mi alkohol lahko preľene te občutke. Tako sem po prihodu domov popila kozarec vina (to naj bi mi tudi sicer koristilo, sem razmiąljala takrat). Kmalu en kozarec ni bil dovolj, toleranca je zrasla v nekaj mesecih. Pila nisem samo po deľurstvih, ampak tudi po običajnem delovnem dnevu. Moľ in otroci so me začeli zbadati, opozarjati, pa tudi prositi, da neham piti. Potem sem se nekaj časa mučila z abstinenco, nato pa začela piti skrivaj. Počutila sem se ąe bolj osamljeno, osamljenosti so se pridruľili ąe občutki krivde. Nekako v tem obdobju me je poklicala kolegica, sodelavka, na "osebni pogovor". Povedala mi je, da ve za moje teľave in da mi je pripravljena pomagati, če se odločim za zdravljenje. V njenih besedah ni bilo nobene groľnje, ne obsojanja, lahko sem čutila, da je iskrena in odločna. Priąel je trenutek, ki sem si ga tako ľelela, a se ga tudi neskončno bala. Odločila sem se, da sprejmem njeno pomoč. Skupaj sva poklicali psihiatra, ki zdravi bolezni odvisnosti.
Zdaj, po več kot letu abstinence od alkohola, bi teľko naąla povezavo med svojim delom (obremenitvami) in pitjem. Delam brez teľav, svoje delo imam rada. Rada imam tudi svojo druľino, ki mi je pomagala pri zdravljenju. To nas je spet zbliľalo, ąli smo skozi teľke čase. Poskuąajo me razumeti, mi prisluhniti tudi, kadar sem utrujena in tečna. Ugotovila sem, da sem tudi jaz beľala od doma v sluľbo, kjer sem bila cenjena in spoątovana. V dogovoru z vodjo sluľbe sem zmanjąala ątevilo deľurstev, zlasti med prazniki ostajam v krogu druľine, če se le da. Vem, da sem v času pitja veliko zamudila. Vem tudi, da so se moje teľave začele doma, v odnosu z moľem (ki ni zdravnik), naporno in odgovorno delo pa jih je nekako preglasilo. Predanost poklicu je takrat bila zame večja vrednota kot gospodinjenje in ukvarjanje z moľevimi teľavami. Nisem znala uskladiti zahtev poklica, ki sem ga dolgo tudi sama idealizirala in potreb svojih bliľnjih. In na sebe sploh nisem zmogla pomisliti. Drugačno ľivljenje, ki ga je meni in moji druľini prineslo zdravljenje, je naporno za vse nas. Včasih ąe pomislim na bliľnjico do sprostitve, ki sem jo uporabljala kar nekaj let. Alkohol mi ąe vedno pomeni neko hrepenenje, ampak zdaj vem, da za svoje pitje ne morem obtoľevati sluľbe, čeprav sem prepričana, da bi v kakąnem drugem poklicu laľje naąla pravo pot med obveznostmi do sluľbe in do druľine.
B
®e kot ątudent sem se rad udeleľeval zabav, kjer sem se lahko napil. To so bile priloľnosti, ko sem si lahko oddahnil od napornega ątudija in ątudentskega dela, s katerim sem se preľivljal. Prva leta sluľbovanja nisem nikoli pil, preden sem ąel na delo, le včasih smo s kolegi po sluľbi zavili na pogovor ob pitju. Po opravljeni specializaciji pa sem prevzel več dela in več odgovornosti. Pri delu sem uľival in se razdajal pacientom, potem pa sem si občasno privoąčil kakąno pivo - tako za sprostitev. Kasneje sem se zalotil pri tem, kako sem ľe med delom razmiąljal o tistem pivu in občutku sproąčenosti, ki ga povzroča. Ko sem bil posebno obremenjen, na primer med deľurstvi, se nisem mogel premagati. Potreboval sem sprostitev, prekinitev stalne napetosti, zato sem popil tisto pivo ľe kar med sluľbo. Moral sem se znebiti tistega strahu in stresa, ki je na trenutke postajal nevzdrľen. Nekaj časa sem lahko nadziral količine popitega alkohola. To je bila povsem moja, intimna stvar. Ko mi je nadzor uąel iz rok, sem bil ľe odvisen. Pojavile so se opazke s strani osebja, a sem jih presliąal ali utiąal z drobnimi uslugami. V tistem času so se pojavile tudi prve telesne teľave, ki sem jih ignoriral. V času dopusta, v krogu druľine in daleč od sluľbe, sploh nisem čutil potrebe po alkoholu. Ker sem z lahkoto abstiniral, sem ľeno prepričal, da pri meni ne gre za odvisnost, in na njeno ľeljo obljubil, da ne bom več pil. A obljube nisem dolgo drľal. Prvi naporni dnevi v sluľbi so me soočili z realnostjo in zdaj vem, da bom moral spremeniti svoj odnos do alkohola.
Literatura:
Aguilera D.C., Messick J.M. Crisis Intervention. St Louis, Toronto, Princeton. C.V. Mosby Co., 1986:235-241.
Čebaąek Travnik Z. Nekatere značilnosti procesa izgorevanja pri terapevtih, ki zdravijo bolezni odvisnosti. Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta, 1998: 5-133.
Körkel J, Back R, Gehring U- Das Bewältigungsverhalten von Suchtherapeuten
nach einem Rückfall ihres Klienten. In: Watzl A, Cohen R (eds). Rückfallprofilaxe.
Berlin: Springer Verlag, 1989: 21-25.
|
|
|
|
|
|
|
|||