Le redki ąe verjamejo, da naąe zdravstvo deluje brezhibno in da vsakomur lahko zagotovi pravočasno, učinkovito in najsodobnejąe zdravljenje. Priznanje, da ni tako, gre zlasti teľko od ust zdravstvenemu in političnemu vrhu: veliko lagodneje je od časa do časa na sramotilni steber pribiti posameznega zdravnika ali pa kar celo bolniąnico, pri tem pa zamolčati omejitve v finančnih sredstvih, slabosti v dodiplomskem in podiplomskem izobraľevanju, neustrezne prostorske razmere in kadrovsko podhranjenost. Ko sem pred poldrugim letom med 17 uglednimi slovenskimi zdravniki naredil anketo o okoliąčinah večjega tveganja za zdravniąko napako, je bila podoba slovenskega zdravstva vse prej kot idealna. Anketiranci so ocenili, da ima zaradi napak v postopku diagnostike in zdravljenja kar 15 % bolnikov z rakom in s srčno-ľilnimi boleznimi manjąe moľnosti ozdravitve ali krająe pričakovano preľivetje, ąe dodatnih 20 - 30 % bolnikov pa slabąo kakovost ľivljenja.

Zdravniki se bomo pred obtoľbami lahko branili le z odkrito besedo, da s tem, kar nam je na voljo, ne zmoremo zadovoljiti vseh potreb prebivalstva. Določanje prednosti tako postaja poglavitno vpraąanje zdravstvene politike in tudi medicinske etike.

V tej ątevilki nadaljujemo razpravo, ki jo je pred dvema mesecema pričel doc. dr. Boľidar Voljč. Le veseli smo lahko sogovornice, ki s svojo izkuąnjo ekonomistke v naą pogovor prinaąa sveľ veter.

Kot zdravniku iz prakse in kot uredniku rubrike naj mi bo dovoljena pripomba h Quality Adjusted Life Years - QALY. Da, strinjam se s tujimi strokovnjaki s področja zdravstvene ekonomije in z gospo Prevolnikovo, da je QALY dobro merilo, s katerim primerjamo posamezne zdravstvene programe. Nikakor pa QALY ne more postati edini kriterij za razporejanje finančnih sredstev in potreb po kadrih, prostorih in izobraľevanju. To bi pomenilo, da pristajamo na trdo utilitarno etiko. Če bi bil QALY edino merilo, potem bi morali nekatere programe preprosto ukiniti in ne bi bili daleč od nacističnega izračunavanja, koliko koristnejąega lahko napravimo za denar, ki ga "zapravljamo" za oskrbo duąevno prizadetih. Ali, če ostanem na svojem oľjem področju, vedno bom odločno zagovarjal pravico onkoloąkih bolnikov do dobre paliativne terapije in nege v zadnjem obdobju ľivljenja. Govorim o negi, ne o nesmiselni intenzivni terapiji. Četudi se tega ne da preračunati v QALY, ni medicine brez sočutja in solidarnosti do najhuje bolnih. In prav to je tisto, kar po ąiroki javni razpravi zagovarja profesor in poslanec v ąvedskem parlamentu, dr. Jiri Einhorn: če ľe ni moč zagotoviti vseh zdravstvenih potreb, potem preprosti ljudje poleg reąevanja urgentnih stanj na vrh lestvice prednosti postavljajo ľeljo, da bi umirali dostojno.

	prejąnji članek	naslednji članek