Socialni medicini je dobro znana ľe kar usodna povezanost vpraąanj zdravja, patologije in zdravstvene oskrbe z druľbenimi pojavi. Med njimi imajo politična, gospodarska in vojna dogajanja ąe prav poseben pomen. Kdorkoli se poklicno ukvarja s psihiatrijo, bi moral to resno upoątevati, ne pa se čuditi, če kdo na take pojave opozori in jih navede. Brez takega znanja resen razgovor ni mogoč.

Osnova naąega dela je medicina, ne pa legalizem. Nepravilnosti v zdravstvu se s sodnimi postopki, ki posegajo v odnos med bolnikom in zdravnikom, ne da odpravljati. Osnova preventive in porok uveljavljanja pravic je v skrbi, kako zagotoviti zdravstvu osnovne gmotne, osebne in organizacijske pogoje dela. Pri tem moramo upoątevati domače okoliąčine, ne pa prepisovati tujih "reąitev".

O vseh teh vpraąanjih sem zelo veliko pisal, tudi v Izidi, novembra 1998 (str. 68-69). Tedaj sem navedel nekaj svojih člankov, iz katerih sta razvidni tuja literatura in kritika neustreznih posegov oblasti v psihiatrijo, ki so se jim upirali tudi ugledni psihiatri na Zahodu. Toda po argumente niti ni treba seči k literaturi: vsakdanje delo dokazuje, kako hudo je za bolnike in svojce, če pričnejo legalizmi in strah pred ukrepi posegati v odnos med zdravnikom in bolnikom. Naj obenem ponovim: sprejem v psihiatrično bolniąnico ni odvzem svobode, ampak korak, ki naj bolniku pomaga, da z zdravljenjem spet pridobi svobodo v sebi, ki mu jo je načela bolezen. Psihiatrija tu ne sme biti legalistično omejena, prav tako kot tudi druga medicina ni. Ob morebitnih zlorabah pa je v vsej medicini brez kake diskriminacije med strokami in bolniki tako in tako poskrbljeno za zakonsko varstvo.

Kot odmev na moj drugi prispevek v Izidi me je dr. Ziherl takole apostrofiral: "V istem času je kot direktor psihiatrične bolniąnice očitno menil, da je on edini in nezmotljivi razsodnik, ki lahko odloča, kdaj in komu bo vzel svobodo in ga na silo zdravil na zaprtem oddelku svoje bolniąnice." Pustimo vnemar ľaljiv in nedostojen izpad. Pomembnejąe je zamisliti se o njegovem besediąču, ki je iz arzenala antipsihiatrične miselnosti, ki ľe nekaj desetletij uničuje psihiatrijo, riąe vodstva bolniąnic kot poosebljeno nasilje, potem pa jih skupaj z bolniąnicami ruąi, kot se je to zgodilo predvsem v Italiji in ZDA.

Kar v psihiatriji res potrebujemo, je vsestranski razvoj stroke, sem pa sodijo med drugim tudi graditve, kakrąnih v psihiatriji ni bilo ľe od tridesetih let tega stoletja naprej. O tem naj psihiatri razpravljajo z oblastmi in ne o legalizmih.

	prejąnji članek	naslednji članek