Upravičeno sem pričakoval, da bo kdo od vodilnih psihiatrov s Psihiatrične klinike reagiral na dezinformacijo, ki jo je zapisala Zdenka Čebaąek Travnik v februarski ątevilki revije Isis, v prispevku "Odvisnost je bolezen moľganov". Ker reakcije pač ni bilo, se čutim dolľnega, da kot najdlje delujoči alkoholog v Sloveniji komentiram pisanje Čebaąkove.

Prebral sem na tisoče strokovnih člankov in več kot sto knjig o boleznih odvisnosti, a takąne nespametnosti, ki jo je kot trditev zapisala Čebaąkova, ąe nisem prebral. Med drugim se ji je zapisalo, da "gre pri odvisnosti od alkohola za kronično, recidivantno bolezen. Po prvem poskusu zdravljenja le redki bolniki doseľejo trajno abstinenco, bolj običajen izid je recidiv (eden ali več) ..."

V svetovni alkoholoąki literaturi nisem zasledil niti enega poročila, ki bi vsaj malo podpiral trditev Čebaąkove.

V svoji raziskavi, ki je vključila 342 alkoholikov, sem ugotovil, da jih je po petletnem odmiku od začetka zdravljenja abstiniralo ąe 190, od tega brez recidive 154 in le 36 recidivistov. Ko pa sem sedaj pregledal seznam teh 36 recidivistov, ugotavljam, da so domala vsi propadli zaradi alkoholizma. Zaključil sem, da je prognoza recidivistov skrajno slaba, saj je ponovno abstiniralo samo 1 % od tistih, ki so recidivirali v petem letu abstinence, in 9 % od tistih, ki so recidivirali v prvih 6 mesecih zdravljenja (Rugelj: Uspeąna pot, RKS Slovenije, Ljubljana 1983:628-638).

V zadnjih 20 letih so od tistih alkoholikov, ki so pri meni končali triletni program, recidivirali ątirje, dva sta se vrnila in sedaj abstinirata. Med več kot tristo "mojih" abstinentov (od 2 do 28 let) so samo ątirje recidivisti (zdravljencev, ki so recidivirali pri Čebaąkovi in se potem priąli zdraviti k meni, ne ątejem med recidiviste, saj se po sodobnih kriterijih sploh niso zdravili). Domala vsi drugi, ki so se le poskuąali "zdraviti", so propadli (navedbe so preverljive).

Moje spoznanje: do neke mere znamo uspeąno zdraviti le alkoholike, ki imajo dobre prognostične dejavnike in ne recidivirajo, recidivistov pa sploh ne znamo zdraviti, čeprav se morda kakąen le izmuzne sicer zanesljivemu propadu. Zato predlagam Čebaąkovi, da organizira simpozij o uspeąnem zdravljenju alkoholikov-recidivistov, da se tudi drugi naučimo, kar ona očitno ľe zna.

Menim, da je skrajno neodgovorno zavajati zdravniąko in drugo javnost s trditvami, ki nimajo nobene osnove, oziroma so v nasprotju z izkuąnjami slehernega terapevta, ki se je vsaj deset let prizadevno ukvarjal z zdravljenjem in rehabilitacijo alkoholikov.

Smem domnevati za vzrok nesmiselne trditve Čebaąkove: rezultati njenega dela so tako skrajno slabi, da je psihiatrom in drugim zdravnikom prisiljena vliti nekaj upanja na uspeh dela z alkoholiki s trditvijo, da bo več uspeha pri recidivistih.

Menim, da moramo od nje zahtevati, naj raziąče in objavi usodo alkoholikov, ki so recidivirali na njenem oddelku.

Ima pa pisanje Zdenke Čebaąek Travnik ąe en - kataklizmatičen pomen: pomemben del psihiatrije v svetu, ki je pod vplivom dvomljivih izsledkov o bioloąkih vzrokih raznih duąevnih kriz in neslutenih pritiskov farmacevtske industrije, se v svoji dejavnosti posveča utemeljevanju programov za "harm reduction" (kamor spadajo metadonski programi) pri narkomanih in alkoholikih, zato jim za njihovo pravo zdravljenje ni mar. Seveda to ni več medicina, ampak "druľbena sluľba za nezločinsko delikvenco" (Szazs). Ponazoritev: 10 centrov za obravnavo narkomanov v Sloveniji ąe ni priąlo na plan s prepričljivimi rezultati.

	prejąnji članek	naslednji članek