Od 4. do 6. decembra 1998 je bilo v Amsterdamu deseto redno letno srečanje Evropske zveze za nevrotransplantacijo in obnovo osrednjega ľivčevja (O®), NECTAR.

NECTAR (iz angl.: Network of European CNS Transplantation And Restoration) je bil formalno ustanovljen 1990. leta z osnovnim namenom koordiniranega razvoja učinkovitih, zanesljivih in etično sprejemljivih postopkov nevrotransplantacije za zdravljenje bolezni in okvar O®. Nevrotransplantacija pomeni vstavljanje celičnih ali tkivnih presadkov v obolelo ali okvarjeno ľivčevje (za pregled in zgodovinski razvoj področja v slovenąčini glej Bresjanac, 1996). Presajanje tkiv in organov je kot metoda zdravljenja ľe desetletja uspeąna v ątevilnih vejah medicine, njeno mesto v nevrologiji pa se ąele oblikuje; v zadnjih dvajsetih letih so se raziskave s tega področja izjemno razmahnile, čemur je sledilo, včasih pa se je zgodilo prej, uvajanje nevrotransplantacije v klinično nevrologijo.

Danes se nevrotransplantacija pripravlja na multicentrično dvojno-slepo raziskavo terapevtske učinkovitosti te metode v zdravljenju parkinsonove bolezni. Obenem tečejo predhodni klinični preizkusi "varnosti in uporabnosti" metode pri bolnikih s huntingtonovo boleznijo. Vzporedno potekajo ątevilne temeljne raziskave, katerih osnovni namen je izboljąati učinkovitost in raząiriti uporabnost tovrstnega zdravljenja. Posebna pozornost zveze NECTAR je zato usmerjena k medsebojnemu sodelovanju in izmenjavanju podatkov in idej med bazičnimi raziskovalci in kliniki ter usklajevanju različnih protokolov. Čeprav za polnopravno članstvo velja zahteva, da mora biti skupina raziskovalcev iz centra, ki ima aktiven nevrotransplantacijski program, vključuje NECTAR kot pridruľene člane tudi skupine temeljnih znanstvenikov, katerih raziskave so tesno povezane z nevrotransplantacijo. Trenutno NECTAR zdruľuje dvainątirideset skupin evropskih znanstvenikov. Letna srečanja so namenjena predvsem predstavitvi doseľkov in novosti iz dela članskih skupin, zato načeloma niso odprta za ąirąi krog raziskovalcev. Na srečanja so vedno vabljeni predstavniki podobnega zdruľenja ameriąkih raziskovalcev nevrotransplantacije, ASNT (American Society for Neurotransplantation).

Na jubilejnem desetem srečanju je bilo prikazanih več kot trideset prispevkov, ki so bili razdeljeni na več tematskih sklopov: poglavitna pozornost je bila namenjena temam, ki se navezujejo na parkinsonovo in huntingtonovo bolezen, predstavljene pa so bile tudi novosti o uporabi presadkov ľivalskih tkiv (ksenotransplantacija), matičnih celic in virusnih vektorjev za vnos določenih genov v prejemnikovo O® ter skupini drugih nevroloąkih okvar, pri katerih bi nevrotransplantacija priąla v poątev kot dodatna (ali zaenkrat edina) metoda zdravljenja.

Osnovni namen nevrotransplantacije je nadomeąčanje odmrlih ľivčnih celic z novimi, ki lahko izpolnijo funkcijo prvih in/ali spodbujajo v prejemnikovem O® spremembe, ki bi lahko privedle do okrevanja. Prva in poglavitna nevroloąka bolezen, pri kateri je bila nevrotransplantacija klinično uporabljena, je parkinsonova bolezen, pri kateri so bolezenski znaki izraz pomanjkanja dopamina zaradi odmiranja dopaminergičnih nevronov substance nigre. Klasično zdravljenje parkinsonove bolezni sloni predvsem na zdravilu l-dopa, ki je prekursor primanjkujočega dopamina. Vendar bolezen počasi napreduje in je po določenem času s konzervativnim zdravljenjem ne moremo več uspeąno blaľiti. Zato je bilo nujno iskanje novih terapevtskih strategij. Z nevrotransplantacijo bi načeloma lahko odmrle celice nadomestili z novimi, ki bi izdelovale dopamin, in tako odpravili bolezenske znake. Med različnimi presadki, ki so jih z določenimi uspehi uporabili na ľivalskih modelih parkinsonove bolezni, so se kot najbolj učinkoviti izkazali presadki zarodnega ventralnega mezencefalona, predela, kjer je substanca nigra. Te celice s stereotaktičnim nevrokirurąkim pristopom injicirajo v korpus striatum, tarčno tkivo, v katerem zaradi okvare substance nigre primanjkuje dopamina. Del presajenih nevronov preľivi, dozori, se vključi v prejemnikovo ľivčevje in ponovno oľivči vsaj del prejemnikovega striatuma. Posledica tega je izboljąanje motorične funkcije pri prejemniku, ki je včasih prav presenetljivo uspeąno.

Za nadaljnji razvoj nevrotransplantacije je bistven napredek, ki ga prinaąajo temeljne raziskave. Ena glavnih ovir za učinkovitost te metode je slabo preľivetje presajenega zarodnega ľivčnega tkiva. ©tudije na celičnih kulturah in poskusnih ľivalih analizirajo mehanizme propadanja presajenih nevronov in iąčejo metode, ki bi ta propad omilile. O teh raziskavah je na srečanju poročalo več skupin, ki preizkuąajo različne dejavnike in metode, ki bi izboljąali preľivetje presajenih celic, denimo s preprečevanjem programirane celične smrti (apoptoze). Med snovmi, ki zaznavno izboljąajo preľivetje presajenih nevronov pri ľivalih, izstopajo zlasti antioksidanti in nevroprotektivne snovi ter različni nevrotrofični dejavniki (rastne snovi za ľivčne celice).

Huntingtonova bolezen je drugo področje, ki mu je bila posvečena posebna pozornost na srečanju. Napredek v bazičnih raziskavah ter uspehi pri poskusnem zdravljenju parkinsonove bolezni so ľe pred slabim desetletjem opogumili nekatere klinike, da so uvedli zdravljenje s presadki zarodnega tkiva (celic striatnega primordija) tudi pri bolnikih s huntingtonovo horeo. Danes je v Evropi le en center (Creteil, Francija), kjer poteka poskusni transplantacijski program pri huntingtonskih bolnikih. Zaradi kliničnih značilnosti te bolezni je na velik odmev na srečanju naletela okrogla miza, katere osrednja tema so bila odprta vpraąanja uporabe nevrotransplantacije pri bolnikih s huntingtonovo horeo, od vpraąanja zaenkrat neustreznih metod za vrednotenje nevroloąke prizadetosti bolnika pred posegom in po njem do ąirąega vpraąanja ustreznega nadzora za klinične ątudije učinkovitosti nevrotransplantacije. Poglavitni razlogi za nadaljevanje raziskav na tem področju so popolna odsotnost drugih terapevtskih moľnosti in spodbudni rezultati poskusov na ľivalskih modelih huntingtonove bolezni, kjer se izboljąanje kaľe tako v motoričnih kot tudi kognitivnih funkcijah prejemnika presadka.

Tretji del srečanja zveze NECTAR je bil posvečen iskanju novih, nadomestnih donorskih tkiv. Uporaba splavljenih zarodkov je sporna tako iz etičnih kot iz organizacijsko-izvedbenih razlogov: poleg potrebe po ątevilnih dajalcih (v povprečju prejme bolnik s parkinsonovo boleznijo tkivo ątirih do ąestih zarodkov) in s tem naraąčajoče nevarnosti okuľb in tveganj, vezanih na imunosupresivno terapijo, so pomembne tudi pravno-formalne teľave, vezane na vpraąanje legalizacije splava ter pravice do uporabe zarodnih tkiv. Veliko zanimanja vzbujajo raziskave matičnih, progenitorskih celic za nevrone, saj bi jih načeloma lahko vzgojili v kulturi, genetsko prilagodili prejemniku in usmerili njihov razvoj v različne nevronske fenotipe, po potrebi zamrznili in shranili do uporabe. Druga obetavna moľnost je genska terapija, kjer uporaba ustreznih virusnih prenaąalcev omogoča prenos različnih genov (npr. genov za nevrotrofične dejavnike ali zaviralce apoptoze) v moľganske celice. Obe metodi se ľe preizkuąata na ľivalskih modelih. Največ uspeha je do sedaj na področju iskanja nadomestnih donorskih virov v razvoju ksenotransplantacije oziroma presajevanja tkiv med osebki različnih ľivalskih vrst. V Evropi je trenutno v ospredju proučevanje učinkovitosti praąičjega zarodnega tkiva na ľivalskih modelih nevrodegenerativnih bolezni. Korak v klinično uporabo pa so ľe naredili v ZDA: na sestanku zveze NECTAR so namreč poročali o presaditvi praąičjih zarodnih celic desetim bolnikom s parkinsonovo in dvanajstim s huntingtonovo boleznijo. Klinična ocena po dvanajstih mesecih je pokazala izboljąanje pri večini parkinsonskih bolnikov, ne pa tudi pri huntingtonskih bolnikih, kar potrjuje potrebo po nadaljnjih temeljnih ątudijah učinkovitosti uporabe presadkov, predvsem na človeku podobnih opicah z okvaro, ki simulira huntingtonovi bolezni.

Zadnji dan srečanja je bil namenjen moľnostim uporabe nevrotransplantacije v zdravljenju drugih okvar centralnega ľivčevja. Na ľivalskih modelih se preizkuąa presajanje v kulturi vzgojenih in prečiąčenih mielogenih celic (oligodendrocitov in schwanovih celic), ki naj bi po presaditvi izpeljale remielinizacijo pri demielinizacijskih boleznih, kot je multipla skleroza.

NECTAR je za svoje delo na koordinaciji klinične nevrotransplantacije pri parkinsonovi bolezni in priprav za začetek klinične nevrotransplantacije pri huntingtonovi bolezni od Evropske skupnosti v letih od 1994 do 1997 prejel finančno podporo iz naslova programa BIOMED. Čeprav je omenjeno financiranje zaključeno, Evropska skupnost od leta 1997 finančno podpira delo zveze NECTAR na projektih "Ksenotransplantacija ľivčnih celic" in "Nevrokirurąki posegi pri parkinsonovi bolezni".

V Sloveniji kliničnega nevrotransplantacijskega programa ni, zato slovenski raziskovalci nismo redni člani zveze NECTAR. Temeljne raziskave, vezane na področje nevrotransplantacije, potekajo v Laboratoriju za regeneracijo in plastičnost ľivčevja na Inątitutu za patoloąko fiziologijo Medicinske fakultete, ki je slovenski predstavnik in pridruľeni član zveze NECTAR. V ľariąču naąih raziskav je proučevanje spodbujene plastičnosti in regeneracije ľivčnih povezav v osrednjem ľivčevju, ki jo izzove lokalni vnetno-imunski odziv prejemnika na presaditev. Del rezultatov teh raziskav je bil uspeąno predstavljen na letoąnjem srečanju.

Deseto srečanje zveze NECTAR je potrdilo, da je nevrotransplantacija področje, ki se hitro razvija, in da smo danes uspeąnim obnovitvenim posegom v O® bliľje kot kadar koli prej. Kljub temu celovite ocene klinične vrednosti te obetavne metode zdravljenja ąe ni mogoče podati. ©ele ątudije dolgotrajnih učinkov presaditve in primerjave učinkovitosti različnih protokolov bodo omogočile celovito predstavo o njenih resničnih moľnostih za zdravljenje izbranih nevroloąkih okvar. Prenos ugotovitev iz temeljnih raziskav v klinično uporabo se zdi včasih prehiter in nepremiąljen. Zato je zdruľevanje in povezovanje znanstvenikov v zveze, kot sta NECTAR in ASNT, za raziskovalno utemeljen razvoj področja, usklajevanje protokolov, preprečevanje zlorab in dokončno ustrezno ovrednotenje nevrotransplantacije nujno.

Bresjanac M. Zdravljenje okvar ľivčevja s transplantacijo. Zdravniąki vestnik, 1996; 65(10): 563-72

Vse o zvezi NECTAR lahko preberete na http://www.bm.lu.se/~nectar/NECTARINDEX.html 

	prejąnji članek	naslednji članek