Ko je nekega dne leľal na obali, je ob robu svojega vidnega polja opazil premikanje. Bil je čoln na vesla in v njem ľenska, najbolj poľelenja vredna od vseh, kar jih je doslej videl. Priveslala je do njega. Ker ni mogel verjeti, da je res, jo je vpraąal:

"Odkod prihajaą? Kako si pa priąla sem?"
"Priveslala sem od druge strani otoka," je rekla. "Pristala sem tu, ko se je moja ladja med kriľarjenjem potopila."
"Presunljivo," je rekel. "Nisem vedel, da bi ąe kdo preľivel. Koliko pa jih je ąe? In imela si srečo, da te je sem naplavilo hkrati s čolnom in vesli."
"Saj ni nikogar. Sama sem," je rekla, "tudi čolna ali česar koli drugega morje ni naplavilo."
Bil je popolnoma zmeden. "Kako si pa potem priąla do čolna?"
"Oh, to pa je bilo preprosto," je rekla ľenska. "Čoln na vesla sem naredila iz tega, kar sem naąla na otoku. Vesla sem izrezljala iz vej gumijevca. Dno sem spletla iz palminih vej, stranice in krma pa sta iz evkaliptovca."
"T-to je vendar nemogoče," je zajecljal moąki. "Saj nisi imela nobenega orodja ali opreme. Kako ti je vendar uspelo?"
"No, to pa res ni teľava," je odvrnila ľenska. "Na drugi strani otoka je na povrąju nenavaden sloj aluvialnih kamenin. Ko sem jih v svoji ľgalni peči segrela do določene temperature, so se raztalile v voljno, kovno ľelezo. Iz njega sem izdelala orodje, z orodjem pa opremo. A dovolj o tem," je pristavila. "Kje pa stanujeą?"
Pohlevno je priznal, da je ves ta čas spal na obali.
"No, pa odveslajva do mene," je rekla in po kratkotrajnem veslanju sta čoln privezala v majhnem pristaniąču. Ko je moąki pogledal po bregu navzgor, je skoraj padel iz čolna. Pred njim je bila s kamni tlakovana pot, ki je vodila proti očarljivi, belo-modro pobarvani letoviąki hiąici. Medtem ko je ľenska privezovala čoln s strokovno spleteno konopljeno vrvjo, je moľakar lahko le bedasto zijal predse. Ko sta odkorakala v hiąo, je mimogrede rekla: "Ni prav veliko, vendar je to moj dom. Prosim, usedi se. Bi kaj popil?"
"Hvala, ne," je odvrnil, ąe vedno rahlo zmeden. "Soka kokosovih orehov ne morem več."
"Saj ne gre za sok kokosovih orehov," je odvrnila ľenska. "Imam napravo za destiliranje. Bi eno Pino Colado po Seagramovem receptu?"

Skrivajoč svojo osuplost je sprejel njeno ponudbo. Usedla sta se na njen kavč, da bi se pogovarjala.

Ko sta si povedala svoji zgodbi, je ľenska rekla: "Rada bi smuknila v nekaj bolj udobnega. Bi se morda rad umil in obril? Britev je gori v kopalnici v omarici."

Ne da bi karkoli spraąeval, je moąki odąel v kopalnico. V omarici je bila britev s ročajem iz kosti. V enega od obeh koncev je bil vgrajen tečaj, vanj pa pritrjeni dve ąkoljki, katerih robova sta bila izbruąena do ostrine britve.

"Ta ľenska je res neverjetna," se je navduąeval. "Kdo ve, kaj se bo ąe zgodilo." Ko se je vrnil dol, ga je pozdravila tako, da na sebi ni imela ničesar drugega kot strateąko nameąčene liste vinske trte. Rahlo je diąala po gardenijah. Pomeľiknila mu je, naj sede k njej.

"Povej mi," je zelo pomenljivo spregovorila in počasi drsela proti njemu, "mar nisva tu ľe neskončno dolgo? Bilo si osamljen. Prepričana sem, da si zdaj ľelią, tisto, po čemer si hrepenel vse te dolge mesece. Saj veą ..." Gledala mu je globoko v oči. Ni mogel verjeti, da sliąi prav.

"Mar res?" je odvrnil brez diha, "Mar res lahko tu pregledam svojo elektronsko poąto?"

"Hi go tu hotel."
"©i go tu hotel."
"Hi go tu rum."
"©i go to rum."
"Aj klajmb tri."
"Hi plej viz ąi."
"©i plej viz hi."
"Aj plej viz me."
"Aj fol from tri."

	prejąnji članek	naslednji članek