1. Dodiplomska medicinska izobrazba/ątudij medicine

Dostop do ątudija medicine je v vseh drľavah članicah EU, razen v Avstriji in Belgiji, omejen.
2. Trajanje ątudija medicine

©tudij medicine v večini drľav članic traja najmanj 6 let. V nekaterih drľavah je ta čas krająi: Velika Britanija (5 let), ©vedska (5 let in pol), v dveh drugih drľavah pa je ta minimalni čas daljąi: Finska (6 let in pol) in Belgija (7 let).
3. Pridobitev dovoljenja za samostojno opravljanje zdravniąkega poklica/licenciranje

V nekaterih drľavah članicah Evropske unije zdravnikom dajo licenco za samostojno opravljanje zdravniąkega poklica takoj po koncu ątudija medicine; tako je v Grčiji, Italiji, ©paniji, na ©vedskem, Nizozemskem in v Belgiji.

V drugih drľavah imajo zdravniki, ki so diplomirali na medicinski fakulteti, praktično podiplomsko usposabljanje. Nato dobijo "odobritev", ki je prvi pogoj za samostojno opravljanje medicinskega poklica. Obdobje praktičnega usposabljanja traja različno: v Veliki Britaniji in na Irskem 12 mesecev, v Nemčiji in na Portugalskem 18, na ©vedskem 21, v Sloveniji 24 mesecev.

Sama dodelitev licence pa v nobeni od teh drľav ąe ne pomeni, da je zdravnik sprejet v individualen sistem socialne varnosti. Predpogoj v sistemih javnega zdravstva in ravno tako v sistemih socialnega zavarovanja je dodatno posebno usposabljanje v sploąni medicini ali specialnosti.

V Franciji, na Finskem, v Avstriji in Sloveniji licenco za samostojno opravljanje medicinskega poklica dodelijo ąele po koncu posebnega usposabljanja v sploąni medicini ali specializaciji. Zato v teh drľavah ni nobenega zdravnika, ki bi imel le "odobritev"; to pomeni, da smejo zdravniki samostojno opravljati medicinski poklic ąele po koncu usposabljanja za zdravnika sploąne medicine ali za specialista.

4. Usposabljanje v sploąni medicini.

Medicinska direktiva predpisuje, da morajo sploąni zdravniki, ki nameravajo svoj poklic opravljati v okviru sistema socialnega zavarovanja, opraviti poskusno podiplomsko praktično usposabljanje. Trenutno minimalno dve leti, kot je predvideno za to usposabljanje, zahtevajo na Finskem, v Italiji, Franciji in Belgiji. Sploąni zdravniki na ©vedskem se morajo, da dobijo dovoljenje za samostojno opravljanje poklica, poleg 21-mesečnega usposabljanja usposabljati ąe devet mesecev. Tako se pri njih podiplomsko usposabljanje podaljąa na več kot dve leti in pol. V Grčiji, ©paniji, na Portugalskem, Nizozemskem, Irskem in v Avstriji predvidevajo triletno usposabljanje v sploąni medicini. Na Danskem to usposabljanje traja tri leta in pol. V Nemčiji je predvideno ątiriletno usposabljanje v sploąni medicini po 18-mesečnem AIP period.
 
5. Specializacija

V Avstriji traja specializacija 6 let, ne glede na področje specialnosti. V vseh drugih drľavah je trajanje specializacije različno glede na specialnost. V večini drľav članic se čas usposabljanja giblje od 4 do 6 let (Grčija, Portugalska, Belgija, Francija, Nemčija, Nizozemska). Na Danskem traja specializacija od 4 do 5 let in pol, v Veliki Britaniji in na Irskem od 4 do 7 in na Finskem od 6 do 8 let.
 
6. Organizacija in oblikovanje vsebine usposabljanja

V Veliki Britaniji in na Irskem podiplomsko usposabljanje pred "odobritvijo" organizira univerza, samo "odobritev" pa potrdi zdravniąki svet. V obeh drľavah specializacijo nadzirajo in organizirajo strokovna oz. znanstvena druątva. V Nemčiji in na Portugalskem podiplomsko usposabljanje za pridobitev licence organizira in nadzira drľava, o dodatnem usposabljanju v sploąni medicini in o specializaciji pa odloča zdravniąko zdruľenje. Tudi na Nizozemskem o usposabljanju v sploąni medicini in specializaciji odloča (zdravniąko zdruľenje). V Franciji, Italiji in na Finskem so za medicinsko usposabljanje odgovorne univerze. Na Danskem, ©vedskem, v ©paniji in Belgiji celotno medicinsko usposabljanje nadzira drľava. V Avstriji podiplomsko medicinsko usposabljanje nadzira zdravniąko zdruľenje, ki je tudi pristojno za izdajo posameznih diplom. Vsebino usposabljanja pa določajo drľavne oblasti.

1. Financiranje z davki ali s prispevki socialnega zavarovanja

V Veliki Britaniji, na Irskem, Danskem, ©vedskem, Finskem in Portugalskem se sistem zdravstva financira v glavnem z davki. V Grčiji, Italiji in ©paniji je financiranje zagotovljeno z davki in prispevki socialnega zavarovanja. Sistemi zdravstva v Nemčiji, Belgiji, Luksemburgu in v Avstriji se v glavnem financirajo iz sredstev socialnega zavarovanja. V Franciji in na Nizozemskem so stroąki javnega zdravstva skoraj v celoti plačani s prispevki socialnega zavarovanja.
2. Preskrba različnih ambulantnih sluľb:

V Veliki Britaniji, na Irskem, Danskem, ©vedskem, Finskem, v ©paniji, na Portugalskem, v Italiji in v Grčiji je večina sluľb, med njimi tudi ambulantni del, v sklopu drľavnih zdravstvenih sluľb. V Nemčiji, Franciji, na Nizozemskem, v Belgiji, Luksemburgu in v Avstriji pa zunanjo oskrbo v glavnem zagotavljajo uveljavljeni zdravniki zasebniki.
3. Obvezno včlanjenje v zdravstveno zavarovanje

V vseh drľavah, kjer se sistem zdravstva financira s socialnimi zavarovalninami, je več vrst zdravstvenega zavarovanja. V Nemčiji, Belgiji in na Nizozemskem lahko zavarovanje ljudje izberejo, v Franciji, Luksemburugu in v Avstriji je včlanjenje v zdravstveno zavarovanje obvezno in določeno s poklicno dejavnostjo.
4. Obvezno zavarovanje

V deľelah z drľavnimi zdravstvenimi sluľbami so takąna zavarovanja načeloma na voljo vsem prebivalcem. V drľavah s sistemi socialnega zavarovanja, na primer v Luksemburgu, Belgiji, Franciji in Avstriji, je za vse zaposlene in zasebnike zavarovanje obvezno. Vendar morajo biti v Belgiji zasebniki zavarovani le za bolniąnične storitve, zavarovanje za ambulantne storitve se plačuje s prostovoljnim zasebnim zavarovanjem. V Franciji se precejąnje vsote pacientovega dela plačila pogosto plačajo z zasebnimi zavarovalninami. V Nemčiji in na Nizozemskem so določene poklicne skupine (ąe zlasti drľavni uradniki) in zaposleni z visokimi dohodki popolnoma izvzeti iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Vendar je v Nemčiji za te skupine sklenitev zasebnega zavarovanja obvezna, na Nizozemskem pa le kot moľnost.

1. Zdravniki v drľavnih zdravstvenih sluľbah in zasebniki

Na Finskem, ©vedskem, v ©paniji, na Portugalskem, v Italiji in Grčiji so ambulantne sluľbe v domeni drľavnih zdravstvenih sluľb, torej bolniąničnih ambulantnih oddelkov ali zdravstvenih domov. V teh drľavah pa so dodatno zdravniki zasebniki, ki omogočajo ambulantne storitve izven drľavnih zdravstvenih sluľb, na zasebni osnovi (v skandinavskih drľavah jih je razmeroma malo, v sredozemskih pa po drugi strani precej veliko). Na Danskem, v Veliki Britaniji in na Irskem najdemo ambulantne sluľbe na področju sploąne medicine pri priznanih, zasebnih zdravnikih, ki imajo pogodbo z drľavnim zdravstvom. V Nemčiji, Belgiji, Luksemburgu, Franciji, Nizozemski in Avstriji najdemo ambulantne zdravstvene sluľbe večinoma pri priznanih, zasebnih zdravnikih, ki so včlanjeni v sistem socialnega zavarovanja. V Nemčiji je velika večina priznanih specialistov sploąne medicine včlanjena v "Kassenarztliche Vereinigung", ki je organizirano na drľavni ravni in s katerim so plačani za opravljene storitve. V Belgiji, Franciji in v Luksemburgu zasebni sploąni zdravnikov in specialisti niso plačani iz zdravstvenega zavarovanja, temveč zaračunavajo neposredno pacientu, ki mu potem stroąke povrne njegovo zdravstveno zavarovanje. V Franciji in Belgiji pa so skoraj vsi zdravniki uvrąčeni v lestvici zdravniąkih tarif, ki jih določa "dogovor", po katerem zdravstveno zavarovanje zavarovancu stroąke povrne. V Luksemburgu so se vsi priznani zdravniki po zakonu dolľni drľati z "dogovorom" predpisanih tarif. V Avstriji se zdravniąko zdruľenje in zdravstveno zavarovanje skupaj odločata, kateri priznani sploąni zdravniki in specialisti lahko predloľijo zahtevo za storitve, ki jih neposredno omogoča zdravstveno zavarovanje. Za te zdravnike se zdravniąko zdruľenje in z zakonom določena zdravstvena zavarovanja redno pogajajo o lestvici zdravniąkih tarif. Zdravniki, ki niso pooblaąčeni, da predloľijo seznam storitev, ki jih omogoča zdravstveno zavarovanje, lahko določijo svojo tarifo skupaj s pacientom, ki mu z zakonom določeno zdravstveno zavarovanje trenutno povrne 80 % stroąkov, predvidenih po pogodbi z zdravnikom.

Nizozemska je med drľavami s sistemom socialnega zavarovanja izjema, saj so zunanje ambulantne sluľbe pri njih izključno v domeni sploąnih zdravnikov (kot v drľavah z drľavnimi zdravstvenimi sluľbami). Zahtevo za storitve, ki jih lahko ponudijo pacientom, včlanjenim v zakonsko veljavno zdravstveno zavarovanje, predloľijo neposredno zdravstvenemu zavarovanju; zasebno zavarovanim osebam se računa takoj, nato pa predloľijo račun svojim zasebnim zavarovalnicam, da jim povrnejo stroąke.
 
1. Načrt odobritve

Med drľavami, kjer so ambulantne zdravstvene sluľbe v rokah priznanih zdravnikov zasebnikov, imajo Francija, Belgija in Luksemburg najbolj liberalen sistem. V teh drľavah poteka odobritev popolnoma brez omejitev. Na Danskem, v Veliki Britaniji in na Irskem odbori, sestavljeni iz predstavnikov drľavnega zdravstva in zdravnikov, določijo omejitve za priznanje za tista področja, kjer je zdravstvene oskrbe dovolj. Na Nizozemskem se zavarovalnice teoretično lahko svobodno odločajo za zdravnike, s katerimi sklenejo pogodbo. V resnici pa je trenutno vsem zdravnikom nujno dati pogodbe, če ľelijo zagotoviti dovolj zdravstvene oskrbe. V Avstriji zdravniąka zdruľenja po posvetovanju z zakonom določenimi zdravstvenimi zavarovanji določijo načrte odobritve glede na regionalne potrebe, nato se skupaj odločijo za kandidate, ki jim dodelijo proste pogodbe. V Nemčiji so odbori na drľavni ravni, sestavljeni iz predstavnikov "Kassenarztliche Vereinigung", posameznih zveznih deľel in iz drľavnega zdruľenja zdravstvenih zavarovanj, pooblaąčeni, da določijo za priznanje omejitve oz. kriterije, če je stopnja primerne zdravstvene oskrbe preseľena za najmanj 10 %.
 
2. Določanje zdravniąkih tarif

V Nemčiji je v vsaki zvezni deľeli "Kassenarztliche Vereinigung", ki predstavlja zdruľenje zdravnikov s pogodbami. "Kassenarztliche Vereinigung" in zdruľenje skladov zavarovanja, oba iz posamezne zvezne deľele, se sporazumeta o celotni količini povračila, ki jo "Kassenarztliche Vereinigung" predloľi zdravnikom s pogodbami glede na program razdeljevanja zdravniąkih honorarjev, ki ga določa njihovo lastno zdruľenje. V Veliki Britaniji, na Irskem in na Nizozemskem o tarifah za priznane zdravnike v resnici odločajo strokovne komisije, ki jih imenujejo drľavne oblasti, da se po eni strani priznanim zdravnikom zagotovi zadostno povračilo, po drugi strani pa upoąteva finančna sredstva, ki so na voljo. V Belgiji in Franciji se o honorarjih za zdravnike dogovorijo zdravniki in skladi zdravstvenega zavarovanja, njihov dogovor je odvisen od tega, ali ga posamezno pristojno ministrstvo odobri. V Luksemburgu se o honorarjih skupaj dogovorijo skladi zdravstvenega zavarovanja in zdravniki, in sicer brez odobritve vlade; če se ne morejo sporazumeti, morajo postopek predloľiti arbitraľnemu razsodiąču. V Avstriji se o tarifah za zdravljenje zaposlenih ljudi, nezaposlenih in kmetov (pribliľno 80 % prebivalstva) skupaj dogovorijo drľavna zdravniąka zdruľenja in "Gebietskrankenkassen" (regionalni zavarovalni skladi, ustanovljeni na ravni provinc). Skupina drľavnih uradnikov in zasebnikov zahteva posebne programe, po katerih enotne tarife za vso drľavo določijo na osrednji ravni, in sicer Avstrijsko zdravniąko zdruľenje in posamezna strokovna zavarovanja. Če se ne morejo sporazumeti o tarifah, se lahko o njih dogovorita pacient in zdravnik; pacientom je tako povrnjena le vsota, ki jo določijo skladi za zdravstveno zavarovanje. Ni predvideno, da bi se o zdravniąkih tarifah dogovarjali na drľavni ravni. Na Danskem se o tarifah za priznane zdravnike dogovarjajo pogajalski odbor drľavnega zdravstva in zdravniąka zdruľenja. V drugih drľavah so ambulantne sluľbe v zdravstvenih domovih v okviru drľavnega zdravstva, kjer zdravniki prejemajo plačo, ali pri priznanih zasebnih zdravnikih, ki lahko svojo tarifo določijo v dogovoru s pacientom. 


3. Sistem povračila stroąkov

V drľavah, kjer se pogodbe sklenejo med drľavnim zdravstvom in zasebnimi priznanimi zdravniki, so pacienti na seznamu, ki ga vodi sploąni zdravnik. V takąnem sistemu zdravnik glede na ątevilo pacientov dobi za vsakega pacienta nek pavąal, ki ga dopolnjujejo plačila za posebne storitve (tako je v Veliki Britaniji, na Irskem in na Danskem). V Veliki Britaniji in na Irskem se zdravnikom dodatno plača pavąal za stroąke, ki jih ima za vodenje poklica. Med drľavami s sistemom socialnega zavarovanja je Nizozemska izjema, saj imajo sistem s seznami pacientov, ki jih zdravijo druľinski zdravniki; ti so plačani s pavąalom na pacienta. V Franciji, Belgiji, Luksemburgu, Nemčiji in Avstriji pa so zdravniki plačani glede na posamezna plačila.

1. Organi - lastniki bolniąnic
V nekaterih drľavah članicah so bolniąnice izključno v rokah regionalnih oblasti. Tako je na Danskem (pooblastila na regionalni ravni), Finskem (21 bolniąničnih okroľij, vsako pokriva več občin in vodi eno bolniąnico) in na ©vedskem (pooblastila na ravni provinc). V Nemčiji, na Portugalskem, v Franciji in v Avstriji z večino postelj v bolniąnicah upravljajo regionalne oblasti (v Nemčiji in v Avstriji je pristojnost zakonitih organov na ravni deľel in občin, v Franciji na ravni občin in področij), druge bolniąnice vodijo drľavne socialne organizacije (Nemčija), skladi (ąe posebej v Franciji), drľavne človekoljubne organizacije (Portugalska) in cerkveni redovi ali z zakonom določena zdravstvena zavarovanja (Avstrija).V Luksemburgu, na primer, 50 % bolniąnic vodijo verski redovi, 50 % pa regionalne oblasti (zlasti občine). Tudi na Irskem je skoraj 50 % postelj v dobrodelnih, neprofitnih bolniąnicah v lasti verskih redov. V dveh drľavah večino neprofitnih bolniąnic vodijo zasebne ustanove: na Nizozemskem nove univerzitetne klinike ustanavljajo regionalne oblasti, druge univerzitetne klinike pa so prvotno ustanovili cerkveni redovi; v Belgiji neprofitne bolniąnice v glavnem vodijo skladi zdravstvenega zavarovanja in verske skupnosti. V Grčiji je pribliľno 70 % bolniąničnih postelj v bolniąnicah drľavnega zdravstva, preostale pa imajo zasebni lastniki. V Veliki Britaniji in Italiji večino bolniąnic upravlja drľavno zdravstvo; vse bolniąnice v Veliki Britaniji in največje v Italiji imajo finančno avtonomijo in so kot "trusti" samostojne administrativne enote.
 
2. Ambulantne sluľbe v bolniąnicah

V večini drľav članic so zdravniki specialisti v glavnem v ambulantnih oddelkih v bolniąnicah (Velika Britanija, Irska, Nizozemska, Portugalska, ©vedska, Danska, Finska). V vseh drugih drľavah članicah si bolniąnice kot dodatek priznanim zdravnikom zasebnikom in zdravstvenim domovom prizadevajo zagotoviti zunanjo specialistično oskrbo. V Nemčiji je zunanja oskrba v bolniąničnih ambulantnih oddelkih, z izjemo univerzitetnih klinik, odvisna od pooblastila "Kassenarztliche Vereinigung"; odobrijo jo, če zdravstvena oskrba zavarovancu ne more biti zagotovljena drugače.

Ker so v večini drľav članic bolniąnice v lasti javnih zakonskih organov, so bolniąnični zdravniki delavci v javnih zavodih.

V Nemčiji zdravniąki ąefi v bolniąnicah lahko zaračunavajo svojim zasebnim pacientom, kar pomeni dodaten vir zasluľka. Tudi v Avstriji zdravniki zasebnim pacientom zaračunavajo dodatno; denar gre v določen oddelek, kjer se razdeli med zdravnike, ki delajo na tistem oddelku (glede na razmerje, ki ga določijo zdravniki sami). V Veliki Britaniji in na Irskem specialisti lahko ponujajo svoje storitve zasebnim pacientom (vendar je ta dodatni zasluľek omejen na 10 % njihovega dohodka, glede na poloľaj zdravnika). Bolniąnični zdravniki v ©paniji, na Portugalskem, v Italiji in Grčiji zasluľijo poleg plače dodaten dohodek s svojo zasebno zdravniąko dejavnostjo. Na Finskem so mnogi bolniąnični zdravniki hkrati zasebniki, na ©vedskem pa jih je le malo. Na Nizozemskem, v Luksemburgu in v Belgiji imajo bolniąnični zdravniki enak plačilni sistem kot zasebni priznani zdravniki, in sicer glede na plačilo za storitev.

VI. Zdravniąke poklicne organizacije

V Nemčiji, Belgiji, Franciji, Luksemburgu, Veliki Britaniji, na Irskem, v ©paniji, na Portugalskem, v Italiji, Grčiji in v Avstriji imajo zdravniąke poklicne organizacije ("Kammern"), v katere morajo biti zdravniki včlanjeni, če ľelijo imeti dovoljenje za opravljanje medicinskega poklica (obvezno članstvo). V Nemčiji (za bolniąnične zdravnike), v Franciji, Belgiji, Luksemburgu, Veliki Britaniji, na Irskem in v Italiji imajo poleg teh poklicnih zdravniąkih organizacij, ki so odgovorne za seznam zdravnikov in upoątevanje poklicne discipline, poklicna zdruľenja, ki zastopajo in branijo interese poklica in za katere je članstvo prostovoljno. Bolniąnične zdravnike v Avstriji zastopajo zdravniąka zdruľenja in avstrijski sindikat. V Nemčiji imajo dodatna zakonska zdruľenja, kot na primer "Kassenarztliche Vereingung"; članstvo v teh zdruľenjih je pogoj za oskrbo ambulantnih storitev v okviru pogodb z skladi zdravstvenega zavarovanja. Na Nizozemskem, Danskem ©vedskem in na Finskem ni poklicnih organizacij z obveznim članstvom, imajo le zdravniąka zdruľenja, v katerih je članstvo prostovoljno.

	prejąnji članek	naslednji članek