V januarski ątevilki Izide je v rubriki Tako mislimo Jurij Zalokar objavil svoje razmiąljanje Bolnik kot ľrtev zakonodaje. Podnaslov članka je: O ozadju napadov na psihiatrijo. Članek sem večkrat prebral, a ozadja napadov na psihiatrijo vendarle nisem razbral. Naj mi kolega Zalokar oprosti, a po mojem njegovo pisanje nima ne repa ne glave. V isti koą meče namreč predlog nove zakonodaje na področju psihiatrije, vdor angleąčine v naąe vsakodnevno sporazumevanje, Vietnam in ameriąki imperializem, nekakąno ruąenje socialne psihiatrije, sporno dogajanje na slovenski politični sceni, pa tujino, ki si po njegovem na vso moč prizadeva "spet pahniti nas v tisočletno odvisnost". Vse skupaj pa začini ąe s svojim znanim evroskepticizmom.

Seveda ima vsak pravico povedati, kaj misli. A ko njegovo razmiąljanje, ki ga objavi v stanovskem časopisu, zadeva tako pomembno dogajanje kot je razvoj psihiatrične stroke in pa človekove pravice pacientov (in zdravstvenih delavcev), bi pričakoval, da izkuąen strokovnjak, kakrąen je dr. Zalokar, svoje razmiąljanje podkrepi z argumenti. Argumentov za njegove trditve nisem zasledil in kar je ąe huje, v svojem razmiąljanju niti jasno ne pove, o čem točno ima tako negativno in negativistično mnenje.

Naj zdaj jaz te svoje trditve opremim z argumenti. Omejil se bom le na tisti del njegovega razmiąljanja, s katerim je začel in ki me ta trenutek najbolj zanima. To je njegova trditev, da predlog novega zakona o duąevnem zdravju (kar je bil le delovni naziv za zakon, predlog pa govori o Zakonu o hospitalizaciji in zdravljenju psihiatričnih bolnikov na zaprtih oddelkih) "predstavlja zato veliko nevarnost za zdravje psihiatričnih bolnikov in dobrobit njihovih svojcev in okolja". Te svoje trditve dr. Zalokar v ničemer ne argumentira. Prepričan sem, da bralec, ki predloga Zakona ni videl, ne more vedeti, o čem razmiąlja dr. Zalokar. Tudi mi ni jasno, ali dr. Zalokar razmiąlja o predlogu zakona, ki sta ga izdelali skupina psihiatrov, ki jo je imenoval Minister za zdravstvo, in skupina profesorjev Pravne fakultete, ali pa o predlogu zakona, ki ga je dala v postopek Zdruľena lista socialnih demokratov. Nadaljujem s predpostavko, da dr.Zalokar razmiąlja o prvem, "psihiatričnem" predlogu zakona.

Predlagani zakon naj bi bolje uredil najteľavnejąi del psihiatrovega dela. To je namreč hospitalizacija in zdravljenje pacienta proti njegovi volji, torej na zaprtem oddelku psihiatrične bolniąnice. Treba je povedati, da tovrstno hospitalizacijo in zdravljenje "urejujeta" ľe Zakon o zdravstveni dejavnosti v svojem 47. členu in Zakon o nepravdnem postopku iz leta 1986. Oba zakona pa to občutljivo področje urejujeta pomanjkljivo in je bilo zato treba narediti nov zakon. Dejstvo je namreč, da hospitalizacija proti volji pacienta na zaprti oddelek zadeva dve - s slovensko Ustavo zajamčeni - človekovi pravici: pravico do osebne svobode in pravico do zdravljenja. Za dr. Zalokarja sta ti pravici očitno le "gesli", za katerimi se skriva skorumpirana politika. Po svoje ga razumem, saj je deloval v času, ko človekova

svoboda in njegove človekove pravice niso bile pomembne ali pa so bile samoumevno krąene. V tistem času je kot direktor psihiatrične bolniąnice očitno menil, da je on edini in nezmotljivi razsodnik, ki lahko odloča, kdaj in komu bo vzel svobodo in ga na silo zdravil na zaprtem oddelku svoje bolniąnice.

Če bi dr. Zalokar natančno prebral s strani Raząirjenega strokovnega kolegija za psihiatrijo popravljeni predlog Zakona, potem bi lahko vedel, da predlagani zakon ne bo v ničemer prizadel zdravja in zdravljenja psihiatričnih bolnikov. Nasprotno, skladno s stvarnostjo ponuja nekaj novih moľnosti zdravljenja tistih morebitnih pacientov, ki nikakor ne pristanejo na zdravljenje v psihiatrični bolniąnici, pa bi bili takega zdravljenja nujno potrebni. V predlogu tudi ni nobenih "laikov", saj predlagamo, da v nepravdnem postopku, ko mora pacienta na zaprtem oddelku obiskati sodnik, ki s pomočjo neodvisnega izvedenca za psihiatrijo ugotovi, ali je pacientova hospitalizacija proti njegovi volji potrebna in dopustna, pacienta zastopa odvetnik in ne laični zagovornik.

Ni mi torej jasno, kakąno nevarnost za zdravje psihiatričnih bolnikov pomeni predlog novega zakona. Če je torej dr. Zalokar razmiąljal o predlogu novega zakona, ki je zdaj v obravnavi na Ministrstvu za zdravstvo, potem seveda ni v ničemer dokazal svojih trditev. In če je tako, potem dela s takim pisanjem ąkodo psihiatriji in psihiatričnim pacientom. Zavaja namreč bralce zdravnike, ki ne poznajo psihiatrije, v misel, da smo tisti, ki smo odgovorni za razvoj psihiatrije in kakovost dela v psihiatriji, "zavedeni z nalepko o človekovih pravicah ali pa z idolom Evrope." Najbrľ dr. Zalokar, ki je bil ves čas svojega delovanja v psihiatriji zaveden z nalepko "socialistične psihiatrije", ne more soditi, kdo je bolj diskriminiral in stigmatiziral psihiatričnega bolnika: tisti vsevedni in "nezmotljivi" psihiatri pretekle dobe, ki jim niso bile mar človekove pravice njihovih pacientov ali mi, ki smo "zavedeni z nalepko o človekovih pravicah" in se zavedamo svoje zmotljivosti?

Vsekakor pa ľelimo tudi na sodobni pravni osnovi omogočiti psihiatričnemu pacientu najboljąe moľno zdravljenje, mu ob tem ohraniti njegovo človeąko dostojanstvo in varovati njegove človekove pravice. To pa lahko doseľemo le z vrhunsko strokovnostjo, ki postavlja psihiatričnega pacienta in njegove človekove pravice v srediąče svojega delovanja, in ki hkrati varuje človekove pravice vseh udeleľenih v terapevtskem procesu.

Ne dvomim, da je dr. Zalokar razmiąljal dobronamerno. A s tako zapisanimi mislimi je naredil psihiatriji medvedjo uslugo. Torej lahko tako nedorečeno in nejasno razmiąljanje tolmačim kot ąe en neutemeljen napad na psihiatrijo - ľal. 

	prejąnji članek	naslednji članek