7. Ljubljanska medicinska fakulteta pod okupatorjevo prisilo in ukinitev ljubljanske univerze

Univerza je bila v vseh stvareh, ki jih je pred vojno reąevalo jugoslovansko ministrstvo za prosveto, zdaj neposredno podrejeno visokemu komisarju za Ljubljansko pokrajino, Emiliu Grazioliju. Sprva je ta privolil, da se delo na univerzi in na njenih fakultetah spet začne, nadaljuje in redno poteka. Rektor univerze prof. dr. Matija Slavič je na majski seji univerzitetnega sveta sporočil, da je univerza spet odprta in da se predavanja in vaje na vseh fakultetah začnejo 12. maja. (102) Resnično pa je bilo treba veliko izrednih naporov, da je človek premagal teľave tisti čas in pri tem ohranil zdrav razum in trdno voljo, kot se je pač v tistih dneh to ąe dalo storiti. Visoki komisar je sicer najprej obljubil kredite za dograditev univerzitetnih stavb (klinik, univerzitetne knjiľnice ipd.), vendar je vse to potem ąlo zelo zelo togo in je končno večji del ostal le pri obljubah - more solito.

Na junijski seji Univerzitetnega sveta je bil za novega rektorja izvoljen prof. dr. Milko Kos, za ąolsko leto 1941/42 pa je svet za dekana Medicinske fakultete izvolil prof. dr. Boľidarja Lavriča. (103) Univerza in z njo vred njene fakultete so doľivljale zelo burne čase, verjetno najhująe v svoji zgodovini. Večina ątudentov in pedagoąkega osebja se je aktivno opredelila za boj proti okupatorju, za Osvobodilno fronto. Zdravstveno ľariąče odpora proti faąizmu se je deloma izoblikovalo na kirurąkem oddelku sploąne bolniąnice in porodniąnice, deloma pa v Bolnici za duąevne bolezni v Polju na Studencu, kjer se je skrivaj zbiral sanitetni material za prve večje partizanske enote. Bolniąnica je bila prav tako glavno srediąče za zbiranje sanitetnih kadrov in organizacijo partizanskega zdravstva: potekali so posebni tečaji iz prve kirurąke pomoči in partizanske improvizacije. Vse hująemu okupatorjevemu terorju navkljub je urejen odpor slovenskega ľivlja nenehno rasel in se iz dneva v dan vse bolj krepil.

Italijansko ministrstvo za prosveto je v propagandne namene rektorju univerze sporočilo da se slovenski medicinci iz Ljubljanske pokrajine, ki so pred okupacijo ątudirali na beograjski Medicinski fakulteti ali na kaki drugi univerzi, lahko takoj vpiąejo na kr. univerzo v Padovi, vendar morajo pred tem z uradnim potrdilom dokazati, da so opravili preizkus znanja iz italijanskega jezika. Vendar je bila pri tem postavka, da se bodo kandidati na italijansko univerzo lahko vpisali v ąolskem letu 1941/42 le do vključno ąestega semestra. (104)

Z odredbo visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino se je nadaljevanje ątudija na Medicinski fakulteti prestavilo za nedoločen čas - sine die. (105) Delo na njej pa v ąolskem letu 1941/42 ni popolnoma zamrlo: teľke izpite je naredilo 41, v letu 1942/43 pa 77 sluąateljev. (106)

Za novega univerzitetnega rektorja je bil v drugi polovici 1941 izvoljen prof. dr. ing. Milan Vidmar. Oba sveta, univerzitetni in fakultetni, sta tisti čas naslovila SPOMENICO na visokega komisarja Ljubljanske pokrajine, Graziolia, v kateri sta mu predlagala, da bi se v ąolskem letu 1942/43 odprli viąji klinični semestri in klinike: za ginekologijo in porodniątvo, za dermatovenerologijo, za psihiatrijo in nevrologijo, za infekcijske bolezni in za ortopedijo ter inątituti za farmakologijo in toksikologijo, za higieno in bake trio-serologijo, za rentgenologijo in radiologijo ter za balneologijo in fizikalno terapijo. Odgovora na vlogo pa seveda ni bilo. (107) Čeprav je rektor takoj protestiral, so italijanske okupatorske oblasti pohitele in ustavile vse kredite za nadaljnja gradbena dela na univerzitetnih objektih, le zidava obeh, ąe pred okupacijo začetih klinik, interne in kirurgije, se je nadaljevala. Sredi leta 1942 je visoki komisar obe kliniki tudi uradno odprl. (108) Medicinska fakulteta pa je iz dneva v dan ľivotarila in bila v nenehnem strahu za svobodo in za ľivljenja svojih učiteljev, asistentov in ątudentov. Pogosto se je namreč primerilo, da je okupatorjeva policija nenadoma vdrla v univerzitetno poslopje in klinike ter aretirala zdaj tega zdaj onega. Vedno manj ątudentov je obiskovalo predavanja in vaje, dokler ni segla okupatorjeva roka tudi v njihove vrste in jih odpeljala v zapore in taboriąča. Sredi leta je Ljubljano zapustilo nekaj fakultetnih sodelavcev, več izven fakultetnih zdravnikov in večje skupine ątudentov, ki so odąli v partizane.

Na marčni seji fakultetnega sveta leta 1943 je bil prof. dr. France Hribar dodatno izvoljen ąe za vodjo bakteroloąko-seroloąkega inątituta. Dekanat Medicinske fakultete je tokrat rektoratu sporočil, da so bili medtem aretirani in odpeljani v neznano naslednji profesorji: B. Lavrič, L. Klinc, A. Koąir in doc. M. Cunder ter asistenti: M. Benedik, M. ®umer in F. Derganc. (109) Zato je Fakultetni svet imenoval začasnega strokovnega vodjo Kirurąke klinike, prim. dr. Vladimirja Guzelja, ki naj bi zamenjali prof. Lavriča, ki so ga odpeljali v italijansko konfinacijo. Dekansko delo je prevzel prof. dr. Karlo Luąicky. Vsa rektorjeva posredovanja, naslovljena na okupatorjeve oblasti v zvezi z izpustitvijo političnih zapornikov iz taboriąč, so ostala brez odziva. Na ponovno posredovanje pa je Grazioli lakonično izjavil, da "o sploąni vrnitvi internirancev ne more biti govora, dokler se v Ljubljanski pokrajini razmere ne normalizirajo." (110)

Fakultetni svet Medicinske fakultete je v prvi polovici leta 1943 na svoji seji sklenil, da uprava Univerze prevzame nekdanji Banovinski zavod za raziskovanje in zdravljenje novotvorb v Ljubljani in ga vključi v sestavo Medicinske fakultete. Za ravnatelja Zavoda je bil po smrti doc. dr. Josipa Cholewe imenovan ginekolog - onkolog dr. Leo ©avnik. (111)

Po kapitulaciji italijanske vojske, septembra 1943, so Ljubljansko pokrajino zasedli Nemci. Konec tega meseca je bil general Rupnik ustoličen za predsednika Pokrajinske uprave. Univerzi je najprej obljubil vso podporo, zato je rektor na proąnjo dekana prof. Luąickyja oktobra na vodjo Pokrajinske uprave naslovil dopis, v katerem je predlagal, da bi se Medicinska fakulteta v ąolskem letu 1943/44 dopolnila tako, da bi ątela vseh deset semestrov. Sporočil je tudi, da bi lahko rekrutirali učne moči iz bolniąničnih primarijev. (112) Dekan prof. Luąicky je med tem bil ľe celo v dogovoru z bodočim dodatnim pedagoąkim kadrom, ki bi začasno prevzel honorarna predavanja. Toda Medicinski fakulteti so dovolili le odprtje sedmega semestra. (113)

Struktura pedagoąkega osebja na Medicinski fakulteti v Ljubljani je v ąolskih letih 1939/40 do 1943/44 (114):
 

	ąolsko leto
zvanje	1939/40	1940/41	1941/42	1942/43	1943/44
red. profesorjev	5	5	5	5	5
izred. profesorjev	2	2	2	1	1
docentov	2	3	3	3	3
privat. docentov	-	-	1	1	1
asistentov	1	9	9	13	12
honorar. učiteljev	3	2	3	3	3

Fakultetni svet Medicinske fakultete je na začetku oktobra na svoji seji sklenil, da zaprosi univerzitetnega rektorja, naj pri oblasteh izposluje dovoljenje za odprtje vsaj ąe osmega semestra. Vendar takega privoljenja ni dobil. Nemci so postopoma in nemoteno izvajali zasedbo univerzitetnega poslopja, čeprav so univerzi najprej vsaj na papirju priznali neke vrste avtonomijo. Nacisti so ľe na začetku zasedbe Ljubljanske pokrajine na univerzitetni svet začeli izvajati vse hująi politični in vojaąki pritisk. Zato je bila v veliki nevarnosti, da bi jo zasedla nemąka vojska in spremenila v vojaąnico tudi univerzitetna knjiľnica.

Univerza in večji del ątudentov, ki so bili ąe na prostosti, so se okupatorjevemu nasilju kjub svojim velikim ľrtvam, vztrajno upirali. Po pribliľnih podatkih je na Slovenskem delovalo med leti 1941/45 766 zdravnikov. Do konca leta 1944 je odąlo v partizane okoli 196 zdravnikov, v okupacijskih zaporih, taboriąčih in internacijah je bilo okoli 168 zdravnikov, okoli 140 pa je bilo izgnanih iz različnih delov Slovenije. Po netočnem izračunu je v partizanih padlo okoli 45 zdravnikov in 55 medicincev. V okupatorjevih zaporih in taboriąčih pa ątevilo smrtnih primerov verjetno ni bilo nič manjąe.

Oktobra, leta 1943, je na protikomunističnem mitingu, ki je potekal na univerzitetnih tleh, (kljub dejstvu, da je univerzitetni senat z rektorjem na čelu na univerzi prepovedal vsakrąna politična zborovanja), neki govornik v svoji "zgodovinski spomenici" ostro napadel in oklevetal univerzitetne organe in profesorje. Rupnik je poslal vabilo, da bi se rektor oziroma kak drug predstavnik univerze novembra udeleľil nacističnega propagandnega zborovanja v dvorani hotela Union. (115) Univerzitetni svet je to povebilo obravnaval na svoji seji in enoglasno sklenil, da se zborovanja ne bo udeleľil niti rektor niti kdo drug. Med univerzo in okupatorjevo oblastjo je rasel trden in nepremagljiv zid. Kot kakąna kazen je 11. novembra sledila odredba ąefa Pokrajinske uprave Leona Rupnika, da se vsa predavanja na ljubljanskih fakultetah do nadaljnjega ustavijo (izjemoma je bilo ąe dovoljeno opraviti izpite, ki so pred tem časom bili prijavljeni na dekanatu Fakultete), z utemeljitvijo, čeą da naj "ne bi bili pri ątudiju oąkodovani sluąatelji, ki so vstopili v domobransko vojsko ali odąli na prostovoljne delovne akcije". (116) Toda predsednik Pokrajinske uprave je ľe v prvi polovici decembra v dopisu, ki ga je naslovil na rektorat univerze, ukazal, da velja naredba, izdana dne 11. novembra 1943, tudi za začasno prekinitev vseh predavanj in vaj na univerzitetnih inątitutih, klinikah in v laboratorijih." (117) S to odredbo je ljubljanska univerza in z njo vred tudi Medicinska fakulteta praktično prenehala obstajati. Toda to je bil zanjo le začase predah.

Po teh dogodkih si je univerzitetni svet ąe nekaj časa zaman prizadeval, da bi dobil dovoljenje za obnovo predavanj in vaj na fakultetah. Nemci na to niso reagirali, čeą tudi nemąke univerze so v tem času zaprte.

Dekani in prodekani na nepopolni medicinski fakulteti v Ljubljani (1919 - 1943)
 

1920 - letni semester:	dekan prof. dr. Alfred ©erko
	prodekan prof. dr. Albert Botteri
1920/21	dekan prof. dr. Alfred ©erko
	prodekan prof. dr. Janez Plečnik
1921/22	dekan prof. dr. Alfred ©erko
	prodekan prof. dr. Janez Plečnik
1922/23 - zimski semester:	dekan prof. dr. Zdenko Frankenberger
	prodekan prof. dr. Alfred ©erko
1922/23 - letni semester:	dekan prof. dr. Janez Plečnik
	prodekan prof. dr. Alfred ©erko
1923/24	dekan prof. dr. Alfred ©erko
	prodekan prof. dr. Janez Plečnik
1924/25	dekan prof. dr. Alfred ©erko
	prodekan prof. dr. Janez Plečnik
1925/26	dekan prof. dr. Alfred ©erko
	prodekan prof. dr. Janez Plečnik
1926/27	dekan prof. dr. Alfred ©erko
	prodekan prof. dr. Janez Plečnik
1927/28	dekan prof. dr. Alfred ©erko
	prodekan prof. dr. Janez Plečnik
1928/29	dekan prof. dr. Alfred ©erko
	prodekan prof. dr. Janez Plečnik
1929/30	dekan prof. dr. Alfred ©erko
	prodekan prof. dr. Janez Plečnik
1930/31	dekan prof. dr. Evgen Kansky
	prodekan prof. dr. Janez Plečnik
1931/32	dekan prof. dr. Evgen Kansky
	prodekan prof. dr. Janez Plečnik
1932/33	dekan prof. dr. Janez Plečnik
	prodekan prof. dr. Evgen Kansky
1933/34	dekan prof. dr. Evgen Kansky
	prodekan prof. dr. Janez Plečnik
1934/35	dekan prof. dr. Alfred ©erko
	prodekan prof. dr. Evgen Kansky
1935/36	dekan prof. dr. Alfred ©erko
	prodekan prof. dr. Evgen Kansky
1936/37	dekan prof. dr. Alfred ©erko
	prodekan prof. dr. Evgen Kansky
1937/38 - zimski semester:	dekan prof. dr. Evgen Kansky
	prodekan prof. dr. Janez Plečnik
1937/38 - p. semester:	dekan prof. dr. Evgen Kansky
	prodekan prof. dr. Janez Plečnik
1938/39	dekan prof. dr. Janez Plečnik
	prodekan prof. dr. Evgen Kansky
1939/40	dekan prof. dr. Evgen Kansky
	prodekan prof. dr. Janez Plečnik
1940/41	dekan prof. dr. Franc Hribar
	prodekan prof. dr. Evgen Kansky
1941/42	dekan prof. dr. Boľidar Lavrič
	prodekan prof. dr. Franc Hribar
1942/43	dekan prof. dr. Boľidar Lavrič
	prodekan prof. dr. Franc Hribar
1943/44	dekan prof. dr. Karlo Luąicky
	prodekan prof. dr. Franc Hribar

Po drugi svetovni vojni je univerza spet zaľivela v polni meri. Ministrstvo za prosveto vlade LR Slovenije je konec maja 1945 izdalo Uredbo o obnovi univerze in z odlokom Narodne vlade Slovenije so konec junija dopolnili Medicinsko fakulteto z desetimi semestri. (118) Ustanovni akt pri izbiranju univerzitetnih predavateljev ni upoąteval ľe uveljavljenega postopka in je celo zanikal dotedanje pristojnosti univerzitetnih organov. Kljub temu je bil brez ugovora sprejet. Fakultetni svet Medicinske fakultete je na septembrski seji pod vodstvom dekana prof. dr. B. Lavriča sklenil, da se zimski semester v ąolskem letu 1943/44 sluąateljem ne prizna, ker v tistem času Fakulteta ni več obstajala. (119)

Vendar je bila ľe prva razvojna faza popolne Medicinske fakultete takoj na začetku trdo izpeljana. V njeni sestavi in ątudijskem načrtu je zaznati temeljito reorganizacijo: nekaj imenitnih profesorjev izpred vojnih let, ki niso bili po volji totalitarnemu reľimu, je bilo odslovljenih; ątudentska druątva, ki so v preteklosti odigrala pomembno vlogo pri izpopolnitvi Fakultete, niso bila obnovljena; javni ątudentski shodi, stavke, demonstracije in njihova tradicionalna himna "Gaudeamus igitur, iuvenes dum sumus...", ki je utrjevala njihovo samozavest, so bili pod strogim očesom.

Prva povojna seja fakultetnega sveta Medicinske fakultete je bila sklicana 3. avgusta leta 1945. Začrtala je nova načela in nova pota pri graditvi popolne Medicinske fakultete.

Sejo je odprl minister za narodno zdravstvo vlade LR Slovenije, dr. Marijan Ahčin, ki je v svojem nastopnem govoru med drugim poudaril: "... Imenovanje novih profesorjev in izpopolnitev Medicinske fakultete pomeni prelomnico v zgodovini slovenskega visokoąolskega zdravstva. Pomembno je pa pri tem, da je avtonomija Univerze odpravljena, saj ta pomeni za danaąnji čas anahronizem. Razumljivo je, da avtonomija odpade ľe iz razloga, ker bi nudila zatočiąče le reakciji. Po drugi strani pa ni razlogov za bojazen pred okrnitvami in omejevanjem znanstvene svobode. Ministrstvo za narodno zdravstvo vlade SR Slovenije je vzelo Fakulteto v svoje varstvo in je s tem dobil fakultetni svet popolno svobodo stavljati predloge in sklepati o fakultetnih zadevah. Naloga ministrstva pa je v tem, da budno nadzoruje, če so vsi sklepi in predlogi Fakultete v soglasju z novimi političnimi načeli. Zato mora obstajati tesna kolaboracija med medicinsko fakulteto in ministrstvom." (120)

Dekan profesor dr. Boľidar Lavrič je k temu ąe dodal in pojasnil: "... da po zakonu AVNOJ-a sodi medicinska fakulteta pod tutorstvo ministrstva za narodno zdravstvo..."

V skladu z omenjenimi novimi načeli je naslednja desetletja potekala nadaljnja usoda medicinske fakultete.

Viri in Literatura:

102. Gl. navedbo v op. 19, fasc. II/150, ątev. 5/41.
103. Gl. navedbo v op. 19, fasc. II/150, ątev. 39/41.
104. Gl. navedbo v op. 19, fasc. II/150, ątev. 75/41.
105. Gl. navedbo v op. 19, fasc. II/150, ątev. 269/41.
106. Gl. navedbo v op. 19, fasc. II/148, ątev. 11/43.
107. Gl. navedbo v op. 19, fasc. II/150, ątev. 101/41.
108. Gl. navedbo v op. 19, fasc. II/147, ątev. 189/42.
109. Gl. navedbo v op. 19, fasc. II/147, ątev. 202/42.
110. Gl. navedbo v op. 19, fasc. II/148, ątev. 30/43.
111. Gl. navedbo v op. 19, fasc. II/147, ątev. 87/42.
112. Gl. navedbo v op. 19, fasc. II/148, ątev. 283/43.
113. Mikuľ M., gl. delo navedeno v op. 10, str. 90.
114.Gl. navedbo v op. 19, fasc. II/148, ątev. 11/43.
115. Mikuľ M., gl. delo navedeno v op. 10, str. 91.
116. Gl. navedbo v op. 19, fasc. II/148, ątev. 358/43.
117. Gl. navedbo v op. 19, fasc. II/148, ątev. 361/43.
118. Odlok Narodne vlade Slovenije, z dne 31. 7. 45 o ustanovitvi popolne Medicinske fakultete v Ljubljani. Uradni list SNOS in NVS 1945, ątev. 23.
119. Gl. navedbo v op. 19, fasc. II/149, ątev. 237/45.
120. Gl. navedbo v op. 19, fasc. IV/149, ątev. 1/45.

	prejąnji članek	naslednji članek