|
odmevi |
|
---|
V januarski ątevilki je bil objavljen prispevek Matjaľa Zwittra (M.Z.) z naslovom Nezaproąeno zdravnikovo posredovanje. V njem je poročilo mednarodne ankete med laiki in zdravniki o treh konkretnih poloľajih, v katerih se lahko znajde zdravnik. Neformalno skupino, ki "ľeli v medicinsko etiko prinesti več praktičnih izkuąenj", so osnovali ąvedski filozof, danska genetičarka in toksikologinja in M.Z. Anketa obravnava tri poloľaje, od katerih pa je prvi - gre za posredovanje zdravnika pri prometni nesreči - povsem drugačen kot druga dva. M.Z. ga skuąa vse tri primere obravnavati kot etično vpraąanje zdravnika. Ker pa ne gre samo za etično vpraąanje, je ta prispevek konkreten odziv, bolje rečeno opozorilo, na pisanje M.Z.
Mnenje laikov o zdravnikovem postopku je rezultat različnih dejavnikov, med drugim tudi sploąne in zdravstvene kulture, urejenosti zdravstvene sluľbe, ľivljenjske ravni, ravni zdravstvene zaąčite in tudi sposobnosti sporazumevanja določene druľbe. Zelo vpraąljivo pa je, ali spadajo v skupino laikov tudi ątudenti 3. in 4. letnika medicine. Pri nas posluąajo ątudenti prva predavanja o medicinski deontologiji ľe v 4. semestru in zato več vedo o dolľnostih zdravnika kot drugi ljudje, ki so jih vpraąevali anketarji.
Nadaljnje pisanje je namenjeno zastavljenim vpraąanjem in odgovorom zdravnikov.
Vsak zdravnik se mora zavedati, kako tvegana je diagnoza malignega
melanoma samo z inspekcijo, brez povečevala, brez palpacije bezgavk in
brez kakrąnihkoli anamnestičnih podatkov, pa tudi tega, kako lahko s svojim
opozorilom vpliva na sopotnika, ki ni pripravljen na tako informacijo.
Vsako seznanjanje bolnika z diagnozo raka je do določene mere tvegano.
Kaj če sopotnik, ki (ąe) ni zdravničin bolnik, reagira drugače in si iz
obupa naredi ąkodo? Tak neljub dogodek smo ľe doľiveli na Inątitutu za
sodno medicino, ko je bolnik podobno izvedel podatek in naredil samomor.
Navsezadnje pa se je pokazalo, da obolenje sploh ni bilo maligno. Na drugi
strani pa ima vsakdo, tudi neznana sopotnica v avtobusu, pravico biti neseznanjen
s svojim rakom, če tako ľeli, pa tudi odkloniti zdravljenje, če je bil
seznanjen z pravilno diagnozo svoje bolezni. Zdravnica v avtobusu ne ve
niti zanesljive diagnoze, niti ľelje oz. odločitve sopotnice. Če torej
presodi vse okoliąčine, bo odločitev laľja.
Tudi v tem primeru ni izključena moľnost, da je noslika gena s to ugotovitvijo ľe seznanjena in temu primerno ravna. Morda pa ne ľeli vedeti o svojem mutiranem genu, ľeli ohraniti dojke in ľiveti brez strahu pred rakom.
Uporaba odvečnih vzorcev krvi, ki so jo krvodajalci darovali za tiste, ki kri nujno potrebujejo, brez vednosti in soglasja darovalca, čeprav v korist znanosti, je etično vpraąljiva in pravno nedopustna.
M.Z. ocenjuje, da je zdravnikovo posredovanje v vseh treh primerih dobrodelno
dejanje. Dejansko gre v prvem primeru za zdravnikovo zakonsko obveznost,
v drugem in tretjem primeru pa kvečjemu za dobronamerno dejanje z majhno
verjetnostjo, da bo tudi dobrodelno. Vsak zdravnik bi moral poznati svoje
poklicne dolľnosti in vedno presoditi vse posledice svojega ravnanja s
svojim bolnikom in sočlovekom. Če bi bilo tako, bi bili tudi odgovori na
vpraąanja v takih anketah bolj enotni.
|
prejąnji članek |
naslednji članek |
|
|