Profesorja Pavleta Kornhauserja sem spoznal na enem izmed kirurąkih dnevov v začetku osemdesetih let, ko sem tudi sam sodeloval kot predavatelj. Njegovi vsakoletni uvodi v zbornik so me vselej pritegnili. Zlasti njegov pogled na delo v delovnih skupinah, skrb za strokovno rast sploąne medicine in pritegnitev sploąnih zdravnikov v strokovne programe podiplomskih tečajev so bili v tistih časih novost.

Profesorji s Harvardske medicinske fakultete prihajajo bolj poredko v Gornji Grad, da bi si ogledali delo sploąnega zdravnika v zdravstveni postaji. A to se je zgodilo nekega februarskega dopoldneva leta 1984, ko je profesor Kornhauser pripeljal dr. Davida Todresa, profesorja pediatrične intenzivne terapije na tej univerzi. Obiskovalec iz ZDA je bil navduąen nad delom osnovnega zdravstva v Sloveniji.

Od tedaj sva se s Pavletom Kornhauserjem srečevala pogosteje. Ko sem začel urejati revijo Isis pri Zdravniąki zbornici, so bili najdragocenejąi njegovi nasveti iz bogatih uredniąkih izkuąenj.

Skoraj ni slovenskega zdravnika, ki ni sliąal, bral ali govoril s profesorjem dr. Pavlom Kornhauserjem. Teľko bi tudi naąli zdravnika, ki bi se poleg strokovnega lahko tako kakovostno ukvarjal tudi z organizacijskim, inovativnim, kulturnim in umetniąkim delom.

Nekaj let je ľe v pokoju, le da ga uľiva vse prej kot spokojno. Na ljubljanskih ulicah ga lahko srečaą sleherni dan, ko hiti na razne kraje, kjer dela ali urejuje katero izmed svojih "stvari". Teh pa ni nič manj kot v časih njegovega aktivnega sluľbovanja, le da niso več vezane na delovni čas, temveč le na njemu lastno zavzetost, da začeto delo brezpogojno privede do uspeąnega zaključka.

Začel je kot pediater na oddelku za novorojence ljubljanske mestne porodniąnice. Od leta 1959 je bil delno, od leta 1965 pa polno zaposlen na otroąkem oddelku Kirurgične klinike. ®e kot specializant je prevzel zdravniąki nadzor nad otroki v okrevaliąču ©entvid pri Stični. Na njegovo pobudo je bil tam leta 1957 ustanovljen Zavod za revmatične in srčne rekonvalescente za mladino, kjer revmatičnim otrokom omogočajo zdravstveno nego in rehabilitacijo po odpustu iz bolniąnic.Pavle Kornhauser ga je vodil petnajst let. Lani so praznovali svojo ątiridesetletnico in ob jubileju izdali lep almanah.

Ko je bil leta 1974 oblikovan Pediatrični oddelek kirurąkih strok v Kliničnem centru, je bil imenovan za njegovega predstojnika, kar je ostal do upokojitve. Bil je predsednik Pediatrične sekcije SZD, generalni sekretar Zdruľenja pediatrov Jugoslavije in izvedenec Mednarodnega zdruľenja pediatrov.

A ta na videz enosmerna ľivljenjska pot je bila za človeka, kot je Pavle Kornhauser, preozka in preveč poloľna. Iąčoči duh, ki so mu ga v zibki pustile rojenice, ga je silil, da jo je utrjeval, ąiril in posodabljal.

Cela vrsta njegovih inovacij, strokovnih člankov, pogledov na razmere v zdravstvu in njegovi organiziranosti, politiki, kulturi in, glasbi so v zadnjih ątiridesetih letih presenečali strokovno in laično javnost. Prisluľil si je marsikaterega zavistneľa in obrekljivca. A po toliko letih vendarle ne morem mimo misli, da je bil Pavle velikokrat petelin, ki je pel prezgodaj. Take peteline skoraj vedno utiąajo in preľenejo. Pri Pavletu pa je vsakemu zgodnjemu petju prej ali slej sledila pohvala. Leta 1991 je dobil Gerbčevo priznanje Slovenskega zdravniąkega druątva, leta 1998 pa Srebrni častni znak svobode Republike Slovenije.

Ko premiąljujem o "primeru" Kornhauser, ne vem, kaj je bilo tisto, kar ga je vse ľivljenje obsojalo na uspeh. So bili temu krivi izjemni povojni časi, ko je povsod primanjkovalo zdravnikov in je bil med njimi pediater kot zlato zrno? Je bila to njegova strpnost do takratnega sistema, njegova sploąno znana vztrajnost, doslednost in nenasitnost pri delu? Je bil to njegov optimizem, izjemen intelekt ali osebna očarljivost, saj je znal vselej in za vsakega najti prijazno in ustrezno besedo? Je bila osnova vsemu glasbena nadarjenost in milina njegove matere pianistke? Zrno genialnosti je bilo vsekakor zraven. Najlaľje ga bomo spoznali tako, da prisluhnemo njegovim mislim. A v pogovoru se jih je nabralo skoraj za knjigo spominov. Razgovor s profesorjem Kornhauserjem bomo objavili v dveh delih.

Začniva najin pogovor, kolega Kornhauser, s področjem, ki vas v ľivljenju spremlja - lahko bi pesniąko porekli - skoraj od zibke naprej: to je glasba. Naj bo prvo vpraąanje sploąno, dovolj ąiroko za vaąa razmiąljanja: Kako doľivljate umetnost, zlasti sodobno?

Domet in obseg kreativnosti človeąkih moľganov sta hkrati nedosegljiva in omejena. Ne spadam med ljudi, ki kaľejo enaka pozitivna nagnjenja do različnih zvrsti umetnosti, ki lahko dojemajo enako uspeąno leposlovje, likovne stvaritve ali glasbo. V ąoli sem imel teľave pri učenju besedila na pamet, medtem ko sem kako skladbo obvladal brez not od ene učne ure do naslednje.

Glasba je ostala moja zvesta spremljevalka skozi ľivljenje in me nikoli ni pustila na cedilu. Ne le "klasična", kar naj bi pomenilo skladbe "resne" glasbe, saj je umetnina lahko tudi iz vrst "lahke", zabavne glasbe, npr. ątevilni francoski ąansoni, ki jih poje Edith Piaf, ali "hiti" Barbare Streisand ter Vladimirja Cosme, priredbe Joľeta Privąka, gredo prav tako do srca in plemenitijo vsakdan. Glasba je vrh umetniąkega hotenja, saj je pogojena s tehničnim znanjem, kar omogoča, da lahko ločimo zrno od plevela.

Kot pianist sem v različnih ľivljenjskih obdobjih odkrival različne skladatelje: seveda sem moral pri izbiri upoątevati tehnično zahtevnost skladb in tudi čas, ki bi ga potreboval, da bi obvladal npr. genialni "triptih" Preludij, Koral in Fugo Cezarja Francka, zato se tega do danes ąe nisem lotil. Zadovoljen sem, da nisem poklicni glasbenik. Tako lahko igram le skladbe, ki mi "leľijo" in ki mi nekaj pomenijo.

Imam veliko srečo, da sem se "ujel" z odličnim violinistom dr. Markom Zupanom, nevrologom iz Celja, s katerim muzicirava ľe skoraj dve desetletji. Najin duo Pro medico sva raząirila v klavirski trio s čelistom profesorjem Zvonetom Rudolfom, nato v kvartet z drugim violinistom dr. Miho Benedikom in v kvintet, kjer igra violo goslarski mojster profesor Vilim Demąar. V komorni zasedbi smo nastopali zlasti v letoąnjem letu, ko smo pripravljali "umetniąke programe" ob zdravniąkih kongresih. Od vsega začetka sodelujemo na tradicionalnih koncertih ob zaključku Plečnikovega memoriala, zadnja leta pa v okviru festivala Poletje v Stari Ljubljani na celovečernih koncertih v cerkvi sv. Florijana. Ob 20-letnici Kulturnoumetniąkega druątva Kliničnega centra in Medicinske fakultete (in obenem ob moji 75-letnici) bi rad igral Ravelov klavirski koncert s simfoničnim orkestrom. Neskromna ľelja, vendar upam, da se bo uresničila. Tudi nekdanji angleąki ministrski predsednik Heath je doľivel, da je lahko dirigiral orkestru v Albert Hallu v Londonu.

Do sodobne glasbe dvajsetega stoletja pa očitno nimam pravega nagnjenja, razumevanja ali morda znanja. Navduąeno posluąam npr. Posvetitev pomladi Igorja Stravinskega in prvo simfonijo Dmitrija ©oątakoviča, poznejąe njegove simfonije so vsebinsko heterogene in me ne navduąujejo. Kaj naj porečem o večini sodobnih skladateljev, ki se izľivljajo v tonskih in ritmičnih poskusih? Imam dobro lastnost, da lahko na takih koncertih zaspim, zlasti ko je najbolj bučno, in me Andreja zbudi, ko je skladbe konec. Brez melodije in harmonije, ki je lahko tudi disonančna, ni glasbe, ki bi ostala v zadovoljstvo naslednjim rodovom.

Pred kratkim sem v Narodni in univerzitetni knjiľnici iskal baročno skladbo, ki bi jo lahko zaigral z bratom, ki je ljubiteljsko violinist, in z njegovo ľeno, ki je flavtistka, ko bosta priąla domov na obisk. V NUK-u so mi predloľili note za to sestavo danes neznanega ąpanskega skladatelja Miquela Mascittija (1663-1760) in med listanjem partiture sem presenečen ugotovil, da je ena njegovih sonat skoraj povsem enaka kot sonata Archangela Corellija, ki jo je naą klavirski kvartet Pro medico prav letos izvajal na javnem koncertu. Muzikolog NUK-a Borut Loparnik me je sicer "potolaľil", da baročni skladatelji niso bili preveč občutljivi na "copy right" in da so si izposojali melodije brez zamere. Na mojo ľeljo se je le pozanimal o izvirnosti skladbe in dobil iz rimske zapuąčinske knjiľnice Corellija odgovor, da so temu pomotoma pripisali avtorstvo. Moja ugotovitev je bila pravilna: skladatelj sonate je bil v resnici njegov sodobnik Mascitti!

Imeli ste veliko nastopov z orkestrom, v komornih skupinah in kot solist-pianist. So se vam kateri posebej vtisnili v spomin?

Za javnost sem imel več celovečernih "recitalov", nastopil sem na radiu in TV; v zadnjem obdobju pa sem sam redkeje za klavirjem; večina mojih nastopov je bila v komorni sestavi. Spoznal sem ľlahtnost komornega muziciranja, kjer si le del celote, več inątrumentov skupaj te zapelje v svet glasbe, ki ga kot solist ne moreą doľiveti. Dobro se spominjam svojih prvih pianističnih nastopov - čeprav je od tega ľe ąestdeset let - v sloviti koncertni dvorani zagrebąkega Glasbenega zavoda. Očitno je bilo moje muziciranje profesorjem akademije vąeč, saj so mi svetovali, naj se posvetim pianistični karieri. Nepozaben celovečerni koncert je bil zame v obnovljeni dvorani mariborskega gledaliąča, kjer mi je podľupan pred nastopom izročil ključe novega Steinwaya in sem bil prvi pianist, ki je lahko igral na njem. Zvok inątrumenta, akustika, posluąalci - večina med njimi stanovski kolegi - so omogočili občutek, da se lahko sproąčen popolnoma prepustim glasbi, tudi pri tehnično najbolj zahtevnih in kočljivih delih skladb. Spomnjam se samostojnega koncerta v baročni cerkvi v Grobljah. Tudi ľupnik sv. Florijana v Stari Ljubljani hudomuąno pove, da v njegovi cerkvi ni nikoli toliko vernikov kot ob zdravniąkem koncertu Pro medico. Naj ąe omenim nastop v operni hiąi juľnotirolskega Merana, na simpoziju z naslovom: Puer, Medicina, Musica. Bil sem edini zdravnik, ki ga je doletela čast, da je na sklepni prireditvi nastopil z orkestrom v klavirskem koncertu v f-molu, J.S.Bacha.

Veliko zanimivega ste povedali o vaąi "pianistični karieri", a bili ste tudi mentor in organizator na kulturnem področju v Kliničnem centru.

Umetnost brez izvajalcev, brez opreme, brez ustreznih prostorov in brez gledalcev - posluąalcev ne more zaľiveti. Ljubljana je nekaj posebnega na področju umetniąke - sicer amaterske - dejavnosti zdravnikov. Nobeno medicinsko srediąče v Evropi se ne more primerjati z njo.

Zdravniąki koncerti so se kot sklepna prireditev Plečnikovega memoriala začeli davnega decembra 1969. Profesor dr. Ivan Lenart, tudi sam čelist, "umetniąka duąa" bi porekli, nas je zbral v Narodni galeriji. Navduąenje na tem prvem koncertu je bilo veliko in koncerti so postali tradicija. Pripadla mi je naloga, da vsako leto oblikujem umetniąki spored in pridobim izvajalce. Veliko solistov in ansamblov je tam prvič priąlo na oder in dobilo spodbudo za svoj nadaljnji razvoj. Med njimi so: meąani pevski zbor dr. Bogdan Derč, vokalna skupina Vox medicorum, zdravniąki orkester - Camerata medica labacensis in seveda klavirski kvintet Pro medico.

S profesorjem sodne medicine, dr. Antonom Dolencem, obenem slikarjem, sva umetniąke dejavnosti med zdravniki povezala leta 1979 v Kulturno umetniąko druątvo. Poimenovalo se je po dr. Lojzu Kraigherju, ki je imel pomembno vlogo pri ustanavljanju ljubljanske medicinske fakultete, med obema vojnama je bil tudi priznan pisatelj in kulturnik. Druątvene sekcije od likovne do folklorne so pridobile ątevilne izvajalce tudi iz zdravniąkih vrst. Odmevne likovne razstave, nastopi glasbenikov in gledaliąčnikov doma in na tujem so bili rezultat razumevanja za tako dejavnost v Kliničnem centru. Koncerti za bolnike v avli osrednje bolniąnične stavbe potekajo praviloma enkrat mesečno ľe tri desetletja in so prispevek k humanizaciji hospitalizacije.

Nismo bili presenečeni, ko smo na mednarodni konferenci UNESCA z naslovom: Umetnost v bolniąnici, ki je bila predlansko jesen v Ljubljani, dobili priznanje evropskih drľav. Povedali so nam, da ąe niso spoznali medicinskega srediąča, ki bi imelo dolga leta tako uspeąno in razvejano kulturno dejavnost, kot so jo razvili v Ljubljani.

Vrniva se k medicini: Povejte bralcem Izide, zakaj ste se odločili za poklic pediatra. Ali so se izpolnile vaąe mladostne sanje?

Da sem postal znan v svojem poklicu, je pogojevalo naključje. ®ivel sem v pravem času na pravem mestu. ®e kot ątudent sem ľelel postati otroąki zdravnik, ker pediatrija zdruľuje kurativo in preventivo, a tudi zato, ker je optimistična veja medicine. Bil sem srečen, da sem izpolnil razpisne pogoje za specializacijo.

Po pripravniąkem staľu me je zdravstveni dom Kočevje sprejel za specializanta pediatrije. Čez nekaj dni je priąel preklic, ker republiąki sekretariat za zdravstvo ni zagotovil finančnega kritja v ta namen. Spominjam se uvajanja "otroąke zaąčite" na področju občine Ivančna Gorica, kjer sem začel z dejavnostjo otroąkega dispanzerja.

Moje prvo delovno mesto je bilo v Mestni porodniąnici, kjer sem postal prvi neonatolog. Bil sem samostojen, prepuąčen lastnemu znanju in pobudi. V stalni pripravljenosti sem dan in noč skrbel za pribliľno 3000 novorojencev letno (danes v nekaterih porodniąnicah z manj kot 1000 porodi na leto delajo 3 pediatri).

Ko so me "kot bratsko pomoč" po potresu v Skopju leta 1963 napotili v Makedonijo, sem se počutil skoraj kot Albert Schweizer. Bil sem edini pediater v bolniąnici v Prilepu, ko je med dojenčki razsajala griľa. Otroci so umirali drug za drugim. V obupu, ko ni bilo moč najti dostopnih ven, sem nastavljal infuzijo v sinus sagittalis. ©koda, da tega nisem objavil, moj mlająi sodelavec ©tefan Grosek mi je povedal, da so ta pristop kasneje "kot novost" opisali tuji avtorji.

Nikoli v ątiridesetih letih bolniąnične dejavnosti moji sodelavci niso sliąali iz mojih ust tarnanja o preobilici dela, o utrujenosti ali o krivični razporeditvi obveznosti. Bil sem zadovoljen, če so bili rezultati mojih prizadevanj vidni. Imel sem srečo, da sem bil povsod pionir: v porodniąnici, v ©entvidu pri Stični, kot pediater na Kirurąki kliniki. Imel sem tudi srečo, da sem povsod pridobil zaupanje nadrejenih in razumevanje ter podporo sodelavcev. Takąen poloľaj mi je zagotavljal varnost, da sem se lahko loteval novih ukrepov v organizaciji sluľbe, oblikovanju medicinskih doktrin, boljąih medsebojnih odnosov in bolj humanemu pristopu do malih bolnikov in njihovih svojcev.

V Kliničnem centru, pa tudi drugje, ste znani kot uspeąen organizator, ki mu ni ľal ne časa ne energije za dosego ciljev. Opravljali ste naloge medicinskega direktorja KC, vodili svoj klinični oddelek in imeli ąe druge odgovornosti v stanovskih organizacijah in druątvih. Kako ste lahko časovno, čustveno in tudi fizično vse to usklajevali?

"Dober organizator" ima pri ątevilnih zdravnikih skorajda slabąalen prizvok. Zdravnik naj se ukvarja z medicino, "drugi pa naj urejajo vsakdanje zadeve". Opravljanje organizacijskih nalog zahteva predvsem znanje s področja stroke, za uspeąnost moraą biti dovolj vztrajen, ne sme ti biti ľal časa, v odnosu do kolegov in poslovnih strank moraą ostati profesionalen ne glede na tvoja osebna nagnjenja, simpatije ali slabe izkuąnje z njimi. Nič ne pomagajo odlične zamisli, če jih ne znaą ali ne moreą uresničiti.

Sliąal sem govoriti, da "Kornhauser pride skozi dimnik, če naleti na zaklenjena vrata". V ľivljenju sem bil dosleden in sem vselej skuąal uspeąno priti do dna v zadevah sploąnega pomena, stroke, klinike, medsebojnih odnosov in tudi umetnosti. Teľko rečem, ali me je gnala ambicija, ko sem hotel dokazati, da sem sposoben dobro izpeljati nalogo, ki sem jo prevzel. Doľivljal pa sem osebno zadovoljstvo, ko se je uresničil teľko izvedljiv program. Pri skupnem delu nisem bil nikoli zamerljiv. Pri izpeljavi organizacije mi je bila v korist navada, da sem sproti zapisoval zamisli, ki so bile povezane s tekočimi nalogami. Zvečer sem uro ali več načrtoval, kaj me čaka naslednji dan. Pri tem moraą biti dovolj objektiven, da ocenią prioritete, sicer se lahko v obilici nalog zgubią in postaneą v lastnem perfekcionizmu nevrotik.

Organizacijo Pediatričnega oddelka kirurąkih strok v Kliničnem centru sem vzel zelo resno. Prvič sem se srečal z otroąkim oddelkom Kirurgične klinike leta 1959, ko me je profesor Lavrič spodbudil, da bi v času redne zaposlitve dve uri dnevno prevzel pediatrično skrb za njegove bolnike. Otroci so bili v tem času na kliniki nameąčeni v dveh velikih sobah na skupaj 20 posteljah, za nego je bilo na voljo 8 medicinskih sester. Čez 5 let so ocenili, da je pediater potreben polni delovni čas in sem kot prvi zasedel to delovno mesto. To je bil izziv za mladega zdravnika. Tudi v mednarodni pediatriji je bilo tedaj to področje zanemarjeno. Za poznejąi razvoj in organizacijo "otroąke kirurgije" na Slovenskem je bilo odločilno staliąče profesorja Lavriča, da naj otroka kirurąko zdravi usmerjen, oľje specializiran kirurg, ne pa specialist sploąne "otročje kirurgije", kot jo je profesor hudomuąno poimenoval.

S tem sem prevzel odgovornost za organizacijo in delo kliničnega oddelka, za podiplomsko ąolanje medicinskih sester, za izpeljavo gradbenih načrtov za novo kliniko in ąe za veliko drugih nalog. S kirurgi smo obdelali in objavili izsledke za vse značilne kirurąke bolezni otroka in jih predstavili na kongresih doma in v tujini. Zlasti smo se posvetili diagnostiki in zdravljenju hudih prirojenih napak, ki so brez zdravljenja nezdruľljive z ľivljenjem. Sodelovanje kirurga in pediatra je bilo izredno pomembno pri zmanjąevanju pooperacijske smrtnosti otrok, zlasti novorojenčkov. Torakalni kirurg profesor Janez Orel in pediatrinja profesorica Meta Derganc sta poročala na 1. kongresu kirurgije otroka v Dubrovniku leta 1975 o bolnikih s prirojeno zaporo poľiralnika, ki so se zdravili na kliniki. V 20-letnem obdobju je smrtnost je padla od 84 na 40 %, kasneje na 20 %, kar je bil uspeh tudi v mednarodni primerjavi. V klinični medicini, zlasti v kirurgiji, sta znanje in izkuąenost operaterja zelo pomembni, skupinsko delo pa zagotavlja boljąo prognozo in odpira nove poti v raziskavah, pa tudi pri zdravnikovem vsakdanjem delu.

Zavedal sem se, da sam ne morem obvladovati vedno večje zahtevnosti v stroki in večjega ątevila bolnikov, zlasti ne nove, izredno zahtevne intenzivne terapije. Postopoma so na Kirurgični kliniki odobrili nova delovna mesta za pediatre. Pridobil sem 3 mlade zdravnike, ki so ąe danes stebri na kliniki: Janeza Primoľiča, Meto Derganc in Andrejo Gostiąa.

Očitno so nadrejeni opazili moj občutek in voljo, da se vključim v reąevanje skupnih vsakodnevnih nalog in teľav in da poskuąam uveljaviti načrte za razvoj zavoda. Uspelo mi je iz različnih virov pridobiti toliko denarja, da se je leta 1968 za takratno Kirurgično kliniko zgradil prizidek z dvigalom, v prizidku pa smo pridobili pediatrično "ąok sobo". Bila je ena prvih enot za intenzivno terapijo otroka v Evropi, opremljena z napeljavo plinov, respiratorjem in drugo sodobno opremo.

Hkrati sem bil vključen v gradbeni odbor nove ljubljanske bolniąnice in skupaj z arhitekti snoval velik, sodoben otroąki kirurąki oddelek. S prihodom Janeza Zemljariča za novega direktorja bolniąnice je načrtovanje postalo usklajeno in osnove za financiranje urejene. Kmalu sem bil imenovan za predsednika gradbenega in finančnega odbora. nove gradnje. Dva meseca sem se mudil v Oaklandu v Kaliforniji, v eni od vodilnih bolniąnic v ZDA. Spoznal sem tudi kliniko v San Franciscu, kjer so prvi začeli intenzivno terapijo novorojenčkov. Veliko sem pridobil v svoji stroki, pritegnila pa me je zlasti ameriąka učinkovitost, izrazito skupinsko delo, stroga kadrovska selekcija, obenem pa sproąčeni medsebojni odnosi.

Ta organizacijska načela sem po svoji vrnitvi poskuąal uresničiti. Izkuąnje so bile pomembne zlasti za oblikovanje novega centra za intenzivno terapijo otrok. Vedel sem, da bo naą klinični oddelek uspeąen le, če se zgradi v srediąču velike bolniąnice, kjer so dan in noč in v neposredni bliľini na voljo vse specialistične stroke, centralni rentgen, laboratorij in operacijski blok. Prenehati je bilo treba načrtovati "polintenzivne enote" in zgraditi enovit in dovolj velik center za intenzivno terapijo otrok, ki bi bil opremljen z najnovejąimi medicinskimi stroji, in sicer ne le za kirurąke bolnike, ne le za Ljubljano, temveč za vso Slovenijo. Direktor Kliničnega centra je, čeprav ni bil zdravnik (ali morda prav zato), prisluhnil tej razlagi po vrnitvi iz ZDA in soglaąal, da se na ľe zgrajenem bodočem otroąkem oddelku podre ľe obstoječe zidovje in gradbeno oblikuje sodoben center za intenzivno terapijo otroka z vso potrebno napeljavo in opremo. Odobrena je bila specializacija za nove zdravnike - pediatre. Leta 1965 sem bil edini, čez 10 let nas je bilo 12.

Načrtovanje in spremljanje graditve nove bolniąnice sta pomenili odlično ąolo. Na kliničnem oddelku za kirurgijo otrok z operacijskim blokom in Republiąkim centrom za intenzivno zdravljenje je bilo treba upoątevati "ljubljanski model" interdisciplinarne medicinske dejavnosti. Pri izdelavi načrtov sem moral določiti celo kam namestiti vtičnice za prenosni rentgenski aparat in namembnost vsake vgrajene omare. Pridobljeno znanje sem pozneje uporabil pri izdelavi medicinskih programov za otroąke oddelke v Sloveniji skupaj z arhitektom Vladimirjem Sekavčnikom. Pred petnajstimi leti je bilo treba narediti obseľen načrt za otroąki oddelek izolske bolniąnice, ki smo ga po letu 1991 ustrezno prilagodili za zmanjąan pediatrični oddelek na novi lokaciji. Ko so nekateri hoteli preprečiti, da bi tako internistične kot otroke s kirurąko boleznijo sprejemali na enotni otroąki oddelek, sem zaprosil za posredovanje takratno ministrico za zdravstvo Katjo Boh. Zadeva je bila urejena po naąi zasnovi, v dobro otrok. Pred tremi leti sva z arhitektko Majdo Pehani oddala medicinski program in gradbene načrte za intenzivno enoto Ginekoloąke klinike v Skopju.

Po zaključku graditve osrednje bolniąnične stavbe KC sem vodil več komisij. Bil sem zadovoljen, da je po petih letih prerekanja uspela raząiritev in posodobitev dializnega centra s posebnim oddelkom za nosilce virusa hepatitisa in z namestitvijo naprave za reverzno osmozo v kleti pod centrom. Vesel sem bil, ko se je zgradil otroąki vrtec za več kot 200 "malčkov". Pri osnovni ąoli Ledina se je oblikoval poseben oddelek za bolniąnične učitelje in za vzgojitelje na klinikah, ti so bili po graditvi otroąkega vrtca v Kliničnem centru organizacijsko priključeni v to ustanovo. Spominjam se, koliko prepričevanja je bilo treba med pedagogi, da so sprejeli to edino ustrezno reąitev v dobro otrok.

Takratni direktor mi je naloľil, naj speljem načrt, da se pod zemljo poveľejo vse klinike, naloga je bila v nekaj letih dosledno izpeljana. V teh podvozih, od nove stavbe Medicinske fakultete in poliklinike vse do Travmatoloąke in ORL klinike je bila speljana tudi cevna poąta - pisemska in laboratorijska. To je bila naloľba, vredna več milijonov nemąkih mark. Zaradi tehnične neosveąčenosti, nagajivosti (vsak dan so bile cevi zamaąene z jogurtovimi kozarci) in tudi zaradi brezskrbnosti uprave ter vodilnih medicinskih sester je naprava zaľivela komaj za nekaj mesecev. V velikih bolniąnicah ZDA in Nemčije jo uporabljajo uspeąno ąe danes. Vodil sem ąe načrte za dvoje naloľb, ki se nista uresničili. Prva je bila graditev samskega doma za medicinske sestre, druga pa heliodrom, ki bi bil z dvigalom neposredno povezan z operacijskim blokom.

Krająe obdobje sem opravljal tudi naloge medicinskega direktorja: to je bilo delovno mesto namestnika generalnega direktorja. Moj glavni pomislek je bil, da kot zdravnik ne morem biti namestnik v upravi in biti odgovoren za medicinsko sluľbo in njen razvoj. Ves čas sem se počutil v podrejenem poloľaju. To je bilo obdobje "dvoľivke": iz sluľbe sem se odpravljal domov ąele pozno zvečer ali ponoči. Kljub tem naporom mislim, da je bilo delo v vodstvu zanimivo, in upam, da tudi za Klinični center koristno. Takrat je bil ljubljanski Univerzitetni klinični center mednarodno znan: to so bili časi, ko se je v njem zdravil Josip Broz Tito. Skoraj ni bilo dneva, da nas ne bi obiskala kaka politična ali strokovna delegacija, predsedniki drľav iz Vzhoda ali Zahoda. Radi smo jim razkazali naąo glavno bolniąnico in obenem Pediatrični oddelek kirurąkih strok. Zanimala jih je zlasti naąa značilna organizacija kirurąke in pediatrične sluľbe na kliniki, center za intenzivno terapijo otrok in dejavnosti bolniąnične ąole in otroąkega vrtca.

Kako ocenjujete danaąnjo organiziranost Kliničnega centra, potem ko ste več kot ątirideset let spremljali njegov razvoj?

®e osmo leto nisem več aktiven član kolektiva, torej lahko spremljam dogajanje le "od zunaj", na osnovi objav v javnih občilih. Kolege na klinikah zelo redko spraąujem, "kaj se dogaja doma", saj je popkovnica, ki me je čustveno vezala na ta zavod, razumljivo, vedno tanjąa. Prepričan sem, da se podobno dogaja vsem upokojencem. Menim, da mora Klinični center, čeprav gre za veliko bolniąnico, ostati enovit zavod, organizacijsko in tudi finančno. Za organiziranost bo nevarno, če si bodo poslovni odbori klinik in inątitutov prilastili prevelike pravice v odločanju in se lotevali neumestnih ekonomskih ukrepov.

Menim tudi, da ni ustrezna reąitev, da mora biti glavni direktor osrednje bolniąnice zdravnik. Ker je Klinični center končno pridobil medicinskega direktorja, si bosta dva zdravnika, če sta močne osebnosti, teľko delila področja dejavnosti, ki se bodo lahko podvajala ali celo nasprotovala, kar bo za poslovanje in avtoriteto vodstva slabo. Ne govorim osebno, saj cenim prizadevanja sedanjega glavnega direktorja profesorja Primoľa Rodeta za razvoj, posodobitev opreme in vzorno vzdrľevanje osrednje bolniąnične zgradbe. Moje mnenje je načelno.

Izbira predstojnika klinike ali inątituta je večkrat sporna. Politična odločitev zadnjih trideset let ni bila nikoli v ospredju. Menim, da je treba pri izbiri upoątevati predvsem organizacijske sposobnosti in osebnostne kakovosti. Nekdo je lahko odličen kirurg, vendar to za predstojniątvo ni zadosti. Kakąne koristi ima od njega klinika, če se predstojnik ne sestaja in pogovarja z glavno sestro, "ker ga njeno področje dejavnosti ne zanima"? Od predstojnika je nerealno pričakovati, da bo hkrati dober klinični zdravnik, skrben organizator, ki se bo posvečal ne le lastnemu strokovnemu razvoju, temveč tudi zdravnikom na kliniki, jim omogočal izpopolnjevanje doma in v tujini, ki bo skrbel za dobre pogoje hospitalizacije in za dobre medsebojne odnose, tudi z bolniki. Od njega se pričakuje, da bo hkrati dober pedagog in predavatelj na fakulteti, da bo skrbel za ątudente, po statutu zavoda pa ąe, da bo uspeąen raziskovalec. Vse to hkrati je nemogoče. V Angliji sem spoznal ustrezno reąitev. Na pediatrični kliniki v Londonu so naloge predstojnika, vodje katedre in tretjega, ki vodi raziskovalno dejavnost, deljene. Kdaj bodo podobno delitev dela in obveznosti predlagali, da bo zaľivela tudi pri nas?

Naj sklenem ta del pogovora z razmiąljanjem o politiki do mladih raziskovalcev, ki jih ne plačuje KC. Gre za globoko moralno vpraąanje. Kot predstojnik sem bil na kliniki "konzervativen". Menil sem, da mora zdravnik sprva dobro opraviti specialistični izpit in če ima tudi človeąke lastnosti, naj nadaljuje znanstveno kariero. Dokonča naj magistrski ątudij in izdela doktorsko nalogo. Ministrstvo za znanost je pred leti razpisalo mesta za mlade raziskovalce: bili smo jih veseli, ker smo tako pridobili nove zdravnike, saj razpisov za nova delovna mesta na kliniki ni bilo. Po podpisani pogodbi z ministrstvom za znanost so ti mladi zdravniki dobili rok, do kdaj morajo opraviti magisterij in celo doktorat. Kaj naj bi pomenilo za matično kliniko, če so se npr. na nekem inątitutu za magisterij posvetili elektronski mikroskopiji? Dobili smo magistre brez kliničnega znanja in na kirurgiji zdravnike, ki niso bili rojeni za operacijsko delo. Spoznal sem stisko teh mladih raziskovalcev, ki so magistrirali in ostali brez sluľbe. Če pa so redno zaposlitev dobili na kliniki, so bili sicer magistri, vendar večinoma ąe daleč do zaključka specializacije. Imeli pa so prednost pri strokovnem izpopolnjevanju pred redno zaposlenim zdravnikom, hierarhično so z diplomami medicinske fakultete laľje napredovali kot njihovi kolegi, ki so bili lahko strokovno veliko boljąi. Zmeda je očitna! Manj sposobni lahko postanejo v bodoče, zaradi akademskih naslovov, ki so danes pogoj za napredovanje, vodje. Takąna negativna selekcija bo pri drugih kolegih lahko povzročila napetost, nezadovoljstvo in slabo motiviranost za delo. Prav tako menim, da bo treba razmisliti, ali je za predstojniątvo oddelka, klinike ali inątituta doktorat in naziv profesorja nujen, če se tako izločijo bolj sposobni, ki pa teh akademskih naslovov nimajo. Na vodilnih klinikah v ZDA takąnih "pravil igre" ne poznajo!

Uveljavitev doma in v tujini je za strokovno skupino Pediatričnega oddelka kirurąkih strok pomenila spodbudo za delo, delovni čas "od - do" ter tedensko predpisane ure. Vendar vse to za ustvarjalnost pediatrov kljub fizično in duąevno obremenjujočim naporom v enoti za intenzivno terapijo otrok ni pomenilo omejitve. Janez Primoľič je bil izvoljen za predsednika Pediatrične sekcije SZD, Meta Derganc pa v izvrąilni odbor evropskega zdruľenja intenzivistov. Lahko rečemo, da je 1. mednarodni simpozij (kongres) intenzivne terapije otroka v Ljubljani, leta 1981, potekal uspeąno. V pripravah na XVII. mednarodni pediatrični kongres v Manili na Filipinih, ki je bil tri leta pozneje, so mi namreč zaupali, naj pripravim "okroglo mizo" s področja intenzivne terapije otroka (prvič se je ta tema pojavila na pediatričnem kongresu!) in me pozneje imenovali v skupino izvedencev tega zdruľenja.

®e v novejąo "zgodovino" spadajo moja prizadevanja, da bi razbremenili naąe edino republiąko srediąče za intenzivno terapijo otrok, ki je po obsegu dejavnosti in po ątevilu hudo bolnih otrok (do 70 % priključenih na umetna pljuča) v sredi osemdesetih let presegel načrtovane zmogljivosti in tudi v mednarodni primerjavi postal preobseľen. Zlasti ko je bila sprejeta naąa pobuda, naj se uvede "transport in utero" - zdruľevanje vseh rizičnih porodnic v ljubljanski Ginekoloąki kliniki, ko se pričakuje rojstvo nedonoąenčka z zelo nizko porodno teľo. V novozgrajeni ljubljanski porodniąnici so začeli intenzivno terapijo teh nezrelih novorojenčkov, tudi nova otroąka bolniąnica v Mariboru je dobila enoto za intenzivno terapijo.

Bil bi krivičen do sebe in svojih dolgoletnih sodelavcev, če ne bi ąe poudaril pomena medicinske etike v naąem vsakodnevnem delu. V zborniku 2. kongresa slovenskih pediatrov, ki je bil oktobra 1998 v Portoroľu, sem predstavil etične dvome, s katerimi smo se srečali ľe kmalu po odprtju enote za intenzivno terapijo. Razreąevati smo jih morali sami, zato smo oblikovali klinično etično komisijo, ki je bila prva v KC. V veliko moralno pomoč mi je bil akademik profesor Janez Milčinski s svojo modrostjo in strpnostjo, s staliąči o pravicah bolnika do ľivljenja in do smrti. Kakovost ľivljenja je bila v ospredju, ko smo se odločali, kako zdraviti hudo okvarjenega otroka in smo zagovarjali podobna deontoloąka staliąča, kot jih je oblikoval dvajset let pozneje predsednik Drľavne komisije za medicinsko etiko, akademik profesor Joľe Trontelj.

Morda bo kdo od bralcev IZIDE ocenil, da sem bil v svojih odgovorih preveč usidran v preteklost. Obdobja zadnjih desetih, petnajstih let sem se dotaknil le beľno, to nalogo prepuąčam mlająim rodovom. Zadovoljen sem, da lahko prihajam sproąčeno na klinični oddelek, ki sem ga pomagal ustvariti, da me moji nekdanji sodelavci prisrčno in spoątljivo sprejemajo kot starejąega kolego, da docent dr. Janez Primoľič, ki me je "nasledil" v vodstvu, ąe vedno prisluhne mojim nasvetom, ki jih povem, če menim, da so zaľeleni. Skratka, imam dober občutek, da se je uresničilo reklo: Kakor si sejal, tako boą ľel. 

Prof. Pavle Kornhauser.



Trio Pro medico v cerkvi Sv. Florijana med koncertom v okviru prireditev Poletje v Stari Ljubljani (dr. Marko Zupan, violina, dr. Zvone Rudolf, violočelo, dr. Pavle Kornhauser, klavir).



Nastop ob podelitvi zdravniąkih diplom leta 1997 v veliki predavlanici Medicinske fakultete.



Vodilni delavci Zavoda v ©entvidu pri Stični leta 1961: učiteljica Joľica Kes, ąef zdravnik dr. Pavle Kornhauser, glavna medicinska sestra Znika Svetelj in v. m. s. Lenka Lokar.



Prof. dr. David Todres v Gornjem Gradu februarja 1984.



Strokovni kolegij Pediatričnega oddelka kirurąkih strok KC leta 1987 (karikatura: Boľo Kos)



Podelitev drľavnega odlikovanja, maja 1998.

	prejąnji članek	naslednji članek