Pater dr. Marijan ©ef se je rodil 10. septembra 1932 v Breľicah, v druľini s tremi otroki. Starejąi brat je bil kot ujetnik po končani drugi svetovni vojni ľrtev pobojev neznano kje. Mlająa sestra je urąulinka. Kot otrok je bil 15 let ministrant pri Sv. Jakobu v Ljubljani. Nekaj časa je zahajal v salezijanski oratorij, ki so ga na Karlovąki cesti vodile sestre salezijanke. Med vojno je postal član Marijine kongregacije, ki jo je vodil sedaj ľe pokojni duhovnik Joľef Snoj. Po vojni se je pridruľil kongreganistom pod vodstvom jezuitov pri Sv. Joľefu. 

Pater dr. Marijan ©ef, jezuit.

Po končanem ątudiju medicine se je med duhovnimi vajami na gradu Bogenąperk odločil za jezuitsko redovno skupnost ali Druľbo Jezusovo, v kateri je bil leta 1966 posvečen v duhovnika.

Po njegovih različnih sluľbah, med katerimi naj posebej omenim 25 let predavanj iz pastoralne medicine na Teoloąki fakulteti v Ljubljani in Mariboru, je bil vse do odhoda na novo sluľbeno mesto v Sarajevo leta 1995 tudi duhovni animator Slovenskega katoliąkega zdravstvenega zdruľenja. ®e veliko let pred uradnim začetkom tega zdruľenja je, kolikor je mogel in je to dovoljevala druľba, usmerjal zdravstvene delavce in ątudente teologije v katoliąko medicinsko zdruľenje. Iskreno se mu zahvaljujem za predanost zdravstvenim delavcem in ker se je bil kljub preobremenjenosti pripravljen pogovarjati za slovenske zdravnike.

Spoątovani pater dr. Marijan ©ef! V začetku januarja leta 1996 ste mi na razglednici iz Sarajeva, ki nosi Tagorejevo misel "Suhi strugi nismo hvaleľni za vodo, ki nam jo je dajala", napisali: Spoątovana kolegica! Ne vem, ali ste dobili moj odgovor na Vaąe pismo. Če ga niste, danes sporočam, da sem pripravljen napisati odgovore na Vaąa vpraąanja in tudi dopolniti pogovor, kjer se mi bi zdelo potrebno. Zdaj ľe deluje poąta in mi lahko poąljete vpraąanja po poąti ... Kakąni spomini Vas veľejo na otroątvo?

Jeseni leta 1937 sem se s svojo druľino, očetom pekovskim mojstrom, mamo gospodinjo, osem let starejąim bratom Francem in dve leti mlająo sestro Ido preselil iz okolice Celja v Ljubljano ob vznoľje ljubljanskega gradu, v soseąčino ľupniąča in cerkve Sv. Jakoba. Oče je prevzel majhno pekarno, starejąi brat je postal ob njem pekovski pomočnik. tudi midva s sestro sva bila po svojih močeh vključena v vsakdanje delo. Pekarna nam je med drugo svetovno vojno zagotavljala vsakdanji kruh. Večkrat sem opazil, da je mama poklonila kos ali hleb kruha brez prehrambenih kart.

Zaradi bliľine ľupniąča in cerkve smo se vsi člani naąe druľine vključili v cerkveno ľivljenje. Ko mi je bilo dobrih pet let, sem prvič ministriral. Razen enega leta sem to opravljal vse do odhoda k vojakom leta 1957. V razgibanem ľupnijskem ľivljenju sva bila s sestro deleľna dobre vzgoje v Marijinem vrtcu. Med dekleti, ki so nas vzgajale, je bila tudi poznejąa kolegica prim. dr. Sonja Masle. Mama je vsak dan ob pol ąestih zjutraj hodila k maąi. Oče je prav tako sodeloval pri verskih srečanjih moľ in več let pred večerno maąo v cerkvi vodil molitev sv. roľnega venca.

Kje so postaje Vaąega ąolanja, ki ga je prekinjala vihra druge svetovne vojne?

Osnovno ąolo sem obiskoval na Grabnu. Spomladi leta 1941 sem z ograje ľupnijskega vrta opazoval italijanske vojaąke okupatorje, med katerimi so nekateri kar na kolesih okupirali juľni del Slovenije. V tretjem razredu sem se učil tudi italijanąčino. Po četrtem razredu osnovne ąole sem nadaljeval ąolanje na klasični gimnaziji. V prvih dveh letnikih smo imeli pouk vsak drugi dan, ker je bilo gibanje po mestu zaradi pogostih alarmov prepovedano. Učne ocene v gimnaziji so bile prav dobre. Kot dijak sem se posvečal telovadbi in ąportu, kar mi ąe danes koristi. Sodeloval sem na ątevilnih telovadnih prireditvah, leta 1948 tudi na "Vsesokolskem sletu" v Pragi. 

Pater dr. Marijan ©ef in pater Eddy Jadat (z leve), direktor evropske jezuitske sluľbe za begunce iz Bruslja v Sarajevu.

Kaj je vplivalo na Vaąo odločitev za ątudij medicine? Kateri profesorji so Vam ostali bolj v spominu?

Čeprav sem se vpisal na klasično gimnazijo z neizgovorjeno mislijo na duhovniątvo, sem se po vojni začel vedno bolj navduąevati za zdravniąki poklic. Vzrok je bilo sploąno druľbeno ozračje, sovraľno do vere in Cerkve. Nekoliko je na to odločitev vplival tudi stik z dekleti v meąani gimnaziji. Prepričeval sem se, da bom tudi kot zdravnik naredil veliko dobrega. ©tudija medicine sem se lotil z veliko vnemo in ga razmeroma hitro zaključil.

Med profesorji sem kot osebnosti zelo cenil prof. dr. Valentino Kobe, prof. dr. Franca Hribarja, prof. dr. Ivana Tavčarja, prof. dr. Janka Pompeta, brata prof. dr. Janeza in Leva Milčinskega in druge, danes ľe vse pokojne.

V letniku smo se dobro razumeli. Prvo leto smo organizirali celo stavko, ker smo v ątudijskem programu hoteli doseči neke spremembe. Naą letnik je organiziral prvi medicinski ples, ki je pozneje postal skoraj tradicionalen. Večje ątevilo ątudentov se srečuje vsakih pet let. Nekateri kolegi so v Kanadi in ZDA ter drugod po svetu.

V enem izmed Vaąih pogovorov ste dejali: "Spominjam se tudi trenutka, ko sem z medicinsko diplomo v rokah priąel pred oltar Marije pomagaj v ljubljanski stolnici in ji v duhu izročil diplomo. V tistem času sem ľe vedel, da moja ľivljenjska pot ne bo medicina, ampak redovniąko in duhovniąko ľivljenje v Druľbi Jezusovi." Kako in kdaj ste se odločili, da postanete duhovnik jezuitskega reda, ki je zelo apostolski, znan po gibčnosti, prilagodljivosti, s poudarkom na izobrazbi?

®e med ątudijem medicine sem večkrat pomislil na duhovniątvo. Na odločitev so vplivale različne zunanje okoliąčine. "Usodno" pa je bilo srečanje s soąolcem Francetom Zupančičem, ki je bil eno leto pred menoj v klasični gimnaziji. Zaradi odkritega izpovedovanja vere je moral za eno leto v zapor, tako kot moj oče, ki je bil leta 1948 obdolľen, da posluąa radio Vatikan, čeprav takrat radia sploh nismo imeli. Po prestani kazni je priąel France v naą razred. Po maturi je odąel v noviciat Druľbe Jezusove v Zagreb.

Ko sem v Zagrebu obiskoval svojo teto, sem večkrat obiskal tudi Franceta. V pogovoru o ątudiju medicine sem priznal, da nisem prepričan, če sem se prav odločil. Tedaj me je vpraąal: "Ali ne bi hotel kaj dobrega storiti za Jezusa?" V meni se je nekaj premaknilo. "Svetoval mi je, da opravim v razjasnitev duhovne vaje. Na gradu Bogenąperku, kamor so leta 1949 izgnali jezuite, sem po končanem ątudiju medicine med duhovnimi vajami jasno spoznal, da je moja ľivljenjska pot duhovniątvo v Druľbi Jezusovi.

Po dveh mesecih pripravniątva v Ljubljani ste med sluľenjem vojaąkega roka najprej v Beogradu na ©oli za rezervne podoficirje, nato pa v Zemuniku pri Zadru delali v letaliąki ambulanti. Po odsluľenju vojaąkega roka ste takoj stopili v noviciat, nato pa nadaljevali ąolanje na Visoki filozofski in teoloąki ąoli Druľbe Jezusove v Zagrebu. Leta 1966 ste bili posvečeniv duhovnika.

Leto dni ste bili na duhovni formaciji v Belgiji in Franciji. Po odločitvi Vaąega reda ste začeli delovati kot duhovnik v Mariboru. Kakąno je bilo Vaąe duhovniąko delovanje? Kakąno vlogo je imela medicina kasneje v Vaąem ľivljenju?

Jeseni leta 1968 je Teoloąka fakulteta v Ljubljani odprla svoj oddelek v Mariboru. Tisto jesen sem bil prefekt malih semeniąčnikov v novo ustanovljenem internatu naąe Druľbe. Poleg tega sem opravljal tudi sluľbo pomoľnega kaplana na Pobreľju. Na obisku v naąi skupnosti me je pomoľni ąkof dr. Vekoslav Grmič zadolľil, da se pripravim za predavanja iz pastoralne medicine v Mariboru.

Začel sem zbirati primerno gradivo in ga potem ves čas, dokler sem predaval, dopolnjeval. Po nekaj mesecih bivanja v Mariboru sem se vključil v skupino predavateljev na tečajih priprave za zakon, ki je potekal v okviru ľupnijskega delovanja. V ta namen sem pripravil medicinski del programa, ki sem ga več let poglabljal in dopolnjeval. Pripravil sem tudi nekaj avdiovizualnih pripomočkov. K delu sem pritegnil zlasti mlająe kolege in mislim, da sem v tem pogledu uspel. Brez dvoma sem svoje medicinsko znanje dobro unovčil.

Kolikor mi je znano, ste imeli namen, da se ponovno vključite v zdravniąke vrste.

Po ątirih letih delovanja v Mariboru sem se na vzpodbudo bratov odločil, da končam predpisano zdravniąko pripravniątvo in poskuąam dobiti specializacijo iz psihiatrije. Leta 1973 sem opravil strokovni izpit. Prijavil sem se na razpis za specializacijo iz psihiatrije, vendar sem od takratnega direktorja ljubljanske psihiatrične klinike dobil odklonilen odgovor. Menim, da je bil vzrok moj duhovniąki poklic.

Kako ste povezovali medicino in teologijo?

V obdobju 1973 - 1994 sem redno predaval pastoralno medicino v Ljubljani in Mariboru. Če k temu priątejem ąe leta, ki sem jih preľivel v Mariboru, sem ta predmet predaval petindvajset let. V tem času sem s sodelavci zdravniki, teologi in nekaterimi laiki pri Sv. Jakobu v Ljubljani organiziral dva zelo dobro obiskana tečaja o medicinsko-etičnih vpraąanjih. Potem se je izoblikoval medicinsko-etični kroľek, ki sem ga vodil več let. Ta kroľek je bil nekakąna predhodnica sedanjemu Zdruľenju katoliąkih zdravstvenih delavcev.

Kaj Vas je pritegnilo k posebni pastoralni skrbi za zdravstvene delavce?

Med ątudijem filozofije in teologije sem velikokrat razmiąljal o stvareh, ki bi jih moral vsak zdravnik vedeti, če bi ľelel, da bi bilo njegovo delo resnično odreąenjsko. Več let sem vodil tudi duhovne vaje za zdravstvene delavce. Spoznal sem namreč, da je uradna medicina in zato tudi praktično delovanje zdravstvenih delavcev pod močnim vplivom enodimenzionalnega - telesnega - gledanja na svet, ľivljenje in človeka. Ko sem ątudiral medicino, sem srečal malo učiteljev medicine, ki bi bili odprti vsaj za drugo - duąevno. Razseľnost človekovega ľivljenja. Zelo redki so bili zdravniki, ki so znali povezovati svoje ľivljenje in ľivljenje bolnikov s tretjo - duhovno razseľnostjo.

Ob poglabljanju v evangelij, ąe posebej Apostolska dela pa sem odkrival, kako pomembno vlogo je imela molitev v ľivljenju prvih kristjanov za ozdravljenje različnih bolnikov. Prepričan sem, da je po svoje skoraj vsak dobronamerni zdravnik v Boľji sluľbi. Če bi se zavestno prepustil delovanju Boľje ljubezni, ki ľeli človeka ozdraviti in odreąiti, bi lahko storil veliko več dobrega.

O čem ste govorili pri predavanjih pastoralne medicine?

Pastoralna medicina ima zanimivo in dolgo zgodovino. Prve "pastoralne medicinske" napotke lahko najdemo ľe v Mojzesovih knjigah. Zdravniąko in duhovniąko delovanje se je v zgodovini velikokrat povezovalo. Včasih je bilo to uspeąno in koristno tako za bolnike kot za zdravnike in duhovnike. Včasih pa je priąlo do nesporazumov in nasprotovanj v ąkodo vsem trem skupinam. Glavni namen pastoralne medicine je priprava duhovniąkih kandidatov, zadnja leta tudi drugih pastoralnih delavcev v Cerkvi, za reąevanje moralnih in etičnih vpraąanj, ki se pojavljajo v nekaterih zahtevnejąih medicinsko-etičnih primerih, kot so npr. splav, bolniki z duąevnimi teľavami, pomoč umirajočim in njihovim svojcem itd.

Glede na izkuąnje, ki sem jih dobil v pogovorih z bogoslovci, duhovniki, redovnicami in drugimi ljudmi, sem v predavanjih pastoralne medicine predstavil bistvene podatke iz anatomije, fiziologije, higiene, o psiholoąkih posledicah različnih bolezni, o psihiatričnih boleznih, o vlogi spolnosti v ľivljenju duhovnikov in zakoncev, o naravnem urejanju rojstev in s tem povezano problematiko.

Poleg ustaljenega programa sem več let pripravljal posebna predavanja o različnih medicinsko-etičnih vpraąanjih. Nekatera mi je uspelo v skromni obliki razmnoľiti. Več let sem sodeloval na ątevilnih tečajih iz priprave mladih na zakonsko ľivljenje po celi Sloveniji, na Trľaąkem in Koroąkem.

Med bivanjem v Franciji spomladi leta 1968 ste imeli priloľnost spremljati romarski bolniąki vlak v Lurd. Nato ste z zdravstvenimi in drugimi sodelavci organizirali ąest romanj slovenskih bolnikov z vlakom v to mesto. Pri vsakem je sodelovalo do 40 leľečih bolnikov in invalidov, več kot 100 laľjih bolnikov, od 3 do 5 zdravnikov, več kot 40 medicinskih sester in ąe več fantov in deklet, ki so ves čas romanja pomagali bolnikom in invalidom. S kakąnimi občutki ste se vračali v domovino?

Čeprav med romarji nismo zabeleľili kakąnega izjemnega ozdravljenja, so se mnogi bolniki vračali domov ne samo duąevno in duhovno, ampak tudi telesno okrepljeni. Vračali smo se domov polni poleta in optimizma, polni tudi izkuąenj, kako zelo lahko neposredna ljubezen do bliľnjega človeka obogati in osreči. Nekateri so trdili, da so bili dejansko ozdravljeni, vendar teh primerov nismo raziskovali naprej.

Pater dr. Marijan ©ef (prvi z leve) s sodelavci v Sarajevu.

Leta 1969 so bogoslovci lazaristov z nekaterimi redovnicami in drugimi mladimi začeli organizirati srečanja bolnikov in invalidov ter izdajati mesečnik Prijatelj. Pri tem ste zavzeto sodelovali in pisali v rubriko Bog ozdravlja in odreąuje. Bi lahko o tem kaj več povedali?

Pri stikih z bolniki in invalidi smo spoznali, da bi bilo treba skrb za bolnike in invalide po ľupnijah bolje organizirati. Po vzoru Mednarodnega bratstva bolnikov in invalidov se je kmalu tudi v Sloveniji razvilo gibanje Bratstvo bolnikov in invalidov. Kmalu zatem smo v okviru posameznih pastoralnih ąkofijskih in ľupnijskih komisij ustanovili tudi komisijo za diakonijo. To malo znano ime smo uporabili zato, ker v tistem času komunistični reľim ni dovoljeval nikakrąnega socialnega ali karitativnega delovanja v okviru Cerkve. Več let sem vodil medąkofijsko in ąkofijsko (za Ljubljano) komisijo za diakonijo. Ob uresničevanju programov teh komisij smo "nevede" pripravljali tla za ustanovitev Karitas.

Leta 1989 sem z manjąo skupino sodelavcev pripravil osnutek za Slovensko karitas. Naą predlog so leta 1990 ąkofje vseh treh ąkofij sprejeli in uradno ustanovili Slovensko karitas. Do pomladi 1994 sem bil njen namestnik direktorja in direktor ©kofijske karitas Ljubljana.

Po 25 letih predavanj iz pastoralne medicine na Teoloąki fakulteti v Ljubljani in Mariboru, ste to mesto prepustili duhovniku dr. Joľetu ©tupnikarju. V bogoslovje je stopil kot viąji medicinski tehnik. Spodbudili ste ga za ątudij pastoralne medicine v Rimu, kjer je doktoriral. Sami pa ste se med zasluľenim oddihom v nekaterih duhovnih srediąčih v Franciji, Nemčiji in Italiji posvetili področju zdravljenja notranjih oziroma čustvenih ran, s čimer se zdaj ľe več kot 20 let tudi ukvarjate. Kdaj ste se odločili za pomoč narodom Bosne in Hercegovine v materialno in duhovno poruąenem Sarajevu, kjer je gotovo mnogo notranjih ran?

Po končanem oddihu v tujini mi je predstojnik zaupal nalogo, da poizvem, kako bi jezuiti podprli versko ľivljenje v Sarajevu. Med vojno je tam ostal samo pater Tomislav Slokar, jezuit, ki je slovenskega rodu. Zaradi ątevilnih seminarjev, ki sem jih vodil za redovnice medicinske sestre na Hrvaąkem in v Bosni in Hercegovini, sem hitro dobil potrebne informacije ter po pogovorih s predstojniki napisal poročilo za vrhovnega predstojnika naąe Druľbe v Rimu. Na podlagi dobro sprejetega poročila sem se lahko odločil za prvega kandidata bodoče jezuitske skupnosti v Sarajevu. Tako sem 14. oktobra 1995 brez določenega poslanstva z vojnim letalom ľe pristal v okupiranem Sarajevu.

Kakąni so bili Vaąi prvi vtisi? Kaj ste doľiveli v zadnjih treh letih v Sarajevu, kjer ste imeli večkrat vlogo prevajalca pri različnih mednarodnih humanitarnih organizacijah in tamkająnjem kardinalu Vinku Puljiću?

Ustavil se bom ob ątirih obdobjih: delovanje v času ľivljenja v bogoslovju, ki je bilo med vojno spremenjeno v bivaliąča za begunce, po odhodu teh pa sedeľ humanitarnih organizacij, obnova ľupnijskega doma na Grbavici, obnova zasebnih stanovanj na področju Grbavice in ustanovitev Jezuitske sluľbe za begunce - Jesuit Refugee Service (JRS).

V enem izmed pogovorov za slovensko javnost ste med drugim dejali: "Moje delo je pomoč k spravi med narodi Bosne!" Vsi poznamo materialne posledice vojne: razbite hiąe, ceste, javna poslopja ... Kaj pa posledice v ljudskih srcih? Mislim primere, ko so ljudem ubili najbliľje in na dejstvo, da so se pobijali ljudje, ki so bili do tedaj dobri sosedje in prijatelji?

To je zelo teľko vpraąanje, ki bo ąe dolgo tlelo v srcih ljudi, ker nosijo v sebi res teľke spomine. S temi ljudmi se srečujem, ko prihajajo k nam po različno pomoč, od hrane do popravila hiąe. Ti ljudje prihajajo tudi k spovedi. Po teh doľivetjih pravijo: "Teľko je na to sploh pomisliti, ąe teľje je odpuąčati ali pozabiti. "Ljudem govorimo, da je krąčansko odpuąčati in moliti, da bi Bog nasilnim ljudem dal milost spreobrnjenja. To sovraątvo se kaľe v nastavljanju min in pobijanju ljudi, kar se občasno ąe dogaja. Brez dvoma sovraątvo ąe vedno tli v pripadnikih vseh treh narodov.

Ali imate stike s Slovenci, ki ľivijo v Sarajevu?

Slovenci v Sarajevu in drugih krajih Bosne in Hercegovine so med seboj povezani v Zvezi Slovencev v tej republiki. Nekaj jih sodeluje v Slovenskem kulturnem druątvu "Ivan Cankar". Zveza naj bi povezovala 2.000 Slovencev oziroma njihovih potomcev s člani druľin iz meąanega zakona.

®e v Sloveniji, preden sem priąel v Sarajevo, smo se v Karitas odzvali na njihovo proąnjo za pomoč. Tako sem po prihodu v Sarajevo pomagal z materialnimi sredstvi, deloma pa tudi z zdravili in denarjem nekaterim posameznikom in druľinam, ki so ostali brez potrebne pomoči. V Sarajevu imam ľe od leta 1995 enkrat mesečno maąo v slovenąčini za Slovence in njihove prijatelje, ki so me to prosili. V okviru Slovenskega kulturnega druątva "Ivan Cankar" sem sodeloval pri programu Cankarjeve tribune s tematiko zdravljenja notranjih ran leta 1996.

Pred tremi leti Vas je Vaą vrhovni predstojnik v Rimu zadolľil, da organizirate in vodite Jezuitsko sluľbo za begunce - Jesuit Refugee Service (JRS). Kako poteka delo v tej sluľbi?

Po Daytonskem sporazumu so se v Sarajevu zgodile velike spremembe. Vojska Srbske republike se je morala umakniti praktično iz vseh obmestnih predelov. Zato sva se s patrom Slokarjem morala vrniti v izropano in delno uničeno poslopje ľupnijskega doma Sv. Ignacija na Grbavici. Podobno so bila uničena in izropana ątevilna stanovanja v naąi ľupniji. Jezuitsko srediąče za pomoč beguncem v Rimu je svojo podruľnico ustanovilo tudi v Sarajevu, da bi bila pomoč čim bolj organizirana in učinkovita. Tako so priąli v naąo skupnost zunanji sodelavci: po eden iz Francije, Poljske, Nemčije in Avstrije. Razdelili smo si delovna področja. Pri organiziranju pomoči za popravilo stanovanj smo imeli največ dela. Sodelavec se je posvetil pomoči starejąim, bolnikom in osamljenim. Drugi je začel zbirati podatke o mladih, ki so postali invalidi zaradi eksplozije min.

Z materialnimi in finančnimi sredstvi iz različnih delov Evrope, tudi iz Slovenije (od posameznikov in Slovenske karitas), smo pomagali pri obnovi 1.800 stanovanj. Skrb za starejąe, bolne in osamljene je prevzela skupina petih ľena, ki jih vodi medicinska sestra. Za to delo iąčemo finančna sredstva in zdravila. 

Eden od neslavnih spomenikov v Sarajevu.

V stiku s prebivalci naąega področja smo hitro odkrili precejąnje ątevilo ljudi, ki so bili zaradi pomanjkanja denarja bolj siti kot pa lačni. Leta 1995 so bile pokojnine od 12 do 14 nemąkih mark. Stanje se je počasi izboljąevalo, toda danes je ąe vedno veliko ljudi brez socialne pomoči ali s prenizkimi pokojninami, da bi mogli dostojno ľiveti. ®e leta 1996 smo začeli deliti pakete hrane. Na naąem področju smo jih na mesec razdelili 500. Pozneje smo v pritličju ľupnijskega doma odprli ljudsko kuhinjo, kjer vsak dan razdelimo 250 obrokov hrane. Okrog 40 oseb dobiva hrano na dom, ker ne morejo zapustiti stanovanja. S hrano oskrbujemo tudi begunsko srediąče v Srbski republiki; to je oddaljeno od nas 7 km.

Lani sta se opisanemu delu pridruľila ąe dva projekta. S hrvaąkimi kolegi v poruąeni vasi Donja Borovica zaključujemo celotno prenovo ątirih stanovanjskih hią. Francoski sodelavec je izdelal zelo obąiren program pomoči ľrtvam min. Ta obsega ątiri področja: celotno medicinsko organizacijo za izdelavo proteze (za oči, roke, noge), psihosocialno (zaposlitvena terapija, psihoterapija itd.) pravno svetovanje in izboljąanje ľivljenjskih pogojev (hrana, ureditev sanitarij itd.). Program obsega 120 druľin, v katerih je eden ali več otrok preľivel eksplozijo mine.

Poleg opisanega dela se posvečate tudi bolj strokovnemu delu. Imate tudi v Sarajevu stike z zdravstvenimi delavci?

Nekaj časa sem sodeloval pri pripravljalni skupini za odprtje novega Zdravstvenega centra Sv. Vinko v zgradbi hrvaąkih usmiljenk. Tu so med vojno organizirali brezplačne preglede in zastonj lekarno. Imeli so tudi specialistične preglede. ®e dalj časa tečejo priprave za prenovo celotne zgradbe, ki naj bi postala zasebna poliklinika. Zataknilo se je pri financiranju. Donatorji niso načrtovali tolikąnih investicij.

Kmalu po prihodu v Sarajevo sem po pogovoru z zdravnicama, specialistkama za nevrologijo in psihiatrijo, začel zbirati ekipo, ki bi se posvetila dijakom Katoliąkega ąolskega centra. Pri teh dijakih so se začele kazati psihične posledice vojne. Zbralo se je sedem oseb, poleg nas treh ąe zdravnica redovnica, psihologinja in zakonski par. Po večmesečni pripravi, med katero sem pojasnil mehanizem notranjih ran, smo se odločili, da svoj načrt predstavimo profesorskemu zboru in starąem. Dijake smo nato povabili, da so izpolnili posebne teste. Dogovorili smo se o potrebnem terapevtskem programu, ki ąe vedno teče na podlagi rezultatov testiranja.

Posebno srečevanje z zdravstvenimi delavci je ©ola za medicinske sestre v okviru Katoliąkega ąolskega centra. ®e tretje leto predavam medicinsko antropologijo in etiko.

Od ©kofijske in Slovenske karitas občasno dobivamo zdravila, ki jih s pomočjo medicinske sestre razdelimo tistim, ki ji potrebujejo. Veliko ljudi si ne more kupiti zdravil.

Če bi v kratkem povzel svoje zdravstveno delovanje, bi rekel, da se posvečam psihosocialnim potrebam ljudi, s katerimi prihajam v stik.

Kako doľivljate svoje tako raznovrstno delovanje?

Moram priznati, da sem večkrat resnično utrujen. Neprestano se moram prilagajati nepredvidljivim dogodkom in izzivom. Toda ko gledam hvaleľne oči ali ko sliąim, kaj mnogim pomeni ne samo naąe delovanje, ampak tudi, če ne ąe bolj, navzočnost naąe celotne skupnosti v Sarajevu, doľivljam svoje ľivljenje v Sarajevu kot svojevrsten vrhunec mojega dosedanjega ľivljenja in delovanja. Vse, česar sem se v ľivljenju naučil, mi pride prav, veliko tudi moja zdravniąka izobrazba. Čeprav nisem bil "uspeąen" kot zdravnik v oľjem pomenu besede, mislim, da sem svojo medicinsko izobrazbo dobro unovčil na mnogih področjih ľivljenja. Svoje delo bi lahko predstavil kot zdravstveno izobraľevanje in zavzemanje za preventivo na različnih področjih.

V posebno veselje mi je zavest, da bodo različni ljudje, ki mi jih je uspelo nagovoriti, bolje razumeli svoje ľivljenje, saj sem jim ga poskuąal predstaviti v vseh treh razseľnostih: na telesni, duąevni in duhovni. Teoloąka izobrazba mi je pomagala, da sem se lahko pribliľal skrivnosti človeka kot boľji podobi in da bolje razumem neverjetno ljubezen Boga do človeka, ki se nam je razodela v ľivljenju, smrti in vstajenju Boga in človek, Jezusa iz Nazareta. 

	prejąnji članek	naslednji članek