Knjiga je prevod ameriąkega izvirnika iz leta 1995. Avtor je zdravnik z diplomo s Harvarda. ©tiri leta je ątudiral tudi botaniko in se je več let poklicno ukvarjal z etnofarmakologijo. Njegovo pisanje temelji na celostnem pogledu na človeka, bolezni in njihovo zdravljenje. Pri tem uporablja svoje poznavanje zdravilnih rastlin in različnih tradicionalnih zdravilstev , vse skupaj pa popestri z opisom bolezenskih primerov bolnikov, s katerimi je priąel v stik. Odkrito je napisal, da "je prepričan, da je temeljna zdravnikova naloga učiti ljudi, kako naj sploh ne zbolijo" in da "v primeru bolezni ne ľeli, da ga zdravijo tako, kot so njega učili, naj zdravi druge, razen če bi bila to res edina moľnost".

V prvem delu knjige utemeljuje svoje poglede na sposobnost telesa za samozdravljenje. V drugem delu opisuje različne načine, s katerimi je moľno vplivati na to sposobnost. V zadnjem delu pa svetuje, kako ravnati v posameznih bolezenskih teľavah. Za dokazovanje obstoja in pomena mehanizmov samozdravljenja predstavi nekatere argumente, obenem pa neprizanesljivo kritizira uradno medicino, ki da samozdravljenja ne zna in tudi noče dovolj uporabljati. Ni dvoma, da medicina nikjer ni povsem taka, kot od nje pričakujejo bolniki, vendar pa menim, da ekstremnih primerov, kot jih navaja avtor, le ni veliko. Za ilustracijo naj navedem primer finskega nevrologa, ki je bolnico, ki so ji ravnokar ugotovili "zgodnjo" multiplo sklerozo, menda "potolaľil" z nasvetom, naj si čimprej kupi invalidski voziček in vsak dan za eno uro sede vanj, da ga bo takrat, ko bo povsem negibna, ľe navajena. Črnogledost zdravnikov naj bi delovala na bolnika kot urok in ima negativen učinek, saj mu zmanjąuje voljo za zdravljenje in s tem vpliva na učinkovitost mehanizmov samozdravljenja. Zdravnikom naj bi "bila vsiljena vloga, ki v tradicionalnih kulturah pripada ąamanom in svečenikom, ľal pa se zdravniki nikoli niso naučili primerno igrati take vloge". Avtor zato svetuje bolnikom, "da ni pametno nadaljevati zdravljenja pri zdravniku, ki je prepričan, da bolnik ne more ozdraveti". Svoje dokazovanje učinkovitosti spodbujanja samozdravljenja opira predvsem na ątevilne zgodbe o uspehu posameznih bolnikov, ki jim je avtor svetoval ustrezno zdravljenje ali jih napotil k ustreznim zdravilcem, in pa na logičnem sklepanju, da brez samozdravljenja posamezne ľivalske vrste ne bi preľivele. V knjigi bi zaman iskali statistične podatke oziroma ustrezne primerjalne ątudije. V svojem optimizmu avtor napoveduje moľnost, da "bodo zdravniki nekoč sposobni sproľiti obnovo poąkodovanega srca, moľganov in hrbtenice" in napiąe, da verjame v to, da "če je ozdravljenje mogoče pri enem človeku, je mogoče pri vseh ljudeh".

Močno poudarja pomen duąevnosti pri nastanku bolezni in pri postopku samozdravljenja. Trdi, da je psihosomatskih bolezni mnogo več, kot prizna danaąnja medicina in da "prihaja zdravje v telo od zunaj, ozdravljenje pa pride iz notranjosti, kljub temu pa ni pametno zavračati zdravljenja, medtem ko čakamo na ozdravitev".

Najbolj zanimiva so poglavja o tem, kako povečati naravno obrambno sposobnost telesa. V njih beremo o zdravi prehrani, o varovanju pred nevarnostjo strupenih snovi v okolju, o uporabi različnih tonikov, predvsem zeliąč, o pomenu gibanja in počitka, o vplivu duąevnosti in duhovnosti.

V zadnjem delu knjige so opisi različnih bolezenskih primerov, ki naj bi pomagali pri pravi odločitvi, kdaj se obrniti na konvencionalno in kdaj na alternativno medicino, na kratko pa so predstavljene tudi posamezne metode alternativnega zdravljenja. V sklepni besedi daje avtor svoj recept za spremembo zdravstva.

Knjiga je zmes različnih podatkov, avtorjevega razmiąljanja in sploąnega znanja o fiziologiji, patologiji, farmakologiji in prognozi posameznih bolezenskih stanj. Zdravnika spodbuja k razmiąljanju o njegovem znanju, o odnosu do bolnika in do posameznih bolezni, o pogledu na svet in o uporabi tega, kar piąe v knjigi. Ali res toliko zdravnikov zaradi obilice dreves ne vidi več gozda? Kolikąna je dejanska vloga samoozdravitvenih mehanizmov pri posamezni bolezni? Kako tvegano je odlaąanje z zdravljenjem in zanaąanje na obrambne sposobnosti telesa? Ali ni ľe sam pojav resne bolezni dovolj jasen dokaz za to, da je ta obramba odpovedala? Kaj je v medicini črnogledost in kaj realnost? Kje je danes meja med konvencionalnimi in alternativnimi praksami? Za področje raka lahko trdim, da avtorjevi sklepi niso realni. Noben od opisanih primerov zdravljenja raka ni dovolj "čist", da bi me prepričal o uspehu alternativnega in neuspehu konvencionalnega zdravljenja. Trditve, ki jih je napisal v poglavju o raku, da "sta obsevanje in kemoterapija surova načina zdravljenja in bosta kmalu zastarela", ter da "bo prihodnost prinesla učinkovito imunoterapijo raka", posluąamo onkologi ľe več desetletij, pa smo ąe vedno daleč od tega. Samoozdravitev je pri raku enako verjetna kot reąitev stanovanjskega vpraąanja z nakupom loterijske srečke.

V smernicah bolnikom z rakom in njihovim svojcem avtor med drugim zapiąe tudi tole: "Če vas silijo v obsevanje in kemoterapijo, si preskrbite statistične podatke o uspeąnosti teh metod pri vrsti in stanju raka, ki ga imate. Pri tem se ne morete vedno zanesti na onkologa, saj je propagiranje teh terapij zanje poklicno koristno in ponavadi niso seznanjeni z alternativnimi ... Tudi za alternativne terapije si morate priskrbeti statistične podatke o njihovi uspeąnosti. Zahtevajte objavljene podatke o načinu zdravljenja, ki vas zanima. Ti so lahko skopi ali pomanjkljivi, zato se boste morali pogosto zanesti kar na trditve terapevtov." Poklicne koristi alternativcev in njihovega nepoznavanja onkologije avtor ne omenja.

Ne vem, koliko bo ta knjiga koristila nezdravnikom. Za tistega, ki se počuti zdravega in ľeli okrepiti svoje zdravje, je lahko uporabna, čeprav ni najbolj pametno zbijati zaupanja v medicino. Za tistega, ki je ľe resno bolan, pa je knjiga dodatna obremenitev, ker mu lahko vzame izredno potrebno zaupanje v zdravnike in medicino. Za večino bolnikov je konvencionalna medicina ąe vedno ne edini, pač pa najboljąi način zdravljenja, ker je najmanj tvegana in najbolj učinkovita.

Prevod knjige ni najbolj ustrezen. Prevajalcu in lektorju manjka poznavanje strokovnih izrazov. Namesto udomačenih izrazov so zaradi dobesednega prevajanja uporabljeni neustrezni npr.: limfni vozli namesto bezgavke, lobanjski namesto moľganski ľivci, metastazni namesto razsejani rak, bolezni uma namesto duąevne bolezni, epizoda bolečine namesto bolečina v napadih itd. Nekatere besedne zveze so teľko razumljive ali pa nelogične, npr.: topne vlaknine, um zatre imunski sistem, vzor uspeąnega staranja, ustavljeno lobanjsko gibanje, strupene poąkodbe z različnimi oblikami snovi ali energije, nezdrava duąevna stanja, valovanje UV sevanja je daljąe in manj energetsko, omejeno dihanje duąi presnovo, zatiralna narava medicine, osteopat je spravil ąok iz telesa itd.

Zanimivo napisana knjiga, ki kaľe nekoliko popačeno podobo medicine in v bistvu obravnava ugotovitev, ki so jo poznali ľe stari Rimljani: medicus curat, natura sanat, je kljub temu vredna branja. Zaloľba jo reklamira kot veliko uspeąnico v ZDA. Ali bo postala to tudi pri nas? 

	prejąnji članek	naslednji članek