Delo je posvečeno več tisoč let stari in preizkuąeni metodi, ki so jo za diagnozo in zdravljenje prvi uporabljali stari kitajski zdravniki, nanjo pa so ľe 2500 let pr. n. ąt. prisegali tudi stari Egipčani. Moderna refleksologija, ki spada med pomembne alternativne metode zdravljenja, pa izhaja iz 20. stoletja naąe dobe, ko je priznani ameriąki zdravnik, dr. William Fitzgerald, z znanstvenim proučevanjem povezave med dlanmi in stopali s prsti vred ter organizmom kot celoto postavil temelje sodobne inačice te alternativne metode.

Refleksoterapija podobno kot akupunktura spada med več tisoč let prakticirane metode. Zdravljenje oziroma odpravljanje motenj, bolezni in poąkodb organizma s pomočjo pritiskanja oziroma masaľe stopal (v celoti in posameznih arealov, pristojnih za prizadeti del telesa ali organizem kot psihosomatsko enoto), lahko tudi dlani, vodi do telesne homeostaze oziroma ravnovesja v organizmu.

Refleksologija, ki jo anglosaksonski svet imenuje tudi "conska terapija", naj bi po priporočilih poznavalcev zlasti pri resnejąih motnjah in obolenjih ostala predvsem v domeni usposobljenih zdravnikov oz. zdravstvenih delavcev ter ustrezno ąolanih in preverjenih refleksoterapevtov. Tako jo danes spri svojem delu s pacienti na stari celini uporablja ľe okrog 7000 zdravnikov, medicinskih sester, fizioterapevtov in drugih zdravstvenih delavcev.

Refleksologija, pri kateri s pomočjo pritiska (masaľe) na posamezne točke dlani in stopal ugotavljamo in zdravimo bolezni in motnje, kot diagnostično terapevtska metoda človeąko telo deli v vertikalne cone oziroma energetske kanale. Po pet na vsaki polovici telesa, ki se končajo na stopalu. Zato lahko sleherni del človeąkega organizma stimuliramo s pomočjo obdelave ustreznega refleksnega predela na stopalu (dlani). S pritiskom in masaľo zunanjega roba stopala lahko na primer spodbudimo delovanje hrbtenice, vrh palca je pristojen za moľgane, zunanja blazinica stopala je povezana z ramo ipd. Ročna obdelava oziroma stimulacija določenih predelov na stopalih in dlaneh naj bi odstranila energijske pregrade in ovire, ki povzročajo motnje, bolečino, poąkodbe in bolezni ter pripomogla k izboljąanju funkcije in stanja pripadajočega tkiva, organa, organskega sistema ali dela telesa.

Po dosedanjih strokovno preverjenih izkuąnjah se je refleksologija kot terapevtsko diagnostična metoda holistične narave obnesla pri ątevilnih motnjah, boleznih in poąkodbah ter simptomatiki, med katero spadajo utrujenost, izčrpanost, slaba odpornost organizma, glavoboli, zaprtje in prebavne motnje, PMS, posledice preobremenjenosti in stresa, prehladna obolenja, motnje počitka in spanja, navzeja, motnje intelektualnih funkcij (koncentracije, pomnjenja, logičnega miąljenja), alergije (seneni nahod, astma, nevrodermitis, koľne spremembe) ipd.

Blaľjih motenj in simptomov se s pomočjo refleksologije človek (laik) lahko loti tudi sam - vsekakor pa za to potrebuje nekaj znanja in izkuąenj - slednje pa so na voljo v opisanem delu, ki predstavlja uporaben vir dodatnega znanja tudi za zdravnike in medicince. 

Ostepatija, ki temelji na obdelavi sklepov, vezi in miąic, kot manipulacijska terapija prav tako spada v okvir holističnega obravnavanja bolnika in alternativnega terapevtskega izbora. Bistvo osteopatije izhaja iz ugotovitve, da je veliko zdravstvenih teľav posledica mehanskih motenj in poąkodb ključnih bazičnih struktur telesa. Okorelost sklepov, oslabelost vezi in mlahavost ali krči miąic, lahko onemogočajo optimalno delovanje drugih struktur v telesu (ľivcev, srca in oľilja, drugih notranjih organov itd.). Osteopatija pa je namenjena lająanju in odpravljanju strukturnih motenj miąično-skeletnega sistema in posledičnemu omogočanju boljąega delovanja organizma.

Pred začetkom terapije (osteopatija je v Evropi predvsem domena zdravnikov in specialistov) osteopat najprej vzame potrebno anamnezo, nato pa s fizikalnim pregledom natančno prouči stanje telesnih struktur - miąičja, sklepov, vezi in okostja (krči miąičja, neustrezna ukrivljenost in naklon hrbtenice, kosti in sklepi v nenaravni legi ipd.). Zdravljenje, pri katerem zdravnik-osteopat uporablja kombinacijo manipulacije sklepov, fizikalne terapije in navodil za pravilno, fizioloąko drľo, praviloma terja serijo manipulacij in premikov s pomočjo strokovnih prijemov (princip vzvoda), ki omogočijo popuąčanje in odpravljanje napetosti, lająanje spazmov in krčev vezivnega in miąičnega tkiva ter vračanje kosti in sklepov v optimalno naravno lego. Pri osteopatskem zdravljenju zdravnik bolnika obravnava celostno (holistično) - upoąteva tudi psihične dejavnike, vplive mikro in makro okolja, prehrano, ľivljenjske navade ipd. V svojem konceptu povezuje staliąča tradicionalne medicine s ključnimi načeli o pomembni vlogi telesne strukture in teľnje posameznika k zdravju (namesto nagnjenosti k bolezni).

Osteopatija, ki jo je v terapijo v 19. stoletju uvedel zdravnik z nove celine, dr. Andrew Taylor Still, je priporočljiva in učinkovita pri odpravljanju in zdravljenju kontraktur vezi in miąic ter poąkodb kosti, vezi, sklepov in miąičnega tkiva, ki so posledica mehanskih vplivov - nesreč, poąkodb hrbtenice (vkleąčeni ľivci) in sklepov, pa tudi pri korekciji poloľaja medenice (zlasti v nosečnosti).

Poleg sistemske je pacientom na voljo tudi kranialna osteopatija, pri kateri si terapevt s pomočjo blage manipulacije prizadeva doseči ravnovesje v lobanjskem predelu in vzpostaviti normalno funkcijo miąičja in ľivčevja. Pričujoča metoda se je izkazala za učinkovito in uspeąno zlasti pri glavobolih, migrenah, motnjah koordinacije gibov, motnjah v delovanju ľivčevja in okorelosti miąičja.

Večina zdravnikov-osteopatov, z izjemo posebne pozornosti, ki jo posvečajo kostno-miąičnemu sistemu in ravnanju telesa (pravilni, fizioloąki drľi), pri svojem delu uporablja in upoąteva principe klasične ąolske, ortodoksne medicine. Zato v ZDA osteopati lahko predpisujejo zdravila, si pridobijo licenco za zdravljenje ter se vključujejo v specializacijo in izpopolnjevanje, namenjeno zdravnikom ortodoksne medicine.

Omenjena terapija z osteopatijo sicer ni primerna za samozdravljenje, kljub temu pa je opisano delo koristno tako za zdravstvene delavce kot za laike, saj lahko razgledan in izobraľen bolnik s svojim aktivnim sodelovanjem informiranemu zdravniku učinkovito pomaga pri zdravljenju teľav, ki ga pestijo.

V pričujoči seriji praktičnih poljudno-znanstvenih priročnikov za zdravo ľivljenje so iząle ąe tri knjige: o zdravljenju s homeopatijo, meditacijo in barvami. 

	prejąnji članek	naslednji članek