Ameriąko zdruľenje za medicino odvisnosti (ASAM) si prizadeva ąiriti znanje o odvisnosti med vsemi zdravniki in ne le med tistimi, ki zdravijo osebe, odvisne od psihoaktivnih snovi. Eno najpomembnejąih sporočil v letu 1998 je sporočilo o odvisnosti kot bolezni moľganov. ©e pred nekaj leti smo tudi v Sloveniji razpravljali o tem, ali je odvisnost od alkohola bolezen ali le nezdrav slog ľivljenja, pri katerem se (odvisna) oseba pač po svoji volji odloča za prekomerno uľivanje alkohola. Sprejeta doktrina zdravljenja odvisnosti od alkohola opredeljuje odvisnost kot bolezen (i). K vrednotenju odvisnosti kot bolezni je prispevala tudi Mednarodna klasifikacija bolezni, ki v svoji 10. reviziji zelo jasno opredeljuje tudi odvisnost od psihoaktivnih snovi, na primer sindrom odvisnosti od alkohola F10.2. Če so omenjene opredelitve odvisnosti kot bolezni arbitrarne (dogovorne), pa so dokazi, ki so jih v zadnjih letih objavili ątevilni raziskovalci, morali prepričati tudi tiste, ki jim je bliľji moralistični pogled na odvisnost.

Največja odkritja prihajajo s področja nevroloąkih in vedenjskih raziskovanj. Odkrili so mehanizme delovanja večine poznanih psihoaktivnih snovi in dokazali, da se pri odvisnosti aktivirajo posebne skupne moľganske poti. Aktivacija tega mezolimbičnega sistema je verjetno osnovni mehanizem, ki uľivalce spodbuja k nadaljevanju uľivanja droge (psihoaktivne snovi). Ta mehanizem delovanja se sproľi po jemanju vseh snovi, ki imajo potencial za nastanek odvisnosti. Zanimivo je, da ga ne sproľi nobena druga snov oziroma zdravilo. Pomembno je tudi odkritje, da te novo nastale moľganske poti delujejo ąe dolgo po tistem, ko je odvisnik prenehal uľivati drogo.

Za odvisnost značilne spremembe so odkrili na več ravneh: molekularni, celični, strukturalni in funkcionalni. Razvijajo metode, s katerimi je ľe mogoče določati (diagnosticirati) posebne spremembe v moľganih oseb, ki so odvisne od psihoaktivnih snovi. Te spremembe se nanaąajo na presnovno dejavnost moľganov, razpoloľljivost receptorjev, ekspresivnost genov in odzivnost na zunanje draľljaje. Nekatere od teh dokazljivih kroničnih sprememb so posebne za določeno drogo, druge pa so skupne za več različnih drog. Slednje spoznanje se uporablja kot domneva za obstoj enotnega (moľganskega) mehanizma nastanka odvisnosti.

Zaenkrat ostaja ąe nepojasnjeno, kako pride do preskoka od običajnega uľivanja droge do odvisnosti, vendar so raziskave ľe v teku.

Raziskovalci so prepoznali in klonirali glavne receptorje za vsako psihoaktivno snov, ki jo je mogoče zlorabljati. Odkrili so posamezne stopnje biokemičnih reakcij, ki sledijo aktivaciji receptorjev v celicah. Določili so tudi skupino genov, ki pomenijo večjo nagnjenost k nastanku odvisnosti. Torej več kot dovolj dokazov za to, da je odvisnost kronična, ponavljajoča se bolezen, za katero je značilno impulzivno iskanje in uľivanje droge (ii).

Spoznanje, da je odvisnost v svojem bistvu bolezen moľganov, je pomembno za načrtovanje zdravljenja, ki naj bi ugotovljene bolezenske spremembe vrnilo v prvotno stanje ali jih kompenziralo. Takąne cilje je moč doseči z zdravili ali z vedenjsko terapijo, ki se je izkazala za uspeąno tudi pri drugih psihobioloąkih motnjah.

Seveda pa odvisnost ni le bolezen moľganov, temveč motnja, za katero je izredno pomembno, v kakąnem socialnem okolju se je pojavila. O tem pričajo ątevilni vojni veterani iz Vietnama, katerih odvisnost od heroina je bilo mogoče v domačem okolju dokaj hitro pozdraviti. Nasprotno pa je pri ljudeh, ki stalno ľivijo v slabih socialnih razmerah, odvisnost teľko dostopna za kakrąnokoli zdravljenje.

Tako se z novimi spoznanji vračamo k staremu konceptu (1), ki opredeljuje odvisnost kot bio-psiho-socialno motnjo oziroma bolezen. Temu konceptu moramo prilagoditi tudi načine zdravljenja in upoątevati, da gre za kronično, recidivantno bolezen. Po prvem poskusu zdravljenja le redki bolniki doseľejo trajno abstinenco, bolj običajen izid je recidiv (eden ali več). Zato je prav, da odvisnost primerjamo z drugimi kroničnimi boleznimi, kot sta na primer sladkorna bolezen ali zviąan krvni pritisk. Takąna primerjava nam omogoči stvarnejąi pogled na ocenjevanje uspeąnosti zdravljenja, kjer je ozdravljenje le redkokdaj doseľen izid. To "modrost" smo poznali v Sloveniji ľe pred pribliľno tridesetimi leti, ko so bili ustanovljeni prvi Klubi zdravljenih alkoholikov (KZA), ki učinkovito pomagajo pri okrevanju ątevilnih alkoholikov in njihovih druľin.

S kratkimi prispevki v naslednjih ątevilkah Isisa bomo posredovali osnove slovenske doktrine zdravljenja odvisnosti od alkohola in predstavili nekatere sisteme zdravljenja iz tujine.

1. Ziherl S, Čebaąek-Travnik Z. Načela zdravljenja odvisnosti od alkohola. Psihiatrični strokovni kolegij Slovenije, 1991.
2. Leshner AI. Addiction is a brain disease, and it matters. Science 1997; 278: 45-7.

	prejąnji članek	naslednji članek