Uvod

Ob vse hitrejąem razvoju biologije in medicine so se začela zastavljati - sicer ľe znana od prej- etična vpraąanja z novo ostrino. K temu je ąe posebno prispeval nürnberąki zdravniąki proces, ki je svetovni javnosti razkril hudodelske raziskave nacističnih zdravnikov v nemąkih koncentracijskih taboriąčih. V zadnjih desetletjih so se začela pojavljati tudi nova etična vpraąanja, ki jih je sproľila vse večja zavest o tem, da je treba dosledno uveljavljati človekove pravice. Odgovore na ta vpraąanja je iskalo več mednarodnih forumov; nastala je vrsta smernic raziskovalcem, pa tudi komisijam za etično ocenjevanje predlogov raziskav. Med temi dokumenti izstopata predvsem dva: Helsinąka deklaracija in Oviedska konvencija.

Komisije za medicinsko etiko morajo poskrbeti, da sta načrt in izpeljava raziskave usklajena z načeli Helsinąke deklaracije o biomedicinskih raziskavah Svetovnega zdravniąkega zdruľenja (zadnja revizija iz leta 1996, Somerset West, JAR (4)), od lanskega leta dalje pa ąe z določili Konvencije Sveta Evrope za varstvo človekovih pravic in dostojanstva človeąkega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine, sprejete v Oviedu leta 1997 (5), ki jo je podpisala tudi naąa drľava (uporabljata se tudi krająi imeni: Konvencija o človekovih pravicah v zvezi z biomedicino in Oviedska konvencija). Ta dva dokumenta sicer ne spreminjata doslej veljavnih etičnih načel, uveljavljata pa nekaj novih, podrobnejąih opredelitev. Zato raziskovalci potrebujejo nove praktične napotke za pripravo vloge za mnenje o etični neoporečnosti predloga raziskave. Ker so raziskave zelo različne, bi bilo nesmiselno uveljavljati enotno, za vse obvezno navodilo. Smernice so zato lahko le okvirne; nekateri elementi vloge pa so vendarle obvezni za vse. V naslednjem tekstu je navedeno vse bistveno, kar naj vsebuje vloga, naslovljena na Drľavno komisijo za medicinsko etiko; omenjena pa so tudi nekatera na novo definirana etična načela in pravila.

Navodilo je začasno. V dveh letih pričakujemo sprejetje Dodatnega protokola o biomedicinskih raziskavah k Oviedski konvenciji, ki bo pravila na tem področju uredil ąe podrobneje (6). Navodilo izhaja iz dosedanje prakse etičnega ocenjevanja medicinskih raziskav na človeku v naąi drľavi (3), upoąteva pa tudi priporočila (7), sprejeta v delovni skupini za Protokol o biomedicinskih raziskavah k Oviedski konvenciji (ta je komisija Usmerjevalnega odbora za bioetiko pri Svetu Evrope). Obenem je navodilo bolj ali manj skladno tudi z nekaterimi drugimi sploąno priznanimi priporočili, n.pr. s smernicami Royal College of Physicians, London (8), CIOMS in Svetovne zdravstvene organizacije (9, 10), deloma tudi s smernicami Evropskega foruma za dobro klinično prakso (11) in britanskega Sveta za medicinske raziskave (12). Raziskovalci bodo opazili, da so zahteve navodila glede vsebine in oblike vloge nekoliko večje kot v dosedanji praksi; vendar je to spričo naraąčajoče zapletenosti etičnih vpraąanj potrebno. Ne glede na to nas k temu zavezujejo navedeni dokumenti, zlasti Oviedska konvencija. Poleg tega je prav, da se pri etičnem ocenjevanju raziskav tudi v formalnem pogledu pribliľamo praksi v deľelah z dobro razvito medicinsko etiko (13, 14). Po vstopu v Evropsko zvezo se bomo morali drľati tudi nastajajoče podrobne odredbe o dobri klinični praksi pri kliničnem preizkuąanju zdravil (15).

Predlagatelj biomedicinske raziskave na ljudeh mora upoątevati naslednja pravila oz. predloľiti naslednje podatke:

Odgovorne osebe

1. Ime vodje raziskave oz. odgovornega raziskovalca in podatek o njegovi strokovni izobrazbi. Priloľeni naj bodo njegovi ľivljenjepisni podatki, iz katerih naj bo razvidna njegova usposobljenost za predlagano raziskavo. Biomedicinsko raziskavo, v kateri gre za posege na ljudeh, lahko vodi oz. izvaja le zdravnik (ali stomatolog, če gre za stomatoloąko raziskavo, ali klinični psiholog v primeru raziskave z njegovega področja) z veljavno licenco za opravljanje poklica. To pravilo ne velja za raziskavo na podatkih ali vzorcih tkiv, odvzetih za druge namene, in ne vedno, kadar gre le za besedni stik z vključenimi ljudmi, kot so raziskave na podlagi vpraąalnikov ali intervjujev. Vendar je tudi za takąne raziskave potrebno soglasje komisije za medicinsko etiko.
2. Ime zdravnika, odgovornega za varnost oseb v raziskavi. Ta mora biti usposobljen, da bo ustrezno ukrepal ob medicinskih zapletih, ki se utegnejo pojaviti v zvezi z raziskavo.

Opis raziskave, znanstvena in etična neoporečnost

3. Popoln načrt raziskave, vključno s podrobnim protokolom. Če si je predlagatelj ľe pridobil pozitivno mnenje Komisije o morebitni prejąnji raziskavi, ki se od sedanje po etičnih vidikih le nepomembno razlikuje, naj ga priloľi. Navede naj namen raziskave; utemeljiti mora, zakaj je potrebna in upravičena raziskava na človeku. Utemeljitev mora podpreti s pregledom dovolj sveľe znanstvene literature. Priloľi naj recenzijo znanstvene veljavnosti in kakovost predloga raziskave, če je bila pridobljena. Priloľi naj tudi povzetek načrta raziskave v jeziku, ki bo razumljiv članom komisije za medicinsko etiko, ki niso zdravniki. Podrobno naj opiąe predvidene metode in postopke. Predlagatelj naj oceni tudi etični vidik raziskave. Navede naj, kakąne koristi pričakuje od raziskave - za ljudi, vključene v raziskavo, ali samo za znanost - in kakąne so te koristi v primerjavi z neprijetnostmi, ki jih bodo morali pretrpeti vključeni zdravi prostovoljci ali bolniki, ąe zlasti v primerjavi s tveganjem ąkode za svoje zdravje. Razmerje med prvim in drugim je eno od bistvenih meril za etično sprejemljivost raziskave. Posebno vestno in nepristransko je treba opisati nevarnosti in obremenitve takrat, ko ljudje, na katerih se bo opravljala raziskava, niso sposobni dati veljavne zavestne in svobodne privolitve (mladoletni otroci, duąevno nesposobni, bolniki v urgentnem stanju).

Osebe, povabljene v raziskavo

4. Predlagatelj mora navesti, od kod in kako bo vabil ljudi (zdrave ali bolnike) v raziskavo, in o tem, po kakąnih merilih bodo izbrani. Povabila ne sme spremljati niti pritisk (kar posebno velja za osebe v odvisnem poloľaju) niti nepoąteno napeljevanje (kot n.pr. obljubljanje neupravičenih ali nerealnih koristi ali plačila, ki bistveno presega nadomestilo za porabljeni čas ali izgubljeni zasluľek). Navesti je treba predvideno ątevilo teh oseb (to mora biti zadostno za potrditev znanstvene veljavnosti rezultatov in ne večje, kot je za ta namen potrebno), merila za vključitev, nevključitev in morebitno izključitev.

Zavestna in svobodna privolitev

5. Ljudje, ki so povabljeni v raziskavo, morajo biti primerno in na razumljiv način poučeni o namenu, načrtu in metodah raziskave. Povedati jim je treba tudi o oceni komisije, ki presoja etično upravičenost raziskave. Posebej pa morajo biti poučeni o predvidljivih nevarnostih in neprijetnostih, ki jim jih prinaąa raziskava, pa tudi o tem, kako bodo odąkodovani v primeru, da bi raziskava okvarila njihovo zdravje. Vedeti morajo, da svojo privolitev lahko kadarkoli umaknejo. Zagotoviti jim je treba, da bo varovana zaupnost njihovih osebnih podatkov. Vedeti morajo, da je odgovorni nosilec oz. vodja raziskave dolľan, da jih takoj obvesti o morebitni novi nevarnosti, ki se je pokazala med potekom raziskave.
6. Raziskave, pri katerih bodo opravljeni kakrąni koli medicinski posegi na ljudeh, vključno s tistimi, kjer gre le za besedni stik (izpraąevanje, ankete), se ne smejo začeti brez dokumentirane zavestne in svobodne privolitve prizadetih, dane izrecno in posebej za predvideni poseg. Osebam, povabljenim v raziskavo, je treba povedati, da zaradi zavrnitve ali poznejąega preklica svoje privolitve ne bodo prikrająane za primerno in pravočasno medicinsko pomoč. Dati jim je treba dovolj časa za premislek. 
   
   

Na ljudeh, ki niso sposobni veljavne zavestne in svobodne privolitve (mladoletni otroci, duąevno nesposobni, bolniki v urgentnem stanju), je praviloma mogoče opravljati le takąne raziskave, ki so lahko neposredno koristne za njihovo zdravje. Na takih osebah so dovoljene le raziskave, ki jih ni mogoče opraviti na ljudeh, sposobnih privolitve. Če od vključitve v raziskavo ni mogoče pričakovati neposredne koristi za zdravje takąne osebe, mora raziskava obetati vsaj rezultate, pomembne za znanstveno razumevanje njene bolezni ali zdravstvenega stanja in potencialno koristne za druge ljudi z enako boleznijo ali zdravstvenim stanjem. Tudi tedaj pa smejo biti obremenitve in nevarnosti, ki jih prinaąa raziskava, le minimalne. Nevarnost se ąteje za minimalno, kadar je poseg na posamezniku lahko povezan samo z zelo blago in prehodno neugodno posledico za zdravje prizadetega. Obremenitev se ąteje za minimalno, kadar je mogoče pričakovati samo takąne teľave ali neprijetnosti, ki jih bo prizadeti občutil kvečjemu kot zelo blage in kratkotrajne. V teh primerih tudi na račun velike pričakovane koristi tveganja in obremenitve ni dopustno povečati.

Pogoj za vključitev osebe, nesposobne privolitve, je soglasje njenega zakonitega varuha. Prizadeto osebo pa je treba v največji meri, ki jo dopuąča njeno razumevanje, seznaniti s predvidenim posegom in ji dati priloľnost, da ga zavrne. Zavrnitev je treba spoątovati.

Bolnika v urgentnem medicinskem stanju, ki zaradi narave svojega stanja ni sposoben privoliti, je praviloma mogoče vključiti v raziskavo ąele potem, ko so bili o verjetni opredelitvi bolnika vpraąani njegovi bliľnji. Če se zdi, da bi bolnik vključitvi nasprotoval, je treba od tega odstopiti. Tudi raziskave na bolnikih v urgentnih stanjih so upravičene samo pod pogojem, da obetajo vsaj rezultate, pomembne za znanstveno razumevanje njihove bolezni ali zdravstvenega stanja in potencialno koristne za druge ljudi z enako boleznijo ali zdravstvenim stanjem. Pogoj je tudi pisno soglasje zakonito določenega bolnikovega zastopnika k posegu, ki mora biti podrobno opredeljen.

Skrb za varnost in koristi oseb v raziskavi

7. Opis narave in verjetnosti predvidljivega tveganja za zdravje udeleľenih oseb in opis ukrepov za preprečevanje oz. ublaľitev posledic neugodnih dogodkov. Predlagatelj mora opisati tudi ukrepe za nadzor nad potekom raziskave, za ugotavljanje nepredvidenih dogodkov in za reagiranje nanje. Če narava raziskave in nevarnost neugodnih pojavov narekujeta posebno pozorno spremljanje poteka, naj navede tudi merila za spremembo protokola oz. prekinitev raziskave. Zavezati se mora, da bo o resnih neugodnih dogodkih med raziskavo brez odlaąanja obvestil komisijo za medicinsko etiko, ki je odobrila protokol.
8. Glede vključevanja ľensk v rodni dobi - zdravih ali bolnih prostovoljk - v raziskave, kjer gre za nevarnost mutacij oz. teratogenosti, veljajo naslednja načelna staliąča: Če je mogoče, naj se ľenske v rodni dobi ne vključujejo v raziskave, ki so povezane s tveganjem mutagenih oz. teratogenih okvar. To ne velja za primere, ko bi z izključitvijo prizadeli pravice in koristi ľensk (n.pr. bolnic, ki bi jim raziskava lahko koristila). Neposredno pred vstopom v raziskavo je treba uporabiti dovolj občutljivo in zgodnjo metodo ugotavljanja oz. izključevanja morebitne nosečnosti, razen če le-ta po izjavi prostovoljke ne prihaja v poątev. Zdrave ali bolne prostovoljke morajo v času tveganja uporabljati eno od zanesljivih kontracepcijskih metod ali se zateči k spolni vzdrľnosti.
9. Če je predvidena primerjalna skupina bolnikov na placebu ali zdravljena drugače oz. nezdravljena, je treba potrebnost take skupine utemeljiti. Poskrbeti je treba, da se zaradi odtegnitve aktivnega zdravljenja ne prizadene ąkoda zdravju bolnikov v taki skupini. Če naj bi bila primerjalna skupina zdravljena na drug način, je treba zagotoviti, da bo to zdravljenje glede na priznana pravila medicinske stroke in razpoloľljivost metod in sredstev najustreznejąe. Interesi bolnikov v primerjalni skupini ne smejo biti prizadeti bolj, kot utegne biti sprejemljivo glede na pričakovano korist raziskave tudi za to skupino.

Zaupnost osebnih podatkov in upravičenost do vpogleda v rezultate

10. Predlagatelj se mora zavezati, da bo poskrbel za varovanje zaupnosti osebnih medicinskih podatkov ljudi v raziskavi, kakor tudi drugih njihovih osebnih podatkov, ki jih bodo on sam in sodelavci dobili med raziskavo. Kadarkoli je mogoče, je treba osebne podatke v čim zgodnejąi fazi raziskave anonimizirati (zabrisati njihovo identiteto). Če to ni mogoče, je uporaba neanonimnih podatkov mogoča le s privolitvijo lastnika podatkov in za namen, ki ga je lastnik odobril.


Raziskava na osebnih medicinskih podatkih (n.pr. iz zdravstvene dokumentacije ali na shranjenih vzorcih krvi ali tkiv) je brez privolitve njihovih lastnikov dopustna le izjemoma, in to pod naslednjimi pogoji: da prizadeti niso izrecno nasprotovali; da kljub velikemu trudu ne bi bilo mogoče poiskati lastnikov in si pridobiti njihove privolitve; da gre za znanstveni projekt, ki ga je odobrilo Ministrstvo za zdravstvo ali njegov pooblaąčeni organ, in ki je potreben zaradi varovanja javnega zdravja. Tudi v teh primerih se podatki ne smejo uporabiti na način, ki bi omogočil prepoznavo njihovih lastnikov v javnosti.

11. Osebe, ki sodelujejo v raziskavi, so upravičene do vpogleda v podatke o svojem zdravju, pridobljene med raziskavo. Izjemoma je mogoče zahtevani vpogled zavrniti, kadar je to v interesu preiskovane osebe (n.pr. kadar gre za nepričakovano odkritje resne bolezni, ki se bo razvila v prihodnosti in za katero ni uspeąnega zdravljenja). Prostovoljci, ki so sodelovali v raziskavi, imajo pravico, da izvedo za glavne rezultate te raziskave.

Finančni vidiki raziskave in odąkodninsko zavarovanje

12. Vloga naj vsebuje podatek o naročniku in plačniku raziskave. Navesti je treba viąino morebitnega denarnega nadomestila, ki bo ponujeno sodelujočim osebam. Skromno denarno nadomestilo za izgubljeni čas in za neprijetnosti, povezane s sodelovanjem v raziskavi, etično ni sporno; denarna izplačila ali druge ugodnosti pa nikakor ne smejo biti tolikąne, da bi vplivale na svobodo privolitve. Dovoljeno je poravnati tudi dejanske stroąke ali izgubo zasluľka zaradi sodelovanja v raziskavi. Če pa gre za opravilno nesposobno osebo, niso dovoljena nikakrąna denarna nadomestila njenemu zakonitemu varuhu.


Odgovornost raziskovalca mora biti odąkodninsko zavarovana za primer ąkode na zdravju ali smrti zaradi postopkov v raziskavi. Vloga mora vsebovati dokazilo o odąkodninskem zavarovanju (kopijo zavarovalne police), pa tudi zagotovilo o poravnavi stroąkov zdravljenja, razen če gre za bolnike, ki so ľe sicer ustrezno zavarovani (kot za primer nezgod pri zdravljenju). Pri raziskavah, ki ne prinaąajo več kot le minimalno tveganje ąkode za zdravje, posebno zavarovanje ni potrebno.

Etično ocenjevanje pri drugih komisijah

13. Predlagatelj naj navede, ali je raziskava ľe bila predloľena kakąni drugi komisiji za medicinsko etiko in kakąno odločitev je komisija sprejela. Če gre za večcentrično raziskavo, ki je zasnovana v drugi drľavi in od tam tudi vodena, mora predlagatelj podati dokumentirano izjavo, da je bila raziskava etično ocenjena kot sprejemljiva tudi v tisti drľavi.


Po uveljavljeni praksi vse predloge raziskav na ljudeh, ki jih financira Ministrstvo za znanost in tehnologijo, ocenjuje Drľavna komisija za medicinsko etiko. Enako velja za raziskave, ki so del magistrske ali doktorske naloge, in za vse raziskave, ki naj bi potekale v več centrih in več drľavah. Drľavna komisija je pristojna tudi za vse raziskave, ki prinaąajo posebno občutljiva etična vpraąanja ali vpraąanja, ki so pomembna za vso drľavo, in za raziskave, glede katerih člani področnih komisij ne doseľejo soglasne opredelitve. Drľavni komisiji je mogoče nasloviti morebitne pritoľbe na odločitve področnih komisij.

Izjave odgovornih in sodelujočih

14. Predstojnik ustanove ali oddelka, na katerem bo tekla raziskava, ali strokovni predstojnik ali mentor odgovornega raziskovalca mora podati izjavo, da so vključeni raziskovalci usposobljeni za delo v zvezi z raziskavo, in posebej, da so zmoľni pravočasno prepoznati morebitne zaplete, ki bi lahko ogroľali zdravje ali ľivljenje oseb v poskusu, in da so zmoľni pravilno ukrepati; da je na ustanovi poskrbljeno za strokovnost dela in varnost oseb v raziskavi; da bo nadziral raziskovalce, da se bodo drľali načel Helsinąke deklaracije o biomedicinskih raziskavah na človeku, Konvencije Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in dostojanstva človeąkega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine (Oviedske konvencije) in načel slovenskega Kodeksa medicinske deontologije.
15. Odgovorni raziskovalec mora dati izjavo, da se bo drľal načel Helsinąke deklaracije o biomedicinskih raziskavah na človeku, določil Oviedske konvencije in načel slovenskega Kodeksa medicinske deontologije. Navede naj moľne konflikte interesov (n.pr. finančni interes za določen izid raziskave).
16. Vloga mora vsebovati obrazec izjave o zavestni in svobodni privolitvi sodelujočih zdravih oseb ali bolnikov v raziskavi, ki jo bodo podpisovali preiskovanci (ali njihovi zakoniti zastopniki, če gre za osebe, ki niso sposobne samostojne privolitve) po primerni in razumljivi ustni in pisni poučitvi o morebitnih koristih, neprijetnostih in tveganjih (navedenih na istem obrazcu ali na posebnem pojasnilu za sodelujoče prostovoljce). Ta izjava (ki jo sopodpiąe raziskovalec) ima lastnosti pogodbe med raziskovalcem in osebo (bolnikom) v raziskavi. V njej mora biti zapisano, da oseba v raziskavi lahko katerikoli trenutek odstopi, ne da bi to imelo zanjo kakrąnekoli neugodne posledice. Zapisano mora biti tudi, kje lahko oseba v raziskavi dobi nujno medicinsko pomoč v primeru resnega neugodnega pojava.
17. Prostovoljke v rodni dobi (zdrave ali bolne) v raziskavah, kjer obstaja nevarnost mutagenosti ali teratogenosti, morajo biti dovolj skrbno poučene o tveganosti zanositve; podati morajo izjavo o tem, da se bodo zavarovale pred zanositvijo, vse dokler ne mine nevarnost učinkov te vrste na plod. Vloga naj v tem primeru vsebuje obrazec take izjave.
18. Vlogo podpiąe predlagatelj, ki je odgovoren za raziskavo. Vloga naj bo tudi datirana z dnem, ko bo oddana na poąto oz. izročena osebno na sedeľ komisije. Dokumenti naj bodo predloľeni v dveh izvodih.

Spremembe protokola, neugodni dogodki, končno poročilo

19. Odgovorni raziskovalec si mora za vsako spremembo protokola, ki utegne vplivati na etični vidik (ľe odobrene) raziskave, pridobiti soglasje Komisije. Brez odlaąanja mora obvestiti Komisijo o vseh resnih neugodnih dogodkih, (poslabąanje zdravja ali smrt oseb v raziskavi), ki utegnejo biti povezani s postopki v raziskavi. Komisijo mora obvestiti tudi o predčasni prekinitvi raziskave in razlogih zanjo, enako tudi, če se je raziskava končala z negativnim rezultatom (ni potrdila delovne hipoteze). Pri raziskavah, ki so povezane z večjimi tveganji, lahko komisija zahteva tudi končno poročilo.


Drľavna komisija za medicinsko etiko zaseda enkrat na mesec (razen v juliju in avgustu). Vloge, ki prispejo vsaj teden pred sejo, so navadno obravnavane ąe isti mesec. Predlagatelji praviloma niso vabljeni na sejo. Podatki o vlogi in podrobnosti iz razprave o njej so zaupni. Vloga se shrani v arhiv. Kadar ni potrebna zunanja recenzija, predlagatelj lahko pričakuje odgovor Komisije v 3-5 tednih. Na negativno mnenje se lahko Komisiji pritoľi. Druga zavrnitev (če predlagatelj ne upoąteva nasvetov Komisije) je dokončna.

Poątni naslov za vloge je Drľavna komisija za medicinsko etiko, Inątitut za klinično nevrofiziologijo, Klinični center, Zaloąka 7. 1525 Ljubljana. Vlagatelji lahko dobijo opomnik za sestavljanje vloge po elektronski poąti na naslovu: Joze.Trontelj@uikn.mf.uni-lj.si.

Literatura:

1. Milčinski J. Medicinska etika in deontologija. Razprave in članki. Ljubljana: Dopisna delavska univerza Univerzum, 1982: 195-202.
2. Rainer S. Slovenska bioetika skozi čas. Unesco glasnik 1995; 48: 2.
3. Milčinski J. Deklaracija iz Helsinkov. Priporočila za zdravnike pri biomedicinskem raziskovanju na ljudeh. Zdrav Vestn 1978; 47: 1-4.
4. World Medical Association Declaration of Helsinki: Recommendations guiding physicians in biomedical research involving human subjects. Adopted by the 18th WMA Assembly, Helsinki, Finland, June 1964. Amended by the 29th WMA Assembly, Tokyo, Japan, October 1975; 35th WMA Assembly, Venice, Italy, October 1983; 41st WMA Assembly, Hong Kong; and the 48th WMA Assembly, Somerset West, Republic of South Africa, October 1996.
5. Konvencija za varstvo človekovih pravic in dostojanstva človeąkega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine: Konvencija o človekovih pravicah v zvezi z biomedicino. Svet Evrope, Strasbourg, Francija, december 1996, Oviedo, ©panija, april 1997.
6. Draft Protocol on biomedical research, to the Convention for the protection of human rights and dignity of the human being with regard to the application of biology and medicine. CDBI-CO-GT2 (98) 4 Revised 2. Strasbourg: Council of Europe, Steering Committee on Bioethics, 1998: 1-12
7. Povl Riis. Ethical review of biomedical research in Europe: Suggestions for best national practices. Council of Europe, CDBI-CO-GT2 (98) 3 Revised 1, Strasbourg: Council of Europe, Steering Committee on Bioethics, 1998: 1-21.
8. Guidelines on the practice of ethics committees in medical research involving human subjects. Third edition. London: Royal College of Physicians, 1996.
9. International ethical guidelines for biomedical research involving human subjects. Geneva: Council for International Organization of Medical Sciences (CIOMS), in collaboration with the World Health Organization (WHO), 1993.
10. International guidelines for ethical review of epidemiological studies. Council for International Organization of Medical Sciences (CIOMS), Geneva 1991.
11. Guidelines and recommendations for European ethics committees. European Forum for Good Clinical Practice (Associate Member, CIOMS). Revised edition, 1997: 1-20.
12. MRC guidelines for good practice in clinical trials. London: Medical Research Council, 1998: 1-47.
13. Venables S. Survey of the procedures for ethical review in the Council of Europe member states. CDBI-CO-GT2 (98) 1. Strasbourg: Council of Europe, Steering Committee on Bioethics, 1998: 1-34.
14. International conference on harmonisation of technical requirements for the registration of pharmaceuticals for human use (ICH). Guideline for guidance on good clinical practice (CPMP/ICH/135/95), 1 May 1996.
15. Proposal for a European Parliament and Council Directive on the approximation of provisions laid down by law, regulation or administrative action relating to the implementation of good clinical practice in the conduct of clinical trials on medicinal products for human use (COM(97) 369 final - 97/0197 COD.

	prejąnji članek	naslednji članek