V Novem tedniku, ąt. 26 - 2. julij 1998, smo prebrali razgovor novinarke Janje Intihar z direktorjem Sploąne bolniąnice Celje (SBC) Samom Fakinom, dr. med. o prizadetosti bolniąnic v Sloveniji, zlasti celjske, po novi kategorizaciji in standardizaciji ter o predvidenih sanacijskih ukrepih SBC. Direktor je nakazal moľne sanacijske ukrepe in navedel, da bo po njih posegel, če bo potrebno. Teľko je verjeti trditvam, da bo SBC po novi kategorizaciji lahko preľivela le, če bodo zaprli pet bolniąkih oddelkov in omejili delo treh oddelkov. Prizadeti naj bi bili celo oddelki, ki se ukvarjajo z urgentno medicino, torej vitalni oddelki!

Zdravstvo se nenehno razvija, s tem pa rastejo tudi stroąki. Tako smo se v preteklih desetletjih nenehno spopadali s finančnimi problemi in jih reąevali s smotrnimi ukrepi in za bolnika neąkodljivimi omejitvami. Zato tem teľje razumem, da bi bil v sedanjih teľavah edini izhod v sili zapiranje nekaterih oddelkov in preusmerjanje bolnikov v Ljubljano in Maribor. Kot razumemo, naj bi bil to le najbolj črn scenarij. Med oddelki, ki naj bi jih v celoti ukinili, naj bi bil tudi Oddelek za nalezljive bolezni in vročinska stanja.

Prof. dr. Janko Leąničar, dr. med.

Če se omejimo le na infekcijsko stroko: 1.500 - 2.000 akutnih bolnikov (40 - 50 % tega so otroci), od katerih jih vsaj tretjina potrebuje nujno takojąnjo pomoč, bi morali z reąilnimi avtomobili prevaľati na Kliniko v Ljubljano ali v Bolniąnico Maribor. Od 3.000 do 5.000 bolnikov z infekcijskimi boleznimi, ki se vsako leto zdravijo v ambulanti infekcijskega oddelka v Celju, pa naj bi se vozilo v ľe prepolne ambulante v Maribor ali v Ljubljano. O cenah ambulantne dejavnosti v Ljubljani, ki so znatno viąje od cen v SBC, niti ne govorimo.

Ob dograditvi, leta 1887, je imela celjska bolniąnica le interni in kirurąki oddelek, infekcijski oddelek je bil zgrajen ąele leta 1906. Celje in celjsko okolico so konec preteklega stoletja in tudi v tem stoletju pestile mnoľične hude infekcijske bolezni, ki so zahtevale celo uvedbo karantene. Izgradnja infekcijske bolniąnice je bila nujna, čeprav je bil na takratni stopnji medicine oddelek predvsem izolirnica. Leta 1952 je bil oddelek klasičen zgled nekdanjih pojmov in načel, ki so infekcijske bolniąnice istovetila z azilom, ki potrebuje le postelje in osebje. Diagnostičnih in terapevtskih prostorov ni bilo. Terapija se je omejevala na skromno simptomatsko zdravljenje. Zdravil, ki bi delovala vzročno, ni bilo. Smrtnost je bila visoka.

Po drugi svetovni vojni je dobil oddelek skromne funkcionalne prostore v kleti, leta 1960 centralno ogrevanje, ustrezne funkcionalne prostore leta 1964, prepotrebno dvigalo pa ąele leta 1980. Zadnji občinski samoprispevek, ki so ga zbrali leta 1988 izključno občani Celja, pa je omogočil temeljito modernizacijo oddelka: k obstoječi stavbi je bil zgrajen prizidek s katerim je oddelek dobil ustrezne sanitarne prostore in 8 izolacijskih enot z eno do dvema posteljama. Tako ima sedaj oddelek v 23 bolniąkih sobah 40 postelj, od katerih so 4 (dve otroąki in 2 odrasli) namenjene za intenzivno nego. S smotrnim načrtovanjem je mogoče vsak čas zdruľiti bolnike po spolu, starosti, značaju in načinu prenaąanja bolezni.

Oddelek za nalezljive bolezni in vročinska stanja deluje danes v sodobno urejenih prostorih, diagnostični in terapevtski postopki so na nivoju klinične bolniąnice. Na oddelek danes gravitira pribliľno 270.000 prebivalcev kar predstavlja 14 % prebivalstva Slovenije. Med petimi infekcijskimi oddelki v drľavi je po kazalcih fizičnega obsega dela na drugem mestu. V ambulantah je letno pregledano in zdravljeno 3.000 - 5.000 bolnikov. 1.500 - 2.000 hospitaliziranih bolnikov se zdravi poprečno 7 dni, ątevilo oskrbnih dni znaąa letno 10.000 - 12.000. Povprečna zasedenost oddelka je 80 - 85 %. Pribliľno 40 % hospitaliziranih bolnikov so otroci do 14. leta starosti. Ob otrocih se letno hospitalizira tudi 50 - 100 starąev. Na oddelku deluje tudi vzgojiteljica. Zaradi potrebe po nadaljnji diagnostično-terapevtski obdelavi je bilo premeąčenih na Infekcijsko kliniko v Ljubljano do konca leta 1997 letno le 10 - 20 bolnikov to je okoli 1 %. To ątevilo pa se je z ustanovitvijo Centralne enote za intenzivno medicino v celjski bolniąnici konec leta 1997 ąe zmanjąalo, ker večino urgentnih in teľjih bolnikov z infekcijskimi boleznimi oskrbijo sedaj v Celju.

Zaradi zahtevne in svojske diferencialne diagnostike deluje infektoloąka sluľba v SBC nepretrgano. Stalna navzočnost infektologa omogoča v bolniąnici neprekinjeno konziliarno sluľbo, pravočasno svetovanje pri preprečevanju bolniąničnih infekcij in nadzor pri uporabi antibiotikov.

Infekcijski oddelek SBC je v zadnjih 45 letih pomemben nosilec raziskovalne dejavnosti na področju infekcijskih bolezni v Sloveniji. Dokaz za to so akademski in strokovni nazivi zdravnikov na oddelku, ątevilne strokovne in znanstvene razprave v domači in tuji medicinski literaturi. Zlasti pomemben je prispevek na področju klopnega meningitisa, vseh vrst hepatitisa in ąe posebno na področju lymske borelioze, kjer je Infekcijski oddelek SBC po spoznanju vzroka bolezni, konec sedemdesetih let, uvedel sedaj vsepovsod uveljavljeno zdravljenje. Bolezen predstavlja danes nacionalni medicinski problem. Za svoja prizadevanja je infektoloąka sluľba SBC prejela ątevilna domača in mednarodna priznanja.

Prepričan sem, da ľe samo razmiąljanje o omejevanju infektoloąke dejavnosti v SBC, da ne govorim o ukinitvi, pomeni veliko odgovornost. Zdravje in ľivljenje bolnikov z nalezljivimi boleznimi na področju, ki gravitira v celjsko bolniąnico, bi bilo ob takih ukrepih vse preveč ogroľeno.

Po objavi razgovora direktorja SBC z novinarko Novega tednika je napisal Drago Petrič, dr. med., pomočnik generalnega direktorja ZZZS v Novem tedniku (ąt. 27 - 9. julij 1998) v članku Zdravniki na cesto, bolniki v Ljubljano: "Bolniąnici ne bo treba skrčiti obsega dela niti za eno posteljo. obseg dela bo moral ostati enak, za to ne bo potrebno zapirati oddelkov. Zdravnikom ne bo treba iti na cesto in bolnikom ne v Ljubljano... Le racionalno bo potrebno obračati denar, ki ga bo najmanj toliko, kot v drugih bolniąnicah v Sloveniji". Dodajam: Omejitev dela v celjski bolniąnici bi bila le kratkega veka.

Soglaąam z navedbo dr. Petriča, da bo ob skrbnem obračanju denarja, mogoče uspeąno voditi bolniąnico v sedanjem obsegu dejavnosti. Da to zna, je dokazalo vodstvo SBC v preteklih dveh letih, ko je s skrbnim gospodarjenjem odpravilo izgubo.

Potrebno pa se je zamisliti ob navedbi dr. Petriča, da poąilja SBC 25 % bolnikov v bolniąnice izven celjske regije. Navedba, da poąilja te bolnike v druge bolniąnice SBC ni točna. V kolikor se zdravijo bolniki iz celjske regije v drugih bolniąnicah na temelju določila o prosti izbiri zdravnika in zdravstvenega zavoda, na temelju izdanih napotnic njihovih izbranih zdravnikov, pa je to nekaj povsem drugega. Tudi v celjsko bolniąnico poąiljajo svoje bolnike zdravniki iz Zgornje Savinjske doline iz Velenjskega področja iz Posavja in Zasavja, ki sodijo v ravensko, novomeąko oziroma ljubljansko regijo. Odstotke teh prilivov ni teľko izračunati.

Ob priznani pravici do izbire zdravnika in zdravstvenega zavoda ter ob posledicah te ureditve, bi bilo vsekakor koristno in hvalevredno, če bi oblikovalci bodočih odločitev o poloľaju, delokrogu in razvoju slovenskih bolniąnic, to dejstvo upoątevali v zadostni meri. Vodstvo Sploąne bolniąnice Celje pa naj bi se poglobilo v problematiko tega odliva, ki sicer res da traja ľe desetletja, in bi skuąalo ugotoviti s kakąnimi kadrovskimi in strokovno organizacijskimi spremembami bi ta odliv lahko vsaj zmanjąali. 

	prejąnji članek	naslednji članek