Vpraąanja iz dvorane ob zaključku tradicionalnega portoroąkega srečanja zobozdravnikov so zadnja leta skoraj praviloma zanimiva in se takoj dotaknejo najbolj vročih tem v naąem zdravstvu. Eno od njih me je letos navedlo, da napiąem nekaj misli o obliki zdravniąkega dela pri nas, ki je bolj redka - o registriranem zasebnem zdravniku brez koncesije. To je status, ki očem povrąnega opazovalca - verjetno predvsem na podlagi posamičnih slavnih primerov - največkrat kaľe napačno podobo. ®e večkrat sem namreč sliąal pavąalno oceno, da so zasebniki brez koncesije "...tako ali tako največji gospodje, ki imajo najmanj obveznosti in največ zasluľijo...". Resnica je ta, da je zasebnik brez koncesije v okviru danaąnjega zdravstva eden najbolj ranljivih in izpostavljenih statusov, razpet med dva, povsem nasprotujoča si pola. Po eni strani mora upoątevati vse zakonitosti in določila stroke ter zdravniąke etike, po drugi strani se sooča z neusmiljeno trľno logiko prostega trga samoplačniąkih pacientov, od katerih ľivi.

Kronika te razmeroma majhne skupine zasebnih zdravnikov je kratka. Do pred dvema letoma je bila to praktično pozabljena kategorija. Aprila 1996 smo se prvič formalno zbrali in opozorili na dejstvo, da kot specifična skupina slovenskih zdravnikov obstajamo. Sicer zunaj organiziranega javnega zdravstva smo ąe vedno smo del slovenskega zdravstva. Dovolj pomemben del, da ga je treba upoątevati. Ugotovili smo, da to skupino v skoraj izključni večini sestavljamo zobozdravniki in v nekaj točkah zapisali svoje interese z ľeljo, pravzaprav zahtevo, da se v okviru Zdravniąke zbornice Slovenije upoąteva tudi naą glas. Sledilo je nekaj pojasnjevanja in razgovorov, katerih končni rezultat je bil, da sem ob formiranju novih teles Zbornice, jeseni 1996, postal član obora za zobozdravstvo kot predstavnik zasebnih zobozdravnikov brez koncesije. 

Domen Vidmar, dr. stom.

Vtise in izkuąnje, ki sem jih dobil po pribliľno dveh letih dela v odboru za zobozdravstvo, lahko strnem v eno samo ugotovitev ąirąega pomena. Ugotovitev, ki jo kot odgovor vedno znova ponavljam tudi ątevilnim kritičnim kolegom, ki vzrok za vse nereąene probleme v zdravstvu vidijo v slabem delu Zdravniąke zbornice. Namreč, ključni problemi v zdravstvu, s katerimi se sooča Zbornica, večinoma koreninijo precej globlje, kot je na prvi pogled videti od zunaj. Vzrok, da nekateri bistveni problemi ąe niso izkoreninjeni, vsekakor ni v slabem delu Zbornice, ampak enostavno v nepripravljenosti drľavnega vodstva na viąjih ravneh, da bi se to uredilo. Člani teles Zbornice temu delu ľrtvujejo veliko energije in svojega prostega časa. Vendar v okviru Zbornice, torej naąega stanovskega zdruľenja, lahko le opozarjamo na probleme in dajemo pobude. Drľavni mehanizem na viąjih ravneh oblasti je edini, ki te pobude zares lahko tudi uresniči. Dokler se torej tu zatika, je ves trud v Zbornici zaman.

Zato niti nisem pretirano razočaran ob ugotovitvi, da po dveh letih, odkar smo zasebniki brez koncesije prvič izrazili svoje zahteve, pravzaprav bolj mile proąnje, praktično nobena od njih ąe ni izpolnjena. Stvari v naąem zdravstvenem prostoru pač ne potekajo vedno tako, kot bi si ľeleli, predvsem pa dostikrat nekako večtirno. Naj to pojasnim na primeru problematike, pomembne predvsem za zasebnega zobozdravnika brez koncesije.

Z vidika svojega preľivljanja ali, recimo kar v trľno ekonomskem smislu, je zasebni zobozdravnik brez koncesije nedvomno v najmanj konkurenčnem poloľaju. Saj lahko pribliľno devetdeset odstotkov slovenskih zobozdravnikov, ki imajo zagotovljen mesečni "promet" v obliki drľavne koncesije, "trľi" svoje storitve tudi na samoplačniąkem "trgu", edinem, na katerem lahko "trľijo" svoje storitve nekoncesionarji. Ker torej nastop na celotnem "trgu" ľe tako ni enakopraven, je eden bistvenih interesov zasebnikov brez koncesije vsaj vzpostavitev enotnih storitvenih tarif, torej preprečevanje "dumpinga" v stroki in hkrati saniranje pojava nelojalne konkurence v različnih oblikah.

V okviru Zdravniąke zbornice Slovenije je bilo v smislu vzpostavitve enotnih tarif v zadnjih letih opravljenega veliko dela. Več let je trajalo, da je skupina strokovnjakov pripravila in strokovno uskladila nov, na ąvicarskem modelu temelječ storitveni sistem za zobozdravstvo. ©e eno leto so potekala dodatna usklajevanja na Zbornici, na stotine fotokopij je romalo v koą, zamenjanih z novimi popravljenimi verzijami. Rezultat je evropski dokument - storitveni sistem. Ta dokument je osnova za nastavitev individualnih cenikov po posameznih ordinacijah in obvezuje vse člane Zbornice. Tako izgleda ena plat medalje.

Druga plat, ki je tudi del naąega vsakdanjika, izgleda takole: Slovenija je majhna deľela in v glavnem se vse izve, tudi tisto, kar naj bi ostalo skrito. Tako na primer povsem preverjeno vem, da sem samo prejąnji mesec "izgubil" dve stranki z večjimi protetičnimi deli v načrtu, ker je nek meni nepoznan "strokovnjak" bil pripravljen doma "na črno" isto delo opraviti za manj, kot pol moje cene. Komaj nekaj več, kot bi moral jaz za isto delo plačati samo zobnemu laboratoriju. ©e isti mesec sem v pogovoru sliąal govoriti pacienta, ki je očitno odąel na zobozdravstven poseg k nekemu zobnemu tehniku, ki naj bi bil po besedah tega pacienta "..ąe boljąi, kot zobozdravniki.." , saj da je "protetik".

Kot piko na i naj omenim ąe primer zobne asistentke, ki je prinesla v zobotehnični laboratorij kar v lastni reľiji "prepariran" zob in naročila izdelavo porcelanske prevleke.

Ni moj namen na tem mestu moralizirati o človeąkih vrlinah ljudi, ki si take stvari dovoljujejo. Niti se ne bojim prav resno, da bi zaradi takih pojavov ostal brez dela. Vendar si ne smemo zatiskati oči pred resnico - te stvari obstajajo in enostavna trľno ekonomska logika prostora, znotraj katerega si vsi sluľimo kruh, je v tem smislu kristalno jasna. Dokler bo naąa druľba tolerirala opisane pojave, skoraj ne moremo zameriti nobenemu kolegu, ki si je skozi dolgotrajno ąolanje, drago investicijo v prostor in opremo ter mučno urejanje pravnih formalnosti končno pridobil pravico, da to delo opravlja zakonito, če bo v skrbi za zagotovitev lastne eksistence, odstopil od pravkar sprejetega storitvenega sistema in se odločil po svoje. Takąna je, na ľalost, kot sem zapisal, večtirna realnost prostora, v katerem ľivimo. In ravno na tej ľivljenjski realnosti izgubljajo moč naąa prizadevanja in ukrepi v Zdravniąki zbornici. Ne v slabem delu Zbornice, niti ne v nepokorąčini njenih članov, ampak v ąirąi druľbeni nezainteresiranosti oz. nepripravljenosti, da bi se določene stvari uredile, tiči vzrok za to, da zdravniki nekaterih zadev nikakor ne moremo spraviti v - recimo temu - evropski red.

No, kljub vsemu ne ľelim, da bi ta moj zapis izzvenel preveč črnogledo. Osebno se ąe vedno raje nagibam k temu, da nekako po otroąko verjamem v zmago dobrega nad slabim ali raje, pravilnega nad napačnim. Najsi bo ľe učinek naąih prizadevanj večji ali manjąi, zaenkrat je nekaj ľe to, da zdravniki - zasebni in vsi ostali - vsaj imamo svoje stanovsko telo in moľnost, da javno izrazimo in zapiąemo svojo voljo in svojo resnico. Ni ąe daleč čas, ko tudi tega nismo imeli. Zato mislim, da mi tudi v bodoče ne bo ľal izgube prostega časa za delo v Zbornici. ©e naprej bom po svojih najboljąih močeh poskuąal zastopati interese, sicer bolj zapostavljene skupine zdravnikov zasebnikov brez koncesije. V tem smislu tudi upam, da mi bo uspelo kmalu po dopustih v novih prostorih Zbornice organizirati srečanje zasebnih (zobo) zdravnikov brez koncesije, da bomo lahko v neposrednem razgovoru izmenjali mnenja in misli o vsem, kar nas teľi.

Do takrat pa ľelim lepe počitnice vsem kolegom, tako tistim brez koncesije, kot tudi vsem ostalim z!

	prejąnji članek	naslednji članek