Čeprav se je politična situacija slabąala in zaostrovala iz dneva v dan, pravi, da je imel le malo časa, da bi se ukvarjal s čem drugim kot z izpiti. S priključitvijo Avstrije k Tretjemu rajhu se je pričelo stanje naglo slabąati. Najprej se je to opazilo na tisku, saj so vsi časopisi, iz katerih so takoj odstranili vse ľidovske časnikarje, smeli objavljati izključno poročila nemąke tiskovne agencije.

V tem času je bilo na Dunaju 4.900 zdravnikov, od tega 3.200 takih, ki so jih nürnberąki rasni zakoni opredeljevali za ®ide. V Avstriji je bilo po teh zakonih ogroľenih 65 odstotkov zdravnikov, dokler ni 1. oktobra 1938 iząla odredba, da od tega dne dalje ne more biti zdravnik nihče, ki ga omenjeni zakoni opredeljujejo za ®ida. Izjema je bilo 372 zdravnikov, ki naj bi ostali za oskrbo ľidovskega prebivalstva, (to je ątelo kakąnih 200.000 ljudi), vendar se niso več smeli imenovati zdravniki. Na dunajski Medicinski fakulteti je bilo takoj odpuąčenih 166 učiteljev od skupno 350. Devet je bilo odpeljanih v zapor, nedoločeno ątevilo je umrlo ąe isto leto.

V začetku aprila 1938 se je pojavil na vratih klinik napis:"®idom je s takojąnjo veljavnostjo dostop do vseh univerzitetnih inątitucij prepovedan". Tujci, ®idje pa tudi ostali so takoj razumeli in pričeli mnoľično zapuąčati Dunaj. V naslednjih mesecih so se pričeli pojavljati napisi podobne vsebine v kavarnah, trgovinah, parkih in nazadnje v vseh javnih prostorih.

Nenadoma in povsem nepričakovano, se je septembra istega leta na dekanatu pojavil napis, da lahko ątudenti, ki imajo ąe neopravljene izpite drugega in tretjega rigoroza te opravijo, toda le do konca oktobra. Čas je bil izredno kratek, vendar pravi dr. Pollack, da mu je to uspelo in poudarja, da so bili izpraąevalci povsem korektni. Tako je s ąe nekaterimi, dokaj ątevilnimi, ľidovskimi kolegi oktobra iz dekanovih rok prejel 31. diplomo v črnem etuiju. Tisti, ki so uspeli diplome pregledati takoj, so ugotovili, da je med običajno besedilo vrinjen stavek v rdečem tisku " Lastniku te diplome je prepovedano opravljanje zdravniąkega poklica tako v Ostmarki (nemąko ime za Avstrijo po priključitvi), kot tudi na ozemlju Tretjega rajha".

Dr. Pollack je decembra istega leta zapustil Avstrijo, kamor se je kot zdravnik sploąne prakse vrnil po vojni. Prakso (sam pravi "majhno prakso") z 87 leti, v okolici Dunaja, ąe vedno opravlja.

Vir: Wiener Arzt, junij 1998, ąt. 6.

Poljaki menijo, da bi bilo oblikovati nov zakon o zdraviliąčih, zdraviliąkem zdravljenju in zdraviliąkih krajih, ki bi upoąteval tudi lokalne interese v občinah, kjer se zdraviliąča nahajajo.

V odgovorih na ta vpraąanja je potrebno upoątevati tudi dejstvo, da je sodobna medicina dosegla veliko uspehov, vendar je podlegla industrializaciji, ąe vedno se naslanja na farmakoterapijo, obremenjena je s porazi in večkrat je za druľbo vir velikih razočaranj.

Ljudje segajo popara medicinskih reąitvah, vendar tudi zdraviliąko zdravljenje ocenjujejo pozitivno in od njega veliko pričakujejo.

Značilnost zdraviliąkega zdravljenja je večsmerno delovanje na bolnika z uporabo naravnih sredstev, od mikroklime do naravnih substratov, kot so zdravilne vode, plini, peloidi, itd. Zdraviliąča nudijo dietno prehrano, počitek in hkrati fizične aktivnosti, bogato opremljene kabinete, preproste toplotne obloge in moderne stimulacije z laserjem.

Pomembno je psihoterapevtsko in vzgojno delovanje.

Specifično za zdraviliąko zdravljenje je holističen pristop k bolniku. Delovanje vseh teh sredstev v bolniku vzbuja naravne, obrambne in regulacijske mehanizme. Zdravilni efekti se pojavijo v telesu takoj ali nekoliko kasneje.

Pogosto je po nekaj mesecih po zdraviliąkem zdravljenju v telesu ohranjena homeostaza, ki daje bolniku lahkoten psihičen občutek in povečano fizično moč.

Zdraviliąko zdravljenje je indicirano, ko se akutno stanje umiri. Zaradi sprostitve preobremenjenih in dragih bolniąkih postelj se čedalje bolj pogosto odpirajo oddelki rehabilitacije v zdraviliąčih in oddelki za več mesečno oskrbo bolnikov.

Rehabilitacija je skupinski pristop k prizadeti osebi, ki ima za cilj obnoviti psihično in fizično kondicijo, zmoľnost za delo in aktivno sodelovanje v druľbenih procesih.

Odnos druľbe do invalidnih oseb in kroničnih bolnikov se pozitivno spreminja. Vedno bolj smo tolerantni, ne moti nas njihova prisotnost, vendar pa moramo v primerjavi z razvitimi drľavami, ąe veliko narediti. Potrebno je zdruľiti moči, da ustvarimo in izgradimo primerne nastanitvene in tehnične baze, opremljene in profesionalne rehabilitacijske skupine v zdraviliąkih pogojih. Odpraviti moramo arhitektonske ovire v nekaterih zdraviliąčih.

Zdravstvena preventiva je domena civiliziranega sveta in prihodnost medicine. Prvotna preventiva zajema zdrave ljudi, ki jih ogroľajo ąkodljivi faktorji, sekundarno preventivo pa uvajamo pri kroničnih bolnikih, zaradi preprečitve razvoja bolezni, zapletov in invalidnosti.

Sodobnega človeka ogroľajo ąkodljive snovi v zraku, vodi in hrani, dnevno je izpostavljen agresivnim, mehanskim in fiziko-kemičnim faktorjem na delovnem mestu, zato mu je potrebno svetovati vse, kar je ąe nedotaknjeno in naravno - sveľ zrak, ekoloąko čisto vodo in hrano, stik z naravo, gibanje in fizično aktivnost na gozdnih stezah, zdravo ľivljenje brez stresov in zdravljenje z naravnimi sredstvi.

Zelo je pomembna tudi promocija zdravja, ki jo je potrebno voditi v zdraviliąčih, kot menijo Poljaki.

S pomočjo zdravnika mora bolnik popolnoma dojeti vzroke svojih zdravstvenih teľav. Dokazano je, da 50% vzrokov bolezni izvira iz slabih prehrambenih navadah, načinu ľivljenja in pomanjkanju samo obvladovanja.

V resnici je zdravje bolnika v njegovih rokah. Potrebno je soočiti bolnika s tem, da postane samokritičen, da se osvesti in začuti potrebo po bolj kakovostnem načinu ľivljenja in odgovornosti za lastno zdravje, zdravje svojih bliľnjih in okolice.

Promocija zdravja najbolj uspeva v zdraviliąkih pogojih.

Osnova naj bi bil »Program narodnega zdravja za obdobje 1996-2005« in 18 strateąkih ciljev zdravja, ki jih je objavilo poljsko Ministrstvo za zdravstvo. Od uvedbe tega programa pričakujejo, da se bodo bolniki naučili soočiti s svojo boleznijo, ľiveti z njo, ocenjevati svoje bolezensko stanje in voditi samopomoč. Bolniki se bodo prilagodili na nove pogoje, samostojnost in neodvisnost od drugih oseb v dnevnih aktivnostih. Bolniki bodo podredili svoje ľivljenje potrebam svoje bolezni in svoje okolice.

Zdraviliąko zdravljenje je in mora biti pomemben del sistema zdravstvenega varstva, ker ga dopolnjuje in mu pomaga. Ne sme ostati odrinjeno kot manj pomembno, mora biti osnovna in samostojna metoda zdravljenja. Zdraviliąko zdravljenje je cenovno bistveno bolj zanimivo kot bolniąnična oskrba. Opravlja osnovno vlogo pri zdravljenju sladkorne bolezni, pri rehabilitaciji gibalno prizadetih, v preventivi in v promociji zdravja. Mobilizira lastne moči v telesu in nima stranskih učinkov. Podpira sploąno kondicijo bolnikov in njihovo efektivnost doma in v sluľbi. Vloge zdraviliąkega zdravljenja se v sistemu zdravstvenega varstva ne sme podcenjevati temveč ga razvijati za blaginjo in srečo naąe celotne druľbe. Tako menijo na Poljskem.

Vir: Gazeta lekarska, ątev. 2/98

Kako drugačne so relacije med zdravniki v zahodni Evropi?

Mislim, da je pri nas med zdravniki pomanjkanje medsebojnega spoątovanja, prisrčnih, simpatičnih in brez interesnih odnosov. Veliko je distance, ąkodoľeljnosti, ljubosumnosti, ravnoduąja, uradnosti, medsebojnega pomanjkanja zaupanja in spoątovanja. Posebno je to opazno v odnosih med zdravniki, ki se ne poznajo med seboj in ne delajo skupaj. Potrebno je razlikovati kolegialnost v sluľbi in kolegialnost po stroki.

Kolegialnost, ki izvira iz skupne strokovnosti in opravljanja poklica zdravnika je bila v zgodovini medicine vedno zelo močna. Beseda kolega (franc. confrere) ima pri nas drugačen pomen kot v Franciji in se ne uporablja za poudarjanje enakovrednosti, temveč za kazanje distance med kolegi v različni stopnji strokovne izkuąenosti.

Na zahodu se v pismih, med strokovnimi srečanji, pri predstavljanju drugim osebam, pogosto uporablja oblike »spoątovani kolega» ali »kolega po stroki«. To niso prazne besede, za njimi se skrivajo občutek privrľenosti enotni, nekoliko tesnejąi in elitni skupnosti.

Naj te besede ne zvenijo kot govoričenje. Nasprotno, naj poudarijo dejstvo, da nas delo zdravnika povezuje trajno in globoko. Ta občutek mora biti zares izjemen.

Kolegialnost je tudi skrb za avtoriteto svojih kolegov pred laičnimi osebami.

Na ľalost se premalo spoątujemo in, ąe slabąe, pogosto to kaľemo tudi naąim bolnikom.

Kritična mnenja, na način »kdo vas je zdravil?« so namenjena bolnikom, njihovim sorodnikom in druľinskim znancem. Zelo redko se neposredno obračamo na imenovane kolege in jim povemo svoje opozorilo ali dvom.

Lahko je ex post oceniti neko napako, ki ni nujno, da je tako izrazita a priori.

Z druge strani se zavedamo realnosti in vidimo veliko napak, nesmiselnosti, maloduąja in malomarnosti.

Kolegialnost ni medsebojno skrivanje napak za vsako ceno s strani zdravnikov ali pa opravičevanje nemoralnih načel. Ne smemo biti neobčutljivi za slaba mnenja o naąih kolegih, po drugi strani pa moramo reagirati tudi na nepravilen odnos z njihove strani.

Zavzeto moramo braniti pogosto nepoątene kritike kolegov in sodit tiste, ki ruąijo sploąno sprejeta pravila. Delajmo to, vendar v lastnem krogu. Ne ponujajmo novinarjem tem za senzacionalne članke o nedotakljivosti zdravnikov, ker bomo v časopisu skoraj vedno prebrali, da delamo v ąkodo bolnikov in si zato ne zasluľimo viąjih plač in reform.

Ne bomo uspeli zgraditi močnega in enotnega stanovskega zdruľenja, če ne bomo znali poskrbeti za visok meritorni in etični nivo vseh njenih članov.

Zagotovo je naąa povojna zgodovina prispevala, da nam primanjkuje tradicije medsebojnega spoątovanja in kolegialnih odnosov med zdravniki.

Zato ni čudno, da smo veliko pričakovali od oľivitve zborničnih hią, ki naj bi imele bistveno vlogo pri integraciji zdravnikov. ®al se je zgodilo drugače.

Zbornica je razdelila zdravnike, namesto, da bi jih povezala, ni razvijala določenih programov in pravil medsebojnega sodelovanja. Ali se posamezne zbornične hiąe dovolj aktivno angaľirajo pri perečih, aktualnih vpraąanjih, ki se pojavljajo v zadnjih letih? Razlika med zdravniki in njihovimi predstavniki v organih upravljanja je prevelika.

Primanjkuje nam občutek za skupnost, soudeleľbo, skupno ustvarjalnost.

Res je, da se lahko vsak vključi v delo zbornice, vendar to ne spreminja dejstva, da obstaja prepad med zbornico in zdravnikom, ki dela nekje na podeľelju, v zdravstvenem domu ali v bolniąnici, daleč od klinike. Primanjkuje novih informacij, premalo je kontaktov in poskusov skupnega delovanja.

Zbornične hiąe so nad svojim članstvom. To daje občutek, da nam zbornice niso potrebne, da nam samo jemljejo denar.

Nujno je paralelno delovanje, tako, da bi kolegijski občutek in občutek soudeleľbe rasli.

Na ľalost zbornica ne deluje v vlogi pogajalca v sporih, nasprotno sodeluje v arbitraľah, kolegijske relacije so ji tuje, preveč ľivi svoje lastno ľivljenje, izolirano od stanovskih problemov članstva, ki ga predstavlja.

Nenavadno in zaskrbljujoče je za mnoge način pobiranja denarja za storitve v javni zdravstveni sluľbi od stanovskih kolegov. Pogosto zdravnik, ki se zaveda realnosti, zavestno uporablja konzultacije v zasebnih ambulantah. Ne gre zato, da bi si kaj očitali, vendar bi bilo potrebno razmisliti o meri sposobnosti.

Ali nismo dolľni kdaj tudi brez interesa oz. koristi kaj narediti za naąe najbliľje ali stanovske kolege?

Ni nujno, da mora človek za vsako delovanje v svojem ľivljenju gledati le na svoje koristi. Včasih se splača narediti nekaj za naą obstoj ali skupno delo. V naąi drľavi so ti pojmi popačeni, ker smo praktično prisiljeni vse delati zastonj, zato nam primanjkuje občutek za udobje, nekatere stvari po lastni izbiri pa naredimo tudi brez dobička.

Kolegialnost je tudi zavest, da smo člen v verigi generacij. Tako kot v začetku nismo najbolj dovzetni za izkuąnje naąih predhodnikov, tako smo pozneje tudi mi obvezani izročati naąe izkuąnje tistim, ki prihajajo za nami. Potrebno je izplačati dolg naąim prednikom in učiteljem. Na tem temelji kolegialnost, da se obojestransko učimo in delimo svoje izkuąnje.

®elim potrkati na vest in preprosto človeąko dostojanstvenost naąih vodilnih. Teľko je biti podrejenim prijatelj, vendar, ali niste kot zahtevni predpostavljeni hkratitudi starejąi kolega mladim zdravnikom ki jih vodite? Ali jih učite kolegialnosti in medsebojnega spoątovanja? Ali ne zlorabljate svojega poloľaja?

Biti učitelj in vodja je velika odgovornost in teľka obveznost, ne pa privilegij. Na ľalost vsi ne razumejo svojih obveznosti v tem smislu.

Apeliram na vse, ki imate diplomo zdravnika in imate občutek za pripadnost poklicni skupini, da se bolj prijazno ozrete na svoje stanovske kolege.

Lahko se razlikujemo na več področjih, vendar dejstvo, da pripadamo isti stroki zahteva medsebojno spoątovanje.

Če se sami ne bomo spoątovali, ne zahtevajmo tega od drugih. Globoka ljubezen ni potrebna, tudi ni nujno, da soglaąamo v vseh zadevah. Kljub razlikam in prepirom pa se vendar lahko spoątujemo.

Poskusimo povrniti dobre navade, ki vladajo med zdravniki v svetu. Pozabimo na malenkosti, ljubosumnost, zavist itd. Ne smemo dovoliti prepira med zdravniki različnih specialnosti, npr. operativci in ne operativci. Posebno na zunaj se moramo predstavljati kot homogeni zbor. Veliko je k razdelitvi naąe skupnosti pripomogla slaba finančna pozicija.

Če ne bomo razumeli, kako pomembna je moč naąega zdruľenja, če bomo ąe naprej posamezno godrnjali nad naąo usodo, ne bomo nikoli popravili naąega poloľaja.

Posameznik se trenutno ąe lahko obvlada, vendar je bistvo v tem, da se bomo znali znotraj organizirati in se sloľno borili za celotno zdravniątvo.

Laľje bomo to dosegli, če nas ne bodo povezovali samo skupek interesov, temveč tudi veze kolegialnosti.

P.S. Oprostite Kolegi tako direktnemu tonu te izpovedi, vendar je teľko o kolegialnosti govoriti hladno in z distanco. Naj nam bo vodilo budističen izrek » Spoątujte se, tudi vas bodo spoątovali«.

Vir: Gazeta lekarska, ątev. 8/98

1. Zakaj menite, da je v prehrani dojenčka najvaľnejąe dojenje?


Največ mater je odgovorilo, da je dojenje pomembno za otrokovo zdravje in njegovo naravno odpornost. Mnogo jih meni, da je to najbolj naraven način prehrane, ki je tudi najbolj praktičen.

2. Koliko časa matere dojijo?


Nad polovico mater doji več kot 6 mesecev, 30 % jih doji 1 do 3 mesece, 20 % pa od 4 do 6 mesecev.

3. Kdo vam je priporočal dojenje.


Večini mater je dojenje priporočal zdravnik, nekatere so se odločile same, nekaterim so to priporočali sorodniki in znanci.

4. Ali ste dajali dojenčkom tudi kravje mleko ali umetna mleka?


Večina vpraąanih je dajala dojenčkom oboje, nekatere samo nadomestke mleka, ąe manj pa kravje mleko.

5. Kdaj ste začeli dajati dojenčkom kravje mleko?


Nad polovica anketiranih jih kravjega mleka ni dajala: 24 % mater jih je dajalo nad 6 meseci starosti, 13 % od 4 do 6 meseca, 5 % pa od 1 do 3 meseca starosti.

6. Kdaj ste začeli dajati dojenčkom mlečne nadomestke?


40 % mater se je izjasnilo, da se je to zgodilo v prvih treh mesecih, 18 % od 4 do 6 meseca in 5 % po 6 mesecu.

7. Zakaj ste začeli hraniti dojenčke z umetnimi mleki?


Največ mater je odgovorilo, da so se zatekle k mlečnim nadomestkom zaradi pomanjkanja materinega mleka, ali pa kot dopolnilo k dojenju.

8. Koliko časa ste dajali dojenčkom to hrano?


82 % mater se je izrazilo, da so s tako hrano hranile dojenčke 6 mesecev ali več, 173 mater pa 3 do 6 mesecev.

9. Zakaj ste dajali prednost nadomestnim mlekom?


Večina mater je menila, da so ta mleka boljąa od kravjega mleka, njihovo uporabo pa je priporočal zdravnik.

10. Zakaj se niste odločili za nadomestna mleka?


73 % mater je menilo, da so imele dovolj svojega mleka, zato take hrane niso kupovale, 17. % mater je bilo prepričanih, da so tovrstni preparati lahko ąkodljivi.

11. Zakaj menite, da kravje mleko ni primerno za dojenčke?


46 % mater je povedalo, da kravje mleko povzroča veliko alergij, 17 % pa jih meni, da je teľko prebavljivo.

	prejąnji članek	naslednji članek