Spoątovani gospod profesor! Pred dvema letoma Vas je katoliąki tednik Druľina takole predstavil slovenski javnosti: Istočasno kot znani ąpanski pevec Jose Carreras je priąel v Ljubljano tudi njegov osebni zdravnik dr. Ciril Rozman, profesor za interno medicino v Barceloni. Rojen je bil v Ljubljani leta 1929. Njegova druľina je ľivela v Spodnji ©iąki. Leta 1945 se je izselila v tujino. Po treh letih ľivljenja v italijanskih taboriąčih in maturi v Trstu je odąel v Barcelono, kjer je promoviral na medicinski fakulteti in kjer sedaj ľe dolga leta dela kot zdravnik in profesor. Po njegovem najnovejąem odkritju bo izredno povečana moľnost dobivati kostni mozeg prek dajalcev krvi in s tem zelo olająati dosedanji zapleteni postopek.

Profesor dr. Rozman je član Evropskega zdruľenja za presajanje kostnega mozga in krvi (Basel), Mednarodnega registra za presajanje kostnega mozga (Milwaukee), redni član katalonske medicinske akademije in dopisni član znanstvenih ustanov in revij v Franciji, Nemčiji, Angliji in ZDA. Napisal je več kot 650 znanstvenih člankov v ąpanskih in mednarodnih strokovnih revijah.«

Gospod profesor, pred Vami sem predstavila v glasilu Zdravniąke zbornice Slovenije več Slovenk in Slovencev - zdravnikov doma in po svetu. Posebej drago mi je, da ste se tudi Vi odzvali mojemu vabilu za pogovor z Vami in tako s ąpanskega konca obogatili slovenski zdravniąki prostor v času, ko se Slovenija vkrcava v neodvisne demokratične tokove. Nekaj mesecev po tem, ko je postala demokratična in samostojna, ste jo pri prvem obisku razkazali svoji ľeni. Leta 1993 ste priąli na drug daljąi obisk z vso druľino. Vaąa ocena je bila: »Slovenija je tako lepa, da je napravila na vse čudovit vtis.«

Kaj bi povedali o Vaąi druľini, domu in otroątvu?

Naąa druľina je stanovala v Spodnji ©iąki. Imel sem sestro in tri brate. Čeprav je bilo naąe ľivljenje precej skromno, imam lepe spomine na naąo druľino. ®ivo se tudi spominjam mnogih kulturnih dogodkov, ki sem jih preľivel v frančiąkanski ľupnijski dvorani. Na njenem odru sem večkrat igral.

Na usodno pot čez Ljubelj leta 1945 ste ąli kot petnajstletni otrok. Je bilo to doľivetje za Vas kot otroka grozljivo?

Na usodno pot čez Ljubelj sem ąel s svojo sestro. Tako kot večina ostalih ljudi, ki so ąli v tujino, sva bila prepričana, da bo ta izhod trajal nekaj tednov. Moje duąevno razpoloľenje je bilo kar veselo, kot da bi ąel na kratek izlet. Razočaranje je priąlo pozneje. Dva tedna sta se sprevrgla v skoraj petdeset let.

Razen otroątva ste vse ľivljenje potopljeni v tuje jezikovno morje. Kako Vam je uspelo ostati jezikovno in kulturno Slovenec?

Čutim se Slovenca in se bom, dokler bom ľivel. Narodnost je močno povezana z osebno identiteto. Za Slovence, ki ľivimo v tujini, jo je teľko ohraniti nepoąkodovano, v mojem primeru zlasti zaradi tega, ker moja druľina ni slovenska. Prav zato moja slovenąčina ni več tako dobra kot bi ľelel. Mislim pa, da je za majhne narode zelo pomembno, da ohranijo svoj jezik. Brez njega bi kot narodi izginili. Več kot polovica od pribliľno 5.000 jezikov na svetu, je v nevarnosti, da izginejo.

Področje Vaąega dela je interna medicina, specializacija pa hematologija. Kako poteka Vaą profesorski in zdravniąki dan v pogojih ąpanskega velemesta? Bi nam orisali glavne doseľke v svojem zdravniąkem opusu, ki so Vam prinesli tudi visoka odlikovanja?

Na univerzi poučujem interno medicino, ki je zelo obseľno območje, znanstveno pa delam na področju klinične hematologije. To je specializiran ątudij krvi in kostnega mozga. Presajanje kostnega mozga je moderna metoda zdravljenja hematoloąkih bolezni. Razvil jo je prof. dr. Edward Donall Thomas. Prvič sem uporabil to tehniko v ©paniji, ko sem se vrnil iz Seattla (1976). Po presajanju kostnega mozga nas poznajo tudi v svetu.

Univerzitetni profesor za klinično medicino ima tri dolľnosti: delati kot zdravnik, predavati in učiti ątudente ter imeti raziskovalno vnemo. Čeprav sem dosegel na hematoloąkem področju precej uspehov, sem osebno najbolj zadovoljen s tem, da sem ohranil svojo sposobnost kot sploąni internist.

V ©paniji sem prejel več odlikovanj, med drugim najviąje katalonsko Kriľ sv. Jurija kot priznanje za sploąno delovanje v narodovo korist in eno najviąjih ąpanskih odlikovanj za znanost »Kralj Jaime I«. Dobil sem ga za delo v imunologiji in presajanju kostnega mozga.

V ąpansko govorečem medicinskem svetu Vas poznajo po Vaąi knjigi La patologia interna, ki je bila pred leti uspeąnica. Bi pristali na njeno izdajo v slovenąčini?

Res je. Ta knjiga ima zelo dolgo zgodovino, saj so jo prvič izdali leta 1929. Od leta 1968 nosi naslov Farreras - Rozman; Medicina interna in izide vsaka ątiri leta. Od leta 1968, ko je umrl prof. dr. Pedro Farreras Valenti, sem njen glavni urednik. Vodil sem ľe ąest izdaj (od osme do trinajste). Sedaj pripravljamo ątirinajsto izdajo za leto 2000, pri kateri mi pomaga 600 sodelavcev. Za trinajsto smo pripravili elektronsko obdelano besedilo in povzetek (10 % vsebine), ki sem ga napisal sam. Ta knjiga je na tem področju najbolj znana ne samo v ©paniji ampak tudi v Juľni Ameriki.

Za slovenske razmere je knjiga preobąirna (2.800 strani), ker je trg premajhen. Za povzetek bi bilo to moľno. Nisem pa ąe naąel zaloľbe, ki bi se interesirala za njegovo izdajo. Strokovne knjige so zelo drage, tako da jih je v sorazmerno majhnih deľelah teľko izdajati. Prav zato uporabljajo po svetu vedno več angleąkih strokovnih besedil.

V maju letos ste predavali v Kliničnem centru v Ljubljani. Kakąen vtis je napravila na Vas največja slovenska zdravstvena ustanova?

Klinični center precej dobro poznam ľe iz prejąnjih obiskov. Mislim, da je zelo dobro organiziran in da ima dober, mednaroden standard. S Carrerasovo fondacijo, pri kateri sem podpredsednik, smo nekoliko pomagali pri raząiritvi prostorov, ki jih ima Klinični center za presaditev kostnega mozga. Ob zadnji priloľnosti, s praznovanjem 40-obletnice ustanovitve hematoloąkega oddelka, sem pripeljal v Ljubljano Nobelovega nagrajenca prof. dr. Edwarda Donalla Thomasa iz Seattlia (ZDA), ki je pionir na področju presaditve kostnega mozga in je tudi predaval v Kliničnem centru.

V katoliąkem tedniku Druľina ste bili predstavljeni v rubriki Kristjani v javnosti. Kako gledate kot človek, zdravnik in znanstvenik na religijo?

Religija je zame v ľivljenju najvaľnejąa, saj skuąam z njeno pomočjo uresničevati nalogo, ki mi jo je določila boľja previdnost. V tem pogledu sem imel veliko srečo, ker nas je naąa mati versko vzgojila. Njena vera je bila zelo globoka. S svojim ľivljenjem nam je dokazovala, da je osebni zgled najboljąa verska vzgoja. Ponovne zadevne sreče sem bil deleľen z ľeno, ki je tudi globoko verna. Trdno upam, da bom tako slovensko zavest kot versko prepričanje ohranil do smrti.

Cerkev na Slovenskem se pripravlja po zgledu drugih krajevnih Cerkva po II. vatikanskem koncilu za sinodo. Namen sinode je izraľen v njenem geslu. Izberi ľivljenje! S sinodo ľeli Cerkev poglobiti svojo vero, upanje in ljubezen ter v luči ľivega izročila izpolniti poslanstvo v svojih skupnostih, kakor tudi v slovenski druľbi in drľavi. Kakąno bi bilo Vaąe sporočilo slovenskim zdravnikom, ąe posebej članom Katoliąkega zdravstvenega zdruľenja pri pripravljanju sinode?

Geslo »Izberi ľivljenje« mora biti v bistvu zdravniąkega poklica, neodvisno od verske usmerjenosti. Katoliąki zdravnik pa se mora potruditi za raząirjenje te sploąne bistvene zavesti zdravniąkega poklica.

Kaj bi kot Slovenec, ľiveči izven matične domovine, rekli k sedanjemu političnemu trenutku v Sloveniji?

Odkar je Slovenija postala neodvisna in demokratična drľava, mi je zelo zanimiva in sem jo obiskal ľe osemkrat. Seveda pa je jasno, da je drľava ąe zelo mlada. Njena demokracija je kot dojenček, ki mu je potrebno mnogo pomagati, da bo dorasel. Ni veliko znakov, da bo ta razvoj prav posebno hiter. Zdi se mi pa zelo vaľno, da se ohrani demokratična struktura in da se Slovenija čimprej vključi v Zahodno Evropo, kamor spada.

	prejąnji članek	naslednji članek