Andrej Viršček



V parku UIMC pri Agri smo posadili tudi drevo SŽ.

Pooblaščeni zdravniki za varovanje zdravja zaposlenih neposredno v železniškem prometu smo združeni v Union Internationale des services Medicaux des Chemins de fer (UIMC). Zdravniška zveza je skupina Union Internationale des Chemins de fer (UIC). Mednarodna železniška zveza je lani praznovala 75. obletnico ustanovitve. Združuje železniške uprave 136 članic iz 82 držav s petih celin. Njen namen je poenotenje standardov železniškega transporta na najvišji možni ravni. To je pogoj za obstoj železnice kot ekološko najbolj primerne temeljne oblike prostega pretoka ljudi in blaga v globalizaciji sveta 21. stoletja. Namen UIMC je doseči razvoj, zaščito in čimboljšo izkoriščenost človeških virov s humanimi metodami varovanja zdravja pri delu. Zadnja leta se področje dela širi na zagotavljanje prijaznosti strojev in okolja do njihovih upravljalcev in uporabnikov, t.j. železničarjev, potnikov in tovora. Neposredna naloga je izdelati mednarodno uporaben in priznan priročnik s predlogi konkretnih ukrepov.

Delegati - zdravniki držav članic UIMC se vsako leto srečamo na zasedanju generalne skupščine, vsaka štiri leta pa na razširjeni znanstveni konferenci. Letos so bile gostitelj Državne železnice Indije. Sodeloval sem na srečanju Upravnega odbora, 17. marca 1998, ter na zasedanju Generalne skupščine od 17. do 19. marca 1998 v New Delhiju.

Zasedanje Upravnega odbora UIMC

Zasedanje Generalne skupščine UIMC

Po vzorčnem primeru analize medicinskih standardov za delo strojevodij smo ugotovili, da imajo posamezne države članice zelo različne kriterije. Skupen cilj - interoperabilnost delavcev in naprav različnih železniških podjetij bomo morali vsaj na ozemlju Evropske Unije in njenih bodočih članic doseči v nekaj letih. Generalni sekretar UIC je obljubil svojo pomoč pri izboljševanju in poenotenju standardov odnosov med potniki in stroji, med zaposlenimi na železnici in stroji - napravami v uporabi železnic in pri obvladovanju človeškega dejavnika v večkulturni in večjezični mednarodni skupnosti. Cilj je izdelati katalog neposrednih ukrepov, ki bi ga sprejele vse članice UIC.

Strokovna ekskurzija

Zaposleni zdravniki, varnostni inženirji in delavci so nam pokazali študije, ki kažejo presenetljivo malo poškodb zaradi nesreč pri delu. Delež poklicnih bolezni in bolezni v povezavi z delom je velik.

Zaradi vročine v večini leta, visoke nezaposlenosti in pomanjkanja tehničnih pripomočkov je zaposlenih veliko delavcev. Njihova učinkovitost je v primerjavi z našo zelo nizka. Biti zaposlen na železnici je privilegij, ki pomeni reden dohodek, visoko socialno varnost in posebno zdravstveno oskrbo cele družine v železniških zdravstvenih ustanovah.

Strokovni in raziskovalni prispevki

Vtisi o Indiji ...

Frankfurt loči od New Delhija 6.200 km zračne črte. Razlika med udobjem na letalu Adriae in Lufthansinim Jumbo Jetom je približno enaka kot med vlaki Slovenskih in ICE razredom vlakov Nemških železnic. V obilju dobre glasbe, videa, hrane in pijače smo po 8 urah prispeli ob 1.00 ponoči na Mednarodni terminal letališča prestolnice Indije. Premik časa za 5 in pol ur naprej je minil skoraj neopazno. Po preverjanju vstopnih viz, prtljage, vojaški kontroli in izpolnjevanju vstopnih obrazcev ter menjavi denarja sem ostal sam. V trenutku mi je postalo jasno, zakaj nam je kolega dr. Dhar, generalni direktor Zdravstvene službe Indijskih železnic, poslal podrobna navodila o svoji deželi in zagotovil vladno varstvo.

Prevoz s taksijem plačaš vnaprej na mednarodnem delu letališča. Nato pa se potopiš v množico domačinov, ki se vsujejo nate kot čebele na med. V prijetno topli noči sva se z voznikom le prebila do njegovega vozila. Vozijo po levi, ponoči večinoma brez luči in seveda brez smernih kazalcev. Nad celotno ravnico lebdi dušeča preproga smoga zaradi izpuha dizelskih motorjev in dima tlečih ognjev ob cesti. Na glavnih cestah je dovoljen promet tovornih vozil med 7 zvečer in 7 zjutraj. Srečaš vse mogoče pošasti tovornih vozil, ki v popolni temi vozijo najhitreje, kar zmorejo. Semaforji so redki, večina križišč je krožnih brez vrisanih voznih pasov. Če želiš prehiteti, se prilepiš za vozilo in trobiš in trobiš. Kar vljudno se ti umaknejo, nato pa pogosto pošljejo za teboj kletvice in kakšen nespodoben gib. Pa vendar vse teče. Kolone se zlivajo in ločujejo brez ustavljanja. Nesreč smo videli zelo malo. Povprečen slovenski voznik bi v tem blodnjaku zagotovo preživel krajše življenje, kot ga je ostalo vojnim pilotom med zadnjo vojno.

V Hotelu Kanishka v centru Novega Delhija me je čakala soba v 10. nadstropju. Tu sem srečal prvi znani obraz, gospo Sordet, tajnico generalnega sekretarja UIC. V recepciji je čakala na svoje varuhe, uslužbence Vlade Indije, ki bi jo morali spremiti z letališča. Kot pogumni Francozinji ji je to sami uspelo pred domačini. Hotel je bil kot nekakšen geto - domačini niso imeli dostopa v kompleks. Tudi srečanje je potekalo v vladni palači Vigyan Bhawan, ki jo je strogo čuvala vojska. V tem času po volitvah so se zelo bali podtaknjenih bomb.

Strokovno ekskurzijo smo pričeli in končali z hitrim Shatabdi Express-om. Je najboljša vrsta vlaka v rednem prometu. Okna vagonov so zelo majhna, predvsem zaradi neznosne vročine, ki je v tem podnebnem pasu večino leta. Železniške postaje so zatočiše številnim brezdomcem. Bogatejši premorejo odejo za pod telo in drugo, da se pokrijejo čez glavo. Tako preždijo noč in dan. Redni vlaki vozijo z odprtimi vrati in okni. Ob progi se nabirajo kupi plastičnih odpadkov, ki jih s svojem pišem spihajo s tirov.

Cilj družabnega dela je bil obisk starodavne prestolnice Agre in palač v Fatehpur Sikri ter Taj Mahal-a. Zaradi zgodnje ure in malo spanja smo se pričeli zares zanimati za okolico šele na avtobusu. Malo ironično zveni, da je pokrajina nezavedno bežala mimo nas predvsem zaradi intenzivnega klepeta. Toliko novega se je namreč zgodilo tam zgoraj v stari Evropi, pa na Kitajskem in Japonskem v času od našega zadnjega snidenja v Dublinu. Vse tarejo podobni problemi, kot so stalno pomanjkanje denarja, nerazumevanje železniških uprav za zdravstveno službo, problemi z ne preveč uspelimi prodajami koncesij zasebnikom, strokovno in raziskovalno delo v svojem prostem času brez ustrezne materialne nagrade itd.

V oči je bodla predvsem velika revščina, prava beda, v kateri živi večina Indijcev. Vasi ob glavnih mestih so brez komunalne ureditve. Kanal se kot jarek steka ob glavni ulici in slepo konča na cesti. Vaški ribnik, v katerem se perejo in napajajo, spominja na gosto špinačno juho. Moški čepijo sredi polja kot vrane. Šele od blizu smo videli, da opravljajo veliko potrebo. Celoten postopek pri večini traja kar dolgo; verjetno zaradi hkratne meditacije ali pa zaradi prebavnih težav. Če pa je nuja, se otrebi tudi na bregu ribnika sredi naselja. Kraja in načina, kako to opravijo ženske, nismo ugotovili. Zelo donosen posel je zbiranje kravjakov. Sušijo jih tudi na železniških pragovih. V mestih, kjer je prostora zelo malo, pa jih izvedensko prilepijo na stene. Posušene uporabijo za kurivo.

Poginulo govedo leži ob cesti. Krave so si našle domovanje tudi sredi križišč v mestih. Če se katera pač odloči, da bo prečkala cesto, verjetno še tisti redki, ki so zaposleni, zamudijo v službo. Posebnost so tricikli na človeški ali motorni pogon. Na njih prevažajo vse, od številne družine do pohištva za celo dnevno sobo. Gneča je nepopisna. Drugi največji narod na svetu s preko 900 miljijoni se drenja na relativno majhnem prostoru.

Taj Mahal je tretje čudo sveta. Imam vtis, da je poleg evropeizirane Indije edina stvar, ki je zares dokončana. Domačini namreč svoja škatlasta domovanja gradijo sami. Delajo tako počasi, da so celo naši pregovorno počasni južni sosedje pravi ekspres. Ko gradijo fasado, se večinoma zadnji del stavbe zaradi dotrajanosti že podira. Toda Kronska Palača je pravo čudo iz belega marmorja s čudovitimi kamnitimi intarzijami. Je zadnje domovanje mogula Shah Jahan-a in njegove ljubljene žene Mumtaz. Palačo je gradilo preko 20.000 ljudi več kot 20 let do 1648. V njej je pokopal svojo družico, ki je umrla po 14. porodu. Jahana je nato vrgel s prestola njegov 6. sin in ga zaprl v ječo, iz katere je lahko občudoval bodočo grobnico. Sanje o Taj Mahalu iz črnega marmorja so ostale neuresničene. Indijo pa so si zaradi notranjih sporov kmalu podredili Angleži. Čudovito je videti palačo v zahajajočem soncu, ko se kot zvezdice iskrijo kristali marmorja. Tudi v notranjost tedaj za kratek čas vdrejo žarki sonca skozi iz marmorja izrezljane okenske rešetke in osvetlijo kopije kamnitih krst vladarjev. Trupli počivata globoko v nedrjih grobnice, kamor pelje le ozek rov. Čudovita in brezmejna je bila ljubezen moškega do ženske, ki je uspela in znala zgraditi ta biser človeške kulture.

Ravno pri vhodu v park, od koder je razgled najlepši, smo se zapletli v pogovor s kolegi iz Srbije. Kratek odmor smo izkoristili za pogled nazaj po letu 1990, ko so razpadle Jugoslovanske železnice. Kako brezmejen je lahko človeški pohlep, ki je nekaterim delom naše nekdanje skupne Jugoslavije prinesel toliko gorja.

Občutek, ki ga prineseš domov, je tudi, kako malo vreden je lahko človek. Za nekaj tolarjev si lahko kupiš vodnika za cel dan. Pravijo, da zelo cvete trgovina s človeškimi organi in belim blagom. Kljub veri, ki drži večino podeželja v nekakšni letargiji, želijo mladi preživeti in uspeti. Mamljivi oglasi vabijo v tujino predvsem računalniške programerje. Izobrazbo si lahko privoščijo le najbogatejši. Teh je zelo malo, a so izredno premožni. Večina kolegov zdravnikov ima po enega otroka. Kljub dobrim dohodkom in neverjetno nizkim cenam pravijo, da lahko zagotovijo visoko izobrazbo in prihodnost le enemu.

V delavnicah za popravilo dizel lokomotiv v Agri smo odprli park UIMC. Posadili smo 32 dreves, ki predstavljajo države članice zveze. Vsako drevo je nosilo ime delegata članice. Zagotovili so, da bodo drevesa pridno zalivali. Upam, da bodo simbolično uspevala tako dobro, kot želimo, da bi uspevalo naše mednarodno sodelovanje. S seboj sem odnesel občutek, kako topli in prijetni so lahko ljudje. Toliko truda so vložili v velike in majhne pozornosti, da bi se dobro počutili tudi tako daleč od doma. Pri tem seveda ne štejem nekaj malih nepridipravov, ki so brez dovoljenja lastnika kljub vodnikovi palici šarili po mojih žepih med ogledom enega od svetovnih čudes.

	prejšnji članek	naslednji članek