ISIS 1998, št.7
 strokovna srečanja

5. simpozij srednje in vzhodnoevropskih zdravniških zbornic - Magdeburgu, 5. - 6. junij 1998

V starem nemškem mestu Magdeburg, po velikosti podobnem Ljubljani, ki leži v nekdanji Vzhodni Nemčiji, okoli sto kilometrov zahodno od Berlina, je 5. in 6.junija potekalo 5. že kar tradicionalno srečanje zdravniških zbornic iz srednje in vzhodne Evrope. Poleg predstavnikov gostitelja, Nemške zvezne zbornice, so bili prisotni tudi po dva Avstrijca, Poljaka, Čeha, Slovaka, Hrvata in po en Madžar in Slovenec. Predstavniki makedonske zbornice niso uspeli dobiti nemške vize. Pogrešali smo tudi predstavnika romunske zbornice. V drugih vzhodno-evropskih državah pa zdravniki še niso organizirani v zbornice.

Na srečanju smo obravnavali aktualna, vnaprej pripravljena vprašanja:

  1. medsebojno priznavanje diplom, specialističnih izpitov in drugih zdravniških spričeval v skladu s smernicami Sveta Evrope;
  2. neodvisnost zbornice od države;
  3. nadzorni odbori in pomirjevalni sveti;
  4. podoba zdravnika v javnosti in delo s sredstvi javnega obveščanja;
  5. delo komisije za zdravila.
Zaradi pomanjkanja časa smo na naslednji simpozij naslednje leto prenesli naslednja vprašanja: Simpozij je vodil podpredsednik Nemške zvezne zbornice, prof.dr.Brandstaedter, po rodu Magdeburgčan, ki je povedal veliko zanimivega tudi o nemškem modelu prehoda osnovnega zdravstva v zasebno dejavnost. Razprave so bile zelo živahne. Izmenjavali smo si izkušnje in se tolažili ob spoznanju, da se vsi dediči socializma več ali manj srečujemo z istimi težavami. Med vzhodnimi zbornicami so izstopali uspehi slovenske zbornice, tako glede kakovosti notranje organiziranosti kot tudi glede vpliva na zdravstveno politiko. Kolegi drugih zbornic so kazali velik interes predvsem do osnutka našega zakona o zdravnikih.

1.

Tudi na področju zdravništva zahteva EU svoboden pretok "delovne sile" in "zdravniških storitev", kar zahteva poenotenje (ali vsaj usklajevanje) dodiplomske in podiplomske izobrazbe. Dokument, ki ga je že pred 5 leti sprejel Svet Evrope (Council directive 93/16/EEC of 5 april 1993, to facilitate the free movement of doctors and the mutual recognition of their diplomas, certificates and other evidence of formal qualificaations) med ostalim določa svojim članicam, da dodiplomski študij traja 6 let ter da je minimalno trajanje specializacij je vsaj 5 let (kirurgija, interna, ortopedija, itd.), oziroma vsaj 4 leta (ginekologija, pediatrija, neurologija, psihiatrija, itd.) ali vsaj 3 leta (anesteziologija, okulistika, ORL, itd.).

Poleg tega zahteva postopno uvajanje podiplomskega izobraževanja iz splošne medicine v minimalnem trajanju dveh let. Vsi, ki po 1.1.95 začenjajo opravljati splošno prakso v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja, morajo imeti to dodatno izobrazbo (oz.specializacijo). Po načelu "pridobljenih pravic" pa se od zdravnikov, ki so že pred 1.1.95 opravljali splošno prakso, za nadaljevanje njihovega dela ne more zahtevati tega novo predpisanega dodatnega izobraževanja (specializacije).

Diplome, specialistični izpiti in druga zdravniška spričevala se med članicami avtomatično priznavajo, čeprav ne predstavljajo nujno enake vsebinske vrednosti in čeprav je pri oblikovanju programov posameznim članicam še vedno dopuščena sorazmerno velika svoboda. Tujemu zdravniku, ki je v svoji domovini izpolnil pogoje za opravljanje zdravniškega poklica (v okviru zdravstvenega zavarovanja), država gostiteljica ne more postavljati novih zahtev po dodatnem izobraževanju, čeprav take zahteve postavlja svojim domačim zdravnikom.

Država članica ne sme tujim zdravnikom na noben način ovirati ne zaposlovanja ali odpiranja zasebne prakse in ne včlanjevanja v zbornico. Na njihovo zahtevo jim mora nuditi celo vse informacije o prostih delovnih mestih in o možnostih odpiranja zasebne ordinacije. Tudi neznanje domačega jezika načeloma ni več ovira. Navedena je le zelo blaga določba, po kateri "dežela gostiteljica skrbi za to, da si tuji zdravnik pridobi znanje domačega jezika, ki ga potrebuje pri opravljanju svojega poklica." (Samo v primeru osnovnega zdravstva si država članica lahko privošči delno "zaščito lastnega trga" po načelu, da ima prednost tisti zdravnik, ki dobro pozna socialno okolje svojih pacientov, paciente same pa pozna osebno z vsemi njihovimi družinskimi in delovnimi okoliščinami).

Poklicne doložnosti, ki jih v posamezni državi predpisuje zbornica ostajajo v polni veljavi tudi za tuje zdravnike.

V razpravi so se pokazale velike razlike med sogovorniki. Avstrijci so morali spremeniti svoj zakon o zdravnikih in se že podrediti zahtevam EU. Pri zaščiti domačih zdravnikov v osnovnem zdravstvu se lahko opirajo le še na to, da imajo prednost zdravniki, ki bolje poznajo socialno okolje pacientov... V Poljski, Madžarski in Sloveniji se za opravljanje zdravniškega poklica zahteva znanje domačega jezika. Tujci morajo opraviti izpit, na Poljskem celo pred izpitno komisijo zbornice.

Nenehno podiplomsko izpopolnjevanje je v Evropi zelo različno organizirano. Zahtevajo ga Norveška, Švedska, Hrvaška in Slovenija. Na Hrvaškem in v Sloveniji je to izpopolnjevanje celo pogoj za podaljšanje licence. Podobno se uvaja tudi na Češkem. Poljska je podaljševanje licenc pred kratkim zakonsko utemeljila, ni pa še z njim začela. Na Madžarskem in v Nemčiji ta čas tečejo žolčne razprave o predlagani obvezi podiplomskega izpopolnjevanja. V razpravi je bilo ugotovljeno, da bo prej ali slej tudi to področje treba poenotiti (uskladiti). To nalogo naj bi prevzele zbornice, še preden se tega loti EU.

V razpravi o zagotavljanju kakovosti v zdravstvu je bilo ugotovljeno, da se "laične" službe EU ne ukvarjajo le s kakovostjo v industriji, ampak se že lotevajo tudi nadzora kakovosti v zdravstvu. Tudi na tem področju morajo zbornice pohiteti in izdelati ter poenotiti sistem nadzora in zagotavljanja kakovosti v zdravstvu. Bolje je namreč, da si sami pišemo pravila igre, kot pa da nam jih vsiljujejo tuji nepoznavalci razmer.

2.

Samostojnost zbornice v razmerju do države je predpogoj kakovostnega dela zdravništva. Zbornica ni zbornica, če ji država ne omogoči "samouprave" in če nanjo ne prenese določenih javnih pooblastil. Predvsem pravila zdravnikovega ravnanja lahko določa le zbornica.

V Nemčiji se zbornica ne ukvarja z vprašanjem zdravniških tarif ali plač, saj je to po njihovem mnenju področje sindikata. Tudi ne stopajo v pogajanja z zdravstvenimi zavarovalnicami, ker se s tem ukvarja združenje pogodbenih zdravnikov (Kassenaerztliche Vereinigung). Vse bolj se čuti želja države, ki se želi administrativno polastiti tega združenja. Združenju tudi nalaga vse večja bremena racionalizacije na področju predpisovanja zdravil, napotitev v bolnišnico, itd. Nemška zvezna zbornica predpisuje le tarife zasebne zdravniške prakse (za samoplačnike), ki predstavljajo najnižjo dovoljeno ceno posamezne storitve. Zdravnik pa pod določenimi pogoji lahko zaračuna tudi do 3-krat višjo ceno.

V Avstriji pri pogajanjih z zavarovalnico zasebnike zastopa zbornica, ki razen na Dunaju opravlja tudi nalogo zdravniškega sindikata. To združevanje nalog na enem mestu se jim zdi smiselno, saj veča pomen in moč zbornice.

Slovenski model samostojnosti je bil dobro sprejet, saj država izvaja le upravni nadzor s tem, ko daje soglasja na pomembne akte in pravilnike, ki opredeljujejo izvajanje javnih pooblastil. Tako kot Hrvati, Madžari, Čehi in Poljaki pa tudi Slovenci opažamo svoje slabo izhodišče pri pogajanjih z zavarovalnico. Ne le, da predstavljamo le enega izmed izvajalcev ampak se pogajanj udeležuje tudi Ministrstvo, ki zastopa javna sredstva in s tem tudi interese zavarovalnice. V Avstriji se namreč z zavarovalnicami pogaja le zbornica, v Nemčiji pa združenje pogodbenih zdravnikov.

3.

Nadzorni odbori in pomirjevalni sveti so se v praksi izkazali kot zelo pomembne inštitucije zbornice. Nadzorni odbor naj bi v smislu disciplinske komisije spremljal in ocenjeval prekrške zdravnikov, pomirjevalni svet pa naj bi obravnaval izvensodne spore med zdravnikom in bolnikom. V Nemčiji obe inštituciji dobro delujeta, v obeh so zdravniki in pravniki, če je potrebno pa se vključujejo tudi strokovnjaki posameznih področij. Povprečno se v 13% obravnavanih prijav ugotovi zdravnikova napaka. Če se pacient ne strinja s sklepom nadzornega odbora ali pomirjevalnega sveta, se še vedno lahko pritoži na sodišče. Sklepe teh inštitucij pa sodišča v Nemčiji visoko cenijo in pogosto celo zahtevajo predhodno obravnavo na nadzornem odboru ali pomirjevalnem svetu zbornice.

Razprava pod to točko je izzvenela bolj kot prepričevanje gostov, naj vendarle prevzamejo preizkušen model gostitelja, za katerega moram priznati, da ni slab in bo vreden razprave tudi v naši zbornici. Naši gostitelji niso skrivali svoje želje po idejnem vodenju srednje in vzhodno evropskega prostora in po usklajevanju naših stališč - oziroma po približevanju naših organizacijskih in miselnih modelov nemškemu vzoru. S tem bi tudi v razpravah z zbornicami zahodne evrope nemška zbornica pridobila na teži. Res pa je tudi opaziti, da je zbornično razmišljanje v vzhodni Evropi že sedaj bolj sorodno avstrijskemu in nemškemu razmišljanju kot pa na primer francoskemu ali angleškemu.

4. in 5.

Zaradi pomanjkanja časa smo zadnje teme obravnavali vse bolj hitro in zato tudi površno. Vsi smo si bili enotni, da je vedno znova potrebno graditi in braniti lik zdravnika v javnosti. V nemški zvezni zbornici je 5-članska profesionalna ekipa, ki skrbi za zdravniško revijo in ki budno spremlja sredstva javnega obveščanja ter hitro odreagira na vsako "zdravniško afero".

Komisija za zdravila v Nemčiji obstaja v okviru zbornice že od leta 1911 in je povsem neodvisna od farmacevtske industrije. Zdravniki so dolžni prijavljati stranske učinke zdravil, zbornica pa zdravnikom tekoče posreduje strokovne ocene predvsem vseh novih zdravil. Tudi v razpravi smo si bili vsi enotni, da naj bi o zdravilih zdravnike informirala zbornica in ne "trgovski potniki" farmacevtske industrije. Taka organiziranost pa postane problematična v majhnih državah, kjer zbornica nima dovolj ne kadra in ne sredstev, da bi samostojno vodila tako zahtevno komisijo.

Zaključek

Bil je bogat pretok informacij in izkušenj ter ponovna potrditev osnovnih usmeritev Zdravniške zbornice Slovenije, ki ima v tujini velik ugled. Vsi udeleženci so z aplavzom sprejeli naš predlog, da bo naslednji simpozij srednje in vzhodno evropskih zbornic v Ljubljani, predvidoma koncem aprila prihodnje leto.

prejšnji članek

naslednji članek

X

OPOZORILO : Pregledujete staro stran IBMI

Vsebine na strani so zastarele in se ne posodabljajo več. Stara stran zajema določene članke in vsebine, ki pa morajo biti še vedno dostopne.

Za nove, posodobljene vsebine se obrnite na http://ibmi.mf.uni-lj.si/