Kakšne podatke zbiramo v splošni medicini v Sloveniji ?

1. O vsakem pacientu beleži podatke v njegovo kartoteko osebni zdravnik.To so zelo zaupni podatki, ki v kartoteki tudi ostanejo in so pomembni za zdravnika in pacienta ter za njun odnos: individualno načrtovanje in izvajanje zdravljenja.
2. Zavarovalnico kot plačnika zdravstvenih storitev zanimajo storitve, ki jih je izvajalec opravil pacientu in zaračunal plačniku (teoretično), v skladu z vrsto zavarovanja (prostovoljnega) pa si bosta nato stroške zdravljenja delila na obvezni in prostovoljni del, kar je zakonsko predpisano.Tudi ti podatki so zaupni, vendar so že manj osebni, natančne povezave med storitvami in diagnozami so znane nadzornim zdravnikom - izvedencem.
3. Za epidemiološko oceno stanja zdravja prebivalstva v državi, za analitsko delo, za znanstveno-raziskovalno delo, za izdelavo strategije ter načrtov za razvoj sistema ZV, pa se (ponovno brezosebno) zbirajo podatki vseh stikov z zdravstveno službo po področnih Zavodih za zdravstveno varstvo in na nivoju države na Inštitutu za varovanje zdravja.

Kako smo zadnja desetletja obvladovali zbiranje in razvrščanje teh podatkov ?

Sistem uvedbe IŠU v Celjski regiji v 70 letih ( kombinacija EMŠO in označbe spola - ne sicer najbolj posrečena) je privedel do prvega vidnejšega napredka v obdelavi podatkov o storitvah z zavarovanci- pacienti oz. za njih.

Kasneje se je sistem zbiranja podatkov dograjeval in razvijal v storitveni sistem plačevanja zdravstvenih storitev, kar je privedlo do dolge pole papirja, tako imenovanega obrazca VT 200, na katerem smo imeli navedenih približno 30 ali več pogostejših storitev, ki smo jih opravljali pri vsakem obisku pacienta pri splošnem zdravniku, če pa je bila storitev nekoliko nevsakdanja in bolj poredko uporabljana, smo jo sproti prepisali iz zelene knjige na obrazec.

Z uvedbo sistema obveznega zdravstvenega zavarovanja, z zakoni o zdravstvenem zavarovanju in Zavodu o zdravstvenem zavarovanju so spet nastopile nove zahteve. S storitvenega sistema smo prešli na kombinirani glavarinski in sistem pogodb ter izvajanja dogovorjenih programov za določen del prebivalstva.

Sedaj za obračun naenkrat niso bile več pomembne storitve iz zelene knjige ampak količniki za prvi in ponovni pregled, ter evidentiranje malih, srednjih in velikih posegov s količniki, tako da za plačnika storitev ni bila več pomembna diagnoza, skupina bolezni, odločitve, ugotovitve in napotitve, izhodi zdravljenja (izboljšanje, poslabšanje, nespremenjeno, ozdravel, umrl, itd…) in podobni dodatki, za prepričanega terapevta trenutno nepotrebni, z epidemiološkega ali pa strateškega vidika pa še vedno nepogrešljivi.

Približno takrat je ZZZS svojim izvajalcem pomagal (beri ponagajal) z nakupom večje količine osebnih računalnikov za lažje zbiranje in obdelavo podatkov o storitvah, odločitev o uporabi programske opreme pa je prepustil njim samim.

Od takrat se spomnimo burnih reakcij nekaterih skupin zdravnikov proti uvajanju modernejše informatike v medicini z izgovori, da bo George Orwell v podobi slovenske države vzel zdravnikom še zadnje, kar imamo: to je zdravniška tajnost, molčečnost in diskretnost do zaupanega mu pacienta.

Kasneje so se te razprave izkazale kot napadi na določenega direktorja znanega zdravstvenega doma, po drugi strani pa so doprinesle k temu, da so se kresala in oblikovala mnenja o varstvu osebnih (in medicinskih) podatkov in podatkovnih zbirkah.

Takrat, po letu 1992/93, se je oblikovalo kar nekaj uporabnih programov za beleženje zdravnikovega dela v splošni medicini, po mojem mnenju pa sta v večini Sloveniji prisotna dva: program SOVA podjetja Vizija ter Infonetov program ISOZ in ZDR.

Ker sem imel priložnost spoznati oba programa in delam že pet let povečini s SOVO, občasno pa tudi z Infonetovim programom, sem lahko oba potipal in okusil.

Program Sova je obdržal možnosti zapisovanja vseh mogočih podatkov, ki so se prej zbirali na zbirnikih VT200 (vrsta pregleda glede na urgenco, naravo obiska, diagnozo, obširnost pregleda, ugotovitev, odločitev, vrsto napotitve, pošiljanje na servisne storitve - laboratorij, rtg, fizioterapijo; vpis v bolniški stalež, napotitev na ZK in na IK. Vključil je sestavo Obr. 3 za IK in še nekatere druge podrobnosti. Vse skupaj je povezal na interaktivni način v celoto - zdravstveni dom, ki na prej omenjenih postajah v bazo podatkov omogoča dodajanje elementov, ki tam nastajajo (npr. izvidi v laboratoriju, na rentgenu ter storitve in meritve na fizioterapiji), tako da se enkrat vnesen podatek lahko (seveda z ustreznim pooblastilom) prebere na ustreznem mestu v trenutku, ko je vnesen in kadarkoli kasneje.

Obširen in uporaben program, ki pa ga bi bilo potrebno preseliti v Windows NT okolje in nekoliko poenostaviti pa bi lahko popolnoma nadomestil obstoječ fizični sistem kartotek.

Na drugi strani pa imamo Infonetov program za splošne ordinacije - ISOZ, ki je na oko za uporabnika veliko bolj prijazen, saj uporablja le nekaj tipk s tipkovnice računalnika in povsem zadošča za fakturiranje storitev za ZZZS.

Tudi ta program omogoča poleg fakturiranja storitev za ZZZS še prenos epidemioloških podatkov do IVZ in ministrstva za zdravstvo.

Je pa nekoliko manj interaktiven kot SOVA - verjetno pa je postavljanje mrež precej odvisno od poslovne politike posameznih zdravstvenih zavodov.

Kljub stalnim izboljšavam obeh programov, ki jih poznam, bi rad poudaril naslednje:

Poleg vse svoje precej zapletene strojne in programske opreme mora zdravstveni delavec še kar nekaj zamudnega in z vsakovrstnimi pristranostmi obremenjenega statističnega dela opraviti "peš", to je s svinčnikom in papirjem, kot v srednjem veku.

Zato je vsekakor tukaj sedaj mesto in čas, da apeliram na vse proizvajalce programske opreme, naj se bolj povežejo z IVZ ter izdelajo take prilagoditve programov, da ne bo nepotrebnega in zamudnega dela z zdravstveno statistiko in da se še tukaj premaknemo iz "kamene dobe" naprej.

Da se vendar nekaj premika, vidimo v programu CEPI. Ta projekt ima namen zajeti in posneti stanje cepljenosti in precepljenosti vseh Slovencev. Začenja seveda z najmlajšimi in obveznim programom cepljenja v Sloveniji, kasneje (desetletja) pa naj bi zajel vse prebivalce.Tukaj pa bo gotovo naletel na projekt KZZ (upam, da to ne bo križanje interesov ampak srečanje dveh projektov) - takrat ne bo več vprašanje, ali naj ima zavarovanec vpisane podatke o cepljenjih na svoji KZZ, ampak kako bo zdravnik, ki ga obravnava, s svojo profesionalno kartico in PIN kodo kar najhitreje prišel v slovensko bazo podatkov o precepljenosti prebivalstva ( ki jo projekt CEPI načrtuje ).

Kaj je zdravnik v primarnem zdravstvu pred pričetkom pilotskega projekta uvajanja KZZ vedel o KZZ in kaj je od nje pričakoval?

Vse to smo vedeli, in vendar smo v to kislo jabolko ugriznili…

Vseeno se nam je zdelo, da bo pacient zunaj pri sestri morda le hitreje opravil s formalnostmi okrog zavarovanja in mu bo ona zato mogoče slekla plašč in odpela srajco, mu izmerila krvni pritisk in temperaturo ter poiskala izvide preiskav, ki jih je bil opravil od prejšnjega pregleda.

In potem se bosta že onadva morda zunaj - pomislite - pogovarjala o tem in onem, o dieti na primer in o negi krčnih žil.

In k meni v ordinacijo bo prišla sproščena, razelektrena (tokrat pacientka na primer ) in jaz jo bom lahko poslušal in pregledal tisto, kar sem že nekoč nameraval, pa mi je v silni naglici ušlo iz spomina ali pa sem moral, preden sem ji napisal tisto goro receptov, še pol ure telefonariti na občino in na Center za socialno delo in v gostilno, kjer je delala kot neprijavljena natakarica, naj ji vendar že uredijo osnovno zavarovanje, saj je vendar poškodovana in v zadnjem trenutku sem diagnozo poškodbe spreminjal v GRIPO, ki je v obveznem programu, saj reva prav gotovo nima denarja za doplačilo, ko pa ni dodatno zavarovana…, saj je že zadnjič rekla, da bo šla kar v Savo, ker ji zapiti partner ne da niti ficka in jo samo pretepa, ona bi že pobrala pamža in bi kam šla, pa nima kam…

In tega, se nam je zdelo, sedaj ne bo več, saj bodo zavarovanja urejena in kristalno jasna zapisana na kartici, in spet bomo lahko paciente poslušali, kaj nam pripovedujejo in morda že prvič ali vsaj drugič ugotovili, da prihajajo venomer in vsak teden zato, ker so depresivni in mislijo na samomor ali pa si izmišljajo in želijo vse mogoče "skopije" in "grafije" in "rezonance" le zato, ker jih partner vara in naj le vidi, kako zdaj trpi.

In še , se nam je zdelo, direktor nenadoma ne bo več sitnaril nad stroški za preiskave, ki jih bo sedaj manj in bodo bolj dosegljive in z uporabnejšimi rezultati.

Prav tako se nam bo mogoče lokalna baza podatkov očistila navlake, ko imamo v registru 60 % več duš, kot pa jih dejansko obvladamo, so za nas opredeljene oziroma sploh prebivajo v naši občini, mi pa plačujemo za vzdrževanje našega sistema obdelave podatkov pavšal po glavi oz. duši.

Poleg tega smo slišali veliko o varovanju podatkov in o PIN kodi in zdelo se nam je, da bomo tako lahko presekali vsaj zmešnjavo z izbirami osebnega zdravnika in posredno z glavarino.

Vse to so bili razlogi, da smo z optimizmom in nemalimi pričakovanji pristopili k projektu KZZ pozitivno naravnani.

No, gotovo je bilo vmes vsaj malo lokalpatriotizma in ponosa nad tem, da je bilo Posavje izbrano za pilotsko študijo in da je ravno sevniška občina in naš Zdravstveni dom nekoč prvi v neki napredni stvari.

Kako se sedaj uresničuje to, kar smo si zamislili, da nam bo kartica prinesla ?

Prve dni smo se sicer lovili okrog osnov informatike, in sicer kaj je to lokalna baza podatkov, baza podatkov na nosilcu, program ZZZS, program VIZIJE, naša strojna oprema (in omejenost). Ko smo te zadeve razčistili, teče sedaj gladko.

Prve napovedi o prihranku časa za administriranje so se izkazale za pravilne.Tukaj je korak res odločen, kar malo orwelovsko se naše podatkovne baze čistijo, prevetrujejo in postajajo, kar zadeva imena, podobne uradnim državnim (nič več Pepca, Jožica ali Jožika - če je uradno Jožefina), Alojzij namesto Lojzeta ipd.

Presenetljivo veliko imajo naši uporabniki - pacienti razumevanja za uporabo novih kartic, sprašujejo nas, kako deluje, kakšne podatke vsebuje in če bo možno s tako "evropskim" dokumentom o zdr. zavarovanju tudi v Evropo in na splošno s kartico ravnajo bolj previdno kot z zdravstveno izkaznico doslej.

Nekateri sprašujejo tudi že o tem, kaj lahko sestra v predprostoru ordinacije razbere iz kartice in kaj lahko jaz, ki imam menda drugo šifro. Zaenkrat jim še ne morem s primerom pokazati nivojske zaščite podatkov na kartici, ker na njej še ni medicinskih podatkov.

Ali se ves prihranek časa pri administriranju že odraža na kakovosti dela ?

In ob koncu obračunskega obdobja bo gotovo manj zavrnjenih faktur zaradi nepravilnih podatkov. Sicer pa, že sam prihranek časa nas dela manj napete, bolj strpne in zadovoljne s svojim delom - zato delamo bolj kakovostno.

Ko smo enkrat osvojili osnove ravnanja s kartico, se nam takoj porajajo še ideje o dodatnih podatkih (medicinskih), ki so življenjsko pomembni - na primer podatki o alergijah, cepljenjih, sladkorni bolezni ali epilepsiji, o katerih bi moral biti vpis zakonsko opredeljen, pa tudi nekateri drugi (npr.kakšna zdravila jemlje, katere bolezni je že prebolel in tako naprej), za katere vpis na kartico pa bi dal pristanek vsak posameznik po nasvetu svojega zdravnika.

Vsekakor je ta tema preveč pomembna, da bi se o njej izrekali samo predstavniki ene stroke, bodisi samo medicine ali pa informatike, zadevo je treba osvetliti še s pravne, pa s strani varovanja osebnih podatkov in varovanja človekovih pravic in pravic potrošnika, tudi javno mnenje se bo moralo izreči o tem.

Prav gotovo pa bodo debate na najvišjem akademskem nivoju v našem parlamentu, kot smo to navajeni zadnje čase. Stavil bi, da bo potrebno vnesti na kartico, ali si "naš" ali "njihov".

Značilnosti kombinacije (KZZ + profesionalna kartica + PIN koda) kot varnostnega sistema za varovanje podatkov na več nivojih nam ponujajo torej možnost vpisovanja in (omejenega) odčitavanja podatkov s kartice.

Tako se je (oziroma se šele bo) profesionalna kartica s PIN kodo res izkazala za zelo individualiziran inštrument prepoznavanja strokovnjaka in omejevanja ali pa odpiranja mu dostopa. In če je tako, bi jo bilo vredno uporabiti še za druge namene, kot na primer še za vstopnico ali ključ do raznih omrežij in do podatkov v medicinskih bazah podatkov v Sloveniji ali širše, ko bo stroka to razčistila in javnost sprejela.

Vsekakor je vprašanj in izzivov dovolj. Zato se mi zdi ob priložnosti tega mednarodnega strokovnega srečanja modro pozvati Zdravstveni svet pri ministrstvu za zdravstvo, naj čimprej oblikuje in imenuje projektno skupino, ki bi ob izteku sedanjega projekta v Posavju pripravila preizkus sistema podatkov na kartici za potrebe medicinske stroke.

Naj končam z mislijo in prepričanjem, da bo v času, ko delamo z najmodernejšimi tehnologijami in sta računalnik in informatika naša vsakdanja spremljevalca, čedalje bolj pomemben pristen in neposreden odnos med zdravnikom in njegovim bolnikom.

Ob tem pa ne bo smelo biti izgovorov, češ da ne utegnemo slediti vsem novostim v stroki.

Tukaj nam bo KZZ morala dokazati, da nam olajša delo in prihrani čas. Menim, da ji bo uspelo.

	prejšnji članek	naslednji članek