"To je inženir elektrotehnike, pa ne zna popraviti pregorele varovalke."
"To je inženir strojništva, pa ne zna delati na stružnici."
"To je zdravnik, pa ne zna zdraviti."
"Here is a toast to pure mathematics and I do hope it will never be used."

1. Uvod

Drugo trditev sem slišal od nekega uradnika Zavoda za šolstvo, ki nam je v časih usmerjenega izobraževanja predaval o reformi šolstva. Ko se je po koncu predavanja razvila razprava, sem mu postavil nekaj hudobnih vprašanj, na katera ni znal odgovoriti. Dokončno sem ga pa uničil, ko sem mu dokazal, da npr. inženirju strojništva ni treba znati stružiti, mora pa znati konstruirati, npr. bat za motor z notranjim zgorevanjem. Na srečo pa ni bilo treba odgovoriti na vprašanje, ali je konstrukcija bata stroka ali znanost.

Tretjo trditev je izrekel zdravnik po izpitu. Izpraševalec - moja malenkost - je zanjo zvedel po ovinku in s hudo zamudo. Če bi se s tem zdravnikom pogovarjala, bi mu seveda pritrdil - da res ne znam zdraviti - in nadaljeval z vprašanjem "a vi pa znate zdraviti in ozdraviti?" Zelo bi bil vesel, če bi se z njim lahko pogovarjal, ali je zdravljenje hipertenzije stroka ali znanost. Ali mora zdravnik ali znati zdraviti in ozdraviti hipertenzijo, ali znati razviti zdravilo proti hipertenziji?

Zadnjo trditev sem pa prebral v knjigi o zgodovini matematike. Izrekel jo je menda znamenit matematik, katerega ime sem pozabil. Trdil je, da je matematika znanost, ki lahko ohrani svojo znanstveno čistost le, če se ne uporabi v praksi. Njegova misel, izvedena do kraja pomeni, da znanost preneha biti znanost, ko se uporabi (aplicira).

Tudi v medicini je bilo nekoč približno tako. Zdravnik je bil znanstvenik, ki se bolnika ni dotaknil, diagnozo je postavil z dedukcijo. Za umazane reči pa je bil brivec (kirurg), ki je bil obrtnik. O uspešnosti takratnega zdravnika ter njegovega brivca je seveda mogoče razpravljati.

Zares: razlika med znanostjo (kar koli že to je) in njeno uporabo, stroko (kar koli že to je) je včasih tako velika, da se vidi celo v zgodovini.

Medicina je bila zame skoraj vedno znanost. Kot stroko sem jo videl le ob boleznih, ki so prizadele mene ali mojo neposredno okolico - in potem spet pozabil. Ne vem, zakaj in čemu mi niso prišle na misel podobne primerjave o stroki in znanosti za druge discipline, npr. za jezikoslovje, zgodovino, pravo, teologijo.

Tako sem na naši medicinski fakulteti (MF) mirno živel več kot trideset let in niti v sanjah mi ni padlo na pamet, da bi razmišljal o svojem delu ali da bi ga celo primerjal z delom internista, kirurga, strojnika, matematika, jezikoslovca ali teologa. Če sem se vprašal, ali delam dobro ali slabo, sem si mirno odvrnil, da ocenjevanje mojega dela ni moj posel - in delal naprej.

A za vsako nevednost raste zdravilo, ki je praviloma neprijetno, grenko, če ne že bridko in prav v tem je možnost, da se človek uči in nauči.

To vprašanje, vendar z zahtevo po odgovoru ter utemeljitvijo, se je predme postavilo razmeroma pozno, ob delu v Kadrovski komisiji MF ter Habilitacijski komisiji Univerze. Če presojam zdaj, je bila ta doba v nekem smislu najtežja (ali vsaj ena najtežjih), zato pa ena najbolj zanimivih in poučnih v mojem življenju. Začel sem si postavljati vprašanja o stroki in znanosti na univerzi, v medicini ter drugih disciplinah. Moja predstava o univerzi, medicini ter drugih disciplinah pa se je začela sistematizirati šele takrat, ko sem dojel, da o univerzi - v Sloveniji ali v zamejstvu - lahko govorimo le, če se znotraj nje gojita filozofija in znanost.

Za opredelitev teh dveh pojmov velja pogledati v ustrezne slovarje:

Filozofija1:

• filozofija je znanost o znanostih in njihovih temeljih, o splošnem temelju vseh pratemeljev bivanja, dogajanja in spoznavanja; raziskuje možnosti védenja (des Wissens), temeljnih pojmov, zakonov in oblik razmišljanja ter spoznanja, tudi oblike zavesti (des Bewußtseins); njena orodja so pamet (die Vernunft) in izkušnja; poglavitne veje so logika, teorija spoznavanja, metafizika, etika, estetika itn.

• stanje ali dejstvo védenja (knowledge), pogosto kot nasprotje intuiciji ali verovanju;
• sistematizirano védenje, izvedeno iz opazovanja, proučevanja, eksperimentiranja z namenom, ugotoviti naravo ali načela tistega, kar se proučuje;
• veja védenja ali študija, še posebej tistega, ki se ukvarja z ugotavljanjem ali urejanjem (sistemiziranjem) dejstev, načel in metod, kot npr. s hipotezami in eksperimentiranjem;
• sistematizirano védenje narave in fizičnega sveta;
• opazovanje, ugotavljanje (identifikacija) in teoretična razlaga naravnih pojavov;
• zgoraj opisana dejavnost, omejena na kateri koli razred naravnih pojavov;
• zgoraj opisana dejavnost, ki jo uporabimo pri katerem koli razredu pojavov;
• védenje (znanje), pridobljeno z izkušnjo;
• celota védenja (Gesamtheit des Wissens); sistematično, po področjih ali izrekih urejeno spoznanje ali védenje ter z metodično težnjo po širjenju3; večinoma razdeljena na duhovne znanosti (filozofija, teologija, umetnost, jezik, zgodovina, pravo itn.) ter naravoslovne znanosti (medicina, fizika, kemija, geologija, zoologija, botanika itn.);
• spretnost, tehnika ali sposobnost, utemeljena s treningom, disciplino ter izkušnjo (npr. znanost boksanja [tu je v slovarju poudarjeno, da ima ta znanost nekoliko humoren podton]).

• dejanje, dejstvo ali stanje védenja;
• seznanjanje z dejstvi; razpon informacij, zavedanja ali razumevanja;
• vse tisto, kar je mogoče zajeti ali dojeti s svojim umom;
• corpus vseh dejstev, ki jih je zbralo človeštvo;
• spoznanje, zavedanja ali razumevanje, pridobljeno z izkušnjo ali študijem;
• učenje (se) in erudicija (globoko in intezivno učenje oz. dodajanje znanja).

Menim, da (humanistična) znanost verjetno ne bi mogla obstajati brez filozofije.

Iz tehničnih razlogov želim v tem zapisu razpravljati ne o filozofiji, temveč predvsem o znanosti ter njeni aplikaciji, stroki.

2. Kaj je univerza?

Znanost je postopek (pristop) človeka, s katerim lahko ustvari in ustvarja novo védenje (znanje), ki ga uporabi pri razmišljanju ali vsakdanjem življenju. Univerza je torej v bistvu skupina ljudi, ki z znanostjo (znanstvenim pristopom) ustvarjajo novo védenje (znanje). Univerza pa je tudi šola posebne vrste: poučevanje in učenje (se) izhaja iz novega znanja, ustvarjenega na univerzi. V ta namen obstojita na sodobni univerzi dve, institucionalizirani (to pomeni, da je med drugim urejeno financiranje ter sistemizacija učiteljev) stopnji, pouka. V prvi, dodiplomski stopnji je pouk usmerjen v usvajanje temeljnih znanj izbrane discipline. V drugi, podiplomski stopnji pa je pouk bolj individualiziran ter usmerjen v vzgojo znanstvenikov izbrane discipline.

Znanost je v načelu dostopna vsem ljudem, je mednarodna. Njena kvaliteta se zato lahko vrednoti le, če je njen izdelek, novo znanje, objavljen v mednarodnem prostoru.

Kar zadeva razločevanje med znanostjo in stroko se mi zdi, da posamezne dicipline, ki se gojijo na univerzi, lahko razdelim na skupine. Če razmere nekoliko poenostavim, se izoblikujejo samo tri:

1. Književnost, jezikoslovje, klasična filologija, sociologija, antropologija, arheologija, zgodovina, geografija, psihologija, filozofija, teologija, itn.


Upam, da ne bom naredil prehude napake z domnevo, da discipline iz te skupine zajemajo (humanistično) znanost, ki je ni mogoče uporabiti v vsakdanjem pomenu besede. Tu se ustvarja tisto novo védenje, ki je velik del kulture, morda predvsem duhovne kulture naroda oz. človeštva. Meja med znanostjo in filozofijo ter stroko in znanostjo je zabrisana in verjetno jo lahko jasno opredeli le strokovnjak.

2. Naravoslovje (vključno matematika in medicina), tehnika, ekonomija, itn.


V tej skupini je le nekaj znanstvenih disciplin, ki so blizu filozofije (npr. nekatera področja matematike, fizike in medicine), sicer pa cela vrsta t. i. operativnih disciplin (npr. gradbeništvo, strojništvo, farmacija, medicina, gozdarstvo, kmetijstvo, agronomija, živilstvo, ekonomija). Novo znanje, ustvarjeno v teh disciplinah prek znanosti na univerzi, se uporablja (lahko celo prodaja, npr. patenti) v vsakdanjem življenju. Zato npr. fakultete za gradbeništvo sodelujejo z gradbeno operativo; medicinske fakultete sodelujejo z zdravstveno operativo, fakultete za strojništvo sodelujejo z ustrezno industrijo, itn. Se pravi, fakultete te vrste imajo - zunaj univerze in od nje neodvisno - nekakšno "infrastrukturo", kamor se prenaša ter preskuša novo znanje. Pri teh disciplinah je razmeroma lahko razločevati med znanostjo in stroko. Če je znanstvenik tisti, ki ustvari novo znanje, je strokovnjak tisti, ki ga uporabi. Med nastankom ter uporabo novega znanja lahko preteče malo ali mnogo časa; med njima je lahko malo ali nešteto stopenj. Prenos lahko poteka skoraj brez napora ali zahteva sodelovanje celih množic ljudi; lahko je zastonj ali zahteva velikanske investicije.

Tudi ta znanost je - kljub morebitni uporabnosti v stroki - del narodove kulture oz. človeštva.

3. Pravo, družboslovje, itn.


Ta skupina se mi zdi prehod med prvo in drugo. Znanstveni izsledki se sicer lahko uporabijo v vsakdanjem življenju (npr. nova dognanja pravne znanosti v zakonodaji), vendar se mi zdi, da ima ta uporaba drugačen prizvok kot pri drugi skupini.

Tudi ta znanost je - kljub morebitni uporabnosti v stroki - del narodove kulture oz. človeštva.

Pri kateri koli disciplini je seveda možna zloraba. Tu bom omenil le nekatere, npr. velikopotezna uporaba nacistično izkrivljene evgenike in rasne higiene ter "marksistične znanosti" oz. "marksistične filozofije" v normiranju in oblikovanju družbe.

3. Kakšna disciplina je medicina?

1. Objekt medicine (tako stroke kot znanosti) je človek, t. j. subjekt. To ima daljnosežne implikacije, zaradi katerih je medicina ne le naravoslovna, temveč tudi humanistična disciplina. Dejstvo, da je objekt študija hkrati subjekt, pa je tudi eden od vzrokov, zaradi katerega je študij medicine izjemno drag, saj se visoka kakovost diplomanta lahko doseže le, če študij ni ekstenziven, temveč intenziven (npr. tipa Problem Based Learning, PBL). Pogosto je tudi integriran; snov se ne obdeluje klasično, po predmetih, temveč po sistemih. Ob ustrezni motivaciji študentov je tako mogoče, da sodobna medicinska fakulteta skoraj nima osipa.4
2. Medicina kot znanost je disciplina, ki ima skoraj institucionalizirano infrastrukturo (zdravstvo). Slednje skrbi za razvoj stroke (prenos rezultatov znanosti, novega znanja, v prakso). Ponekod sploh ne moremo govoriti o infrastrukturi, temveč o integraciji. Medicinske fakultete (z njenimi inštituti) si ni mogoče zamisliti brez univerzitetne bolnišnice (z oddelki po specialnostih) in obratno. Medtem ko se na inštitutih medicinske fakultete goji v glavnem temeljna znanost, se v njeni bolnišnici goji v glavnem uporabna znanost.


Menim, da temeljnih znanosti, ki se gojijo na inštitutih, ni treba komentirati.

Velja pa komentirati uporabno znanost, ki se goji v univerzitetni bolnišnici. Tu se goji vrhunska stroka. Iz nje pa izvirajo vedno nova vprašanja in če je vrhunski strokovnjak tudi znanstvenik, išče in najde odgovore, jih preskuša ter oceni kakovost svojega dela z objavo v znanstvenem časopisju.

4. Stanje na Univerzi v Ljubljani (UL)

Menim, da ima ta pomanjkljivost dva vzroka:

1. Prvi vzrok: na UL je institucionaliziran samo dodiplomski pouk, ki pa ne temelji na obsegu znanstvenega, temveč na obsegu pedagoškega dela. Se pravi, temelj za sistemizacijo učiteljev5 je, če nekoliko poenostavim, število študentov dodiplomcev na oddelku oz. fakulteti. Če je za neko disciplino premalo študentov, je lahko celo ogrožen obstoj te znanstvene discipline na UL.6 Razmere še najbolje opiše opozorilo, izrečeno pred nekaj leti:


"Dokler bo UL financirana ne kot raziskovalna, temveč kot pedagoška ustanova, se na njej ne bo moglo zbrati dovolj raziskovalcev, da bi presegli intelektualno kritično maso in tako omogočili dobro znanstveno delo."

2. Drugi vzrok: podiplomski pouk sicer obstoji, vendar ni institucionaliziran. Urejeno ni ne financiranje, ne sistemizacija učiteljev.


Dolgoročnih posledic obeh zgoraj naštetih dejavnikov na biološko obnavljanje znanstvenikov (učiteljskega kadra) ter na razvoj znanosti na UL pač ni težko napovedati.

Žal, UL doslej še ni dosegla, da bi se Ministrstvo za šolstvo in šport (MŠŠ) in Ministrstvo za znanost in tehnologijo (MZT) koordinirali ter uredili dolgoročno financiranje tako dodiplomskega kot podiplomskega študija.7

3. Nimam na voljo dovolj prostora za obdelavo vprašanja, ali mora biti - pri vseh disciplinah - univerzitetni učitelj znanstvenik-teoretik ali strokovnjak-praktik. Zato se bom omejil le na naravoslovje, tehniko in medicino.


Odgovor je jasen, namreč, univerzitetni učitelj teh disciplin mora biti oboje: vrhunski znanstvenik in strokovnjak.

Ob napredovanju v višji naziv se njegova strokovnost meri opisno ter s sistemom točk. Njegova znanstvena uspešnost se pa meri predvsem prek števila znanstvenih (raziskovalnih) del, objavljenih v znanstvenih revijah z mednarodno recenzijo, t. j. v indeksiranih revijah, predvsem v tistih, ki jih indeksira Science Citation Index. Menim, da je to eden poglavitnih dejavnikov, na katerih bo - ob vstopu Slovenije v evropske integracije - brez posebnih težav izvedena akreditacija teh fakultet (disciplin) na UL.

Zdi pa se, da v nekaterih okoljih obstoji pritisk, da bi UL odstopila od tega načela, t. j. da bi kot znanost štela tudi (ali izključno) tista (strokovna) dela, ki se v kakršni koli obliki objavljajo (predvsem v slovenščini) v neindeksiranih revijah ali celo neobjavljenih raziskovalnih poročilih. Kako bo potem z akreditacijo UL, lahko le ugibam.

5. Stanje na Medicinski fakulteti (MF)

1. Institucionaliziran je samo dodiplomski pouk. MF nima nobenega neposrednega vpliva na sistemizacijo učiteljev.8 Četudi je število učiteljev razmeroma veliko, je razmerje med številom študentov in učiteljev (zaradi narave medicine, ker je objekt študija hkrati subjekt) še vedno neugodno (glej 20). Pouk je zato razmeroma poceni, a ekstenziven.9 Vsakoletne analize učinkovitosti študija so žal deskriptivne. Ukrepi za zmanjšanje osipa sicer nimajo administrativnih potez, značilnih za samoupravno10 dobo (glej 5), kljub temu pa so neučinkoviti in vodijo v vsesplošno permisivnost. Na MF mi ni znan niti eden (poudarjam: niti eden; glej 30) pedagoški ali andragoški pristop, ki bi razvijal študentovo odgovornost, internalizacijo znanja ali celo njegovo intrinzično motivacijo za študij. Namesto da bi bila subjekt, tako študent11 (v pedagoškem procesu) kot bolnik (med zdravljenjem) postajata vedno bolj objekt.


Ob odhodu učitelja v pokoj praktično ni več možnosti za t.i. nadomestno učiteljsko mesto.

Pri sedanji sistemizaciji bi bil prehod na sodoben pouk (npr. PBL; glej 29) morda izvedljiv ponekod v predkliniki, nikakor pa ne v kliniki. T.i. integriran študij medicine (glej 4) pa je na MF sploh neizvedljiv.

Ugodno pa je, da je zanimanje mladine za študij medicine konstantno in večje, kot so možnosti MF. Zato še vedno numerus clausus. Kar zadeva število študentov (temelj za financiranje), je MF v neprimerno boljšem položaju kot nekatere tehnične fakultete.

Ni mi znana nobena analiza, ki bi dokazala morebitno hiperprodukcijo ali hipoprodukcijo zdravnikov v Sloveniji. Ni mi znana nobena analiza, ki bi ovrednotila kakovost diplomanta MF oz. zdravnikov v Sloveniji. Vsekakor pa bo slednja v bližnji in daljnji prihodnosti odvisna tudi od kakovosti raznih culukafrskih zdravniških diplom, ki jih MF mora nostrificirati v smislu še vedno veljavne zakonodaje Socialistične Republike Slovenije (glej 31)!

2. Podiplomski pouk ni institucionaliziran. Po drugi strani pa še vedno ni zaživel Inštitut za medicinske raziskave, ki bi bil temelj za boljšo sistemizacijo raziskovalcev MF, financiranih s strani MZT. Ta dva nerešena dejavnika sta vzrok, zaradi katerega je obseg raziskovalnega dela na MF manjši, kot bi bil lahko.
3. Ugodno pa je, da je na MF dobro opredeljeno, kaj je znanost in kaj je stroka. Habilitacija učiteljev teče po utečenih, a dokaj ostrih merilih. Zato menim, da MF ne bo imela nobenih težav ob svoji akreditaciji, nujni ob vstopu Slovenije v evropske integracije.
4. Tako kot povsod v razvitem svetu, je tudi na MF bibliografija učitelja edini merljivi dejavnik, prek katerega je mogoče opredeliti njegovo znanstveno, strokovno in pedagoško delo. Sicer sta pa pojma dober zdravnik ter pojem dober učitelj praktično nemerljivi kvaliteti. Oceni ju lahko le vrhunski strokovnjak (glej tudi 21, 22).
5. Tako kot po svetu ima MF ustrezno organizirano, institucionalizirano strokovno "infrastrukturo" (Klinični center ter učne bolnišnice v nekaterih mestih). Bojim pa se, da o integraciji (v smislu, opisanem zgoraj, kjer je University Hospital integralni sestavni del fakultete) žal ni mogoče govoriti. Morda bi lahko trdil, da to ni spodbudno ne za razvoj medicinske znanosti, še manj pa za razvoj medicinske stroke. Spomniti se namreč velja, da v Sloveniji obstoji cela vrsta inštitutov, ki skrbijo za razvoj najrazličnejših strok. Za medicino kaj takega v Sloveniji ni. Torej je MF (ali predvsem MF) tista, ki skrbi za to. Zanimivo bi bilo slišati, koliko denarja dobi za svojo skrb!

6. Sklep:

1. Univerza je ustanova, na kateri se gojita filozofija in znanost. Tako si človek pridobiva nova znanja in spoznanja. Lahko jih spravi v le svojo zavest, lahko uporabi, lahko proda. Ali gre pri tem za rabo, zlorabo ali korupcijo, je odvisno le od človeka.
2. Isto velja za univerzo pri nas. Zaradi svoje majhnosti (dobesedno in v prenesenem pomenu) pa je manj uspešna, kot bi lahko bila.
3. Vsekakor pa je UL izjemno trdoživo bitje in vse kaže, da bo preživelo. Če se namreč zmanjša dobava kisika in energije, se njena presnova preklopi na stanje hibernacije - z znanimi posledicami.
4. Medicina je ena tistih naravoslovnih disciplin, ki obsega ves razpon védenja od filozofije prek znanosti ter uporabne znanosti do banalne operative. Učitelj je lahko le tisti, ki je znanstvenik in vrhunski strokovnjak.
5. Isto velja za MF. Zaradi svoje majhnosti (dobesedno in v prenesenem pomenu) pa je manj uspešna, kot bi lahko bila.
6. Temelj za habilitacijo učitelja na MF bo še vedno njegova bibliografija. O njegovih človeških kvalitetah v smislu pojma dober zdravnik in dober učitelj bomo slej ko prej mnogo slišali v smislu govoric, sicer pa nič. Vsekakor je jasno, da o tem ne zna in ne more presojati ne bolnik, ne študent.
7. MF je kljub raznim pritiskom daljnje in bližnje preteklosti ohranila svojo znanstveno, strokovno in moralno integriteto.
8. Število člankov, objavljenih v indeksiranih revijah, se povečuje. Z akreditacijo MF ne bo imela načelnih težav.
9. Zaradi izkrivljenega in šomoštrskega načina razmišljanja dejavnikov zunaj MF pričakujem na MF velikanske težave ob prehodu iz ekstenzivnega v intenzivni študij na dodiplomski in podiplomski stopnji. Bojim se, da se bo takrat razgalila njihova (naša?) zdaj še prikrita permisivnost in neodgovornost.

1. Kordaš M (1983) Pogled predvsem nazaj, malo pa tudi naprej. Med razgl 22: 567 - 571.
2. Kordaš M (1983/84) Nekatera odprta vprašanja pri opravljanju izpitov na Medicinski fakulteti. Vestnik UEK, 13: 21 - 23.
3. Kordaš M (1983/84) Poskus okvirne analize pouka na Medicinski fakulteti od 1945 do 1983. Vestnik UEK 13: 135 - 137.
4. Kordaš M (1984) "Integrirani" pouk na Medicinski fakulteti v Newcastle upon Tyne, Anglija. Med razgl 23: 457 - 465.
5. Kordaš M (1985) Če je dobro, to še ne pomeni, da ne more biti boljše. Če je slabo, to še ne pomeni, da ne more biti slabše. Nova revija, 4: 919 - 931.
6. Kordaš M (1984/85) O pouku naravoslovnih predmetov v srednji šoli v Angliji. Vestnik UEK 14: 36 - 38.
7. Kordaš M (1984/85) Stopnjevanje težav, ki tarejo Medicinsko fakulteto zaradi neustreznega financiranja. Vestnik UEK 14: 175 - 176.
8. Kordaš M (1985) Nekaj podatkov o študiju medicine po svetu in pri nas. Zdrav vestn 84: 91 -93.
9. Kordaš M (1986) Pač glas vpijočega v puščavi. Mikroračunalnik pri pouku naravoslovnih (medicinskih) predmetov ponekod po svetu in pri nas. Naši razgledi, 326: 6. 6. 1986.
10. Kordaš M (1986/87) Posvet o vzgojno-izobraževalnih metodah pri pouku na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Vestnik UEK 16: 223 - 225.
11. Kordaš M (1987) Računalnik pri pouku patološke fiziologije. Ne nadomešča učitelja, lahko pa prihrani čas. Delo, 5. 5. 1987.
12. Kordaš M (1988) Nekaj zanimivosti o pouku fiziologije na medicinski fakulteti Cambridge, Anglija. Med razgl 27: 319 - 327.
13. Kordaš M (1987) "Universitas studiorum". Appendix št. 2, 16 - 19, maj 1987.
14. Kordaš M (1987) Študij medicine v škarjah: kako v razumnem času do kvalitetnega sodobnega znanja diplomanta. Appendix št. 2, 20 - 23, maj 1987.
15. Kordaš M (1987) Pedagoška delavnica "Uspešno programiranje, poučevanje in vrednotenje v visokem šolstvu" (Bled, 5. - 7. 10. 1987). Appendix št. 1, april 1988.
16. Kordaš M, Cvelbar Miriam (1989) Nekaj podatkov o izpitnem sistemu na medicinskih fakultetah pri nas ter na treh medicinskih fakultetah v Evropi. Appendix št. 1, 6 - 14, januar 1989.
17. Kordaš M (1990) Vzgoja medicinca in zdravnika: kako naprej iz krize? Zdrav vestn 59: 117 - 119.
18. Kordaš M (1991) Študij medicine v svetu in pri nas. Medicinska šola s (pre)malo učitelji ne more biti dobra. Delo, 18. 12. 1991.
19. Kordaš M (1991) Zmanjšati moramo ekstenzivnost. Analiza splošnega stanja na Medicinski fakulteti v Ljubljani in primerjava z medicinskimi fakultetami v razvitem svetu. Naši razgledi (Razgledi po svetu), 20. 12. 1991.
20. Kordaš M (1992) Groba analiza stanja na Medicinski fakulteti v Ljubljani ter primerjava z medicinskimi fakultetami v razvitem svetu. 4. izdaja (neobjavljeno gradivo, pripravljeno po naročilu Senata MF v letih 1990 - 1992).
21. Kordaš M (1993) Kako (iz)meriti zdravnikovo strokovnost? ISIS 2: 32 - 33.
22. Kordaš M (1994) Kje je meja med klinčnim delom in raziskovanjem? ISIS 3: 19 - 2.
23. Kordaš M (1994) Če bo le še nekaj let tako, kot je sedaj, bo slovenska medicinska fakulteta propadla. ISIS 3: 14 - 20.
24. Kordaš M (1994) Odprto pismo ministru dr. Slavku Gabru. Pet vprašanj čaka na ministrove odgovore. Delo, 11. 5. 1994.
25. Kordaš M (1994) Odprto pismo ministru dr. Slavku Gabru - drugič. Na ministrove odgovore zdaj čaka šest vprašanj. Delo, 1. 6. 1994.
26. Kordaš M, Nećak D (1995) Habilitacijski postopki na Univerzi v Ljubljani. Delo, 24. 5. 1995.
27. Kordaš M (1996) Študij medicine v Ljubljani. University of Ljubljana Faculty of Medicine: An outline of activities. ISIS 5 (8/9): 56 - 58.
28. Kordaš M (1997) Habilitacija v učiteljski naziv na Medicinski fakulteti v Ljubljani. ISIS 6 (3): 22 - 23.
29. Kordaš M (1997) Workshop and Training Course Teaching Physiology. Repino (St. Petersburg), Russia, July 6 - 9, 1997. ISIS 6 (10): 44 - 50.
30. Kordaš M (1997) Popustljivost. ISIS 6 (11): 71.
31. Kordaš M (1997). Nostrifikacija zdravniških diplom v (Socialistični) Republiki Sloveniji. ISIS 6 (12): 67.

2Webster's New World Dictionary of the American Language ter The Heritage Illustrated Dictionary of the English Language

3Podčrtal avtor.

4To je najbolj izraženo pri medicinskih fakultetah v ZDA in Kanadi. Konkurenca za vpisna mesta je huda, zato je motivacija (verjetno bolj ekstrinzična kot intrinzična) za študij močna. Letniki so majhni (okoli 120 študentov) in novinec mora imeti visokošolsko diplomo naravoslovne smeri (college degree). Če odštejemo to dobo študija, traja "čisti" študij medicine le 4 leta; pouk je intenziven, tako da je ponekod več učiteljev kot študentov.

5Kljub avtonomiji univerze, deklarirani v zakonu, sistemizacije učiteljev dejansko ne pripravlja UL, temveč Ministrstvo za šolstvo in šport. Pri izračunu se očitno upoštevajo predvsem t.i. frontalne oblike pouka, ki so pedagoško neučinkovite, zahtevajo pa majhno število učiteljev (t. j. so poceni). Končni rezultat: ekstenziven pouk z znanimi posledicami.

6V jeseni 1997 je Senat UL večkrat razpravljal o daljnosežnih posledicah, ki so nastale zaradi zmanjšanega vpisa, ki je posledica zmanjšanega zanimanja za študij nekaterih tehniških disciplin na UL. Zdi pa se, da so te razprave le glas vpijočega v puščavi.

7Ob simpoziju Podiplomski študij na področju naravoslovja in tehnike v Sloveniji (v organizaciji Slovenske akademije znanosti in umetnosti dne 15. 4. 1998) je dr. Pavel Zgaga, državni sekretar na MŠŠ, v svojem referatu poročal, da je menda končno le prišlo do koordinacije med MŠŠ in MZT. Seveda bo šele prihodnost pokazala, koliko je v tej izjavi t. i. stvarnosti.

8Senat MF je bil na seji 25. 5. 1998 obveščen, da je MŠŠ zavrnilo sistemizacijo, ki jo je - tako kot to zahteva stroka - pripravila MF.

9Zgodovina se ponavlja. MŠŠ v R Sloveniji uporablja prijeme, značilne za PIS za zdravstvo v S R Sloveniji (glej tudi 23 - 25, 27).

10Tu je MF vedno kazala svojo pokončnost. Političnemu pritisku se je uklonila samo dvakrat. Prvič se je to zgodilo leta 1978, ko je - v smislu zmanjšanja osipa pri izpitu iz fiziologije - svojo eksaminatorsko funkcijo odložil prof. dr. G. Južnič. Postopek so sprožili študenti, izvedla ga pa je MF s takratno samoupravno zakonodajo (glej zapisnik št. 964/2-78 z dne 25. maja 1978 ter priloge). Dogajanje ter vloga aktiva ZK študentov sta dobro dokumentirana. Drugič se to zgodilo leta 1983, ko sva svojo eksaminatorsko funkcijo - v smislu zmanjšanja osipa pri izpitu iz patološke fiziologije - odložila prof. dr. Živa Majcen in jaz. Značilno se mi zdi, da postopka niso sprožili študenti. Sprožila (in bliskovito izvedla) sta ga dva vodilna člana ZK iz vodstva MF tako, da ni zapisana niti ena sama besedica. Ker je prva oseba že pokojna, druga pa upokojena, ju iz pietete (de mortuis nil nisi bene!) ne bom imenoval. Njuno ravnanje (bodisi po naročilu ZK bodisi sua sponte) ob vrhuncu mojega bojevanja proti usmerjenemu izobraževanju je seveda logično. Zgodba se je končala tako, da je bil ustavljen postopek za moje imenovanje v članstvo SAZU. O tem je ohranjen en sam dokument (kopijo hranim v svojem arhivu), posreden dokaz tega zanimivega dogajanja.

11Študent na MF me vse bolj spominja na nevrotika, ki v čredi drvi od prvega, drugega, tretjega, ... na stoti test (večinoma t. i. zaprtega tipa) za preverjanje nekakšnega papirnatega, ne-internaliziranega znanja. Zdi se mi, da medicinec sploh nima časa učiti se!

	prejšnji članek	naslednji članek