Oglejmo si 30 poglavje, v katerem avtor kar v verzih svetuje, kako ravnati ob navidezno mrtvem človeku. Takole piše: "Večkrat se prigodi, da najdemo kje človeka navidezno mrtvega (zamrtnika). Ta obleži v snegu, oni se utopi, tretji se zaduši i.t.d. V takem človeku večkrat še tli iskra živenje, in še bi ga bilo rešiti, da ga znamo oživljati. Našedši zamrtnika torej pošljimo takoj po zdravnika; a v tem ga sami poskušajmo oživljati. Kako se pri različnih slučajih to godi, najdete v naslednjih vrsticah, posnetih po IV. Berilu. Pouk le-ta vam pa dajem v pesemski obliki, da bi si stvar laže zapomnili.
 
 

I.  Če kdo zmrzne.  Če zmrzne kdo, ne nosi k peči ga,  Temveč nemudoma mi sleči ga;  Potem je dobro to pomniti,  Da v sneg ga treba položiti.  Ter s snegom ga nato,  je drgnoti krepkó.  Dokler se revež ne ogreje;  Potléj na hládno pósteljo ga nési,  S tkanino gorko breiši po telési,  A v njúhanje pod nos  Čebule, hréna kos  Mu drži, dok ne oživéje.  II.  Če se kdo utopi.  Utópljenca ne stavi na glavó.  Temuč na trebuh ga položi védno,  S tkanino górko dregni mu teló,  A truplo mi obračaj rédno.  Otrébiti se usta mu potrúdi,  Iztégniti mu jezik ne zamúdi,  Iztégnjene roké vzdiguj mu tudi,  Potem ob rebra mu jih dévaj spet,  Ter véstno izpolnjuj še ta-le svet:  S peresom ti v goltánec šegetaj mu,  A v nos tabaka njúhati podaj mu,  Doklér nesrečnik ne zadiše:  Dveh ur je k temu treba ino više!..  Če ne pomaga nič vse to.  Mu zraka čistega vdihni.  Kar storiš s snažno mi cevjó  V katero sapo lastno pihni!  Pri tem pa nij pozábiti,  Da treba nos mu sitisniti,  Po vpihu tudi prsi in živót,  Da sapa vdihana izteče.  Če to ponavljaš mnogopót,  Utegneš kaj imeti sreče;  Vsekáko delo to je hválno,  Ker činiš dihanje umetalno.

III.  Če se kdo obsei, ali zaduši.  Če ne obéšenca kje naletiš,  Prereži vrv mu, gledi pa,  Da ne telébne ti na tla;  Potém pa ž njim takó vršiš  Kot pri utopljénci je rečeno,  Ravnanje je povsódi éno!  In prav takisto delaj ti,  Če se kateri zaduši;  A pómni: bodi slučaj ták al ták  Zamrtnika mi nesi v čisti zrak! IV.  Če se kateri otrová (ostrupi).  Če se kateri otrová,  Mu mlačne vóde piti daj,  S peresom golt mu šegetáj,  Da jad škodljivi izbljuvá.  A dobro je za tacega človeka,  Da pije olja ali mleka,  Ker to pomoček je gotóv,  Da v njem se zamori otróv.  V.  Če koga strela zadene  Če je nesreča ta zadéla,  Da v kóga udárila je stréla,  Tédaj svetujem to ti jaz:  Poškrápljaj z mrzlo mu vodó obráz;  A vrhu tega prav je tudi znáti,  Da v nos in golt mu treba šegetáti;  Pomniti tudi ti je tó:  Obračaj ribaj mu teló  Obkladaj s téstom ga gorjušne moke  Kot útopljencu privzdiguj mu róke!… A tudi še na drug način,  Otméš ga, če preti pogin:  Izkopaj jámo mu v zemljo  Ter názega položi v njo;  A glava više naj stoji',  Ter s kisom óbraz mu izmij,  Prav dobro ti je in právo  Obkladke mrzle dévati na glavo

VI.  Če se je do opekel.  Če kdó hudo se je opekel,  Naj se stori, kar tu bom rekel:  Naj voda iz mjehurcev se spusti,  Ki jih opéčenec dobi,  To z ostrim nožkom stóri se najlaže.  Za tém pa bolečina naj se máže;  Surovo maslo ali olje rabi v tó.  A bolečino mi skrbnó  Potém obveži v platno tanko, méhko.  Namesto platna služi léhko  Prav dobro ti bombaževina.  Ne puščaj pa mi iz spomina,  Da kadar je napila se,  Naj bi nadomestila se;  A zadnja vendar naj ostáne  Dokler samá ne pade z ráne.

 

Zamrtništvo traje lahko po več dnij. Oživljajoč zamtrnika moramo imeti veliko potrpenje; večkrat se nam šele po večurnem trudu posreči, da nesrečnika zopet obudimo v živenje.

Ako je kdo resnično mrtev, ne pomaga vse oživljanje nič. Resnično mrtvega človeka spoznaš najbolje po tem, ker mu iz krvne cevi, ki si mu jo odperl, ne priteče kri. Mrtev človek otrpne ter kakih 8 ur po zadnjem vdihu dobi po životu plavo-rudeče maroge, tako zvane "mrliške maroge". Tudi začne dišati, ker pričenja gnjiti. Ko se mrliča loti gnjiloba, mine ga životna otoplost.

Pisca člankov Janka Lebana, tega vsestranskega moža, v Primorskem slovenskem biografskem leksikonu (letnik 1983) opisujejo kot učitelja, pisatelja, pesnika in glasbenika. Rojen je bil 21. aprila 1855 v Kanalu v učiteljski družini, umrl je v Kandiji pri Novem mestu 18. februarja 1932. Služboval je kot učitelj v Komnu pri Nabrežini, Lokvi pri Divači, Avbru pri Sežani, Begunjah nad Cerknico na Notranjskem, Trebelnim pri Mokronogu, v Bukovici nad Škofjo Loko. Napisal je mnoge mladinske spise in skomponiral mnogo skladb. Še posebej pa se je ukvarjal z mnogimi pedagoškimi problemi. Med te sodi prav gotovo ČLOVEK.

	prejšnji članek	naslednji članek