Skoraj dve leti je že, odkar ste bili izvoljeni za predsednika skupščine Zdravniške zbornice Slovenije. Že nekaj dni po izvolitvi se je na uredniškem odboru Izide porodila ideja, da bi vas predstavili širši zdravniški javnosti. Skupaj z vami smo se dogovorili, da bomo počakali še nekaj časa, na izkušnje. Kako gledate na svojo odločitev danes?

Ko izhajava iz dogajanja pred skoraj dvema letoma, sem seveda dolžan povedati razloge, zakaj sem kandidiral za predsednika skupščine Zdravniške zbornice. Po osnovni stroki sem zdravnik, specialist epidemiolog. Usmerjen sem torej v javne probleme in v javno zdravstvo. Stvari gledam nekoliko širše, predvsem iz javno-zdravstvenega vidika, mogoče manj iz aspekta individualnega, posameznega zdravnika. Prvo obdobje delovanja Zdravniške zbornice, je bilo izjemno težko, saj se je bilo potrebno konstituirati in vzpostaviti določeno strokovno kot tudi politično podobo. Določene naloge, ki jih je do takrat opravljalo Ministrstvo za zdravstvo, je bilo potrebno prenesti v delovni krog Zbornice. Hkrati je bila v tem obdobju tako na strani politikov kot tudi nekaterih koleov izredno močna ideja, da se privatizira velik del slovenskega zdravstva. Seveda smo imeli vzglede, predvsem v razvitem delu sveta, kjer je tako imenovani primarni nivo praviloma v rokah zasebnih zdravnikov. Pri njih je proces izgradnje zdravstvenega sistema trajal desetletja. Pri nas pa želimo kar preko noči preiti iz javnega sistema v zasebni sistem. Z ustanovitvijo Zdravniške zbornice smo prevzeli naloge, da kolegom omogočamo prehod v zasebno prakso. Hkrati smo morali postaviti določene mehanizme nadzora. Kolegi so bili do včeraj v javnem zavodu pod nadzorom vodje ali v sodelovanju z ostalimi kolegi. Zdravnik v takšnem sistemu ni imel nobenega interesa, da bi zapisoval storitve, ki jih ni opravil ali pa bi opravljal storitve, ki ne bi bile potrebne. Predvsem zato, ker ni bilo posledično nobenega finančnega pozitivnega učinka na njegove prihodke. Te nevarnosti se lahko pojavijo pri zasebniku. Izkušnje v svetu kažejo, da so zasebniki v veliki meri izvajali storitve, ki niso bile potrebne, operacije, ki niso bile potrebne ali predpisovali zdravila, ki niso bila potrebna. Zato se mora povsod vzpostaviti določen nadzorni mehanizem. Pri nas je te naloge prevzela Zdravniška zbornica. Zato je dobila na eni strani negativno podobo s strani zasebnih kolegov, ki so rekli: "Tako, sedaj pa imamo človeka, nadzorni aparat nas nadzoruje bolj, kot nas je nekoč naš direktor. Zbornica, ki naj bi nas ščitila, nas sedaj nadzira!" Zbornica na eni strani ščiti zdravnika, omogoča mu varen prehod v zasebno prakso, po drugi strani pa ga nadzira, da dela po predpisih, oziroma da ne zlorablja svojih pooblastil. V času Zdravniške zbornice smo obvezno postali člani vsi zdravniki in zobozdravniki, ki delamo s pacienti. V tem prvem obdobju je prevladoval občutek, da se Zbornica ukvarja pretežno z zasebno prakso, da so tisti, ki so ostali zaposleni v državnih zavodih, sedaj podcenjeni. Kot direktor velikega javnega zavoda s preko 1.100 zaposlenimi sem to seveda čutil in zato sem kandidiral, da bi v okviru Zbornice zagovarjal tudi drugo plat. Ne delujem proti uvajanju zasebne prakse, a opozarjam na to, da lahko zasebna praksa povzroča tudi določene negativne učinke pri delu zavodov, kjer so tudi zaposleni kolegi zdravniki. Vsi zajemamo iz iste vreče, vendar doliv sredstev iz tega istega vira v druge žepe povzroča, da so zdravniki, ki ostanejo zaposleni v državnih zavodih, tudi finančno in ekonomsko prizadeti. Zbornica pa mora zagovarjati interes vseh. Marsikatera klinika ne bi bila več klinika, če bi vsi odšli v zasebno prakso.

Obstaja pa še en vzrok za mojo odločitev pri kandidaturi za predsednika skupščine Zdravniške zbornice. Z njo sem želel ustvariti nekakšno ravnotežje med predstavniki tercialne zdravstvene dejavnosti in primarnim zdravstvenim nivojem. Ob zamenjavi vodilne ekipe Zdravniške zbornice se je izkazalo, da so velik del funkcij prevzeli kolegi iz klinik in Medicinske fakultete v Ljubljani. Da bi bila zastopanost kolegov iz primarnega zdravstvenega nivoja uravnotežena s kolegi sekundarnega in tercialnega nivoja, sem prisluhnil vzpodbudam sodelavcev in se odločil za kandidaturo.

Zbornica je imela pred letom 1946 velika pooblastila. Imela je možnost z dekretom premestiti zdravnika v drugi kraj. Sedaj so problemi drugačni. Kako daleč gre lahko ZZS danes pri urejanju statusa zdravnikov in njihovih medsebojnih razmerij? Kaj po vašem mnenju danes najbolj žuli slovenske zdravnike?

Ta trenutek nimata ne Zbornica ne ministrstvo nobenih možnosti razporejati zdravnike iz enega v drugi kraj. Lastnik ali ustanovitelj določenega zavoda ima možnost, da zdravnikom na demografsko ogroženih območjih nudi dodatne bonitete, na primer, da jim zagotovi stanovanje, da jim omogoča manjše število pacientov, da svoje storitve seveda lahko tudi finančno pokrije. V demografsko ogroženih območjih ali na območjih z razpršenim maloštevilnim prebivalstvom vsaka dejavnost ni ravno ekonomsko upravičena. V tem primeru mora ustanoviteljica, to je občina, zagotavljati to razliko, oziroma zagotoviti dodatna sredstva iz svojega proračuna.

Problem je tudi drugje. Zdravnik je star okrog 26 let, ko konča medicinsko fakulteto, če upoštevamo 6 let študija in 2 leti sekundarijata. Če odsluži vojaški rok, konča izobraževanje pri 27 letih. Praviloma si v tem času že ustvarja družino. Če študira v večjem mestu, se tam tudi poroči, si ustvari družino, žena se praviloma zaposli. Otroci so v vrtcih in šolah. Če gre v službo v popolnoma dislociran kraj, se v teh krajih težje zaposli njegov zakonski partner. Če zakonski partner ni zdravnik in ne zdravstveni delavec, če dela, recimo, v šolstvu ali v kulturi, v manjšem kraju službe ne more dobiti. Zato marsikdo vztraja v večjem mestu, čeprav nima najboljših ekonomskih pogojev za delo. Tako nam ostajajo manjši kraji, manjši zdravstveni domovi, kadrovsko nepokriti. K temu je še pripomogel odhod v zasebno prakso. Kolegi, ki so do sedaj delali v teh dislociranih krajih, so si za odhod v zasebno prakso izbrali večje kraje, večja mesta, kjer imajo tudi večjo socialno varnost in so s tem "izpraznili" teren. Seveda je svoje opravila še osamosvojitev Slovenije, ker so številni naenkrat izgubili delovna mesta in nimajo možnosti stalne zaposlitve. To, kar trenutno najbolj žuli slovenskega zdravnika, je predvsem še vedno prenizka plača. Zdravje kot vrednota je pri Slovencih še vedno na prvem mestu. Ko so delali javno-mnenjske raziskave, so ugotovili, da se je za denar opredelilo nekje pod 30%, za zdravje pa preko 70% ljudi. Se pravi, da je zdravje največja vrednota slovenskega človeka in če ga vprašate, kateri poklic je najbolj cenjen, je zdravnik na prvem mestu. Torej se zdravniki ne moremo pritoževati. Zdravnik ima velik ugled v naši družbi. Za ta ugled pa ni ekonomsko ustrezno nagrajen.

Že v prvem obdobju delovanja Zdravniške zbornice so se pojavljali ugovori glede obveznega članstva in glede tega, ali bo Zbornica resnično enakovredno zastopala interese vseh zdravnikov. Predvsem so bili skeptični zobozdravniki, ki so se spraševali, ali so dovolj zastopani, ali imajo dovolj močan glas znotraj Zbornice, ali bodo njihovi interesi enakovredno obravnavani. Zato so se pojavile tudi želje posameznih skupin zdravnikov po lastnih Zbornicah. So to še aktualni problemi ali pa Zbornica preko svojih odborov sedaj zadovoljivo zastopa interese vsega zdravništva?

Pomislek, da se bo Zbornica ukvarjala samo z zasebno prakso in zasebniki, je bil logičen, saj so bili zaposleni v javnem zavodu povezani v skupine in pod strokovnim nadzorom. V Sloveniji se je pričel uvajati sistem zasebne prakse, ki je terjal izredno angažiranje strokovnih služb, saj je bilo potrebno izdelati nove pravilnike. V statutu so se morali pojavljati zasebniki in vse to je dajalo občutek, da se je Zbornica ukvarjala samo z zasebniki. Želja po neobveznem članstvu je bila predvsem pri zdravnikih, ki niso bili zasebniki. Res pa je tudi, da so zasebniki v prvem obdobju svoje dejavnosti Zbornici plačevali dvojno članarino. Dvojna članarina se je uveljavila, ker so imeli potrebe in zahteve po dodatnem varstvu. Šele sedaj smo jo praktično izničili in tako vsi plačujemo enako članarino. Ustanovitev samostojnih zbornic v državi z 2.000.000 prebivalci in preko 6.200 zdravniki je seveda neupravičena, saj gre za cepljenje moči in neracionalno delovanje. Pritisk Zbornice na politični in družbeni sistem seveda ne bi bil takšen, kot je lahko danes. Tako me nihče ne more prepričati, da bi lahko kdorkoli, če bi deloval samostojno v svoji samostojni zbornici, uspešnejše deloval. V to nas sedaj prepričujejo tudi sindikati, ki se lahko medsebojno pokregajo, politika pa seveda pelje svoje stvari dalje. Zobozdravniki so imeli v naši družbi izredno slab ugled, ker je bilo prav v zobozdravstvu ogromno črne prakse, ogromno zasebnega dela, česar drugje ni bilo. To je ustvarjalo močan negativni naboj ob izredno dolgih čakalnih dobah, predvsem za protetične storitve. Celo javnost je zahtevala, naj gre odraslo zobozdravstvo v celoti v zasebno prakso, da se na ta način v trenutku izgubi interes črne prakse. Drugače je z mladinskim oziroma otroškim zobozdravstvom, saj je dokazano, da je zaradi svojih metod dela in zajetosti vseh otrok doseglo izjemne rezultate v svetovnem merilu, zato družba ni bila pripravljena v tem segmentu v celoti sprejeti prehod v zasebništvo. Res pa je, da na tem področju ni prevelikega interesa po prehodu v zasebno prakso, kajti storitve, ki jih opravljajo v otroškem zobozdravstvu, so tako slabo ovrednotene, da se zobozdravnikom - zasebnikom ne splača ukvarjati izključno z otroki.

Menim, da z drobljenjem moči v Zbornici ne bi ničesar dosegli, saj lahko z metodami dela, kjer se zobozdravniki združujejo preko odbora za zobozdravstvo in so prisotni v odboru za zasebno dejavnost, svoje interese dovolj jasno izkazujejo.

Trenutno je izzval vročo polemiko v državi prispevek prof. Kordaša o nostrifikacijah diplom. Zbornica igra zelo pomembno vlogo pri nostrifikaciji diplom in specialističnih izpitov naših zdravnikov, ki so študirali in specializirali v tujini. Stroka je zelo dosledna pri določanju nivoja znanja in priznavanju tujih fakultet. Kako gleda na to Zbornica kot zastopnica dela izvajalcev, kajti potrebe po kadrih pa obstajajo?

Zbornica do danes na tem področju ni imela praktično nobenih javnih pooblastil. To je bila stvar Ministrstva za zdravstvo, ki se je naslanjalo na nostrifikacijo diplom iz posameznih fakultet oziroma iz posameznih držav, tam, kjer smo imeli meddržavne sporazume. Sedaj smo s pravilnikom o specializacijah, ki smo ga sprejeli na zadnji skupščini Zdravniške zbornice, ta javna pooblastila prevzeli v svoje roke. Pravilnik, ki je bili objavljen v Uradnem listu, velja šele 1 leto po sprejemu. Vse specializacije potekajo po starem, šele eno leto po objavi v Uradnem listu, bo Zbornica prevzela specializacije zdravnikov in zobozdravnikov. Pri nostrifikacijah bo upoštevala usklajen program specializacij. Pomembno je tudi, da ima fakulteta kot učna ustanova oziroma učna institucija neko verifikacijo v evropskem prostoru. Tako bo verjetno od države do države, od fakultete do fakultete različen pristop. Na vsak način pa bo te stvari sedaj nostrificirala Zbornica, vendar z dovolj močnim sodelovanjem Medicinske fakultete v Ljubljani.

V rokah imam še vedno tarifnik bavarske zdravniške zbornice. Ko smo bili na obisku v bavarski zdravniški zbornici smo se namreč seznanili z njihovim načinom dela. Imajo tarifnik storitev in normativov, ki ga je izdala zdravniška zbornica in ga uporablja v trdih pogajalskih procedurah. Z zavarovalnico, ki je dovolj ustrezna, da lahko pokrije stroške, ki jih zbornica predpiše v tarifnem sistemu, sklene pogodbo o financiranju zdravstvene dejavnosti. Vemo, da tradicionalno pri nas ni bilo tako, tarifa in normativi so se delali prej v samoupravni interesni skupnosti, sedaj pa še vedno v zavarovalnici. Kdaj bo zbornica tista organizacija, ki bo postavila ceno in se na osnovi tega pogajala z zavarovalnico o izvajanju storitev?

Do tarif se ne moremo dokopati preko noči. To so rezultati izredno dolgotrajnega dela tako strokovnih delavcev, zdravnikov kot tudi samih ekonomistov. Zbornica danes, ta trenutek strokovno ni tako sestavljena, da bi lahko prevzela to področje. Celo Ministrstvo za zdravstvo z vsemi svojimi službami in razširjenimi strokovnimi kolegiji se pritožuje, da te naloge prevzema v večji meri zavarovalnica, ki je pač prisotna v tem prostoru že več desetletij in ima velik štab ljudi, ki se s tem že leta ukvarja. Edino, kar lahko danes Zbornica naredi, je, da nek model prenese avtomatsko k nam in da vzame nizozemski, nemški ali avstrijski tarifni model ter ga presadi na naše področje. To je edino, kar je možno napraviti preko noči, vse ostalo je dolgotrajen proces. Vemo, da se sedaj tega lotevajo zobozdravniki s svojo belo knjigo. Do delovnega gradiva, ki pa še ni dobilo širše verifikacije, so se dokopali po nekaj letih dela v Zdravniški zbornici. Vendar to ni še osnova za financiranje zobozdravstvenih storitev iz obveznega dela zdravstvenega zavarovanja, kjer je podlaga za financiranje in organizacijo dela še vedno zelena knjiga.

V tem pogovoru bi vas rad predstavil tudi kot direktorja največjega zdravstvenega doma v Sloveniji. Največjega si upam reči, ker je bil včasih ljubljanski zdravstveni dom večji od mariborskega, vendar se je zadnje čase ljubljanski Zdravstveni dom precej razkrojil. Kako je mariborskemu Zdravstvenemu domu dr. Adolfa Drolca uspelo prebroditi fazo transformacije zdravstvenih domov, da je praktično ostal skoraj v taki postavi, kot je bil dolga leta v Ljubljani?

Razlika med ljubljanskim in mariborskim zdravstvenim domom je v tem, da je ljubljanski zbirek zdravstvenih domov nekdanjih ljubljanskih občin, ko je v bistvu vsaka občina imela svoj lasten zdravstveni dom. Pri nas je potekala organiziranost po strokovnem in ne po teritorijalnem principu. Tako smo vse mariborske potrebe, še takrat, ko je bil Maribor razdeljen na več občin, pokrivali iz enega mesta. Organizacijske enote so samostojne, tako strokovno kot tudi ekonomsko. Zobozdravstvo je samostojna enota, torej ne obstaja interes kot nekje v Sloveniji, da se osamosvoji kot samostojen zdravstveni dom. Samostojna je bila patronažna dejavnost, ker smo ocenjevali, da je polivalentna patronažna sestra v bistvu teamska delavka, ki sodeluje pri varstvu žena in otrok, z družinskim zdravnikom, pri posameznih specialističnih dejavnosti in jo je nemogoče priključiti samo eni dejavnosti. Samostojni so še medicina dela, prometa in športa ter varstvo žena, otrok in mladine. Združujemo se torej po funkcionalnem principu, zato imamo enotno doktrino v celotnem mariborskem prostoru. Zožili smo se samo ob reorganizaciji javnih zavodov, ko sta se odcepili dve teritorialni enoti, to je Lenart in Slovenska Bistrica, ki sta formirali samostojna zdravstvena domova, ter zaradi prehoda nekaterih zdravnikov v zasebništvo. Tako ima sedaj Zdravstveni dom dr. Adolfa Drolca od nekdanjih 1.600 zaposlenih cca. 1.100 zaposlenih, od tega je preko 200 zdravnikov, pretežno specialistov.

Ocenjujete, da je trend privatizacije zdravnikov v Mariboru manjši kot drugod?

Manjši je predvsem zaradi tega, ker moramo upoštevati razloge, zakaj gre nekdo v zasebno prakso. Po mojem mnenju je glavni vzrok ekonomska neodvisnost in boljša plača. Šele v drugi fazi je tista tako imenovana samostojnost dela, strokovni razvoj in to, da nihče ni nad tabo, da si pač kot intelektualec tisti, ki samostojno odločaš o svojem delu.

Vendar pa so tudi naši zdravniki imeli možnost samostojnega odločanja o svojem delu, saj noben vodja ni neposredno posegal v samo delo ali v odločitve posameznih zdravnikov. Analizirali smo posamezne stroškovne posledice predpisovanja receptov zdravil, napotitev v bolnišnico, vendar nismo ovirali, preprečevali ali onemogočali dela zdravnikov. Zdravnik je bil na tem področju relativno samostojen in tudi medsebojni, kolegialni odnosi so bili na relativno visokem nivoju.

V Zdravstvenem domu Maribor še leta nazaj beležimo relativno malo število zdravnikov glede na prebivalstvo, ki ga pokrivamo, zato velik del dejavnosti opravljamo preko nadurnega dela. Mlajši kolegi, ki so zainteresirani in imajo željo po delu, so to možmost imeli in so lahko z nadurami izboljšali svojo plačo. Med zasebnimi zdravniki ne more biti uspešen tisti, ki je odvisen samo od zavarovalnice, temveč tisti, ki ima del svojih storitev še dodatno pokritih preko samoplačnikov. Nahajamo se v izredno slabem socialno-ekonomskem okolju, v mariborskem bazenu, ker so nam podjetja zadnja leta šla kar po vrsti v stečaj. Velika podjetja, recimo TAM, so imela včasih 9.000 zaposlenih ter 5 zdravnikov, ki so delali izključno za potrebe TAM-a. Danes lahko TAM pokrijemo s pol skupine. To pomeni, da v Mariboru zdravnik nima možnosti samoplačniških storitev, vsaj ne v večjem obsegu in praviloma so naše samoplačniške ambulante, bolj ali manj simbolične. Ljudem dajo sicer možnost, da si lahko neko storitev privoščijo, vendar je teh zanemarljivo malo. V zasebno prakso so odšli predvsem tisti z izredno visokim strokovnim ugledom in z visoko glavarino. Uspešni pa so le tako dolgo, dokler jih je samo nekaj, tisti trenutek, ko oddide več zdravnikov v privatizacijo, se ekonomska moč prebivalstva porazdeli na večje število zasebnikov.

Drugo, kar moramo vedeti, je, da je zdravniški poklic izjemno feminiziran, ter da prihajajo sedaj zdravniki po zaključenem študiju za dve leti v bolnišnico. Ker ima bolnišnica dve leti možnost spremljati zdravnika, ga opazovati in selekcionirati si izbere tiste zdravnike, ki kažejo interes za določeno specialnost in imajo določene strokovne ambicije ali določene sposobnosti. Praviloma je pritisk na moške izredno močan, tako da v osnovno zdravstvo prihajajo v glavnem ženske. Ženske se morajo spoprijeti s problemom materinstva, saj so ob zaključku sekundarijata osebno razpete med družino, specializacijo, porodi, odsotnostjo zaradi nosečnosti, ponavadi se priključi še rizična nosečnost. Jasno je, da mati z zelo majhnim otrokom, ki je zaradi njegove nege, bolezni, pogosto odsotna, nima večjega interesa po odhodu v zasebno prakso. Veliko težje bi usklajevala svoje interese kot strokovnjakinja in mati, če bi bila zasebnica, kot pa zdaj, ko je v javnem zavodu, kjer je večja solidarnostna pokritost in se da njene občasne izpade lažje pokriti. To je prvi krog ljudi, ki ne gredo v zasebno prakso. Drugi krog ljudi so kolegi, ki še nimajo specializacije, oziroma, ki čakajo na specializacijo. Ta trenutek v Zdravstvenem domu specializira 38 kolegov. Ti v času specializacije nimajo interesa iti v zasebno prakso. Ko pa bodo prišli nazaj, zaradi pogodbenih obveznosti, ki jih imajo z zavodom, niso sposobni takoj izplačati stroškov, ki jih je zavod z njimi imel. V kolikor bi specializacije bile finančno pokrite s strani plačnika, teh pogodbenih obveznosti niti ne bi bilo potrebno realizirati, vendar danes še vedno, razen delnega sofinanciranja ZZZS, specializacije pokrivajo javni zavodi. S pravilnikom o specializacijah, o katerem smo prej govorili, bo ta situacija razrešena.

Torej gre za velik krog kolegov, ki ekonomsko niso sposobni vrniti stroškov specializacije, zato tudi še ne grejo v zasebno prakso. Prav tako imamo velik krog kolegov, ki so starejši ali pred upokojitvijo in zaradi tega ne želijo iti v zasebno prakso. Velik pa je tudi krog ljudi, ki sicer imajo slovensko državljanstvo, vendar ne govorijo čiste slovenščine in imajo občutek, da v zasebni praksi ne bi bili tako uspešni. Zdravstveni dom Maribor ima preko 200 zdravnikov in vedno bo dovolj tistih, ki se ne bodo odločili za zasebno prakso, zato ni nevarnosti, da bi Zdravstveni dom kot javni zavod razpadel.

Tudi v svetovni zdravstveni organizaciji je primarni zdravstveni nivo zelo aktualna tema, saj želi marsikatera država vzpostaviti adekvatni sistem zdravstva na primarnem zdravstvenem nivoju. Ali mislite, da jim bomo za vzor, kako naj rešijo problem primarnega zdravstvenega varstva, ali bomo mi iskali drugačne modele po svetu? Kakšna je v videnju Zbornice prespektiva primarnega zdravstvenega sistema?

Zbornica dokumente, ki jih svetovna zdravstvena organizacija priporoča, sprejema kot podlago za svoje delo. Zbornica je v svoji strategiji jasno zavzela stališče, da priznava polivalentnost dela kolegov na primarnem nivoju in ni izključno usmerjena samo v družinskega zdravnika, kot je bil prvotno trend. Nedvomno gre za objektivne strokovno-organizacijske razlike osnovnega zdravstvenega varstva na podeželju in v večjih mestih. Nadalje se tudi Zbornica v vedno večji meri zaveda, da je v končni fazi potrebno ljudem dati alternativne možnosti izbire, da si nekdo lahko izbere zasebnega zdravnika ali si izbere zdravnika, ki dela v državnem zavodu. Hkrati je tudi zasebnik bistveno bolj varen, če ima možnost, da ga lahko v njegovi odsotnosti zamenja kolega, ki dela v državnem zavodu oziroma, da ta zavod opravlja storitve, ki za zasebnika samega niso racionalne, ker ima premalo prebivalcev in se mu zato ne splača. Ponekod v svetu se zasebniki združujejo v skupine zdravnikov, ker se pač nekdo bolj usmerja v UZ diagnostiko, drugi za EKG, tretji ima malo več žilice za laboratorijsko diagnostiko. Tudi v drugih državah se zdravniki iz ekonomskih razlogov združujejo in tudi naši zasebniki bodo kmalu ugotovili, da sami niso dovolj varni in ekonomsko dovolj uspešni.

Obstaja tudi vprašanje dežurstva, vprašanje zagotavljanja urgence, kjer je to povezovanje neobhodno in nujno. Težavno je biti danes 365 dni, 24 ur, stalno na razpolago svojim pacientom, saj tega nihče fizično ne vzdrži. Zato so ta povezovanja nujna. Marsikdo nam naš sistem zavida. Moram reči, da smo imeli dosti priložnosti kontaktirati s strokovnjaki po vsem svetu. Končno imamo v Mariboru Kolaborativni center Svetovne zdravstvene organizacije za primarno zdravstveno nego, kjer kolegom, ki prihajajo, v naši hiši prikazujemo način dela, skupinsko delo v samem zavodu in so nad tem navdušeni. Imamo podatke, da zajemamo skupine prebivalcev, na primer razvojno motene otroke, že takoj ob rojstvu: Švedi se hvalijo s podatki, da zajamejo otroka v obravnavo že z 9 meseci, mi pa razvojno motenega otroka zajamemo že ob rojstvu. Ob bistveno nižji porabi na glavo zajamemo otroka bistveno prej. Marsikateri kolegi so presenečeni, kako lahko zajamemo vse ljudi kot vzorec. Pri nas je zajeta vsaka nosečnica in ni možnosti, da po porodu ne bi imela takoj patronažnega varstva na domu, da ne bi prišla v posvetovalnico, in da otrok ne bi bil precepljen. Precepljenost ljudi je 96%-98%, s tem se v svetu ne morejo pohvaliti. So podatki, ki kažejo na pozitivne rezultate, ki jih lahko dosegamo v okviru zdravstvenih domov.

Kaj bi kot predsednik skupščine svojim stanovskim kolegom želeli v tem letu?

Če izhajamo iz tega, kar nas najbolj tare, potem bi nam želel vsem skupaj, da bi v našem parlamentu končno sprejeli zakon o zdravniški službi, vključno s tarifnim delom, ki določa, da je povprečna plača zdravnika vsaj 3 povprečne plače zaposlenega v gospodarstvu. Predvsem pa, da bi tudi v zavodih, ki so v javni lasti, imeli možnost individualne stimulacije zdravnikov, saj nam sedanjih 20% ne omogoča ustrezne diferenciacije.

Kolegom priporočam in želim veliko strpnosti, kolegialne tolerance. Posebno zadnje čase obstaja v marsikaterem delu Slovenije netoleranca med kolegi, ki so šli v zasebno prakso in tistimi, ki so ostali v javnih zavodih. Nestrpnost je tudi med kolegi, ki delajo na primarnem nivoju in tistimi, ki delajo na sekundarnem nivoju, tudi na istem oddelku, kjer prihaja do netolerance zaradi enakih strokovnih ambicij in različnih možnosti napredovanja. Zaradi omejitev gre za izredno močne interese na področju strokovnega izpopolnjevanja ter na področju specializacije. Dosegli smo, da postanejo v sistemu študija ljudje vedno bolj tekmovalni. Ta tekmovalnost izhaja danes že iz osnovne šole, ker je predpogoj, da boš sprejet na gimnazijo, kjer ti štiriletna uspešnost zagotavlja, da boš sploh sprejet na medicinsko fakulteto.

Ta konkurenčnost in tekmovalnost nedvomno pušča med ljudmi določeno netolerantno vzdušje. Apelirati moram predvsem na to kolegialnost, saj bomo le povezani lahko kaj dosegli.

	prejšnji članek	naslednji članek