Konference so se udeležili predstavniki ministrstev, zdravstvenih zavarovalnic in zbornic iz Albanije, Bolgarije, Češke, Estonije, Madžarske, Latvije, Litve, Makedonije, Poljske, Romunije, Slovaške in Slovenije. S Strani EU pa so bili prisotni predstavniki Avstrije, Belgije, Danske, Finske, Francije, Nemčije, Grčije, Irske, Italije, Nizozemske, Portugalske, Španije, Švedske, Združenega kraljestva in seveda Evropske komisije-direkcija za zdravstvo.

1. Po uvodnem predavanju so nam predstavili pristojnosti EU glede zdravstva nad državami članicami. Poudarili so relativno avtonomnost organizacije javnega zdravstva v državah članicah glede na maastrichtsko pogodbo in napovedali prevzem določenih pristojnosti EU po ratifikaciji nove amsterdamske pogodbe. Opzorili so nas, da je potrebno sproti slediti spremembam zdravstvene politike v EU in se temu tudi prilagajati. V sklopu EU se trenutno izvaja pet zdravstvenih programov: AIDS in nalezljive bolezni, Rak, Bolezni odvisnosti, Promocija zdravja, Spremljanje kazalcev zdravja. Pripravljajo še tri nove, ki so trenutno v fazi potrjevanja v Evropskem parlamentu: Bolezni povezane z onesnaženostjo zdravja, Preprečevanje poškodb, Redke bolezni. V programe so vključene vse države članice, zaželeno pa je, da se v te programe čimprej vključijo tudi pridružene članice. Glavne usmeritve Evropske zdravstvene politike v prihodnje bodo: izboljševati informacijski sistem za razvoj javnega zdravstva, hitro reagirati na vse vrste ogrožanj zdravstva in zdravstvenega stanja prebivalstva ter spremljati kazalce zdravja.

Sedaj veljavne smernice (direktive) EU na področju zdravstva, ki jih bomo morali po sprejemu spoštovati tudi v Sloveniji, so:

1. Prosto tržišče za izdelke (zdravila, kri in krvni derivati), medicinski pripomočki, zlasti z vidika varnosti in nadzorakakovosti.
2. Smernica o splošnem sistemu priznavanja strokovnih kvalifikacij.
3. Smernica o olajšanju svobodnega gibanja zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev, ter priznavanju diplom, licenc in drugih potrdil.
4. Zdravstveno zavarovanje - vsak državljan mora dobiti v vsaki državi članici isti obseg pravic in isto dostopnost kot matični državljan.

1. zdravila (proizvodnja, oglaševanje, pakiranje, cene, registracija, samopredpisovanje, dobra klinična praksa),
2. narkotiki,
3. tobak,
4. zaščita uporabnikov,
5. okolje,
6. medicinski pripomočki (implantati, ortopedski pripomočki, in vitro diagnostika),
7. medsebojno priznavanje diplom in licenc.

Na koncu lahko zaključim, da Slovenija zaradi priključevanja k EU ne potrebuje nobene zdravstvene reforme. Potrebujemo jo zaradi zagotavljanja delovanja takega sistema, kot ga imamo. Ob približevanju k EU pa bomo morali zlasti spoštovati smernice EU, ki se nanašajo na zdravstvo, upoštevati priporočila EU in se vključevati v zdravstvene programe EU.
 

Ob osamosvojitvi naše države ideja združevanja posameznih regij ni bila več privlačna. Povezovati smo se začeli širše, predvsem s kolegi iz srednje-evropskih držav, ki so prav tako prešli iz enega sistema družbene ureditve v drugega. Dogovorili smo se, da bomo v Portorožu organizirali skupna druženja kolegov iz Poljske, Češke, Slovaške, Madžarske, Hrvatske in Slovenije. Želje smo hitro uresničili in spet smo bili Slovenci dovolj aktivni, zato smo se letos v maju srečali v Portorožu že drugič. Pridružili so se nam kolegi iz Avstrije in Italije, za prihodnje leto so se najavili tudi bavarski.

Stomatološka sekcija pri Slovenskem zdravniškem društvu je kot organizator tega srečanja lahko določila glavno temo sestanka in jo ponudila v potrditev mednarodno sestavljenem Kontaktnemu komiteju, ki mu sam predsedujem. Letos smo se dogovorili, da se bomo pogovarjali o za vse zobozdravnike pomembnem vprašanju, ali so specializacije v stomatologiji sploh potrebne. Ta navidezna dilema je tema mnogih strokovnih srečanj zobozdravnikov po vsem svetu. Predstavniki iz zgoraj naštetih držav so v Portorožu prikazali situacijov svojih državah. Po koncu vseh prispevkov pa smo organizirali tudi okroglo mizo, kjer so predavatelji še odgovarjali na vprašanja udeležencev. Kot glavno misel tega srečanja bi lahko povzel priporočilo ene od ekspertnih skupin pri Evropski uniji, ki dopušča, da vsaka država sama določi število specializacij v stomatologiji, je pa res, da v Evropi ne bo priznano veliko stomatoloških specializacij. To priporočilo smo potrdili tudi prisotni v Portorožu.

Po končanem mednarodnem srečanju, da je odbor za zobozdravstvo pri Zdravniški zbornici pripravil še eno dobro obiskano okroglo mizo o novem storitvenem sistemu in informacijo o uvedbi glavarine v zobozdravstvu. O tem bomo gotovo lahko brali obsežnejše poročilo, ki ga bodo pripravili člani odbora za zobozdravstvo pri Zdravniški zbornici Slovenije.

Dvorana Avditorij je bila kljub ne povsem strokovni temi oba dni srečanja dovolj polna. Zelo obsežna dentalna razstava je še dopolnila ugoden vtis druženja. Kontaktni komite je že določil temo za portoroško srečanje v letu 1999. Pogovarjali se bomo o estetiki v stomatologiji.
 

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je maja letos v Ženevi svečano proslavila svojo 50. letnico obstoja. Ob tej priložnosti so države članice izvolile novo generalno direktorico WHO, dr. Gro Harlem Brundtland. Gospa Brundtlandova, deset let norveška predsednica vlade, je v govoru, v katerem je predstavila svoje osnovne usmeritve vodenja Svetovne zdravstvene organizacije, namenila boju za življenje brez tobaka posebno pozornost. Zmanjševanje porabe tobaka v svetovnem merilu bo ena njenih glavnih prioritet, saj je tobak poglavitni morilec našega časa. Posebno pozornost bo potrebno nameniti otrokom, ki so še posebej ranljivi. Navade si pridobimo v mladosti, je poudarila. Tobačna industrija to ve in se po tem ravna. Tobaka ne bi smeli oglaševati, subvencionirati ali poveličevati.

Uživanje tobaka je vzrok smrti milijonov ljudi po vsem svetu in ima velike ekonomske in socialne posledice. Pri Svetovni zdravstveni organizaciji ocenjujejo, da bo od dveh kadilcev, ki sta začela kaditi v mladosti, eden umrl za posledicami kajenja. S preprečevanjem kajenja bi lahko opravili enega poglavitnih razlogov za prezgodnje umiranje, predvsem v nerazvitih deželah, kjer je kajenje še vedno v porastu. Pa vendar se marsikje zdi, da so posledice kajenja še vedno podcenjene. Zmanjševanje tobaka je medicinski, hkrati pa tudi kulturni izziv.

Tobačni zakon, ki je bil v Sloveniji sprejet oktobra 1996, lahko smatramo za velik uspeh slovenske družbe. Lahko se pohvalimo, da imamo zakon, ki je gledano tudi v evropskem merilu precej restriktiven. Verjetno bo poteklo kar nekaj časa, preden bomo lahko izmerili učinke nove zakonodaje na porabo tobaka pri nas.

V slovenskem prostoru je bilo v preteklih nekaj letih narejenih kar nekaj raziskav, v katerih so preučevali pogostnost kajenja in navade kadilcev pri nas. Posebej bi rada poudarila rezultate raziskave ESPAD, o kajenju med mladimi, učenci srednjih šol. Raziskava je bila narejena leta 1995 v ljubljanski regiji (ZZV Ljubljana), v novogoriški regiji (ZZV Nova Gorica) in celjski regiji (ZZV Celje). Rezultati raziskave so pokazali, da mladi pri nas še vedno preveč pogosto posegajo po cigareti, predvsem pa prezgodaj. Samo upamo lahko, da bodo naša prizadevanja pokazala določen uspeh, ko bomo čez nekaj let te raziskave ponavljali. Dana nam bo možnost, da bomo lahko rezultate svojega dela tudi izmerili.

V naslednjem letu bo zaključenih deset let programa vzgoje za nekadilske generacije. Svetovna zdravstvena organizacija praznuje letošnji dan brez tobaka pod geslom "Odraščanje brez tobaka". Večina prizadevanj je torej, tako pri nas kot v svetu, namenjenih preprečevanju kajenja med mladimi, kar je tudi prav. Ne smemo pa v svojih programih pozabiti na tiste, ki si želijo opustiti kajenje. Kadilcem je potrebno ponuditi čim več in čim boljše programe odvajanja od kajenja. Zdi se mi še posebej pomembno, da informacija o možnostih odvajanja od kajenja doseže čim širši krog kadilcev.
 

Na debatnem večeru v prostorih Zdravniškega društva Maribor se je zbralo lepo število zdravnikov, ki so iz različnih zornih kotov osvetlili nastajajoči problem. Razpravo bi lahko strnili v nekaj vodilnih misli.

Negovalni kader želi biti samostojen in imeti hierarhični model, ki bi bil vzporeden z zdravniškim. Sestre bi bile odgovorne samo svojim nadzornim in glavnim sestram na posameznih oddelkih, ter glavni sestri ustanove, glavna sestra ustanove - po novem direktorica za zdravstveno nego, pa bi sodelovala z direktorjem. Po tako predvideni organizacijski shemi so predvidena tudi delovna mesta pomočnic direktorice za zdravstveno nego na pedagoškem področju, kadrovskem področju, področju zagotavljanja kakovosti informatike, razvojno raziskovalnem področju in higiensko epidemiološkem področju. Podobne sheme pri zdravniški organizaciji nimamo.

Spreminja se tudi način izobraževanja, ki predvideva, da bi poleg visokih šol za zdravstveno nego ustanovili še fakultete za zdravstveno nego. Organizacijske priprave na tem področju so že zelo daleč. Fakultetno izobražene sestre bi bile pri svojem delu samostojne.

Zdravniki smo menili, da proces nege sodi v proces zdravljenja. Za zdravljenje je odgovoren zdravnik kot osnovni nosilec dejavnosti in odnosa z bolnikom. Zdravnik ne more in ne sme biti kakorkoli izvzet iz odločanja ali soodločanja o procesu nege.

O samostojnosti zdravstvene nege ni smiselno razmišljati. Še vedno so oddelki in druge podobne strokovno organizacijske enote tiste, v katerih morajo sodelovati vsi, ki so tam zaposleni, tako zdravniki kot medicinske sestre. Delo v enoti vodi zdravnik, medicinska sestra pa le v tolikšni meri, kolikor je od svojega vodje - zdravnika pooblaščena za to. Uspešne vzporedne dvotirne hierarhije si ne predstavljamo. Potegniti takšno mejo med procesom zdravljenja in procesom nege ter med odgovornostjo zdravnika in odgovornostjo sestre je lahko zelo nevarno in gre na račun bolnika. Takšnih namenov zdravniki, kot odgovorni za zdravljenje bolnikov, ne moremo podpreti.

Glede izobraževanja medicinskih sester na fakultetnem nivoju smo menili, da tudi fakultetno izobražena sestra ne more opravljati neodvisnega in samostojnega dela pri bolniku. Nega mora biti podrejena zdravljenju. Potrebujemo izobraženo medicinsko sestro. Potrebujemo vsaj tako izobraženo medicinsko sestro, kot je bila izobražena in v praktičnem delu izurjena srednja medicinska sestra pred uvedbo usmerjenega izobraževanja. Potrebujemo tudi še bolj izobražene medicinske sestre za sodelovanje v posebnih, zahtevnejših diagnostičnih in terapevtskih postopkih in tudi takšne, ki bodo usposobljene za vodenje ekip. Organizacijskih spretnosti se da naučiti na različnih šolah, ki že obstajajo.

V svetu so podobne visoke šole veliko bolj strokovno usmerjene. Strokovno usposobljenost sester, tako teoretično, posebej pa praktično, močno pogrešamo. Podano je bilo mnenje, da prihajajo iz današnjih visokih šol za delo z bolnikom slabše pripravljene, predvsem pa mnogo slabše izurjene sestre, kot so prihajale prej iz srednjih medicinskih šol. Obdobje pripravništva ne nadomesti praktičnega pouka med šolanjem.

Postavljeno je bilo vprašanje, kakšen je finančni vidik teh sprememb. V času, ko veliko govorimo o bolj smotrni porabi denarja, je to področje prav tako potrebno osvetliti. Je smiselno in ali smo sposobni odpirati šole, ki ne obetajo dovolj kakovostnih sprememb? Kdo bo pozneje za to odgovarjal, so se spraševali kolegi. Če gre pri določenih delih za predvideno zamenjavo zdravnika s sestro, ki naj bi ta dela samostojno opravljala, mora biti to jasno povedano. Zdravniki se od tega oddaljujemo in za to ne bomo odgovarjali.

Imeli smo vtis, da predlogi za spremembe v izobraževanju medicinskih sester niso dobro usklajene z Evropskimi razmerami, čeprav živimo na teh tleh. Naš način življenja je bolj podoben evropskemu, kot pa ameriškemu in to bi bilo dobro upoštevati tudi pri snovanju šolskih programov in organizacijskih shem.

Kdo je naročnik teh sprememb? Ali so to zavarovanci, zdravniki, ali sestre. Odgovor na vprašanje bi moral biti podan na Zdravniško zbornico in na razširjene strokovne kolegije pri Ministrstvu za zdravstvo, ki bi morali pretehtati umestnost predvidenih sprememb.

Zanimiva se nam je zdela utemeljitev predloga za razmejitev zdravsvene nege, ki jo je naslovila ga. Ladi Škerbinek na Razširjeni strokovni kolegij zdravstvene nege pri Ministrstvu za zdravstvo. Napisala je, da so razmere v zdravstvu danes takšne, da sestra postavi skodelico čaja slepemu bolniku k postelji in ne preveri ali je ta čaj zaužil, ali ne. Menimo, da je imela glavna sestra na oddelku že do sedaj dovolj pooblastil, da bi takšne slabosti službe lahko takoj in uspešno odpravila. Zelo žalostno bi bilo, da bi bilo potrebno zaradi takih spodrsljajev spreminjati način organizacije dela ali celo šolanja.

Nam, zdravnikom, ni vseeno, kako je bolnik obravnavan in kaj mu v času zdravljenja ponudimo. Želimo, da bo bolnik zadovoljen z našimi storitvami. Zato smo menili, da bi te naše pripombe morale biti primerno obravnavane. Argumentov, ki so dovolj trdni, ne smemo spregledati.

Pri birokratskem vpeljevanju novosti se lahko zgodi, da ustvarimo razmere, v kakršnih bolnik umre pred vrati bolnišnice zaradi hemoragičnega šoka, ker ni bilo po protokolu, da bi prišla zdravniška ekipa na vrata bolnišnice. Še imamo možnost, da postavimo organizacijo zdravstva in izobraževanja kadra za izvajanje zdravstva na zdrave temelje. Od tega ne bomo imeli koristi le zdravniki, pač pa predvsem bolniki, pa tudi medicinske sestre pri izvajanju zdravstvene nege.

Dejstva, da je zdravnik odgovoren za proces zdravljenja, v katerega je vključena tudi zdravstvena nega, ne moremo spregledati. Delo, ki bi ga lahko zdravnik oddvojil ali preložil na asistente z ustrezno stopnjo izobrazbe in z ustreznim znanjem, mora oddvojiti zdravnik v dogovoru s asistentom. Obratna pot ni možna, lahko je podan le predlog.

Misli z debatnega večera je zbrala Danica Avsec - Letonja, dr. med. O njih je razpravljal upravni odbor Zdravniškega društva Maribor, ki je odločil, da so misli z debatnega večera primerne za objavo, kot vzpodbuda za nadaljnje razprave v zvezi s to problematiko in vzpodbuda za sprejetje stališč na ustreznih ravneh.

Oglejmo si še strukturo zdravil, ki so porabnikom trenutno na voljo v Nemčiji:

• 25 000 zdravil, za katere so proizvajalci in distributerji zaprosili za registracijo,
• 16 000 zdravil, ki so si po sprejetju najnovejšega zakona o zdravilih že uspela pridobiti dovoljenje za prodajo (so registrirana),
• 2 200 zdravil, katerih proizvajalci (distributerji) se niso odločili za sprožitev postopka registracije,
• 1750 homeopatskih zdravil in ostalih zdravilnih sredstev za katere "državno dovoljenje" (registracija) sploh ni potrebna.( Focus, april 1998).

Tako je bil v Nemčiji (zlasti na pobudo staršev in sorodnikov neozdravljivo bolnih otrok) pred kratkim odprt prvi hospic za otroke - malčke in mladostnike z infaustnimi diagnozami, v katerih lahko starši skrbijo za svoje otroke do njihove (prezgodnje) smrti. Tako kot odrasli in ostareli, imajo namreč tudi otroci pravico do čimbolj popolne skrbi in nege, obenem pa hospic bolnim malčkom omogoča, da so do zadnjega trenutka s svojim starši in najožjimi sorodniki. Otroški hospic naj bi bil, po uspešnem vzoru tovrstnih inštitucije na Otoku, kraj življenja, smeha, joka in upanja, pa tudi zadnjega slovesa in žalovanja.

V bližnji Nemčiji, kjer samo za rakom, Aidsom in boleznimi presnove (statistika smrtnosti vključuje še nesreče, nezgode, okužbe, prirojene anomalije in številne druge vzroke smrti) vsako leto umre več kot 10.000 otrok. Pri delu s prizadetmi sodeluje zdravstveno in negovalno osebje, psihologi, učitelji in vzgojitelji, duhovniki in številni laiki - volonterji, ki pomagajo prizadetim otrokom in njihovim staršem.

Vodja projekta Hospic za otroke, Christoph Leiden poudarja, da želijo prizadetim malčkom nuditi največ, kar je mogoče, obenem pa jim na vsak način omogočiti, da se poslovijo od življenja v krogu svojih najdražjih (ZDF, april 98).

Uporabnikom prijazna reforma bo namreč poostrila sankcije za proizvajalce zdravil, ki bodo s svojimi informacijami pacienta zavedli, ga pomanjkljivo ali neustrezno informirali o svojih proizvodih in realnih možnostih, ki jih le-ti ponujajo. Poizvajalci se v spornih primerih v Nemčiji odslej ne bodo mogli več izgovarjati na proizvodno recepturo oz. poslovno skrivnost, ki jim je doslej omogočala molčečnost. Če se bo pacient čutil ogroženega ali oškodovanega zaradi jemnaja zdravila, bo vsekakor upravičen do ustrezne odškodnine. Bližajoča se reforma bo interese pacienta odločno postavila pred interese industrije. Porabniki (zaenkrat le v Nemčiji) bodo torej imeli več pravic in možnosti v primeru spora s farmacevtsko industrijo (RTL, maj 98).

Slovenska filantropija je bila ustanovljena leta 1992 (pod imenom Slovenska fondacija) kot nevladna, nestrankarska in nepolitična organizacija za širjenje in razvijanje človekoljubnega delovanja na Slovenskem. Razvija dobrodelnost in prostovoljno delo na socialnem področju, promovira vrednote prostovoljstva, spodbuja zavedanje javnosti o pomenu prostovoljne pomoči manj uspešnim posameznikom, aktivira družbo za solidarnostne akcije, pomemben del pozornosti namenja beguncem ter promociji duševnega in telesnega zdravja. Svoje poslanstvo uresničuje s tremi ključnimi usmeritvami: prostovoljstvom, psihosocialno pomočjo beguncem in azilantom ter promocijo zdravja.

Prostovoljno delo pri varovanju zdravja in zdravstvu so podrobneje predstavili na tiskovni konferenci 20. maja, kjer so predstavili tudi knjigo avtorice dr. Anice Mikuš Kos o tej temi. Slovenska filantropija razvija programe prostovoljnega dela in posveča posebno pozornost prostovoljnemu delu mladih in starih prostovoljcev, manj srednji generaciji. Poleg tega usposablja in izobražuje prostovoljce, organizatorje in mentorje prostovoljnega dela ter razvija mrežo prostovoljskih organizacij. Brez javnega publiciranja bi bilo prostovoljstvo v javnosti premalo znano. Poleg dveh zbornikov, ki so jih izdali leta 1996 so v letu 1997 izdali že omenjeno knjigo dr. Anice Mikuš Kos, v javnih medijih redno promovirajo in publicirajo človekoljubne in prostovoljne ideje. Za prostovoljstvo ni nikoli denarja v izobilju, zato sofinancirajo posamezne projekte in programe prostovoljnega dela v Sloveniji, v ta namen organizirajo tudi dobrodelne koncerte in prireditve. Svoje delo predstavljajo tudi izven meja Slovenije.

Sestavni del Slovenske filantropije je center za psihosocialno pomoč beguncem. Center nudi beguncem individualno pomoč (rešuje socialne probleme, išče štipendije in pomoč za družine v kriznih situacijah), psihosocialno pomoč družinam v begunskih centrih in zasebnih namestitvah, sistematično pomoč in podporo vrtcem v begunskih centrih. Intenzivno sodeluje s slovenskimi vladnimi in strokovnimi inštitucijami ter nevladnimi organizacijami, ki se ukvarjajo s problemom begunstva.

Center za promocijo zdravja je zaživel konec leta 1996. Zdravje promovira z organizacijo posvetovanj strokovnjakov, z izdelavo in izvedbo projektov promocije zdravja, izpeljavo projekta zdravje na podeželju, ki ga organizira KS Kog ter z obveščanjem javnosti preko medijev.

Tako je tudi nastala ideja in akcija v nekdanji Jeklotehnini avtohiši, danes Mariborski avto hiši RC, da bi - podobno kot pediatrični kliniki v Ljubljani - pomagali tudi Splošni bolnišnici Maribor - Učni bolnišnici. Akcijo si je zamislil Stane Prešeren in jo s pomočjo Branka Fluherja, direktorja Mariborske avto hiše RC ter številnih donatorjev tudi izpeljal. Tako so v mariborski bolnišnici dobili dragoceno darilo - osebni avtomobil Citroen evasion za prevoz bolnikov s pljučnega oddelka in oddelka za psihiatrijo.

"V naši učni bolnišnici skrbno načrtujemo in stremimo k strokovnemu razvoju in se s tem uspešno uveljavljamo tako v slovenskem kot širšem prostoru. Veliko denarnih sredstev namenjamo za nakup aparatur, s skrajnimi napori smo pred nekaj leti obnovili tudi vozni park," je povedal direktor mariborske učne bolnišnice Gregor Pivec, dr. med. in nadaljeval: "Pri nakupu vozil seveda upoštevamo večplastno uporabnost, saj s kombiji ne prevažamo le bolnikov, ampak tudi aparature, pošto in še kaj bi se našlo. Vsi dobro poznamo pohorske ceste in vožnja po njih je, žal, vse prej kot prijetna. Predvsem za bolnike, ki jih moramo z oddaljenih oddelkov vsak dan - tudi večkrat - voziti v dolino bodisi na preiskave bodisi na terapijo. Utrujeni so že, ko jih pripeljemo, čaka pa jih še ista pot nazaj. Tako smo vozila Citroen evasion izredno veseli, saj v kratkem nismo načrtovali nakupa še enega vozila."

Že lep čas tečejo prizadevanja, da bi oba oddelka preselili v dolino, a čas tako hitro beži, da bo novo vozilo še kako olajšalo prevoze bolnikov. V pripravi so sicer že projekti za izgradnjo novega oddelka za psihiatrijo, tudi pljučni oddelek naj bi se preselil v obnovljene prostore, a na to bo treba počakati še kakšno leto.

"Vsem, ki so pomagali, da bo prevoz bolnikov prijetnejši, se iskreno zahvaljujem tako v imenu bolnišnice kot obeh oddelkov in naših bolnikov. Želel bi si, da bi se še kdo odločil in nam pomagal pri nakupu aparatur, za kar zbiramo sredstva v skladu prof. dr. Milana Černelča. Velike potrebe imamo namreč pri zagotavljanju nenehnega monitoringa na področju kardiokirurgije, kjer postopno kupujemo potrebno opremo, zagotovo pa bi jo s pomočjo donatorjev kupili hitreje. Načrtujemo namreč čedalje več operacij na odprtem srcu, saj še vedno čaka preveč ljudi na ta odrešujoči poseg." razmišlja dr. Gregor Pivec.

Če bi mi povedal, da želiš oditi, od vsepovsod oditi, bi najbrž molčala. Morda bi slišal moje neizgovorjeno vprašanje in povedal tudi, zakaj. Morda…

Zdaj je med nama razdalja, nepremagljiva, kakor je bila nepremagljiva tvoja smrt, in drug drugega ne moreva več slišati. Jaz pa bi rada, da bi ne bilo tako.

Na neki poseben način si hitel, kadar se ti je mudilo. Kot da se ne bojiš, da boš kaj zamudil, če se boš ustavil in pozdravil z nasmehom.

Vesela sem bila tvoje male drugačnosti. Zaradi nje se mi je svet zdel večji, prijaznejši. Prav nič ni bilo pomembno, ali sva bila istih misli ali ne. Saj sva samo iskala resnico. Resnico o sebi in življenju.

Enkrat, pred šestimi leti, sva govorila nenavadno veliko. Nisem slutila, da se pogovarjava zadnjikrat. Bil si mlad in tvoj obraz je bil veder. Še vedno si znal gledati z očmi otroka. Še vedno si se čudil in razmišljal obenem.

Kasneje se nikoli več nisva videla. Kljub temu je bilo do lanskega decembra vse drugače in lepše zato, ker je bilo mogoče, David, da te srečam.

Po obsegu in organizacijski zahtevnosti je presegel dosedanje, ki so bili v večini zgolj skrb zavzetih posameznikov, zato dokaj neredni. Pričakovanja organizatorjev so bila v celoti izpolnjena, saj je v Ljubljano pripotovalo več kot 500 udeležencev. Vsebinsko je kongres vseboval 21 strokovnih zasedanj, 18 tečajev in okoli 250 predstavitev na plakatih. Skupno je bilo okoli 100 vabljenih predavanj od tega tri plenarna. Pokrovitelj kongresa je bil predsednik države gospod Milan Kučan.

Poleg strokovnega dela sta bila v Ljubljani še dva organizacijska sestanka. Prvi je bil sestanek članov vodstva Mednarodne zveze za klinično nevrofiziologijo. Člani prihajajo z vseh celin in so vrhunski strokovnjaki, ki so svoja znanja posredovali tudi na predavanjih. Drugi je bil sestanek vodstva Evropske zveze za klinično nevrofiziologijo z delegati evropskih članic te zveze.

Organizacija pomembnega kongresa je bila zaupana slovenskim nevrofiziologom zaradi kakovostnega, dolgoletnega mednarodnega strokovnega delovanja. Začetki klinične nevrofiziologije v Sloveniji segajo v leto 1947, ko so na Fizikalnem inštitutu Medicinske fakultete v Ljubljani izdelali in prvič v Sloveniji uporabili aparat za merjenje spontane električne aktivnosti možganske skorje, EEG. Elektroencefalografiji je sledila elektromiografija, ki je v Slovenijo prišla leta 1958 z Unicefovim darilom Ortopedski kliniki v Ljubljani, aparatom za elektromiografsko (EMG) nevrofiziološko pregledovanje perifernega živčevja. Delo z njim je prevzel dr. Milan Dimitrijević, ki je leta 1962 na nevrološki kliniki ustanovil laboratorij za klinično nevrofiziologijo. Laboratorij je leta 1969 postal samostojna enota in se preimenoval v Inštitut za klinično nevrofiziologijo. V šestdesetih letih je bila klinična nevrofiziologija v svetu pionirska medicinska veda, ki je za vrsto let ostala med najprodornejšimi in posebej pomembnimi nevrološkimi strokami ter je ključno vplivala na razvoj nevrologije. Tako v svetu kot pri nas se je dokončno uveljavila v 70. in 80. letih. Nevrologiji je dala vrsto dragocenih diagnostičnih metod, njeno delovanje je predvsem pomembno pri diagnosticiranju, zdravljenju in raziskovanju bolezni živčevja in mišičja.

Prof. dr. L. Harvey s soprogo.

Na povabilo predsednika Zdravniške zbornice Slovenije, asist. mag. Marka Bitenca, se je od 12. do 14. junija 1998 v Ljubljani mudil predsednik Evropskega združenja zdravnikov specialistov (U.E.M.S.), prof. dr. L. Harvey. Zbornica bo s 1. januarjem 1999 prevzela celotno vodenje specializacij, tako načrtovanje števila specializantov kot tudi vodenje strokovnih vsebin. Zaradi predvidenega vstopa Slovenije v Evropsko unijo bo v prihodnosti potrebno uskladiti našo zakonodajo. Želja Zbornice je, da bi usklajevanje potekalo postopno, po posameznih vrstah specializacij, ter da bi jih ob tem že spremljala evropska telesa. Na ta način bi si zagotovili resnično najboljšo usklajenost ter hkrati zagotovilo, da bodo v EU naši dokumenti sproti sprejeti. Zato je obisk dr. Harveya pomemben korak pri pridobivanju informacij, da bi usklajevanje slovenskih specializacij potekalo kar najbolj smotrno.

V petek dopoldan se je v prostorih Zbornice najprej sestal s predsednikom Zbornice, predsednikom sveta za izobraževanje prof. dr. M. Horvatom, predstavnico Zbornice v U.E.M.S. prof. dr. D. Mičetić Turk in prof. dr. Vesno Paver Eržen članico sveta za izobraževanje in predstojnico Kliničnega oddelka za anesteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok. Dr. Bitenc je gostu najprej predstavil Zdravniško zbornico, podrobneje pogoje za pridobitev in podaljševanje licence ter način izobraževanja specializantov. Nato si je dr. Harvey ogledal Klinični center, po njem ga je popeljal prof. dr. Dušan Keber, strokovni direktor KC. Popoldne ter v soboto in nedeljo je sledila intenzivna izmenjava izkušenj ter praktična navodila za posamezne postopke. Prof. Harvey je s seboj prinesel tudi veljavne dokumente s področja specializacij, ki jih bo Zbornica uveljavljala v nadaljnjih postopkih.
 

Dr. Novak je pričel študirati medicino v Ljubljani, nadaljeval v Innsbrucku in končal na Medicinski fakulteti v Beogradu leta 1931, specialist iz ginekologije in porodništva je postal maja 1938. Do leta 1942 je bil zdravnik Zavoda za raziskovanje in zdravljenje novotvorb v Ljubljani. Maja 1942 je odšel v partizane, kjer je deloval v enotah, bolnišnicah in nazadnje kot načelnik sanitetnega oddelka glavnega štaba NOV za Slovenijo. Po osvoboditvi se je vrnil v Ljubljano, bil najprej asistent na Kliniki za ginekologijo in porodništvo, nato docent na isti kliniki. Leta 1955 je postal predstojnik Ginekološke klinike v Ljubljani in Katedre za ginekologijo in porodništvo Medicinske fakultete v Ljubljani. Svoje delo je predano opravljal do leta 1976, ko se je posvetil predvsem učiteljskim nalogam, najprej eno leto kot prodekan nato kot dekan Medicinske fakultete v Ljubljani. Leta 1961 je postal dopisni ter leta 1970 redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Bil je tudi tajnik razreda za medicinske vede SAZU (marec 1976 - maj 1992). Prof. Novak je bil priznan operater, ki je prejemal vabila za demonstracijo svojih dosežkov s številnih uglednih medicinskih ustanov. Najpogosteje je izvajal abdominalne, radikalne histerektomije po svoji modifikaciji preprečevanja sečevodnih fistul in vaginalne radikalne operacije ter operacije pri nepravilnostih ženskih genitalij. Je avtor preko 200 člankov, soavtor ali avtor 10 strokovnih filmov o ginekoloških operacijah ter avtor knjige Technice chirurgice ginecologyche, ki je doslej izšla v šestih jezikih. Sodelavci in študenti so ga poznali kot delavnega in zagnanega človeka. Za svoje delo in dosežke je prejel številna priznanja in nagrade, med drugim je na univerzi v Torinu prejel častni doktorat hkrati s slavnim srčnim kirurgom De Bakeyem (junij 1965). Svojim številnim priznanjem je 2. junija 1998, ko je praznoval visok življenjski jubilej - 90-letnico, dodal tudi zlati častni znak svobode Republike Slovenije, ki mu ga je podelil predsednik Milan Kučan.

Svojemu sodelavcu, učitelju, mentorju, prijatelju, gorniku, predvsem pa zdravniku so ob njegovi obletnici v Kliničnem centru priredili prijetno družabno srečanje. Tajnica razreda za medicinske vede SAZU prof. dr. Lidija Andolšek Jeras, mu je izročila darilo, poslovni direktor Kliničnega centra prof. dr. Primož Rode, pa mu je predal spominsko plaketo. Ob 90-letnici akademika prof. dr. Franca Novaka je izšla tudi spominska monografija, "Jubiljeni zbornik ob 90-letnici akademika Franca Novaka". Založila jo je SAZU in bo v spomin na nikdar pozabljene čase.

	prejšnji članek	naslednji članek