Sestanek je bil enako strukturiran kot vsi doslej. Prvi dan je bil namenjen predstavitvi finskega zdravstva s poudarkom na finski psihiatriji in ogledu nekaterih finskih psihiatričnih inštitucij. Drugi dan je bil sestanek sekcije za psihiatrijo in tretji dan sestanek EBP.

Finska

Finci veljajo za molčeče in vase zaprte ljudi. A ob tem sami navajajo podatek, ki morda spreminja to njihovo podobo. Finska ima namreč največ mobilnih telefonov na svetu. Zadnji podatek je, da imajo 29 telefonov na 100 prebivalcev. To številko seveda takoj potrdi sprehod po Helsinkih, saj so ulice polne ljudi, ki telefonirajo. Vtis pa je, da to ni tisto nastopaško telefoniranje, ki ga vidiš na primer v Italiji ali pa (še vedno) pri nas. Da mobilni telefon na Finskem res ni nič posebnega, sem spoznal tudi ob pogledu na nekega Finca, ki je - opravljen kot kakšen naš ljubljanski klošar - sedel na pločniku in telefoniral. Ko je končal pogovor, je vstal in se odmajal proti najbližji gostilni.

Finska psihiatrija

Psihiatrija je del tega zdravstvenega sistema, vendar šele od leta 1991! Do tedaj je bila namreč financirana in administrirana posebej in to na nacionalni ravni. Mimogrede, posebno budgetiranje psihiatrije imajo še vedno nekatere države EU, med njimi Nizozemska. Finci pa so z enakim načinom financiranja psihiatrije in ostalega zdravstva hoteli poudariti, da je psihiatrija vendarle enakovreden del zdravstva.

Javno zdravstvo je na Finskem organizirano v 251 zdravstvenih centrih (primarni nivo), ter 21 zdravstvenih okrožjih (sekundarni in terciarni nivo). Na primarnem nivoju deluje tudi del centrov za mentalno zdravje, v zdravstvenih okrožjih pa bolnišnična psihiatrija in večina centrov za mentalno zdravje.

Finska je do leta 1970 ubirala povsem svojo pot v razvoju psihiatrije. V sedemdesetih letih je namreč v evropski psihiatriji že dodobra prevladalo načelo razvijanja izvenbolnišničnih dejavnosti in krčenja bolnišničnih dejavnosti. Finska pa je - tudi zaradi financiranja preko lokalnih skupnosti - gradila vedno nove psihiatrične bolnišnice. Tako so imeli konec leta 1970 na Finskem 60 bolnišnic, kar je pomenilo 4,2 postelje na 1.000 prebivalcev. Treba pa je poudariti, da to niso bile velike bolnišnice, saj so že zelo zgodaj uveljavili načelo decentralizacije bolnišničnih zmogljivosti v psihiatriji.

Število postelj so v procesu deinstitucionalizacije v letih 1980 do 1996 postopno zmanjševali in so imeli leta 1996 le še 0,96 postelje na 1.000 prebivalcev. Nazorno ta proces kažejo številke za zdravstveno okrožje Helsinki:
 
 

V tabelah 2 in 3 so prikazani podatki za vso Finsko. Z njimi si lahko ustvarimo približno sliko o tem, kolikšna je psihiatrična dejavnost na Finskem.
 

Finska je leta 1991 sprejela nov zakon o mentalnem zdravju (stari je bil sprejet leta 1952). Zakon temelji na šestih osnovnih zahtevah:

• Vsebinsko in organizacijsko mora psihiatrično zdravstvo zadostiti vsem potrebam v zdravstvenem okrožju.
• Prednost pri zagotavljanju služb za duševno zdravje morajo imeti izvenbolnišnične službe, vsaka psihiatrična služba pa mora podpirati avtonomijo pacienta.
• Vse službe za duševno zdravje, ki jih zagotavljajo različni izvajalci, morajo v posameznem zdravstvenem okrožju tvoriti funkcionalno enoto.
• Izvajalci služb za duševno zdravje morajo imeti dobro delujoč sistem nadzora.
• Zdravljenje brez privolitve pacienta lahko izvajajo samo oddelki, ki so dobro opremljeni za tovrstno dejavnost.
• Zdravljenje brez privolitve pacientov, ki še niso stari 18 let, mora biti zagotovljeno na oddelkih, ki so ločeni od oddelkov za odrasle.

Ogled nekaterih psihiatričnih inštitucij

Tak oddelek mora imeti tudi urejeno oviranje do sebe ali do drugih nevarno nasilnih pacientov. Na tem oddelku imajo to urejeno tako, da je na vsaki strani sestrske postaje ena soba, v kateri sta dve postelji namenjeni oviranju s pasovi. Iz sestrske postaje je možen neposredni nadzor, saj je celotna stena sobe steklena. Sobi sta dovolj veliki, da osebje lahko neguje in zdravi pacienta, ki je fiksiran na posteljo. Finci so se torej odločili za enega od dveh načinov oviranja, ki ju uporabljajo v razvitih evropskih psihiatrijah. Drugi način je namreč izolirna soba, v kateri je pacient povsem sam in osamljen, a se lahko prosto giblje po sobi. Evropska stroka se še ni odločila, kateri način oviranja je boljši ali bolje rečeno: manj slab. Nevšečna resničnost psihiatričnega vsakdanjika - namreč občasna potreba po oviranju nasilnega pacienta - ostaja pač še naprej na plečih zdravnika psihiatra.

Ni pa morda toliko pomembna izbira ene ali druge vrste oviranja (pri nas smo se odločili - tudi v načrtovani nadomestni novogradnji v Psihiatrični kliniki - za enak način oviranja, kakršnega imajo na Finskem), bolj je pomembno, da se pri tem - tako za pacienta kot za osebje - neprijetnem postopku do skrajnosti držimo pravil, ki veljajo za ta postopek. Odločitev za oviranje je namreč odgovornost zdravnika, ki mora vsaj vsaki dve uri pregledati pacienta in takoj, ko pacientovo stanje to dopušča, prekiniti oviranje. Bistvena je tudi neprestana prisotnost medicinske sestre, bodisi osebno ali pa tako, kot imajo to urejeno na Finskem.

Obiskali smo tudi Psihiatrično bolnišnico Jorvi v mestu Espoo, 20 km od Helsinkov. Ta je del majhne univerzitetne bolnišnice, vendar ima prostore v ločeni stavbi. Bolnišnica ima 55 postelj na tej lokaciji in 75 postelj za kronične paciente v bližnjem mestecu Tammikaruju. Oddelki se delijo na dva sprejemna zaprta in en sprejemni odprti oddelek, vsak ima 15 postelj. Zraven je še en oddelek za rehabilitacijo, ki ima 10 postelj. V prostorih bolnišnice imajo še 2 izvenbolnišnična "oddelka", k bolnišnici pa spada še 6 izvenbolnišničnih "oddelkov", ki so locirani v središčih lokalnih skupnosti. Psihiatrična bolnišnica Jorvi nudi s svojimi 130 posteljami in osmimi ambulantnimi centri vso potrebno psihiatrično oskrbo 235.000 prebivalcem okrožja Espoo. Del te oskrbe predstavlja še 40 postelj v zaščitnih domovih (ki so povsem običajne bivalne hiše), ki so jih kupile in jih plačujeo lokalne oblasti.

V bolnišnici sami so zaposleni 4 psihiatri in 1 splošni zdravnik. Celotno psihiatrično službo v okrožju Espoo (vključno z ambulatnimi centri za odrasle in za otroke ter mladostnike) pa izvaja 44 psihiatrov. V vsem okrožju je število psihiatričnega osebja 330.

Tako kot v vseh razvitih evropskih državah je tudi na Finskem dobro razvita skupnostna skrb za psihiatrične paciente oziroma uporabnike psihiatrije, kot jih delavci v teh službah imenujejo. Ogledali smo si tako službo, ki jo zagotavlja Fundacija Niemikoti v mestecu Myllypuro. En del te službe je v središču mesteca, kjer po načelih skupnostnih služb brez psihiatrov nudi vsakršno pomoč uporabnikom psihiatrije, oziroma ljudem s psihozo (podobno kot pri nas na primer ŠENT). Drug del pa je zaščitni dom za uporabnike psihiatrije. To je značilna finska hiša, ki so jo - zapuščeno nekega umrlega bogataša - kupili in preuredili za bivališče 12 uporabnikom psihiatrije. V njej živijo povsem običajno življenje ljudje, ki bi jim po kriterijih ICD 10 pripisali diagnozo residualna shizofrenija. Pomagat (ne pa delat) jim prihajata za 8 ur dnevno dva medicinska tehnika.

O vseh teh obiskih bi seveda lahko poročal še veliko - tudi za našo psihiatrično miselnost - zanimivega. A bi presegel okvir običajnega poročila. Me pa tudi tokratni vpogled v eno izmed razvitih evropskih psihiatrij potrjuje v prepričanju, da sem v svoj program razvoja Psihiatrične klinike Ljubljana zapisal tisto svojo vizijo, ki bo našo psihiatrijo morda popeljala v Evropo.

Sestanka U.E.M.S. in E.B.P.

O sestanku samem lahko poročam enako kot v svojih poročilih z drugih sestankov U.E.M.S. Tokratno delo v delovnih skupinah in v plenumu je potekalo z enako intenziteto kot vedno. Na tem sestanku so delale skupine za zagotavljanje kakovosti (ta je končala delo in bo do naslednjega sestanka izdelala priporočila za EU), skupina za CME (stalno strokovno izpopolnjevanje zdravnikov) ter skupina za socialno psihiatrijo.

Na sestanek so bili vabljeni prestavniki iz baltskih držav (a je prišel le predstavnik estonske psihiatrije) ter prestavnik hrvaške psihiatrije. Estonski predstavnik je - tako kot sem to storil jaz, ko sem bil prvič vabljen na sestanek - predstavil estonsko psihiatrijo. Zdi se, da je ta - podobno kot slovenska - dosegla kar dobro strokovno raven, a jo slabe ubikacijske razmere in pomanjkanje denarja zavirajo v razvoju.

Tretji dan je bil sestanek E.B.P.. Kot je znano, je European Board of Psychiatry delovni organ Psihiatrične sekcije U.E.M.S., ki se ukvarja z izobraževanjem v psihiatriji. Na sestanku smo sprejeli spremembe pravilnika o specializaciji psihiatrije, kakršen naj bi veljal v EU. Delovna skupina za "logbook" (list specializanta) je predstavila svoje dileme. Predvsem je bil govor o tem, ali je logbook po opravljenem izpitu last specializanta ali pa ostane dokument v lasti tistega organa, ki je odgovoren za specializacijo. Dilema se zdi odveč, a je treba pomisliti tudi na to, kaj lahko podatki v tem dokumentu govorijo o posameznem specializantu in kako lahko take podatke kdaj kasneje kdo tudi zlorabi.

Na sestanku smo sprejeli tudi pravilnik o vizitaciji učnih bolnišnic oziroma centrov. Vizitacija je postopek nadzora kakovosti specializacije, ki ga predpiše organ, zadolžen za specializacijo. Tega pri nas še ne poznamo, a bomo take vizitacijske komisije morali ustanoviti, če hočemo tudi v zdravstvu postati člani Evrope. Razen tega bomo morali v postopku kategorizacije bolnišnic še določiti, katere bolnišnice izpolnjujejo pogoje za naziv učna bolnišnica.

E.B.P. je nato obravnaval še sodelovanje z drugimi psihiatričnimi združenji v svetu, predvsem z WPA (World Psychiatric Association) in AEP (Association of European Psychiatrists).

V celoti lahko ocenim sestanek za izjemno koristen. Poudarim naj, da je pomembno biti zdaj, ko se približujemo EU in je Ministrstvo za zdravstvo pripravilo predloge sprememb predpisov s področja zdravstva, prisoten v U.E.M.S. Slovenska psihiatrija je za korak pred Ministrstvom za zdravstvo, saj smo dejavno prisotni v U.E.M.S. že od leta 1994. Ta dejavna prisotnost namreč pomeni tudi že sooblikovanje tistih predpisov, ki jih bo moralo Ministrstvo v procesu približevanja Evropi spremeniti.

	prejšnji članek	naslednji članek