1. Ali je specializant, zaposlen pri koncesionarju, dolžan plačevati šolnino?

Ker je koncesionar del javne zdravstvene službe in s tem pred zakonom izenačen z javnimi zdravstvenimi zavodi, menimo, da ima koncesionar tako kot javni zavod pravico (in morda celo dolžnost) poskrbeti za obnavljanje kadrov. Za izpolnitev te pravice (in dolžnosti) bi koncesionar moral prejeti celo sredstva za plačo specializanta, ne pa da mora za ohranjanje javne zdravstvene službe iz svojih sredstev celo plačevati šolnino v višini, kot jo plačujejo tujci.

Dne 22. 4. 1998 je omenjeni problem obravnaval izvršilni odbor in sprejel naslednje stališče:

Ministrstvo za zdravstvo se seznani z navedenim problemom in se mu predlaga potrditev naslednjega stališča:

Učna ustanova je specializanta, ki ga je na specializacijo napotil koncesionar, z namenom ohranjanja javne zdravstvene službe, dolžna obravnavati enako kot specializanta, ki ga napotuje javni zdravstveni zavod.

2. Ali so zasebni koncesionarji dolžni MNZ izdajati izvedenska mnenja po ceni 1.000,00 SIT?

Dne 7.5.1998 je izvršilni odbor vprašanje obravnaval in sprejel naslednji sklep:

1. Sklep sestanka direktorjev slovenskih bolnišnic, z dne 8. maja 1996, s katerim bolnišnice pristajajo na honorar 1.000,00 SIT za opravljen pregled in izdajo zdravniškega spričevala, lahko velja le za tiste bolnišnice, ki so k temu dogovoru prostovoljno pristopile, ne pa tudi za zasebnike, ki pri tem dogovarjanju niso v ničemer sodelovali.
2. Nihče ni dolžan izvajati zdravstvenih storitev ali celo izdajati zdravniških spričeval ali potrdil, če ne gre za nujno medicinsko pomoč in če naročnik ni pripravljen ustrezno plačevati naročenih storitev (sskladno s pravilnikom o zdravniški tarifi).

3. Ali je zasebni zdravnik dolžan zaposlovati kader, kot ga predvidevajo standardi za izračun letnih sredstev ambulantnega tima?

• specialist dr. M. L. zaposluje le enega medicinskega tehnika in eno administratorko, ne pa ene višje medicinske sestre, 0,5 tehnika in 0,45 administratorke, kot to predvidevajo standardi;
• specialist dr. M. M. je v času odsotnosti svoje medicinske sestre zaradi porodniškega dopusta zaposlil administrativnega tehnika z dopolnilnim tečajem za bolničarja;
• zobozdravnik dr. J. N. je ob odhodu v zasebno dejavnost začasno zaposlil sicer nezaposleno dipl. inž. med. biokemije, ker je njegovo dotedanjo zobno asistenko zadržal direktor zdravstvenega doma.

1. Nosilec zasebne ambulantne dejavnosti je zdravnik, ki strokovno odgovarja za delo celotnega tima, to je ne le za svoje delo ampak tudi za delo vseh pri njem zaposlenih delavcev, ne glede na to, kakšna je njihova izobrazbena struktura.
2. V standardih naveden kader razumemo le kot kalkulativni element cene zdravstvene storitve oziroma ambulantnega programa in ne kot zdravnikovo strokovno zadolžitev, da tudi stvarno zaposli 1,1 sestre, 0,33 laboranta, 0,38 administrativnega delavca, itd.
3. Z ozirom, da je v nekaterih ambulantah delo medicinske sestre v veliki meri (tudi do 90 in več %) administrativne narave, ni nerazumljivo, da včasih zdravnik namesto sestre zaposli administratorko (kot je to navada v tujini), preostalo medicinsko-tehnično delo (preveze, injekcije, ip) pa opravi sam. Ni strokovna napaka, če zdravnik ne zaposli vsega v standardu določenega kadra in sam opravi delo snažilke, administratorke, medicinske sestre, ip.

Zaključni sklep izvršilnega odbora je torej:

Glede določanja kadrovske strukture zaposlenih delavcev pri zasebnem zdravniku je stališče Zbornice, da v kolikor dopuščajo delovni pogoji, lahko zdravnik suvereno odloča o izbiri kadra, za katerega delo je polno odgovoren.

	prejšnji članek	naslednji članek