 |
 |
 |
 |
 |
|||
|
|
strokovna srečanja |
|
|---|
EURACT - Evropska akademija učiteljev v splošni/družinski medicini v okviru svojega dela organizira različne dejavnosti. Ena izmed njih je organiziranje delovnih skupin za različne naloge, za katere se dogovorijo na letnih skupščinah. Lansko leto so tako ustanovili skupino, ki bo skušala zbrati in pripraviti priporočila za usklajeno ocenjevanje usposobljenosti za delo v splošni/družinski medicini v evropskih državah. Prvi sestanek skupine je bil lani jeseni v Parizu, drugi letos spomladi v Londonu, tretji pa septembra pri nas na Bledu.
Na učni delavnici na Bledu se nas je zbralo 25 udeležencev iz 14 držav Evrope ter iz Izraela. Program prvih dveh učnih delavnic v Parizu in Londonu je vključeval pripravo pisnih in praktičnih izpitov za študente in specializante. Program dela na Bledu pa je obsegal različne, vendar med seboj povezane teme:
V zvezi z vprašanji, kaj in kako naj ocenjujemo, je znana triada: ocenjevati je treba znanje, veščine in stališča. Druga shema s štirimi nivoji nam zadevo osvetli na drugačen način: kandidat mora o nekem področju pokazati znanje (knowledge), vedeti mora, kako bi to znanje uporabil (knows how), znati mora pokazati, kako bo to uporabil v praksi (shows how) in končno mora to v praksi res tudi izvajati (does it). Večina naših "preizkusov znanja" (pa tudi drugod po Evropi) - kot pove že samo ime - ocenjuje znanje. Mnogi izpiti ocenjujejo tudi veščine - ali smo na nivoju znanja, kako se nekaj naredi ali tudi na nivoju, da kandidat to praktično pokaže. Redko kdaj na izpitih "merimo ali ocenjujemo" stališča kandidatov. Ne vem pa, če smo do sedaj kje ocenjevali resnično izvajanje pridobljenega znanja, veščin in stališč v vsakdanji praksi.
Izbira metode ocenjevanja je odvisna predvsem od cilja, kaj in zakaj
želimo meriti. Hkrati pa moramo za vsako metodo (različne oblike pisnih
izpitov, ustni izpit, praktično delo z lutkami, simuliranimi ali resničnimi
bolniki, video snemanje, …) vedeti njeno uporabnost, za katero velja enačba:
|
|
|
| uporabnost = |
|
|
|
Ko izberemo ustrezno metodo za ocenjevanje moramo določiti standarde oziroma kriterije, ki povedo, kdo je npr. uspešno opravil preizkus, kdo pa ne. Za določanje standardov je poznana cela vrsta različnih tehnik, ki so lahko relativne, absolutne ali pa kombinirane. Njihov enotni cilj je prevesti dobljene rezultate v oceno, ki jo damo kandidatu. Pri tem moramo posebej določiti minimalni nivo, ki je potreben za uspešno opravljen "izpit".
Na koncu učne delavnice smo skupaj oblikovali zaključke.
Pri ocenjevanju moramo najprej določiti cilj ocenjevanja, nato vsebino, metode in standarde.
Vključiti je potrebno več različnih metod (tako kot pri učenju uporabljamo branje, pisanje, poslušanje, pogovarjanje, opazovanje, praktično izvajanje, naj bi tudi ocenjevanje vsebovalo metode, ki vključujejo te aktivnosti kandidata).
Izbrati moramo čim bolj natančne in uporabne metode ocenjevanja.
V prihodnosti bo treba izdelati skupno ogrodje za posamezne vrste "izpitov", oblikovali bomo skupni evropski zbir različnih uporabljanih metod ocenjevanja, oblikovali bomo kriterije za kakovosten izpit in omogočili neposredno izmenjavo izkušenj med posameznimi evropskimi državami na področju ocenjevanja v splošni oziroma družinski medicini.
Glede na zapletenost in pomembnost tematike učne delavnice je razumljivo, da ni bilo mogoče priti do končnih odgovorov na vsa zastavljena vprašanja. Za to bo potrebno še nekaj podobnih srečanj. Uspelo pa nam je priti korak dlje h končnemu cilju.
Organizacija te kratke učne delavnice je bila zelo dobra po zaslugi
direktorja ZD Bled - dr. Zonika in njegovih sodelavcev iz zdravstvenega
doma, dr. Švaba s Katedre za družinsko medicino in še nekaterih kolegov
iz Sekcije za splošno/družinsko medicino pri SZD. Kljub obsežnemu programu
smo našli čas tudi za izlet na blejski otok, kjer so nam pripravili kratek
koncert in za prijetno slavnostno večerjo.
|
|
|
|
|
|
|
|||