Nasprotno pa sodi podpora bolniku za dostojno umiranje v brezupnih razmerah (v smislu pasivne pomoči pri umiranju) med najbolj diferencirane in etično najdragocenejše naloge zdravnika.

Dostojanstva svojega poklica in zaupanja svojih bolnikov si zdravnik ne sme zapraviti zaradi delovanja lažnih prerokov. Življenja se ne sme razvrednotiti in uničiti tako, da bi mu pripisali vidik uporabnosti.

Vsak zdravnik, ki se zaveda odgovornosti ter večina ljudi ve, da poznamo mnogo stanj, ki jih povzroči usoda, lastna neuspešnost, tuji vplivi ter bolezen, ob katerih smo občasno obupani in si ne želimo več živeti.

Enako realistično pa je tudi dejstvo, da je večina stanj obvladljiva, da sta obup in želja po smrti prehodna, ter da je tudi pri neozdravljivih in brezupnih boleznih želja po predčasni smrti le začasen pojav.

S tem meji verjetnost za zdravnikovo napačno odločitev - za usmrtitev na željo - že skoraj na gotovost. Napačne odločitve, ki vodijo v smrt, sodijo še vedno med najhujše dogodke v poklicnem življenju zdravnika.

Zakaj le je treba zdravniku sprevračati svojo zavest o dolžnosti s pretvezo, da je ustrežljivost nasproti - večinoma prehodni - bolnikovi želji, da bi umrl, nekaj usmiljenega in človeka vrednega?"

Ta zapis prof. dr. R. Kurza (Universitätsklinik für Kinder- und Jugendheilkunde, Graz), je bil 14. 10. 1996 sprejet kot stališče Etične komisije pri Landeskrankenhaus - Universitätskliniken ter Medicinski fakulteti Univerze v Grazu.

Szekesfehervarski internisti bolnišnice Szent Gyorgyj Kornazi so finančno obdelali zdravljenje ene izmed pogostih internističnih bolezni. Za primer so vzeli hospitalno obravnavo akutnega pankreatitisa, ki je na Madžarskem zelo pogosta bolezen. Akutni pankretitis, ki je brez zapletov, je po madžarskih standardih hospitaliziran 9 dni. Ugotovili so sledeče: če je bolezen potekala brez zapletov, so za diagnostiko porabili 24.000 forintov (1 fornit je približno 1 tolar), za zdravila pa 52.353 forintov, kar je zneslo skupaj 76.453 forintov. K temu moramo še prišteti stroške bolnišnične oskrbe, ki je znašala 58.229 forintov. Da ne govorimo o plačah, amortizaciji in drugih poslovnih stroških.

Tako madžarski zdravniki. Prepričan sem, da je le malo naših zdravnikov, ki vedo, koliko stane zdravljenje posameznih bolezni pri nas.

Dejansko je v Avstriji kar nekaj "inštitutov", ki se ukvarjajo z izobraževanjem zdravilcev. V glavnem gre za večerne tečaje ali tečaje ob koncu tedna, toda vedno brez praktičnega pouka. Tečaji oglašujejo tudi na internetu.

V Avstriji oglašuje tudi nemška družba "Paracelsus", ki ne ponuja samo tečajev, temveč kandidatom zagotavlja, da bodo zanesljivo našli zaposlitev, saj se je Avstrija z vstopom v Evropsko skupnost tudi zavezala, da prizna vse evropsko priznane poklice. Ministrica Hostascheva v parlamentu pojasnjuje, da takšnih predpisov ni, in da tudi za bodoče ne predvideva zdravilcev iz tega kroga. Ni pa znala pojasniti, koliko jih v tem poklicu že deluje in kakšen je profil bolnikov, ki jih obiskujejo.

Navedeno velja samo za zdravnike, ki so stalno zaposleni v bolnišnicah in ki zaslužijo dodatno več kot 10.000 šilingov letno. Ta vsota predstavlja razliko, saldo, med dohodki in izdatki. Za slednje, torej kot olajšave, veljajo: amortizacija medicinske opreme, stroški odvetnikov in pravnih svetovalcev, poslovna kosila ter reprezentančni izdatki, delovna obleka, najem delovne sobe (pod določenimi pogoji), članarina za Zdravniško zbornico, telefon v vozilu, službena aktovka, bančni stroški, če je račun uporabljan samo za poslovno dejavnost. Sem sodijo tudi vsi izdatki povezani s plačili preko kreditnih kartic in čekov, izdatki za izobraževanje, pri čemer je za kongrese in tečaje natančno določeno, koliko lahko znašajo razdalje, dnevnice in celo kilometrina (4,90 šilingov).Uveljavljati je mogoče tudi vse članarine za poklicna in sindikalna združenja, izdatke za reklamo, nakupe računalnikov, če presegajo določeno vsoto in vse v zvezi z obratovanjem (papir, elektriko, priročnike), diktafone, strokovno literaturo (knjige in revije), dvojno gospodinjstvo, če je delovno mesto oddaljeno več kot 120 kilometrov, fotoaparat, če je v poklicni rabi, mobilni telefon pod določenimi pogoji, stroške za vožnjo v službo, če je razdalja večja od 20 kilometrov, službene telefonske razgovore in celo napitnine. Uveljavljati pa ni mogoče daril, izdatkov za pomožni personal (ki ga zdravniki v bolnišnicah navadno itak nimajo), davek na dohodek, priključek na internet in izrecno povedano, tudi ne izdatke za nabavo očal, čeprav se jih uporablja v službene namene.

Zanimivo je, da lahko uveljavljajo kilometrino tudi sopotniki, toda v manjšem znesku.

	prejšnji članek	naslednji članek