Niso se še dobro utišali mikrofoni in ohladile žarnice projektorjev. Vtisi in spomini se še vedno vrtijo pred očmi, še vedno je slišna množica v avli Tehnične fakultete, gneča pred sprejemno pisarno, klici, ko prijatelj, sošolec ali kolega po dolgem času zopet sreča sorodno dušo. Pa kljub temu je resničnost, da je 10. srečanje pediatrov Slovenije za nami. Organizatorji sedaj zaključujemo delo. Podpisujemo račune in pišemo zahvalna pisma. Marsikomu, predvsem mnogim nevidnim sodelavcem, se je potrebno zahvaliti. Saj je prav vsak dodal svoj kamenček v mozaik končne podobe. Srečanje je uspešno vodil in pripeljal v pristan sobotnega popoldneva doc. Alojz Gregorič, dr.med., obenem motor in kapitan vsega organizacijskega odbora. Predvsem zbornika srečanja, ki je objavljen v Slovenski pediatriji, zagotovo ne bi porodili v pričakovanem roku, če porodnih popadkov ne bi usmerjala njegova vztrajnost in zanesenost. Strokovnih prispevkov se je v tem novorojenčku zbralo kar 38 na 211 tiskanih straneh. Predvsem pa se je na srečanju zbralo kar precejšnje število botrov. V treh dneh strokovnih predavanj smo prešteli preko dvesto udeležencev. Nekateri so vztrajali vse tri dni, drugi so prihajali glede na pomembnost teme, vsakdo pa je odšel vidno zadovoljen z dvignjeno roko v pozdrav: Na svidenje čez dve leti!

Teme strokovnega programa so se razdelile v tri sklope: Sodobni pogledi na prehrano otrok, Dispanzer kot prva postaja stopenjske diagnostike na srcu bolnega otroka in Nekatera urgentna stanja v pediatriji. V soboto, 25. aprila, je potekal vzporedni program, učna delavnica: Denver II - restandardizacija in implementacija v Sloveniji.

Srečanje smo tudi izkoristili za podelitev priznanj našim uglednim strokovnjakom, pediatrom in predvsem vzornikom za njihovo dolgoletno delo in doprinos k razvoju stroke. Priznanja Združenja za pediatrijo pri Slovenskem zdravniškem društvu so dobili: Alma Halas, dr.med., prof. Marjan Prodan, dr.med. in prof. Duško Mardešič, dr.med. Podelitev s kulturnim programom je potekala v prijetnem ambientu Ptujskega gradu.

Tako razmišljanje podpira vsakodnevna izkušnja, ki nas uči, da je pri nas za leta vnaprej dogovorjeno, da v mladi državi Sloveniji intelektualna elita sicer obstaja, ne more pa imeti pomembne ali celo vodilne vloge v gospodarstvu in v tako imenovanem družbenopolitičnem življenju. In kako se znajde v takem družbenem okolju slovenska pediatrija? Mislim, da dobro. Pediatri in šolski zdravniki so strnili svoje razkropljene vrste v bojno falango in postopno ter vztrajno uresničujejo svoje cilje, ki so jih zapisali v svojem Memorandumu iz leta 1994. Imajo odločne predstavnice in predstavnike v nekaterih pomembnih središčih odločanja. Otroški zdravniki v Sloveniji so danes, zaradi svoje številčnosti pa tudi zaradi svoje rastoče prodornosti sila, na katero je treba računati. Ker na svojo veliko srečo pediatri in šolski zdravniki delajo z otroki, so poklicno deformirani v tem smislu, da so veliki optimisti. Čutijo, da sedanji (ne)hote povzročeni družbeni kaos ne more trajati dolgo in da bo nekdanje, pa tudi sedanje tranzicijske zdravilce in politične amaterje, ki zdravijo našo družbo, odplavilo ob prvem trdnejšem (institucionalnem) stiku z Evropo.

In kako je s pediatrijo v Mariboru? Tudi dobro, predvsem strokovno dobro. S tem, da je leta 1996 otroški oddelek Splošne bolnišnice v Mariboru prerastel v Klinični oddelek za pediatrijo in postal po strokovni plati sestavni del Pediatrične klinike v Ljubljani, je otroško zdravstvo v Mariboru dobilo nov zagon. Samodejno drugače razmišljamo in bolje delamo. Obenem se ob novi kakovosti dobro zavedamo, da nas čakajo na strokovnem, pedagoškem in raziskovalnem področju nove naloge in da bo treba čez nekaj let klinični naziv obnoviti. Naša perspektiva in naš ponos so mladi zdravniki, ki so vsi na magistrskem oziroma doktorskem študiju.

Mimo tega je že leta dobro znano, da veljata Dispanzer za otroke in Dispanzer za šolske otroke in mladino Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca v Mariboru za vzorčna dispanzerja z odličnimi strokovnimi temelji. Eden od dokazov, da gre pediatriji v Mariboru strokovno dobro, je tudi deseto, jubilejno srečanje pediatrov v Mariboru in deseti zbornik srečanja, ki ima svoj ljubeznivi domicil v reviji Slovenska pediatrija. Odmevi na naša srečanja so bili vsa leta dobri in upamo, da bo tako tudi letos, desetič.

Mariborski otroški zdravniki vidimo svojo strokovno perspektivo v enotni slovenski pediatrični doktrini, ki je primerljiva z mednarodnimi normami, in v tesnem sodelovanju s svojimi kolegi po Sloveniji, posebej še s kolegi s Pediatrične klinike v Ljubljani, katere sestavni del je tudi Klinični oddelek za pediatrijo v Mariboru. Slovenski otroški zdravniki služimo lahko naši družbi kot model pomembne skupine ljudi, ki se med sabo dobro razumejo, dobro sodelujejo in ki skupaj delajo za dobro stvar.

Zbor je nastal pred nekaj več kot tremi leti na pobudo študentke, sedaj že mlade zdravnice v Londonu. Ona in še mnogi njeni prijatelji so se poleg študija ukvarjali tudi z glasbo, petjem. Nekoč jo je ob poslušanju simfoničnega koncerta spreletela misel, da bi petje in medicino lahko delila s svojimi stanovskimi kolegi - medicinci iz vse Evrope. Rodila se je ideja o ustanovitvi evropskega zbora študentov medicine - EMSC.

Do uresničitve te zamisli je bilo potrebno veliko potrpežljivega dela, a ves trud je bil krepko poplačan s koncertom Mozartovega Requiema, ki je zadonel po prelepi Kraljevi dvorani v Londonu. Val mladostnega navdušenja nas je popeljal naslednje leto v Berlin, kjer so nas toplo sprejeli naši nemški kolegi. Tudi tam smo preštevilno občinstvo prijetno presenetili z izvedbo Bachovega Pasiona po Janezu. Čeprav s težavo, smo se razšli z upanjem, da se vidimo prihodnje leto v Sloveniji. Da, doletela nas je ta čast, da lahko gostimo bodoče zdravnike iz vse Evrope, poleg tega pa še izvrstne pevce.

EMSC sedaj že tretje leto prede nitke medsebojnega prijateljstva po Evropi in povezuje medicince v evropski ansambel, ki zdravi na prav svojski način - zdravi namreč tudi z glasbo.

Nekaj mesecev po vrnitvi iz nemške prestolnice smo se štirje udeleženci, še vsi prevzeti od preteklega dogodka, sestali na prvem sestanku. Začeti prav iz nič, to je bil za nas velik izziv, ki pa se ga nismo ustrašili. Povezali smo se z organizacijo SloMSIC (Slovenian Medical Students' International Committee), ki si je z organizacijo podobnega podobnega koncerta študentov medicine aprila 1996 že pridobila nekaj izkušenj.

Kmalu je prišel trenutek, na katerega smo se pripravljali in čakali več kot pol leta - prihod 90 tujih študentov v Ljubljano. Ves trud, vsa odrekanja, mnoge neprespane noči, vse je bilo pozabljeno, kot da tega sploh nikoli ni bilo. Novonastali zbor, kjer je poleg tujih sodelovalo še več kot 30 naših študentov medicine, je spet zaživel. Teden dni smo se družili in intenzivno vadili koncertni program v Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu, nato pa navdušili z dvema koncertoma. Prvi je bil v soboto, 4. aprila, v Unionski dvorani v Mariboru, drugi pa dan pozneje v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani. Zbor je ob spremljavi Simfoničnega orkestra RTV Slovenije pod taktirko Marka Muniha zapel Gallusovi deli Adoramus Te Jesu Christe in Cantate Domino canticum novum, Beethovnovo Fantazijo za klavir, zbor in orkester v c-molu in Puccinijevo Messa Di Gloria. Za konec smo prešernemu občinstvu, katerega aplavza ni in ni bilo konec, namenili še Haendlovo Alelujo.

Izkupiček obeh koncertov smo namenili v humanitarne namene. Ček v vrednostni dveh milijonov tolarjev smo v družbi visokih gostov in glavnih sponzorjev na Ljubljanskem gradu slavnostno podarili Skladu za izgradnjo nove pediatrične klinike v Ljubljani. Upamo, da bo ta prijazna in velikodušna gesta opogumila še mnoge ljudi in bo Ljubljana končno začela z izgradnjo prepotrebne otrokom prijazne bolnišnice.

Tudi gostujoči pevci niso mogli skriti navdušenja nad lepoto Slovenije in njene prestolnice. Žal je bilo prostega časa v tednu dni pred koncertoma zelo malo, saj so pevske vaje potekale dopoldan in popoldan in tako za turistične potepe ni ostalo dosti časa. A kot so nam zatrdili naši gostje, se prav gotovo še vrnejo!

Koncerta so omogočili: Lek, GP Grosuplje, 3M, ŠOU v Ljubljani, Festival Ljubljana, ZZZS, Mestna občina Ljubljana, RTV Slovenija, Medicinska fakulteta v Ljubljani, Ministrstvo za kulturo in Sklad za ljubiteljske kulturne dejavnosti.

 
prof. dr. Pavle Kornhauser in predsednik Republike Slovenije Milan Kučan med podelitvijo.

Podelitev odlikovanja je predlagal župan Občine Ivančna Gorica Jernej Lampret, podprli pa so ga Pediatrični oddelek kirurških strok in Pediatrična klinika Kliničnega centra Ljubljana, Ministrstvo za zdravstvo in komisija predsednika republike za odlikovanja.

V obširnih obrazložitvah oziroma utemeljitvah je med drugim napisano:

Prof. dr. Pavle Kornhauser je človek z izjemnim čutom za socialno razsežnost pediatrije. Že leta 1958 je v Šentvidu pri Stični ustanovil Zavod za revmatične in srčne rekonvalescente za mladino - enega prvih takih sanatorijev v Evropi, ki ga je tudi strokovno vodil celih 15 let. V Kliničnem centru je bil do upokojitve leta 1991 predstojnik Pediatričnega oddelka kirurških strok. Ta oddelek je oblikoval idejno, strokovno in kadrovsko. Dosegel je, da so otroke operirali ožji strokovnjaki kirurških strok, hkrati pa je bila ob zdravljenju otroku zagotovljena tudi pediatrična skrb.

Prof. dr. Pavle Kornhauser je odprl bolnišnična vrata staršem in drugim, ki so želeli obiskovati malega bolnika. S tem je omogočil dobro duševno počutje in lažje zdravje hospitaliziranih otrok. Njegova zasluga je tudi, da se je vključitev učiteljev in vzgojiteljev v dejavnost ob bolnem otroku uveljavila v vseh slovenskih bolnišnicah.

Prof. dr. Kornhauser je med drugim organiziral in vodil prvi evropski seminar o vzgoji in šolanju otrok v bolnišnicah, kjer je sodelovalo 22 držav. Organiziral in vodil tudi prvi mednarodni simpozij intenzivne terapije otok v Ljubljani, leta 1981. Sodeloval je v ekspertni skupini za intenzivno terapijo Mednarodnega združenja pediatrov v Manili. Bil je tudi urednik revije PRO MEDICO, časopisa Skupnosti zdravstvenih organizacij, revije Raziskovalec in številnih zbornikov zdravniških srečanj. Hkrati je ves čas aktiven tudi v stanovskih vrstah.

Podelitev odlikovanja sta predlagala župan Mestne občine Slovenj Gradec Janez Komljanec in Prežihova ustanova, podprli pa Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za zdravstvo in komisija predsednika republike za odlikovanja.

Iz obširnih utemeljitev povzemamo del. Štiridesetletno delo primarija Draga Plešivčnika predstavlja izjemen prispevek k strokovni rasti slovenjgraške bolnišnice kot pokrajinske bolnišnice. Primarij Plešivčnik je bil šef travmatološkega oddelka, predstojnik kirurškega oddelka in od leta 1970 dalje ravnatelj te bolnišnice. Njegova skrb za strokovno rast ustanove, za ustrezno usposobljen kader, ki poleg stroke neguje in poglablja pristen človeški odnos do bolnikov, je veliko prispevala k temu, da je slovenjgraška bolnišnica, predvsem nekatere njene specialistične dejavnosti, priznana v širšem slovenskem prostoru. Angažiral se je tudi širše pri reševanju problemov zdravstvenega varstva v Sloveniji. V času osamosvojitvene vojne je v bolnišnici Slovenj Gradec organiziral zdravniško službo za sprejem ranjencev in identifikacijo padlih, saj so prav na mejnem prehodu Holmec potekali hudi boji.

Nadvse dragoceno je tudi njegovo več kot 15 letno delo pri vodenju številnih organizacijskih odborov mednarodnih kulturnih prireditev, ki so v Slovenj Gradcu potekale pod pokroviteljstvom generalnega sekretarja Organizacije združenih narodov. In prav gotovo je zasluga primarija Plešivčnika, da je Slovenj Gradec uvrščen med člane Mest glasnikov miru.

Zemlja se še vedno ni umirila, saj je bil zadnji manjši sunek pred nekaj minutami. V tem tednu jih je bilo toliko, da jih ne štejem več, le tesnoba in strah se z vsakim bolj zajedata v kosti.

Pred kratkim sem se vrnila z obiska pri našem uslužbencu, kateremu je potres porušil hišo in bo nocoj po enem tednu, prvič prespal v "svojem zabojniku", ki je prispel danes popoldne. Ljudje so danes, teden dni po potresu, veliko bolj prizadeti kot prve dni, kajti vsa grozota dogodka, ki je trajal nekaj sekund, šele prihaja za njimi. Hkrati z grozo pa se vrača tudi boj za preživetje, tiho se plazi v zavest nova volja do življenja in smisla obnove domov.

V vasi vlada prava tišina, ljudje se le šepetaje pogovarjajo med seboj, otroci se polni strahu stiskajo k svojim materam, hkrati pa so vsi zelo delavni. Praznijo svoje podrte hiše, večje kose pohištva in drugega imetja odvažajo v dolino, traktorji in terenska vozila dovažajo prikolice, odstranjujejo nevarne ruševine, Karitas pripravlja tople obroke …

Kako neznansko uporen in pogumen zna biti človek, zlasti na tem območju, kjer je bil prvi slovenski punt ter še vedno živijo ljudje, ki so preživeli tri vojne, izgnanstvo, taborišče, dva potresa in še mnogo hudega. In kako smo ravnali mi kot ljudje, zdravniki, kolegi in politiki?

Prvi dan potresa, ki sem ga dočakala kot večina drugih ob prazničnem kosilu doma, sem se kmalu po tem, ko sem iz "tujih" poročil izvedela o epicentru potresa in resnosti stanja, odpravila v Bovec. Nihče me ni tja poslal, niti prosil za pomoč, toda misel na to, da so ljudje v stiski, mi ni dovolila, da bi ostala doma. Tam sem ostala pozno v noč, po svoje srečna, da žrtev ni bilo. Ob prihodu v Bovec sem ugotovila, da se je Civilna zaščita že organizirala, prav tako gasilci. Ostala pa sem nemalo presenečena, kajti tam sta bili tudi že dve ekipi prve pomoči iz sosednje Italije.

Civilna zaščita je ukrepala po svoje, deloma tudi politično, s tem, da so zanjo pomenile prioriteto akcije v smislu odstranjevanja ruševin, iskanje možnosti nastanitve ljudi, pošte, banke …, zdravstvo jih ni zanimalo, ker ni bilo poškodovanih. Tako smo ostali sami, kot običajno prepuščeni lastni iznajdljivosti in intuiciji.

Normalno je bilo, da v zmedi, paniki in strahu, ki je takrat vladal, ljudje niso mislili na druge probleme, ki jih tarejo, niti na zdravstvene težave. Toda z nočjo se je v ljudi selila tesnoba in marsikomu se je zdravstveno stanje poslabšalo. V dežurni ambulanti v Tolminu so se začele vrstiti intervencije, ki jim dežurna ekipa ni bila kos, tako da smo organizirali novo ekipo z reševalnim vozilom in jo poslali v Bovec, kjer je prisotna že ves teden, ker je zdravstvena postaja poškodovana in neprimerna za delo. Zdravstvena postaja Bovec pokriva območje 3.500 ljudi, v poletnih mesecih tudi 1.000 - 2.000 več. V njej je celodnevna splošna ambulanta, otroška zobna ambulanta dvakrat tedensko, 1 x tedensko otroška ambulanta, zasebna zobozdravstvena ambulanta za odrasle vsak dan in 1 x tedensko zasebna ginekološka ambulanta. Fizioterapija se izvaja v dislocirani stavbi, ki za delo v bodoče prav tako ne bo več primerna. Vse te dejavnosti se že en teden ne izvajajo. Do najbližje zdravstvene postaje v Kobaridu je iz Bovca 26 km, do bolnišnice pa 80 km.

Da so bile ob potresu vse ceste iz Bovca neprevozne, se niti spomniti ne smem, kajti ne znam si predstavljati, kako bi ukrepali, če bi morali reševati urgentna zdravstvena stanja, tudi vremenske razmere niso bile primerne za helikopterske prevoze.

Kako je ukrepalo Ministrstvo za zdravstvo? Kmalu po potresu so nas poklicali in se pozanimali glede zdravstvenih razmer ter škode, ki je nastala. To je bilo tudi vse, ogledi so napovedani za jutri (20. 4. 1998). Prav tako so nas že naslednji dan poklicali iz območne enote ZZZS in razumeli našo stisko.

Kako so ravnali Zdravniška zbornica, društvo in Fides?

Niti enega samega klica. Na Hipokrata in Kodeks so vsi pozabili.

Kolegici, ki že šest noči zapovrstjo dežura v Bovcu, je potres hudo poškodoval hišo. Kolega je prav tako že vse dni zaposlen v štabu civilne zaščite. Medicinske sestre so praktično neprestano od doma.

Nikogar več ne zanima. To, da so to ljudje, ki imajo svoje družine, otroke, ki jih je prav tako strah kot vse druge, ki hrepenijo po varnem objemu staršev, a ostajajo sami doma, včasih v varstvu pri sosedih, ker starši skrbijo za druge. In naši kolegi se jih niti z enim samim klicem ne spomnijo, jih ne vprašajo, kako so, kako zdržijo, kaj čutijo, niti jim ne ponudijo prijazne besede v podporo. Žalostno, a resnično.

Nikogar tudi ni zanimala strokovna organiziranost, saj se je večina izmed nas soočila s takšnimi razmerami prvič. Kar nekaj naših zdravnikov ima opravljene tečaje iz katastrofne medicine, toda organizirati se v dejanskih razmerah in pravilno ukrepati, je vse nekaj drugega. Voda je oporečna, vreme neugodno, veliko je kroničnih bolnikov in ostarelih ljudi.

Vem, da imamo v državi strokovnjake, ki dobro poznajo take razmere in bi nam z nasveti lahko priskočili na pomoč. Kaj ni to med drugim tudi naloga Zbornice?

Kaj Fides ne zanimajo delovne obremenitve in pogoji dela kolegov?

Toda ni vse tako črno. Rada bi se zahvalila vsem tistim kolegom, ki so nas v tem tednu klicali in bili pripravljeni kakorkoli pomagati. Veliko kolegov je klicalo tudi iz sosednje Italije. In ravno ob teh klicih se je v meni nekaj zganilo. Bila sem namreč močno prizadeta ob spoznanju, da so mi tuji kolegi pripravljeni pomagati prej, kot pa vse naštete stanovske organizacije.

Nedelja, 26. 4. 1998.

Fizioterapija se je preselila v prostore hotela Alp, ostale dejavnosti, razen zobozdravstva za odrasle, so se začasno preselile v Kobarid.

Bojimo se, kako bo poleti, ko bo v Bovcu polno turistov in veliko poškodb, saj vemo, da se na tem območju odvija največ rizičnih športov.

Naša začasna ambulanta pa ni niti primerna, niti ustrezno opremljena za urgentno službo. O tem, kako bo, če bo, ko bo … ne bom razmišljala.

Vse to pisanje je nastalo kot posledica gneva, ki se je v vsem tem času nabral v meni. Po vseh letih službovanja, je to še ena bridka izkušnja več. Spoznala sem, kako zelo, zelo osamljeni smo pri svojem delu, v svojem trpljenj, dvomila, kako zelo nepovezani med seboj, nekolegialni, nobene topline, pripadnosti in občutka za pomoč ni več v nas.

Stanovske organizacije zanimajo samo "višji cilji", sicer pa ne vedno nič o tem, kjer se odvija tisto zdravljenje, katerega išče največ ljudi.

Že zdaj lahko napovem, kolikšnih kritik bomo deležni v poletnih mesecih, kadar bodo "slučajno" kolegi rabili pomoč, pa bo ambulanta zaprta in bodo morali 40 km daleč v naslednjo zdravstveno postajo. Tudi s strani Zdravniške zbornice slišimo samo to, kaj kolegi narobe delajo in s kakšnimi nedovoljenimi dejavnostmi se ukvarjajo, nikdar pa še nismo slišali ali brali o tem, kako so posamezni periferni zdravniki obremenjeni z delom in moralnimi obveznostmi do svojih pacientov.

Trenutno je hudo v Posočju, morda bo jutri nekje drugje, morda bodo tudi žrtve. Ali smo pripravljeni na to?

Vem, da vse napisano zveni zelo grdo, je pa čista resnica in le-ta boli in če bo katerega ob branju teh vrstic kje zabolelo, potem bo pisanje doseglo svoj namen.

Na ples smo povabili predsednika Slovenskega zdravniškega društva prof. dr. Pavla Poredoša in vse predavatelje naših predavanj. Vabilu se je odzvalo veliko število zdravnikov in zobozdravnikov našega društva in zdravniških društev sosednjih dveh regij: Celja in Slovenj Gradca s partnerji in prijatelji. Povabili smo tudi župane iz naše doline.

Pester program, v katerem smo slišali izredno doživeto petje solistike in modno revijo mladih ustvarjalcev mode je popestril bogat srečelov, ki so nam ga pomagali pripraviti naši sponzorji.

Tovrstna oblika zdravljenja ima številne prednosti: pacienti jih imajo raje od klasičnih bolnišnic (veliko bližje pojmu humane in prijazne bolnišnice), sindrom hospitalizma je veliko redkejši (krajša hospitalizacija in prihranek sredstev), manjša nevarnost hospitalnih infekcij, zaposlenim in obiskovalcem prijaznejše delovno in bivalno okolje, obenem pa je po izračunih nemških strokovnjakov in praktičnih izkušnjah v zadnjih sedmih letih, zdravljenje v tovrstnih "modernih institucijah" tudi bolj ekonomično. Kot primer naj navedemo, da dan zdravljenja na univerzitetni psihiatrični kliniki v Nemčiji stane 650 DEM, v priznani "hotelski bolnišnici" Heiligenfeld pa le 232 DEM. Zaradi tega zaposleni niso prikrajšani. Imajo veliko zasebnih pacientov (kakovostne storitve in spoštljiv, prijazen odnos do pacientov, pa tudi med osebjem samim), ki jim pomenijo vir dodatnega zaslužka, obenem pa direktor klinike za pomožna dela najema izurjeno osebje po potrebi in ga plačuje po opravljenem delu.

V Nemčiji je zadnja zdravstvena reforma močno prizadela zlasti klinike za rehabilitacijo. Več kot 150 jih je moralo do konca leta 1997 v stečaj, 300 pa se jih bolj ali manj uspešno še bori za obstoj in preživetje. Finančni strokovnjaki in managerji svetujejo podjetnim in sposobnim direktorjem le-teh, naj svoje klinike preuredijo v "hotelske stacionarije", obenem pa ostanejo tesno povezani s klasičnimi bolnišnicami, kamor bodo po potrebi lahko pošiljali svoje paciente. Pretok bolnikov in osebja seveda poteka v obeh smereh ("hotel" - klinika, klinika -"hotel"). Številni bolniki po terapiji v "hotelskem stacionariju" odidejo še za par dni (največ za dva do tri) v klasično bolnišnico.

Tovrstna bolnišnica, ki jo pacienti raje imenujejo kar hotel, dejansko predstavlja podjetje, v katerem "proizvajajo" zdravje. Direktor in predstojnik že omenjene inštitucije v Heiligenfeldu pravita, da sta jim najpomembnejša odličnost in kakovost ter zadovoljstvo bolnikov in zaposlenih. V isti sapi pa obžalujeta, da so njihove zmoglivosti premajhne (leta 1997 je čakalna doba za sprejem znašala kar 15 mesecev) in dodajata, da kakovosti in odličnosti ne moreš preprosto zapovedati (ukazati). Lahko jo dosežeš le z visoko motiviranimi in strokovno usposobljenimi sodelavci, ki znajo biti vedno in povsod tudi ljudje. (ZDF, marec 98).

1. Previsoka stopnja hospitalizacije. Pooblaščeni strokovnjaki so prepričani, da bi bilo mogoče najmanj 15% pacientov iz bolnišnic brez kakršnegakoli strokovnega zadržka uspešno in učinkovito oskrbovati in zdraviti tudi ambulantno (morda celo na domu).
2. Trajanje hospitalizacije bi bilo v povprečju mogoče znižati kar za 2,6 dneva, kar v praksi pomeni 85.000 odvečnih (nepotrebnih) bolniških postelj (nepremičnin, osebja in stroškov).
3. Pomanjkljiva zasedenost obstoječih objektov predstavlja za zdravstvo dodatne stroške v višini 26 milijonov nepotrebnih oskrbnih dni letno.

Globalizacija medicine postavlja zdravnike in ostale zdravstvene delavce pred dodatne izzive in zahteve. Vsi moramo biti na tekočem z dogajanji v svetu - z dosežki znanosti in tehnike, eksperimenti, naprednim klasičnim tretmajem in alternativnimi možnostmi (zlasti na svojem področju). Značilno za paciente, ki iščejo pomoč v tujini je namreč, da ostanejo še vedno lojalni svojemu zdravniku, ki mu zaupajo. Zato se za nasvet in strokovno presojo pred odločitvijo za zdravljenje v tujini večina najprej obrne na svojega zdravnika. Pri tem so po ugotovitvah EU najbolj izpostavljeni splošni oziroma družinski zdravniki, ki morajo biti, po izkušnjah sodeč, pravi poligloti.

	prejšnji članek	naslednji članek