V kratkem so ga spoznali vsi borci Škofjeloškega odreda po njegovi vedrosti, smelosti in velikem nahrbtniku, ki je imel - kot je sam rekel - šest nadstropij. V njem je bila lekarna za ves odred; z lahkoto ga je prenašal po širnih poteh odreda okrog Blegoša. Z bolničarjem Tonetom doma iz Šentvida pri Ljubljani, sta bila neločljiva tovariša; predstavljala sta sanitetni vod odreda, nosilce ranjencev, potujočo lekarno in iznajdljiva intendanta takrat, ko razen gozdnih sadežev ni bilo nič za pod zob. Kljub večkratnim okožnicam iz sanitetnega odseka IX. Korpusa se ta formacija ni pomnožila.

Večkrat sta bila tudi edina pogrebca padlih tovarišev; skrbno in natančno sta opisala mesto pokopa, da smo ga lahko vpisali v knjigo padlih.

Kadar je odred počival, me je Zdravko spremljal na poti v ambulanto na Ojstrem vrhu, ki je bila ena najstarejših na Gorenjskem. Zgrajena je bila v letu 1942 in se je takrat imenovala Andrejeva ambulanta; v letu 1944 se je preimenovala v ambulanto A Škofjeloškega odreda in jo je uspešno vodil bolničar Lojze. Zdravko je imel dober nos, da je skoraj vedno tudi odkril pokretno odredovo ambulanto B, ki jo je vodil Groga in se je zadrževala običajno nad poljansko dolino.

Sredi septembra 1944 smo hajkali po Davči. Že več dni so bili naši želodci brezposelni in ob tej priliki nam je Zdravko izginil. Našel ga je bolničar Tone na prav originalen način; odšel je v smeri malin in robidovja ter je imel pred seboj markirano pot: ne levo ne desno, kjer je Zdravko hodil ni bilo več nobenega sadeža: našel ga je, ko mu je želodec že fabriciral malinovec.

Običajno smo bili dobro preskrbljeni z zdravili, ki smo jih preko Jelovice dobivali največ iz Bleda. Včasih pa se je tudi zgodilo, da nam je kakšnega zdravila zmanjkalo. Tako je nekoč Zdravko videl, da sme na tvore dajati med, ker nismo imeli ihtiolovega mazila. Čez čas pa smo prejeli večjo količino tega mazila, ki pa nam je nepričakovano hitro pohajal, četudi ga nismo toliko uporabljali. Rekel sem bolničarju Tonetu, naj malo pogleda, kam to mazilo izginja. In nismo dolgo čakali. Zdravko je mislil takole: če lahko med uporabljamo namesto ihtiola, lahko to napravimo tudi obratno in tako si je na kruh mazal ihiol in izjavil, da mu je prav dobro teknilo.

V Davči se češnje drobnice zrele šele v septembru; žganje iz teh češenj je močno in precej okusno - za razliko od pesovca (žganje iz pese), ki smo ga dobivali v hribih nad Žabnico in Kranjem. Zdravkova dolžnost je bila, da je imel dvolitersko čutarico vedno polno, saj smo žganje uporabljali za dezinfekcijo ran in grla. V nabavljanju tega dezinfecijskega sredstva je bil neprekosljiv. Ko smo se ob neki priliki zadrževali nad Baško grapo, kjer ni bilo dobiti niti soli, je Zdravko prav hitro prinesel žganje, ki ga je zamenjal za sol, ki jo je vedno nosil s seboj, kadar smo se mudili na Primorskem. Tudi za tobak je bila včasih velika stiska. Navadno je imel Zdravko vedno pri sebi domačega, ki ga je sam gojil ob svojem domu. Verjetno še danes raste tam tobak v spomin na partizanske čase.

Škofjeloški odred je skoraj mesec dni branil osvobojene Železnike pred vdorom Nemcev iz Selc; ob tej priliki so se zelo odlikovali tamkajšnji pionirji, ki so nosili na položaje hrano in municijo; pokojni komandant Blaž jih je za to javno pohvalil in najhrabrejšim podelil odlikovanja. Neko popoldne je padla granata med štiri borce in jih hudo ranila. Zdravko je enega za drugim prenesel v previjališče, ne da bi kazal kakršnokoli utrujenost in bojazen, nakar jih je varno odvedel v ambulanto. Kadar so brigade napadale sovražnikove postojanke v poljanski dolini, je Škofjeloški odred navadno blokiral postojanko belogardistov v Črnem vrhu v polhograjskem pogoju; ob tej priliki je bil Zdravko vedno tudi borec; ko smo se mudili na Kremenjku, je sam zadržal in odbil napad celega voda belogardistov, ki je napadel prištabske službe, nastanjeno v oddaljeni hiši. Zadnja hajka koncem marca in v začetku aprila 1945 pa je bila zanj usodna. Sovražnik je imel takrat namen uničiti IX. korpus. Škofjeloški odred se je skupno z ostalimi edinicami na Gorenjskem prebijal pri Lenartu iz obroča; noč in dan so trajale srditi boji; odred je bil zdesetkan. Večina se je prebila čez selško Soro, z Zdravkom pa sva z dvainštiridesetimi ranjenci ostala v Martinj vrhu; nekaj od teh je bilo v ambulanti, drugi pa pod smrekami v oskrbi okoliških kmetov. Okrog in okrog so bile nemške zasede in dan za dnem so pokale njihove strojnice in zahtevale novih žrtev. Skupno z ranjenci smo stradali, kadili lubje in stresali nahrbtnike, če ni v njih mogoče še kakšna drobtinica. Zdravko ni imel daleč do doma. Kljub prigovarjanju se je odpravil domov, kjer je imel zakopano rezervo za hude dni. Na pragu domače hiše ga je podrla sovražnikova krogla in zemlja pod Vancovcem ga je sprejela v svoje naročje. Ni zvedel za slično smrt bolničarja Toneta, ki je padel na Žetini.

Po tritedenski hajki so se zbrali ostanki Škofjeloškega odreda. Izgube so bile hude. Meni pa je predvsem manjkal Zdravko, prešerni hribovski fant; nosil sem ga v srcu s seboj na pohodu v Gorico in Trst. Kadarkoli v družbi obujamo partizanske spomine, oživi pred nami tudi kurir Zdravko, ki je omahnil na pragu svobode.

	prejšnji članek	naslednji članek