Doba Oražnovega odraščanja in zorenja je na svojstven način klesala njegovo izvirno osebnost ter ga namenila za borca za narodno in politično enakopravnost Slovencev proti Avstrijcem. V začetku 20. stoletja je bilo na Slovenskem malo vplivnih politikov, zato so bili primorani stopiti v "diplomacijo" tudi sposobni, ugledni meščani, med njimi tudi zdravniki. Oražen je bil med redkimi, ki so se že pred 1910 zavzemali za zedinjeno Slovenijo v neodvisni državi Južnih Slovanov. Svoja proti avstroogrska stališča si je izoblikoval že med študijem na Dunaju in v Gradcu. Čutil je, da Slovenci lahko uspešno nastopamo proti monarhičnim pritiskom le združeni z Južnimi Slovani. Zaradi slovanofilstva je bil že kmalu označen za politično nezanesljivega in med prvo svetovno vojno interniran v Gradec; tam je delal v bolnišnici in se vrnil šele 1918.

Med leti 1906 - 10 je bil občinski svetnik, od 1908 do oktobra 1910 pa je kot zastopnik narodno-napredne stranke predstavljal Ljubljano v deželnem zboru in bil član upravnega odbora. S pošteno držo in odkritosrčnostjo v razpravah si je pridobil srca ljudi. Nemcem je bil trn v peti, še zlasti po napadu na Kranjsko hranilnico, najmočnejšo trdnjavo nemštva na Kranjskem. Polemičen, a ne hujskaški, je bil tudi govor na protestnem shodu 18. 9. 1908 v mestnem domu. Klerikalci, Nemci in nemškutarji mu tega niso odpustili. Po shodu so po ljubljanskih ulicah odmevali streli, Oražna pa so nasprotniki etiketirali s "krvavo manšeto". Odmevna je bila njegova razprava o Jarčevem predlogu o slovenskem vseučilišču, kjer se je Oražen skupno z nekaterimi somišljeniki sprva zavzemal za ustanovitev univerz v Zagrebu in Beogradu, kjer bi si Slovenci tudi izšolali učitelje za nacionalno univerzo. V kontekstu tedanjega časa in razmer je še vedno bila primarna želja Slovencev za osvoboditev izpod imperialnega jarma, zato tudi za Oražna ni bila tolikega pomena ustanovitev nacionalne univerze. Poudarjal je, da se Slovani med seboj jezikovno razumejo. Imel je tudi močne politične zveze med Hrvati in Srbi. Kmalu je Oražen spoznal zakulisne politične igre: njegova premočrtnost je bila nezdružljiva z njimi. Tako je 1910 prenehal aktivno delovati v politiki.

Za starosto Slovenske sokolske zveze so ga izvolili leta 1907, po razpadu Avstroogrske monarhije pa je postal celo starosta Jugoslovanske sokolske zveze s sedežem v Ljubljani. Z ustanovitvijo dijaškega gibanja Preporod 1912, katerega program je bil razbitje Avstro-Ogrske, je postal njihov zaupnik. Prva balkanska vojna jeseni 1912 je bila za Oražna nacionalni in humanitarni poziv za pomoč ranjenim srbskim vojakom. Sedemtedensko delo v niški bolnišnici je Oražna globoko pretreslo in še stopnjevalo njegov panslovanski čut. Doživetja je pretresljivo opisal v knjižici Med ranjenimi srbskimi brati. Bil je trikrat odlikovan. Po koncu prve svetovne vojen je vodil Zdravstveni svet pri deželni vladi. Na čelu Zdravstvenega odseka za Slovenijo in Istro je bil od leta 1918 - 1921.

Med poslednja Oražnova politična prizadevanja je sodilo pripravljanje Slovencev na koroški plebiscit v oktobru 1920. Razočaranje ob izgubi Koroške je bilo njegovo poslednje veliko razočaranje.

	prejšnji članek	naslednji članek