K mojemu mnenju in razmišljanju so me navedle njegove izjave, v katerih navaja svoje izkušnje in svoje mnenje, ko je delal tri desetletja v javni zdravstveni službi. Iz njegovega članka je razvidno, da meni, da zdravniki niso bili deklasirani, da je bilo to obdobje zelo dobro. Iz njegovega članka je razvidno, da meni, da je bila zdravstvena služba v Sloveniji v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji bolje organizirana, in da je bolje delovala, kot danes v samostojni demokratični republiki Sloveniji. Njegove trditve, da je bilo zdravnikovo delo privlačno, so resnične. Vendar mnogo študentov se je vpisalo na Medicinsko fakulteto tudi zato, ker je bila to ena od redkih fakultet, ki ni bila indoktrinirana s komunistično ideologijo. Menim, da je bila komunistična ideologija zločinska, saj je povzročila več kot sto milijonov ubitih ljudi po celem svetu. To je štirikrat več kot nacistična ideologija. V svojem članku tudi trdi, da smo se šolali na javni račun. To ni res.

Mnogi študentje, ki so začeli študirati takoj po osvoboditvi, se niso šolali na javni račun. Za njihove življenjske stroške, knjige itd. so plačevali njihovi starši ali ožji sorodniki. Štipendije in pomoč v hrani so v pretežni večini dobivali priviligiranci z ustrezno legitimacijo ali z ustreznim sorodstvom. Verjetno gospod Marjan Česen ni seznanjen s političnimi čistkami v Klinični bolnici v Ljubljani, v mnogih ostalih bolnišnicah v Sloveniji in tudi na Medicinski fakulteti v Ljubljani, iz katerih so bili odstranjeni ali premeščeni drugam mnogi strokovnjaki, ki se niso strinjali s komunističnim sistemom. Vse kadrovanje na Medicinski fakulteti in tudi v zdravstvenih ustanovah je bilo odvisno od mnenja kadrovske komisije, v kateri so sedeli predstavniki OF, kasneje socialistične zveze in so na vodilna delovna mesta postavljali v večini primerov samo strokovnjake, člane KPJ oziroma KPS. Gospod dr. Marjan Česen verjetno ne ve, da je bila takoj po uvedbi komunističnega sistema v Sloveniji ukinjena Slovenska zdravniška zbornica in kmalu nato tudi zasebna zdravniška praksa v Sloveniji. Verjetno gospod dr. Marjan Česen ni seznanjen, da smo takoj po vojni, enako kot v Sovjetski zvezi in satelitskih državah, imeli posebne trgovine in posebne restavracije za priviligirance, za tako imenovani vodilni kader. Da me ne bo kdo napačno razumel. Ne mislim, da so bili vsi komunisti zločinci. Zelo daleč od tega. Mnogi od njih so to idejo zagovarjali z idealističnih razlogov, ker niso bili seznanjeni z resničnim stanjem v Sovjetski zvezi. Na njihovo politično orientacijo je vplivalo tudi to, da stara Jugoslavija in z njo tudi Slovenija ni bila socialno pravična država in je nujno terjala gotove socalne spremembe. V svojem članku tudi trdi, da takrat ni bilo čakalnih dob pri specialistih. Ne spominja se pa na to, da je bilo takrat število specialistov izredno nizko in da smo nekatere lahko prešteli s prsti obeh rok. Tudi takrat smo imeli dolge čakalne dobe v splošnih ambulantah zaradi pomanjkanja zdravnikov. Bilo je skorajda pravilo, da je zdravnik v ambulanti pregledal približno sto pacientov in naredil večje število hišnih obiskov. Enako so bili tudi obremenjeni zdravniki in ostali zdravstveni sodelavci v bolnišnicah, ki so mnogokrat delali šestnajst ur ali še več dnevno. To je bilo seveda nujno potrebno. Saj je prišlo po osvoboditvi do popolnega zavarovanja vseh delavcev in njihovih svojcev. Izvzeti so bili samo kmetje, ki približno dvajset let po vojni niso bili zdravstveno in pokojninsko zavarovani. Gospod Marjan Česen verjetno pozablja na defašizacijo, ki je bila izvršena takoj po koncu vojne. V to skupino so prišli tudi ljudje, ki niso bili nikdar fašisti, bili so nasprotniki komunistične ideologije in komunističnega sistema. Njegove trditve, da smo bili vselej gospodje doktorji, ne pomenijo mnogo. Če bi danes naredili ustrezno sociološko raziskavo, bi verjetno ta pokazala, da uživa poklic zdravnika še vedno zelo visok družbeni ugled. Zamerimo pa lahko zdravnikom, ki so bili v bistvu še najbolj neodvisni od obstoječega sistema, da tega niso dovolj uporabili in javno nastopili proti totalitarnemu komunističnemu sistemu. To je po mojem še vedno velik madež, ki leži na slovenskih zdravnikih. Šele okoli leta 1980 so nekateri od njih postali nekoliko pogumnejši in tako si lahko štejemo v veliko čast, da so na kongresu slovenskih zdravnikov na Bledu leta 1981 sprejeli resolucijo, s katero so zahtevali spremembo kazenskega zakonika SFRJ - ukinitev verbalnega delikta. Ne moremo zanikati in tudi ne zanikam velikega napredka v zdravstvu in tudi na ostalih področjih, ki je bil narejen v Sloveniji po letu 1945. Zrasle so nove bolnišnice, zraslo je nešteto novih zdravstvenih ustanov, zdravniki in zobozdravniki so postali dostopnejši do naših državljanov. To je velika pridobitev. Vendar pa pri tem ne smemo pozabiti, da je do podobnih sprememb prišlo tudi v državah zapadne Evrope in Združenih držav Amerike, verjetno še boljših, kot pri nas. K temu razvoju je mnogo pripomogla pridnost slovenskega naroda, velika gospodarska in druga pomoč demokratične zapadne Evrope in Združenih držav Amerike in tudi sposobnost nekaterih politikov in gospodarstvenikov, ki so takrat delovali v Sloveniji. Tukaj mislim na Zemljarič Janeza, Šelih Staneta, Smole Jankota, Hafnerja, Kavčiča in še nekaterih ostalih, ki so s svojim vplivom tudi mnogo doprinesli k razvoju zdravstva v Sloveniji. Tudi nekateri gospodarstveniki, kot direktor Rudnika Lignita Velenje, Žgank Nestl, direktor Gorenja Velenje - Atelšek Ivan, direktor IMV v Novem mestu, Levičnik itd., so mnogo doprinesli tudi k razvoju zdravstva. Izrazito negativno vlogo so odigrali sindikati, ki so bili transmisija ZK Slovenije, ki so vedno zagovarjali uravnilovko in menim, da so oni soodgovorni za stanje, ki obstaja danes v zdravstvu v Sloveniji. Stališča republiškega vodstva sindikata v prejšnjem sistemu so odgovorna, da imajo mnogi naši kolegi in tudi ostali zdravstveni delavci tako nizke pokojnine, čeprav so delali polnih 40 let in mnogokrat preko 16 ur dnevno. Menim, da bi bili starejši zdravniki in tudi ostali zdravstveni delavci, medicinske sestre, babice, zobozdravniki upravičeni do višje pokojnine. To bi bilo možno doseči z ustrezno revizijo pokojnin pri uvedbi novega pokojninsko-invalidskega zavarovanja. Visok zdravstveni standard, ki so ga uživali naši državljani v prejšnjem sistemu in tudi danes, je bil možen samo zato, ker so bili osebni dohodki zdravnikov, zobozdravnikov, medicinskih sester in ostalih zaposlenih v zdravstvu, tako nizki. Visok zdravstveni standard so ustvarili in ga še danes ustvarjajo zdravniki in ostali sodelavci v zdravstvu. Iz članka gospoda Marjana Česna je razvidno, da nasprotuje stavkam v zdravstvu. Zdravniki, zobozdravniki, medicinske sestre in ostali zaposleni v zdravstvu bi morali začeti stavkati že pred dvajsetimi leti ali še prej.

Saj je bilo to njihovo edino orožje za dosego njihovih upravičenih ciljev. Res je Fides naredil napako, ko je ob zadnji stavki pozval k stavki samo zdravnike, ne pa tudi medicinske sestre in vse ostale zaposlene v zdravstvu. Tudi oni, ne samo zdravniki in zobozdravniki so upravičeni do ustreznega osebnega dohodka, saj živijo od njega. Življenje se je v marsičem spremenilo v naši državi. Menim, da se je kljub vsem pomanjkljivostim spremenilo na boljše. Razpad Sovjetske zveze, padec Berlinskega zida in satelitskih držav, je odločilno vplival na razvoj demokratizacije pri nas.

Menim, da je nujno potrebna resnična reforma zdravstvenega sistema, saj so bile do sedaj izvršene samo male "kozmetične spremembe". Pri spremembi te zakonodaje bi morali sodelovati ugledni zdravstveni strokovnjaki.

Upam, da se bo z vstopom v Evropsko unijo in v Nato pakt naš položaj izboljšal in da bomo v približno petnajstih letih dosegli življenjsko raven razvitih evropskih držav.

	prejšnji članek	naslednji članek