Prispevka obravnavata tudi probleme, o katerih zdravniki nimamo enotnega mnenja. Moj odnos do zdravilstva je naslednji: Ne izvajam in tudi ne nameravam izvajati zdravilstva. Zavzemam pa se za pravno urejeno, strokovno preverjeno in nadzorovano zdravilstvo, ki ga izvajajo tudi in predvsem zdravniki z licenco. Prepričan sem, da se milijoni ljudi po vsem svetu, tudi na Zahodu, kjer imajo sicer visoko razvito in dostopno medicino, zatekajo k zdravilstvu predvsem zato, ker jim medicina (še) ne zna dovolj učinkovito pomagati. Zdravilstvo sprejemam kot dejstvo našega časa in prostora. Bolniki in njihovi svojci so me s svojimi problemi prisili k temu, da sem pričel poglobljeno razmišljati o zdravilstvu in zbirati informacije o zdravilstvu pri raku, da bi lahko argumentirano vplival na njihove odločitve. Menim, da kartezijanski pristop medicini 21. stoletja ne bo zadostoval in bo morala bolj upoštevati dejavnike kot so upanje, volja za ozdravitev in verovanje v zdravilno moč, četudi jih še ne bo zmogla eksaktno pomeriti in statistično ovrednotiti. Pričakujem, da bo pri nas vedno več zahtevnih bolnikov, t.i. porabnikov zdravstvenega varstva, in zdravniki bomo morali v bodoče, kljub pomislekom in predsodkom, bolje poznati zdravilstvo. To pa bo lahko v korist bolnikov in uspešnosti medicine.

Slovar slovenskega knjižnjega jezika navaja enak pomen za medicino in za zdravilstvo: zdravljenje bolnikov in varovanje zdravja. Po zgledu KME in JT bom tudi sam uporabljal izraz medicina za uradno medicino, izraz zdravilstvo pa za vse drugačne metode zdravljenja in diagnostike.

KME našteva naslednje vzroke za naraščajočo razširjenost zdravilstva: modnost, naraščajoče praznoverje, upadajoče zaupanje v znanost in ustanove države, neustrezno dostopnost zdravstvenih storitev, neprimeren odnos med zdravnikom in bolnikom, razočaranje bolnikov nad zmožnostjo medicine, stisko in zapuščenost bolnikov. Menim, da bi bilo poleg teh nespornih vzrokov potrebno dodati še naslednje pomembne vzroke:

• premajhno uspešnost medicine pri nekaterih boleznih, kot so rak, ateroskleroza, hipertenzija, degenerativne bolezni kosti in sklepov, psihosomatske bolezni, nevroze, epilepsija itd. Pri nas se še vedno pozdravi samo 1/3 rakavih bolnikov, ostali 2/3 pa zaradi raka prej ali slej umreta. Tudi v primerih, ko mislimo, da smo raka odstranili ali dosegli popolno izginotje, nikoli ne vemo, ali se je bolnik res pozdravil, ali pa se bo bolezen ponovila ali razsejala. Po končanem zdravljenju je težko živeti in čakati, kaj bo prinesel čas. Zdravilstvo to praznino lahko zapolni. Zanj se pogosto odločajo t.i. iztretirani bolniki, ki so zaključili predvideno zdravljenje, a se niso pozdravili, imajo pa težave zaradi bolezni in posledic zdravljenja. Zavedajo se, da medicina ni bila uspešna, drugega specifičnega zdravljenja pa medicina ne predvideva.
• željo aktivno vplivati na svoje zdravljenje. Nekateri bolniki zelo težko prenašajo odvisnost od zdravnika in zdravljenja, ki jim ga ta določi, ker se počutijo ob njem nemočne. Želijo sami izbrati in izvajati še kako drugo zdravljenje, ki ni odvisno od zdravnika, in se obrnejo na zdravilca.
• občudovanje tujega in težje dosegljivega. Za marsikoga je medicina zlahka dosegljiva in sama po sebi umevna, do zdravilca pa je pogosto težje priti in še drago je, zato pa bolj cenjeno. Občudujejo vse, kar pride z razvitega Zahoda, zlasti če je kaj takega, kar pri nas še nimamo. Tudi prepričanje, da je mogoče vse kupiti, tudi zdravje, če imaš dobre zveze in dovolj denarja, pripomore k odločitvi za zdravilstvo.
• vpliv sredstev javnega obveščanja, ki zelo rada poročajo o zdravilstvu, pogosto senzacionalistično in na podlagi nepreverjenih virov, da bi dokazala, kako so na tekočem, s tem pa povečujejo zanimanje za zdravilstvo. V zadnjem času imajo take "zasluge" tudi informacije na internetu.
• manjšo agresivnost zdravilstva. Metode diagnostike in zdravljenja, ki jih uporablja zdravilstvo so manj neprijetne in manj boleče, kot tiste, ki jih uporablja medicina. Zato se jih nekateri bolniki manj bojijo in lažje sprejemajo. Za marsikoga je zdravilstvo privlačno že zato, ker ne potrebuje hospitalizacije.

Mirjana Ule piše v letošnji aprilski številki revije "Zdrav dih za navdih", da "se v nekaterih evropskih državah namesto izraza bolnik uveljavlja izraz porabnik ali potrošnik zdravstvenega varstva. Za klasičnega bolnika je značilno, da je potrpežljiv, odvisen od medicinskega osebja, pasiven, neinformiran ter podrejen. Za porabnika zdravstvenih storitev pa je značilno, da je aktiven, samostojen, informiran, zahteven in enakopraven v odnosu do medicinskega osebja". Ista avtorica je v svoji raziskavi ugotovila med kroničnimi pljučnimi bolniki 21,1% takih bolnikov, ki želijo sami odločati o svojem zdravju in poteku zdravljenja, in ki v primeru, če niso zadovoljni z zdravnikom, tega zamenjajo ali poiščejo dodaten nasvet. Lahko računamo, da tudi pri zdravilcih.

JT omenja "strategijo medicine, da ohranja svoje privilegije". Dvomim, da gre za privilegije, prej za monopol.

"Zdravilstvo je začelo uspešno izrabljati načeti ugled medicine" ugotavlja JT. Menim, da bolj drži, da zdravilstvo izrablja pomanjkljivosti medicine in napake posameznih zdravnikov.

"Zdravilstvo ... se osredotoča na izboljšanje subjektivnega ugodja in občutka zdravja, pri čemer ga ne skrbi organski substrat bolezni. Etika takega prizadevanja je vprašljiva, saj pogosto pomeni prevarano upanje in izgubljeno priložnost za učinkovito zdravljenje" meni JT. Zdravilci očitajo medicini ravno nasprotno: medicina zdravi organski substrat bolezni, ne skrbi pa je dovolj subjektivno ugodje in občutek zdravja bolnika. Tudi etika takega prizadevanja je včasih vprašljiva, saj tudi to lahko pomeni prevarano upanje in premalo učinkovito zdravljenje. Kot vemo, zdravje ni samo odsotnost bolezni, ampak telesno, duševno, socialno in duhovno dobro počutje. Razcvet zdravilstva govori v prid spoznanja, da zdravljenje samo organskega substrata bolezni ne zadostuje. Zdravljenje je lahko po kriterijih "znanstvene" medicine uspešno, nezadovoljni bolnik pa kljub temu poišče pomoč zdravilca. Imamo etiološko oz. patogenetsko zdravljenje, pa tudi paliativno oz. simptomatsko zdravljenje, ki je marsikdaj edino možno. Zdravilci izvajajo predvsem to. Žal tudi takrat, ko bi bilo potrebno in možno etiološko zdravljenje in zato prihaja do izgubljenih priložnosti za učinkovito zdravljenje in do oškodovanja bolnika.

Tisti, ki delamo v onkologiji, se pomena paliativnega in simptomatskega zdravljenja zelo dobro zavedamo. Ne samo zato, ker se velik del našega zdravljenja na koncu izkaže kot paliativno, se pravi začasno in samo blažilno, čeprav je bilo načrtovano kot kurativno, ampak tudi zato, ker so vsi načini onkološkega zdravljenja organskega substrata raka za bolnika obremenjujoči: kirurška odstranitev tumorja pomeni praviloma izgubo organa in pogosto tudi mutilacijo. Še tako skrbno obsevanje pušča posledice. Kemoterapija uničuje poleg tumorskih tudi toliko zdravih celic, da tega večinoma ni mogoče skriti, da niti ne omenjam subjektivnih težav zaradi samega učinka citostatikov. Še najmanj prizadene hormonsko zdravljenje, čeprav tudi to prej ali slej spremeni bolnika. Ali je potem čudno, če želi rakav bolnik drugačno zdravljenje, ki ne boli, ga ne spremeni, ne pohabi, pa še obljublja mu, da se bo pozdravil? Osebno se ne čutim nič prizadetega, in tudi ne mislim, da je prizadet ugled medicine, če bolnik, ki sem ga zdravil po najboljših metodah medicine, hodi k zdravilcu, pije čaje, uživa zelišča, spremeni svojo prehrano tako kot mu je svetoval zdravilec in verjame, da mu bo to pomagalo premagati raka. Samo da bolnik ni prekinil onkološkega zdravljenja in da mu zdravilčevo "zdravljenje" ne škoduje.

KME ugotavlja, da "pomeni zatekanje k zdravilcem največkrat samo lažne upe, izgubljen čas in denar". Dobro sta poznana pregovora: Upanje je pol življenja in Dokler upamo, živimo. Vemo, da sta pri vsaki bolezni ali poškodbi upanje in volja bolnika pomembna, včasih tudi odločilna dejavnika pri zdravljenju. Vprašanje pa je, koliko to zdravniki v praksi upoštevamo, koliko se trudimo okrepiti upanje pri naših bolnikih in koliko nam to uspe. Širjenje zdravilstva kaže, da premalo. Mehanizmov, po katerih vplivajo na zdravljenje upanje in volja ter verovanje v zdravilno moč, danes še ne poznamo. Vendar zato ne moremo trditi, da jih ni, pri tem pa jih zdravilci spretno izkoriščajo.

Zelo vprašljivo je, ali lažno upanje sploh obstaja. Resni zdravniki trdijo, da lažnega upanja ni. Je samo upanje, in vsako upanje je zdravilno. To je tudi razlog dejstvu, da optimisti živijo bolje in dlje kot pesimisti. Obstajajo pa seveda lažne obljube.

Holistični princip je zelo širok pojem. Ne vem, kaj razume JT pod "holističnim principom in filozofijo, ki poudarja neracionalno, netehnično in neznanstveno". Holistični princip kot ga je predstavil Matjaž Lesjak v isti številki Izide v prispevku z naslovom Bristolski pristop, se mi zdi dovolj racionalen in znanstven, da je sprejemljiv za medicino.

Evropski parlament naroča v resoluciji o statusu nekonvencionalne medicine iz leta 1997, naj se pri izdelavi zakonodaje jasno razlikuje med komplementarnimi in alternativnimi metodami. Taka ločitev je težka, če pa že je, je marsikdaj samo začasna. Vsaka nova metoda zdravljenja je nekoliko drugačna od prejšnje. Pogoj, da se pokaže kot uspešna, je to, da se izkaže tam, kjer še ni bilo uporabljeno standardno zdravljenje. Šele potem lahko razmišljamo o kombinaciji standardnega in alternativnega načina zdravljenja. Če je to možno in koristno, postane alternativna metoda tudi dopolnilna. Bistveno se mi zdi, kdo uporablja to metodo. Če je to zdravnik, ki pozna medicino, je to novo zdravljenje praviloma dopolnilno. Če pa to izvaja zdravilec, ki medicine ne pozna ali vsaj ne pozna dovolj, pa je to zdravljenje kaj hitro alternativa medicinskemu zdravljenju. Zato bi bilo glede na varnost bolnika potrebno urediti tako, da bi smeli zdravilstvo kot dopolnilo medicini izvajati samo zdravniki. Samo zdravnike je mogoče prisiliti k izpolnjevanju vseh pogojev za opravljanje take dejavnosti. Zdravilcev tega ni mogoče, če drugega ne, zdravilec ne pozna dovolj medicine, da ne bi dopolnilnega zdravljenja izvajal kot alternativno.

Želja KME, da naj se zdravnik, ki se ukvarja z zdravilstvom, odreče zdravniški licenci, se mi zdi nerealna. Licenca je dovoljenje na podlagi kvalifikacije in zaupanja. Zanjo so predpisani pogoji, postopek za pridobitev in razlogi za odvzem. Zakaj bi se zdravnik odrekel licenci, če je prepričan, da jo je pošteno pridobil, da korektno opravlja zdravniško delo in je sposoben poleg medicine nuditi svojim bolnikom še del zdravilstva. Druga stvar je, ali to počne kot uslužbenec javnega zdravstva, v službenem času, posebej zaračunava, dela "na črno", kar vse je lahko disciplinski prekršek ali celo kaznivo dejanje, za kar pa obstajajo ustrezni forumi, postopki in sankcije. V aprilski številki Izide je na 20. strani povzetek prispevka v glasilu Zdravniške zbornice Zgornje Avstrije, ki ga je pripravil Marjan Kordaš. Med drugim beremo v njem tudi: "Tako za zdravnike kot za bolnike je treba pripraviti kar se da široko informacijo o vprašanju, kaj je komplementarna medicina. Potrebno je nedvoumno opredeliti, katere komplementarne metode lahko zdravnik sploh uporabi. Le tako bo dolgoročno mogoče argumentirano nastopiti proti izdajanju dovoljenj za prakse padarjev". Tako na drugi strani Karavank. Na naši strani pa želi KME, da se zdravniki, ki se ukvarjajo z zdravilstvom, odpovedo licenci!

"Bolnik ne sme biti zapeljan v zmotno prepričanje, da bo obravnavan po načelih medicine" piše KME. Mislim, da je pri nas zelo malo bolnikov, ki ne bi razločevali, kdaj jih zdravnik zdravi medicinsko in kdaj zdravilsko. Pogosteje je bolnik zapeljan v zmoto, če ga zdravilec prepriča, da mu medicina ne more pomagati, on pa mu lahko.

Zdravilec naj bi moral pred vsakim invazivnim posegom pridobiti zavestno in svobodno privolitev klienta z obrazcem, na katerem bodo vsa opozorila, ki jih zahteva KME. Ne vem, katere konkretne posege je imela KME v mislih. Invazivnih posegov v zdravilstvu pri raku ne poznam. Ali je morda mišljeno dajanje klistirja in injekcij? Zdravilci večinoma ne uporabljajo pripravkov za injeciranje. Če pa jih, so to pretežno deklarirani in registrirani preparati, če ne pri nas, pa v tujini, pa še teh večinoma ne dajejo sami. Problematični utegnejo biti ampulirani pripravki, ki jih pripravlja zdravilec sam kot so npr. Klehrovi citokini iz krvi, odvzete bolniku. Prepričan sem, da noben zdravilec take pisne privolitve kot jo zahteva KME od bolnika ne bo pridobil.

Zahtevo po "odškodninskem zavarovanju bolnikov zaradi okvar zdravja" je KME nerodno formulirala. Zdravniška zbornica zahteva od zasebnega zdravnika, da je zavarovan za poklicno napako pri zdravljenju, da lahko bolniki od njega zahtevajo oz. iztožijo odškodnino. Običajno so zavarovani tudi ordinacijski prostori in oprema za morebitno poškodbo bolnikov npr. zaradi električnega toka, požara, padca predmeta in podobno. Dvomim, da je katera od zavarovalnic pripravljena zavarovati nedoločeno število zdravilčevih bolnikov za okvaro zdravja.

Brez dvoma je potrebno zdravilstvo čimprej pričeti urejati. Povsem se strinjam z JT, da ni idealna rešitev, če je dovoljeno samo zdravnikom, niti če ga smejo izvajati tudi ustrezno kvalificirani nezdravniki. Za bolnikovo varnost pa je bolje, če je zdravilstvo dovoljeno samo zdravnikom. Veljavni Zakon o zdravstveni dejavnosti iz leta 1992 v členih, ki zadevajo zdravilstvo, govori o zdravstvenih delavcih. Torej že sedaj smejo zdravstveni delavci in ne samo zdravniki, "uporabljati preverjene in strokovno neoporečne dopolnilne tradicionalne in alternativne oblike diagnostike, zdravljenja in rehabilitacije, ki ne škodujejo zdravju ljudi". Če torej ministrstvo za zdravstvo, ki je za to pristojno, upošteva ta široka določila zakona, potem imajo možnost zdravilstvo legalno izvajati tudi nezdravniki.

"Ljudje imajo pravico, da so seznanjeni z realno vrednostjo zdravilstva in mnenja, ki ga ima o tem medicina". To nedvomno drži. Vprašanje pa je kakšna je realna vrednost zdravilstva, kdo to ugotavlja in kakšno je mnenje medicine o zdravilstvu. Povsem očitno je, da je medicina pri nas uradno do zdravilstva odklonilna. Del zdravnikov, kolikšen je dejansko ta del tako nihče ne ve, pa ima do zdravilstva drugačen odnos. Eni ga sami izvajajo, drugi pa ga skušajo uporabiti, vendar ne toliko pri svojih bolnikih, ampak predvsem pri svojih sorodnikih in prijateljih. Sicer pa zdravniki pri nas slabo poznamo zdravilstvo. Na fakulteti o tem skoraj nič ne zvemo. Na strokovnih srečanjih slišimo predvsem kritiko zdravilstva, nekaj vemo iz dnevnega časopisja in televizije, in če nas ne bi bolniki in njihovi svojci s svojimi problemi silili, da skušamo dobiti kaj informacij o posameznih metodah zdravilstva, bi vedeli še manj. Dobra informacija o aktualnih praksah zdravilstva pa je nujni pogoj, da bomo lahko zdravniki odvračali svoje bolnike takrat, kadar bi bilo zdravilstvo lahko škodljivo in tolerirali takrat, kadar bolniku ne bi škodilo in bi mu utegnilo celo pomagati. Pokojni profesor interne Branko Volavšek nas je učil, da je dober zdravnik tisti , ki svojemu bolniku kaj dovoli in ne tisti, ki vse prepove. Če zdravnik res ve, kaj škoduje in kaj ne, lahko dovoli, če pa tega ne ve, potem raje vse prepove. S tem, da zdravilstvo odklanjamo in ga bolniku odsvetujemo, mu vedno ne pomagamo. Pred kratkim je prišel v mojo ordinacijo bolnik na posvet glede ene od dopolnilnih metod zdravljenja raka. Prizadet in ogorčen mi je povedal, da je o tem že spraševal svojega lečečega zdravnika na Onkološkem inštitutu. Ta pa se mu je smejal !

Muenchenski center za tumorje je lani izdal 180 strani obsežno knjigo z naslovom Priporočila za diagnostiko, terapijo in oskrbo pljučnih in mediastinalnih tumorjev. Knjiga, ki jo je pripravilo 80 uglednih avtorjev, ima na koncu tudi poglavje o zdravljenju raka z metodami brez dokazanega učinka. V njem je spisek različnih preparatov, načinov zdravljenja in diet, da lahko zdravnik dobi vsaj nekaj informacij o zdravilstvu pri tovrstnih tumorjih. Pri nas nimamo takega spiska za nobeno področje, čeprav bi ga potrebovali. Tudi nimamo strokovno kompetentne ustanove, ki bi sistematsko spremljala zdravilstvo in o tem informirala zdravniško in ostalo javnost.

KME navaja, da "je komisija evropskih izvedencev prišla do sklepa, da ni verodostojnih dokazov, da zdravilni učinki homeopatije presegajo učinek placeba, in da je do podobnega sklepa pripeljala nedavna metaanaliza objavljenih rezultatov v reviji Lancet". Kot referenca tej trditvi je naveden članek K. Linde in sod. z naslovom: Are the clinical effects of homeopathy placebo effects? A meta-analysis of placebo-controlled trials ( Lancet 350, 1997, 834-43 ).V zaključku tega članka je napisano: Rezultati naše metaanalize niso kompatibilni s hipotezo, da so klinični učinki homeopatije povsem (completely) zaradi placeba. Zato ne preseneča, da isti članek služi homeopatom kot dokaz, da homeopatija ne učinkuje samo kot placebo.

Odnos zdravnikov do zdravilstva je pri nas premalo poznan. Zbornica je kot stanovska organizacija zdravnikov poklicana, da sodeluje pri urejanju zdravilstva. Njeno stališče pa bo imelo pravo težo šele takrat, ko bo ugotovila mnenje večine zdravnikov z ustrezno anketo.

	prejšnji članek	naslednji članek