ISIS 1998, št.6
 
nove publikacije

Tri nove brošure Slovenskega društva Hospic

Slovensko društvo Hospic je izdelalo tri nove brošure.

Prva ima naslov
"Ob umirajočem v domu za ostarele".

Napisala jo je VMS Majda Brumec, ki dela v domu Danice Vogrinec v Mariboru. Zapisala je: "Smrt in umiranje sem v svojem poklicu doživela šele, ko sem se zaposlila v domu za ostarele, po dvajsetih letih dela. Takrat sem prvič čutila neizmerno zgubljenost, strah, nemoč, potrebo nekaj narediti, dvom ali delam prav, nebogljenost pri soočanju s svojci, dvom v strokovno pripravljenost." Spoznala je, da so za delo z varovanci in svojci pomembne čisto vsakdanje stvari. In prav o teh vsakdanjih stvareh piše: o lajšanju bolečine, negi, hranjenju, dotiku brez rokavic, komunikaciji z varovancem in svojci, kdo je svojec in kako smo bilizu sebi. Varovanec nam mnogokrat želi povedati, da čuti bližino smrti z neobičajnimi nagovori: pogosto zvoni, vsak dan želi obisk zdravnika. Prepoznamo v takšnih rakcijah tudi klic na pomoč in se mu približamo? Medicinska sestra je tista, ki ustvarja mostove med varovancem, zdravnikom in svojci tudi takrat, ko se z medicinskega vidika ne da več pomagati. Medicinska sestra vzpodbuja varovance k medsebojnemu spremljanju in jih spremlja v času žalovanja. Delo v domu za ostarele je težko zaradi neprestanega soočenja z umiranjem in smrtjo. Koliko stisk doživljajo mlade medicinske sestre in negovalke, o katerih sodelavci še slutijo ne? Mnogi o tem nočejo govoriti in skušajo stisko izriniti. Majda Brumec je svoje stiske pogumno zapisala in prav zato je ta brošura tako dragocena.
 

Druga brošura ima naslov
"Žalovanje za otrokom - kako pomagati staršem, ki so izgubili otroka".

Napisal jo je zdravnik prof. J. C. Student iz Hannovra, ki mu je pred desetimi leti umrla hči. Sam je na lastni koži doživel vso trdoto resnice, da ko ti umre otrok, izgubiš prihodnost. V procesu žalovanja za otrokom ni pravilne niti napačne poti. Vsakdo mora najti svojo pot. So pa določeni ponavljajoči vzorci vedenja: šok, krivda, jeza, strah, depresija in žalost. "Pomembno je, da sami sebi dovolite, da v polni meri izrazite svoja čustva takrat, ko jih občutite. Ne poskušajte jih zadrževati. Pomembno je, da spoznate, da nihče, razen vas samih ne more utešiti žalosti", nagovarja avtor žalujoče starše. Piše o načinih žalovanja pri otrocih in kako otrokom pomagamo. Smrt otroka vedno prizadene vso družino, tako starše kot brate in sestre. Starši imajo pogosto še komaj kaj moči za druge otroke. Žalujoči starši potrebujejo bližino in čustveno oporo. Hkrati poudarja, da večina ljudi, ki sami niso doživeli izgube otroka, ne bo mogla zares razumeti žalujočih staršev. V veliko pomoč so staršem lahko skupine za samopomoč po izgubi otroka. V takih skupinah naj imajo vodilno vlogo prizadeti starši sami, strokovno osebje naj ima samo svetovalno vlogo. Na koncu borušure zvemo, kaj potrebujejo otroci, da bi se pravočasno naučili živeti s smrtjo in kaj smemo in česa ne smemo storiti žalujočim staršem.
 

Tretjo brošuro z naslovom
"Kako najti pot do staršev, ki jim je pravkar umrl otrok"

je napisal družinski terapevt Peter Fässler Weibel iz Winterthurja. Pri smrtnih primerih otrok ga pokliče reševalna služba, nezgodna kirurgija in policija, da spremlja svojce. V mnogih nujnih posredovanjih se je naučil, da s svojci in njihovimi potrebami ravna posebej skrbno. V brošuri zapisuje pogovore z osebno prizadetimi ljudmi: dvema zakonskima paroma, ki sta pred desetimi meseci izgubila otroka zaradi nenadne smrti in zaradi prometne nesreče, z reševalcem in zdravnico. Prizadeti ljudje so ga naučili, da je solidarnost veliko več kot pomoč. Biti solidaren pomeni sodoživljati, čutiti z drugim. Prizadeti starši so ga naučili, naj nihče ne odloča namesto njih. Žalujoči oče pravi: "Ugotovil sem, da je človek v stresni situaciji zelo močan. Zelo veliko zdrži, ne zdrži pa, da ne bi vedel, kaj se z otrokom dogaja. Moral sem biti poleg." Osnovna potreba staršev je, da so ob otroku v času oživljanja in po smrti. Stiska izključitve pripelje do duševne stiske. Avtor priporoča: Da lahko starši izberejo pravo pot, jim moramo dati čas in pokazati možnosti slovesa. Ena od možnosti v Winterthurju je, da vzamejo mrtvega otroka domov in imajo dovolj časa, da se od njega poslovijo (ga umijejo, oblečejo, vzamejo v naročje).

Dobro duševno počutje je močno povezano s predelanimi starimi bremeni. Čim več nepredelanega nosimo s seboj, toliko težji postaja naš delovni vsakdan. Slej ko prej spoznamo, da moramo nekaj storiti zase. Zreli ljudje v poklicih, v katerih pomagajo ljudem v stiski, morajo skrbeti za svoje duševno zdravje. K ohranjanju le tega bodo gotovo pripomogle vse tri brošure. So skromne po obsegu (največ 41 strani), a po vsebini še kako potrebne vsakomur, ki se srečuje z umirajočimi bolniki in žalujočimi svojci po smrti otroka. Brošure lahko naročite pri Slovenskem društvu Hospic, Neubergerjeva 4, tel.: 061 13 71 284.

Janja Ahčin
 
 
prejšnji članek
 
naslednji članek
 
 
  
X

OPOZORILO : Pregledujete staro stran IBMI

Vsebine na strani so zastarele in se ne posodabljajo več. Stara stran zajema določene članke in vsebine, ki pa morajo biti še vedno dostopne.

Za nove, posodobljene vsebine se obrnite na http://ibmi.mf.uni-lj.si/