ISIS 1998, št.
3
Naša pisanja
Človek kar ne more verjeti, koliko danes zdravniki pišejo in objavljajo.
Včasih so bili to strokovni članki v Zdravniškem vestniku, silno redko
učbeniki, tu in tam kakšen polemičen zapis v dnevnem časopisu, kakšno pismo
bralcev in zelo redko kakšen odgovor na neosnovane trditve.
Vse smo prebrali in skoraj ob vsakem pisanju veliko
komentirali in razpravljali v bolnišnicah, zdravstvenih domovih in drugih
priložnostnih obrekovalnicah. Občutek, da se z neznanstvenim pisanjem "daješ
v zobe" je bil vsesplošno razširjen, mnogi zdravniki so bili prepričani,
da je to nedostojno in etično oporečno.
Z novimi časi so nastopile spremembe. Pisanj, zaradi
katerih si lahko imel sitnosti pri svojih nadrejenih in zaradi katerih
si lahko čutil posledice v svojem delovnem in socialnem okolju, ni več.
Beseda ni več konj in informacij je iz dneva v dan več. Zdravniki so pričeli
pisati o svojih pogledih na strokovna in družbena dogajanja, o vtisih s
strokovnih srečanj, objavljati svoja literarna dela. Vse več je strokovnih
knjig in publikacij. Tudi kritičnih člankov je vse več. Kot da bi hoteli
nadomestiti vse zamujeno.
Med velikimi učbeniki slovenskih avtorjev, ki so
izšli v samostojni Sloveniji, je potreba omeniti Interno medicino in Kirurgijo.
Če smo včasih poznali le rdeče zbornike Kirurških dnevov ter suplemente
Medicinskih razgledov o Tavčarjevih dnevih ter suplemente Zdravstvenega
vestnika, lahko danes preberemo skoraj po vsakem strokovnem srečanju v
ličnih zbornikih tehtne članke domačih piscev. Vse več je knjig, ki obravnavajo
ožja strokovna področja.
Zdravniki pišejo tudi izjemna leposlovna dela. Med
njimi zavzemajo zadnja leta tri knjige o soški fronti izpod peresa dr.
Vasje Klavore vidno mesto. Pesmi in proza dr. Alojza Ihana, literarna dela
dr. Jožeta Felca postajajo izjemno zapažena. Poleg njiju pa je še vrsta
drugih, ki pišejo in objavljajo poezijo in prozo.
Popolnoma nekaj drugega pa je vprašanje, kaj od
tega zdravniki preberemo. V poplavi informacij, ki jo omogočajo elektronski
mediji, v vse hitrejšem življenskem utripu in vse večjem tekmovalnem naprezanju,
postaja naše življenje vse ožje in enostransko usmerjeno, za ostala dogajanja
pa velikokrat precej površno. Po delu si prizadevamo predvsem za rekreativno
sprostitev, da si naberemo novih moči za življenjske izzive. Včasih tudi
lenarimo. Zaključek, da zdravniki beremo relativno malo in vse manj, se
vsiljuje sam po sebi.
V letu 1997 so zdravniki
napisali 32 knjig, zbornikov in drugih samostojnih publikacij. Zdravniški
vestnik izhaja vsako leto na 600 do 700 straneh, prav toliko jih imajo
tudi Medicinski razgledi. Izida izhaja na približno 1.000 straneh. Vse
skupaj je 190 strani na mesec. Če k temu prištejemo še drugo strokovno
literaturo v raznih zbornikih in monografijah lahko zgornje število strani
skoraj podvojimo.
To pa pomeni, da bi morali sleherni dan prebrati
najmanj 10 strani sodobnega medicinskega branja, če bi hoteli spremljati
strokovna in stanovska vprašanja samo v materinščini. Verjamem, da takega
ni med nami. Za revijo Isis slišimo marsikatero pohvalo, a opažamo tudi,
da jo zdravniki velikokrat samo prelistajo in preberejo le tu in tam kakšno
malenkost.
Knjiga Janka Kersnika Kakovost družinski medicini je izšla v 500 izvodih.
Knjiga Možganske poškodbe izpod peresa prof. Kluna
je izšla v 800 izvodih. Kritična ishemija udov prof. Pavla Poredoša je
imela podobno naklado. Knjiga Družina v družinski medicini je izšla v 200
izvodih. V 200 izvodih je izšla knjiga Klinična nevrofiziologija in kinezologija
v rehabilitacji. To so bile le nekatere izmed strokovnih knjig, ki so izšle
leta 1997, in ki smo jih bralcem predstavili tudi v naši reviji. Ob koncu
leta smo povprašali o prodaji. Nobena izmed naštetih knjig ni razprodana,
nekatere pa imajo celo več kot polovico knjig še na zalogi. Edine knjige,
ki doživljajo večje naklade, so poljudno-znanstvene knjige o aktualnih
zdravstvenih vprašanjih.
Slovenci o svojih knjigah veliko govorimo, tarnamo,
se zgražamo, a kupujemo jih bolj malo. Med 6200 zdravniki v Sloveniji ni
mogoče prodati še tako pičle naklade. Poznal sem preprostega človeka, ki
je leta 1938 kupil popolno izdajo Cankarjevih del v 20 knjigah. Plačeval
jo je po obrokih. Prebral je mogoče tri ali štiri med njimi. Rekel je:
"Bodo pa otroci, ko odrastejo." Kar se je po vojni v resnici zgodilo.
Bi morda svetovali zdravnikom, da kupujejo strokovne
knjige za svoje otroke? Mnogi med njimi študirajo medicino in jih bodo
gotovo radi prebrali, ko se bodo pripravljali na izpite. Bi morali poiskati
sponzorje, ki bi odkupili naklado in jo podarili študentom, sekundarijem
ali specializantom, ki take knjige potrebujejo a so zanje predrage? Morda
bi lahko našli še kakšno rešitev, če v resnici med nami ni več zavzetosti,
da bi jih kupovali in prebirali?
France Urlep
|
prejšnji članek
|
naslednji članek
|
|
|