Koronarna bolezen srca sodi tudi v Sloveniji, podobno kot drugje v razvitem svetu, med vodilne vzroke smrti, po zbolevnosti pa zlasti pri moških dosega že prav epidemične razsežnosti. Pomemben prispevek v boju proti njenim usodnim posledicam predstavlja ustanavljanje koronarnih klubov, ki skrbijo za izvajanje trajne rehabilitacije in sekundarne preventive koronarnih bolnikov (1). Prvi koronarni klub smo ustanovili leta 1981 v Ljubljani, nato v Celju leta 1984. Leta 1994 je bilo v Izoli ustanovljeno Koronarno društvo slovenske Istre. Novembra leta 1996 so se klubi povezali v Zvezo koronarnih društev in klubov Slovenije.

Klubi in zveza so laična združenja, njihovo delovanje temelji na prostovoljnem delu, saj v njih ni redno zaposlenih. Za organizacijo dela klubov in zveze skrbijo člani sami. Sedež Zveze je na Interni kliniki, Kliničnem oddelku za žilne bolezni. Predsednica zveze je gospa Aleksandra Gorup, strokovno pa delo usmerjamo člani strokovnega sveta. V njem smo prof. dr. Irena Keber kot predsednica sveta, dr. Barbara Gužič, ki strokovno vodi Koronarni klub Ljubljana, dr. Janez Tasič, ki vodi Koronarni klub Celje, dr. Dorijan Marušič, ki vodi klub v Izoli, dr. Metod Prašnikar, ki se ukvarja z rehabilitacijo srčnih bolnikov v Šmarjeških Toplicah, dr. Zlata Kralj, ki vodi psihoterapijo koronarnih bolnikov v Ljubljani in ing. živilske tehnologije Janja Leskovar, ki skrbi za dejavnosti v zvezi s pravilno prehrano.

Večina članov klubov so koronarni bolniki, bolniki po srčnem infarktu, bolniki z angino pektoris, bolniki po kirurški ali nekirurški revaskularizaciji srčne mišice. Vključijo se lahko tudi zdravi posamezniki, ki jih dejavniki tveganja močno ogrožajo ter svojci bolnikov. Zveza trenutno šteje 630 članov, v Koronarnem klubu Ljubljana je 330 članov, v Celju 180 in v Izoli 120. Starost sama ne predstavlja omejitve za vključitev v klub, tako je v Koronarnem klubu v Ljubljani povprečna starost članov 61 let, starostni razpon pa od 27 do 85 let, približno 15 % bolnikov je starejših od 70 let.

Programi posameznih klubov so podobni in zajemajo telesno vadbo v telovadnicah, organizirane izlete, skupinsko psihoterapijo ter zdravstveno vzgojo. Telesna vadba poteka dvakrat do trikrat na teden po eno uro v telovadnicah in je strokovno vodena in nadzorovana. V Koronarnem klubu Ljubljana poteka v 14 skupinah. K običajni telovadbi se lahko vključijo le bolniki s stabilnim zdravstvenim stanjem, ki so pri obremenitvenem testiranju zmogli vsaj obremenitev 5 MET na tekoči preprogi ali 75 W na cikoergometru. Leta 1996 so začeli tudi z lažjo telesno vadbo za bolnike z majhno telesno zmogljivostjo, ki vadijo v posebni skupini. Obiskovanje kluba je koristno tudi za bolnike, ki so jim odsvetovali telesne napore. Priključijo se lahko številnim drugim dejavnostim. Poleg pridobivanja telesne kondicije je namreč izjemno pomembna psihološka pomoč in podpora, ki jim jo nudijo drugi člani, vaditelji in zdravniki, ki sodelujejo s klubom. Sedaj vodi rehabilitacijsko telovadbo 36 vaditeljev. Med njimi je največ študentov medicine, ki vodijo vadbo v Koronarnem klubu v Ljubljani vse od njegove ustanovitve dalje, medtem ko jo v klubih v Celju in Izoli vodijo fizioterapevtke in medicinske sestre, v Izoli je prisoten tudi zdravnik. Klubi za člane organizirajo tudi enodnevne izlete, ki so namenjeni krepitvi telesne kondicije ter socialnim stikom ter pomembno vplivajo na izboljšanje psihičnega stanja bolnikov. Člani se mesečno udeležujejo organiziranih izletov, dvakrat na leto lahko skupaj preživijo počitnice v zdravilišču. Za bolnike s hujšimi psihološkimi problemi so v ljubljanskem klubu v letu 1997 organizirali skupinsko podporno psihoterapijo, ki jo vodi dr. Zlata Kralj.

Veliko skrb posvečamo zdravstveni vzgoji. Zdravniki imamo redna predavanja za bolnike in njihove svojce. Predavamo o zdravem načinu življenja, o preprečevanju in zdravljenju koronarne bolezni, o prepoznavanju bolezenskih znakov pri koronarni bolezni in ukrepih ob njih. Za svojce bolnikov organiziramo tečaje laične prve pomoči v primeru srčnega zastoja, za vaditelje v klubih pa izobraževalne tečaje za pridobivanje teoretičnega in praktičnega znanja s področja vsestranske rehabilitacije in nudenja pomoči kroničnemu koronarnemu bolniku.

Da bi ocenili delo koronarnega kluba, smo na Kliničnem oddelku za žilne bolezni leta 1996 izvedli raziskavo (2), v kateri smo primerjali izvajanje sekundarne preventive pri bolnikih po prebolelem srčnem infarktu, ki so se vključili v klub in pri bolnikih, ki so kasno rehabilitacijo nadaljevali individualno. Pri članih kluba je bilo izvajanje sekundarne preventive boljše, več jih je opustilo kajenje in bilo redno telesno aktivnih, imeli pa so tudi boljše prehrambene navade. To je bila tudi prva raziskava v Sloveniji, ki je proučevala urejenost dejavnikov tveganja po srčnem infarktu. Nekaj mesecev za tem so s tega področja objavili izsledke evropske raziskave EUROASPIRE (3), ki je potekala v različnih evropskih državah, med drugim tudi v Sloveniji. Izsledki obeh raziskav so bili podobni in so pokazali, da je v Sloveniji pri bolnikih po srčnem infarktu med dejavniki tveganja zelo slabo urejen krvni holesterol in telesna teža, nekoliko boljši so rezultati o krvnem tlaku in kajenju.

Razen omenjene raziskave so bili člani kluba leta 1997 vključeni v mednarodno raziskavo o kakovosti življenja, ki jo na pobudo Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) in Mednarodne organizacije za sožitje z živimi bitji (IAHAIO) pri nas izvaja Fakulteta z družbene vede, njeni rezultati pa zaenkrat še niso znani.

Za prihodnje smo si v klubih zadali več novih ciljev. V letu 1998 bomo pripravili posebno lažjo obliko telesne vadbe, ki bi se je lahko udeleževali bolniki z okrnjeno telesno zmogljivostjo in temelji na najnovejših spoznanjih, da prilagojene oblike nekaterih vzhodnih oblik meditacij (yoga, qigong in tai chi) lahko ugodno delujejo v preventivi in zdravljenju bolnikov s koronarno boleznijo. Glede na nova spoznanja o ugodnem učinku telesne vadbe pri stabilnih bolnikih s srčnim popuščanjem težje stopnje bi želeli v klub vključiti tudi take bolnike, seveda po predhodni skrbni pripravi in podrobnem načrtu telesne vadbe. Vadba teh bolnikov bo potekala pod določenimi pogoji in z ustrezno usposobljenimi vaditelji. Organizirana bodo dodatna izobraževanja za svojce bolnikov, s posebnim poudarkom na pravilnih in pravočasnih ukrepih ob poslabšanju bolezni. Načrtujemo tudi računalniško podprto vodenje podatkov.

Zaključimo lahko, da predstavljajo koronarni klubi koristno in ugodno obliko doživljenjske rehabilitacije bolnikov s koronarno boleznijo, saj s svojo dejavnostjo stalno spodbujajo člane k zdravemu načinu življenja. Zaradi popolnoma laičnega delovanja člani kmalu ugotovijo, da lahko, morajo in so tudi sposobni za svoje zdravje največ narediti sami. Prav zaradi tega je najpomembnejši cilj zveze, da bi ustanovili koronarne klube v vseh slovenskih regijah, tako da bi vanje zajeli čimveč koronarnih bolnikov. Zato vabimo zdravnike, ki se pri svojem delu srečujejo s koronarnimi bolniki in jih je morda spodbudil ta članek, da se nam pridružijo. Zveza jim bo rada nudila strokovno pomoč pri ustanavljanju novih klubov. Vse potrebne informacije so vam na voljo pri predsednici kluba, gospe Aleksandri Group na sedežu zveze: Klinični center, Interna klinika, Klinični oddelek za žilne bolezni, Riharjeva 24, 1000 Ljubljana, tel.: 061 332 313.

Reference:

1. ACC/AHA Guidelines for the Management of Patients With Acute Myocardial Infarction. A Report ot the American College of Cardiology/American Heart Association Task Force on Practice Guidelines (Committee on Management of Acute Myocardial Infarction). J Am Coll Cardiol 1996; (28)5: 1328-428.
2. Keber I, Gužič B, Škof E, Špan M. Učinki nadzorovane rehabilitacije v koronarnem klubu na izvajanje sekundarne preventive po srčnem infarktu. Zdrav. Vestn. 1997; 66(6): 289-92.
3. EUROASPIRE: A European Society of Cardiology survey of secondary prevention of coronary heart disease: Principal results. Eur Heart J 1997; 18: 1569-1582.

 

Klinični oddelek za nevrologijo je 6. februarja 1998 na priložnostni slovesnosti ob slovenskem kulturnem prazniku širši javnosti predstavil postavitev stalne zbirke grafičnih del. Svoja dela so, na pobudo vodje bolniškega oddelka Kliničnega oddelka za nevrologijo, dr. Janeza Žumra, darovali akademski slikarji, gospod Janez Boljka, gospod Milogoj Dominko, gospod Kiar Meško in gospod Jaka Torkar. Preko 50 podarjenih grafik bo lepšalo sive dneve in bele bolnišnične zidove stare Nevrološke klinike na Zaloški 2. Številne zbrane goste je najprej pozdravil predstojnik Nevrološke klinike doc. dr. Anton Mesec. Posebej je bil vesel, da so se priznani slovenski ustvarjalci odločili za humano dejanje in darovali svoja dela za postavitev v prostorih, ki so daleč od ustaljenega galerijskega dogajanja in s tem tudi daleč od oči širše javnosti. Dr. Janez Žumer se je v svojem in imenu vseh, ki bodo lahko uživali pogled na podarjena dela, zahvalil ustvarjalcem. Umetniški opus akademskih slikarjev je v svojem iskrivem in slikovitem tonu predstavil eden najboljših (če ne najboljših) umetniških kritikov v našem prostoru, gospod Jože Hudeček. Z nekonvencionalno, spontano in predvsem jasno besedo je spregovoril o posebnem prazniku, ko smo dovolili, da se je umetnost naselila v prostor med nami, tokrat v poseben prostor, kjer bo imela posebno mesto. Slike na stenah bodo bolnikom, zdravnikom in zdravstvenemu osebju pričarale sončno okno v življenje. Ob tem ni pozabil posebej poudariti nezavidljivega položaja umetnikov v naši družbi, ki daje njihovi humani odločitvi dodatno vrednost.

 

Bogat kulturni spored je povezovala Alenka Höfferle Felc, dr. med. Dvojni praznik so popestrila dela Benjamina Ipavca in ljudskih pesmi v izvedbi godalnega kvarteta članov ljubljanskega zdravniškega orkestra, Prešernove pesmi v izvedbi dramskega igralca Janeza Albrehta in nežni Schumannovi zvoki flavtistke Alenke Žumer.

 

Ljubezen je osrednja tema romana Preklic obsednega stanja, sicer šestega romana in devete knjige dr. Felca. Napisan že pred leti, tik pred osamosvojitvijo, je izšel leta 1996, tako kot Divje jezero pri Prešernovi družbi iz Ljubljane. Začetek romana se časovno naslanja na dogodke na Kitajskem, na Trgu nebeškega kraljestva, konec zaznamuje padec romunske diktature, decembra 1989. Vmes dogajanja povezuje ljubezenska zgodba med nizozemskim dekletom in slovenskim fantom, študentoma ljubljanske filozofske fakultete.

Tretjo knjigo, predstavljeno v čast slovenskemu kulturnemu prazniku, Prošnji dnevi, ki je izšla pri celjski Mohorjevi družbi leta 1996, smo v Izidi že predstavili. S svojim fabulativnim časovnim okvirjem, od adventa 1992 do velike noči 1993, pa se sicer umešča med zgornji dve in dodaja cvetico v šopek avtorjevega doživljanja zadnjih desetih let.

 

Čeprav so nam televizijski posnetki vojne v Bosni in Hercegovini še živo pred očmi, je predavatelj s svojo skoraj dveurno predstavitvijo pri udeležencih zapustil izreden vtis. Resno in zadržano, brez čustvenega naboja, je nizal dejstva, na mestnem zemljevidu kazal razporeditev srbskih sil, ki so oblegale mesto, napade in boje v posameznih mestnih delih in razmere, v katerih so živeli prebivalci mesta.
    Obleganje Sarajeva, ki je bilo daljše od obleganja Leningrada v drugi svetovni vojni, je po nekih podatkih terjalo 36.000 mrtvih in dvakrat toliko ranjenih. Po načrtnem uničenju porodnišnice in drugih zdravstvenih objektov je zdravstvena zaščita prebivalstva delala v izredno težkih razmerah. Topovske granate so letele skozi okna bolnišničnih oddelkov in ubijala bolnike v posteljah. Ko so pokurili drva, so prišla na vrsto drevesa v parkih, nato okna in vrata razrušenih stanovanj, pohištvo, nato knjige in čevlji. V pokopališča spremenjeni parki, okrutno pobijanje civilistov, ki so se trudili, da bi prišli do vode, slaba oskrba s hrano, stanovanja brez elektrike, težave s higieno in z odstranjevanjem odpadkov, so vodile ljudi na rob obupa.
    V nekaterih predelih mesta so zaradi etičnega čiščenja izgnali nesrbsko prebivalstvo in tam naselili svoje ljudi. Med njimi je bil tudi dr. Midhat Čengić. Bil je tudi na seznamu tristotih intelektualcev, ki bi jih morali po zasedbi mesta aretirali in likvidirati.
    Zanimiva je bila razprava po predavanju. Doc. dr. Čengić je povedal da so razmere v mestu še zelo težke. Večina srbskega prebivalstva je mesto zapustila. Mnogi so svoja stanovanja, ki so bila pred tem naseljena z Bošnjaki ali Hrvati, izropali in požgali. Sedaj, ko naj bi se vsi pregnanci vrnili, zahtevajo nekateri povratek v ta stanovanja in odškodnino za uničenje. Počasi se v mesto vrača normalno življenje in v mnogih inštitucijah znova skupaj delajo ljudje različnih narodnosti. A vsak ve za vsakega, kaj je bil in kaj je počel. Verjetno bo potrebno kar nekaj desetletij, da se bodo stvari uredile. Možnosti pa, da znova izbruhnejo spopadi, še vedno obstajajo.

    Slovensko ortodontsko društvo je že ob zaključku začetnega tečaja iz SWA maja 1997, povabilo Dr. Milačića iz Švice, naj bi še v letošnjem letu pripravil tudi nadaljevalnega. Vabilu se je prijazno odzval in 7. novembra zopet prišel v Ljubljano.
    Dokaz, da se je Slovensko ortodontsko društvo že pred leti obrnilo na pravega strokovnjaka, je bilo javno potrjeno junija 1997 v Španiji na Evropskem ortodontskem kongresu, ko je dr. Milan Milačić postal član European Board of Orthodontics, kar je izredno spošovano in težko dosegljivo priznanje.
    Udeležencev tečaja je bilo čez 30: specialisti in specializanti iz Slovenije in sosednje Hrvaške. Zgoščen dvodnevni program smo začeli s pregledno ponovitvijo znanih dejstev iz prvega tečaja. Naša naloga je postaviti pravilno diagnozo in iz te načrtovati ustrezno ortodontsko obravnavo. Cilj obravnave je jasen: ustaviti čimbolj funkcionalno in stabilno okluzijo, sprejemljiv estetski izgled in trajnost rezultatov.
    Ob predvajanju številnih diapozitivov smo sledili urejanju sagitalnih, transverzalnih in vertikalnih nepravilnosti pri razredih I, II in III po Anglu. V mešani denticiji dr. Milačić raje načrtuje funkcionalne aparate, fiksna tehnika se mu zdi, primernejša za stalno zobovje. Ekstrakcij naj bi se vedno lotili premišljeno. Elastični tegi II in III vrste nam bodo v dobrodošlo pomoč pri korekciji R II in R III malokluzij. Skupaj s predavateljem smo ponovili točke, kote in linije telerentgenograma glave, saj so dobljeni podatki večkrat dragoceno vodilo k pravilni odločitvi in prognozi. Dr. Milačić je namenil nekaj besed še dvojnemu obraznemu loku.
    V očitno zadovoljstvo predavatelja je bila predstavitev lastnih primerov iz prakse nekaterih udeležencev tečaja. SWA že kaže svoje uspehe po vsej Sloveniji in prepričani smo, da jih bo vsak dan več.
    Tako kot na prejšnjem druženju z dr. Milačićem, je tudi sedaj prof. Farčnik ugotovil, da se radi udeležujemo podobnih tečajev in izpopolnjujemo svoje znanje, zato je obljubil, da le-to ni bilo zadnje.

    Valentinovo se je v zadnjih letih tudi v Sloveniji udomačilo kot dan ljubezni, ko ljubljeni osebi ali nekomu, ki ga imamo radi in nam je blizu, izražamo svojo naklonjenost s posebno pozornostjo, simbolnim darilom ali cvetjem. To je tudi priložnost, da ponovno spregovorimo o varnejši spolnosti in izpostavimo teme, kot je na primer preventiva aidsa. 

    Evropska komisija je tako ob Valentinovem že večkrat podprla projekt izobraževanja DJ-jev in osveščanja ljudi po radiju. V eni od takih akcij je sodelovalo več kot 200 radijskih postaj po vsem svetu - od Namibije prek Evrope do Nove Zelandije. Akcija je vključevala predvanjanje srčnega utripa in preventivno sporočilo v smislu "imejte se radi, vendar varno", potekala pa je povsod hkrati, torej 14. februarja ob 12. uri. Prvič so jo izvedli leta 1994, ponovili pa v letih 1995 in 1996. Tudi Slovenija se je leta 1996 pridružila tej akciji, lani so jo samoiniciativno ponovili v murskosoboški regiji.
    V smislu preventivnega delovanja se številni mediji še vedno povezujejo, tako na primer članice organizacije World Association of Community Radio. Zato so na Inštitutu za varovanje zdravja R Slovenije tudi letos pozvali radijske postaje, da nadaljujejo s to tradicijo, s posebnim oglasom 14. februarja opoldne.
    Poleg tega so na Inštitutu za varovanje zdravja R Slovenije ob letošnjem Valentinovem ponovno organizirali vseslovensko akcijo. Pripravili so gradiva (16.000 srčkov z napisom "Valentinovo", "Želim ti varno ljubezen" in prilepljenim kondomom), ki so jih na Valentinov dan, v soboto, 14. februarja, brezplačno razdeljevali v cvetličarnah. V ta namen so k sodelovanju povabili največje distributerje cvetja v Sloveniji (podjetja Gardenia, Kontrast in Agrokor), ki so s pomočjo svojih distribucijskih kanalov poskrbeli, da "srčki" prišli v večino cvetličarn v Sloveniji.

"Ob današnji svečanosti mi je naklonjena čast spregovoriti nekaj misli. Avtor, ki je obdobje zadnjih 24 let mariborske interne doživljal sprva kot zdravnik specializant, pozneje kot sodelavec, šef oddelka za interno medicino in učitelj Medicinske fakultete Ljubljana, o teh dogodkih ne more pisati neprizadeto, saj je bil sam končno soustvarjalec. 

Ko danes v Mriboru pričenjamo z delom v Kliničnem oddelku za interno medicino lahko s kančkom ponosa pogledamo tudi na nekatere naše strokovne dosežke. Če bo "čas" nekoč postavil vprašanja o vlogi posameznikov o zgodovini te poti, lahko z gotovostjo rečemo, da je bil prof. dr. Milan Černelč tista osebnost, ki je s svojim ustvarjalnim zanosom in žarom znala pritegniti mlajše zdravnike interniste k raziskovalnemu delu že daljnega leta 1964. Zasnoval je temelje za razvoj Nuklearne medicine, hemodialize in Intenzivne interne medicine. Na žalost je prezgodnja smrt prekinila obetaven začetek.
    Znanstvenoraziskovalno in pedagoško delo je v obdobju od leta 1975 naprej uspešno vzpodbujal in razvijal prof. dr. Ivan Krampač. Ves čas se je zavedal starega pregovora, da zgledi "vlečejo". Pod njegovim mentorstvom se je razvijala strokovna skupina, ki je smelo nadaljevala začeto delo. V tem obdobju se je pričel intenzivni razvoj ultrazvočne diagnostike v kardiologiji, gastroenterologiji, nefrologiji ter razvoj neinvazivne kardiološke diagnostike. Nove prostore so dobili oddelek za revmatologijo, nefrologijo, hemodializo in intenzivno interno medicino.
    Težko je dajati kratke izvlečke iz zajetne in dolgotrajne zgodovine prizadevanj prejšnje in sedanje generacije internistov, mnogim generacijam je ta cilj pomenil sen in je z njimi ugasnil, moji generaciji pa pomeni delovni supeh in izpolnitev želja. "Nova ideja je najprej obsojena za smešno, nato zavrnjena kot banalna, dokler nazadnje ne postane nekaj, kar vedo vsi", je napisal g. William James.
    Dovolite še kratek sprehod v razvoj mariborske interne nekaj zadnjih let. Če je bila naša želja v letih 1989, 1990, predvsem zgraditi nove prostore in tako dokončno rešiti prostorske razmere na oddelkih za hematologijo, kardiologijo, gastroenterologijo, endokrinologijo in internistične ambulante, se nam je le-ta z mariborskim samoprispevkom leta 1993 in 1995 uresničila.
    Vsa leta smo zasledovali cilje večje strokovne afirmacije in do danes uspeli navezati številne stike z drugimi podobnimi inštitucijami v tujini. Predvsem smo razvili intenzivne stike s kliniko v Gradcu. Vemo, da smo majhni, da je to začetek, in da brez podpore vseh intenih klinik KC Ljubljana in vodstva KC s strokovnim direktorjem gospodom prof. dr. Dušanom Kebrom in generalnim direktorjem prof. dr. Primožem Rodetom v prihodnosti ne bomo uspeli dovolj hitro in dovolj kakovostno razvijati vseh internističnih disciplin. S takšnim načinom skupinskega dela in stremljen se bomo približali naši skupni želji enotne slovenske medicine, konceptu enotne slovenske bolnišnice in zagotovitvi enakomernega visokega nivoja za vse bolnike.

Razvoj stroke je v naše zadovoljstvo v zadnjih 5 letih potekal dokaj hitro. Prvi v državi smo uvedli enoskopsko ultrazvočno diagnostiko prebavil, kot drugi center v državi smo uvedli koronarografijo in invazivno srčno diagnostiko. V to obdobje uvrščamo tudi novo diagnostično dejavnost elektrofiziološke študije in zdravljenje motenj srčnega ritma. Svoj delež smo prispevali tudi k razvoju nove dejavnosti v Mariboru - kardiokirurgije. Pričeli smo z merjenjem gostote kostnega tkiva, z ledvičnimi biopsijami, kostnimi biopsijami dializnih bolnikov in pomembno prispevali k razvoju laboratorijske imunološke diagnostike.
    Naša odlika je visok izobrazbeni nivo ekipe zdravnikov, saj se zavedamo, da je dober zdravnik le tisti zdravnik, ki v svoji stroki veliko ve. Danes zaposlujemo poleg profesorja še enega docenta, našo strokovnost bogati gostujoči profesor dr. G. J. Krejs iz Gradca, osem asistentov Medicinske fakultete Ljubljana, 6 zaključuje doktorske dizertacije, 7 zdravnikov je na magisterijskem študiju.
    Prepričani smo, da bo s temi pozitivnimi usmeritvami nadaljevala tudi generacija zdravnikov leta 2000, ki šele prihaja.
Veliki Slovenec, škof Anton Martin Slomšek, je daljnega leta 1862 zapisal, da se zdravnik svojega dela nikoli "zadosti ne nauči, in da tudi najmodrejši dovolj moder ni".
    Ob koncu bi želel, da bi naš strokovni uspeh pomenil izziv vsakodnevne prakse. Raziskovanje in proučevanje vsakodnevnega dela bo obogatilo naše znanje in v končni fazi bodo od tega imeli korist bolniki, kar je najvažnejše. Rutina je v medicini sicer pomembna, vendar jo je potrebno tudi presegati in bogatiti z novimi znanji in izvirnimi pristopi, ali kot pravi pregovor: "Če se ti zdi, da nekaj zmoreš, ali o tem sanjaš, se tega loti".
    Dana nam je priložnost, da se dokažemo, saj smo nenazadnje odgovorni vsem generacijam zdravnikov, medicinskih sester in drugih delavcev, ki so s svojim znanjem in delom prispevali k strokovnemu napredku. Vsem bivšim in sedanjim sodelavcem še enkrat hvala za vso zagnanost in požrtvovalnost. Za prihodnje želim vsem sodelavcem veliko entuziazma in zadovoljstva pri delu.
    Za vodilo naj bo misel: "Vsakdo ima svojo življenjsko dolžnost, edinstven dan, oziroma posebno nadarjenost, s katero naj obdari druge".

	prejšnji članek	naslednji članek