Ko se spominjamo velikih mož, ki so v tem stoletju postavljali temelje Medicinski fakulteti, se srečujemo tudi z odličnimi zdravniki, ki so v tem času orali ledino mnogih kliničnih strok na Slovenskem. Tak je gotovo tudi dr. Viktor Tominšek, danes najstarejši še živeči slovenski očesni zdravnik.
    Ob imenu Tominšek vsak Slovenec najprej pomisli na "Tominškovo pot " na Triglav. Smer se imenuje po dr. Franju Tominšku, odvetniku in dolgoletnem predsedniku Slovenskega planinskega društva, stricu primarija dr. Viktorja Tominška. S svojo drobno postavo, nakazano skolijozo in častitljivimi leti, vzbuja spoštovanje. Iz oči mu lahko razbereš odkritost, mehkobo in iskrenost. Ko pa z njim spregovoriš, te preseneti odločna beseda in jasna misel. 

 

    Dr. Viktor Tominšek se je rodil pred devetdesetimi leti v Ljubljani kot osmorojenec klasičnemu filologu profesorju dr. Josipu Tominšku. V njegovi rani mladosti se je družina večkrat selila. Za Božič leta 1911 je oče prevzel ravnateljstvo na klasični gimnaziji v Mariboru, ki jo je vodil vse do upokojitve. Oče Josip je bil do vseh svojih otrok strog in jih je trdo vzgajal. Mati je skrbela za otroke in družino, oče pa je bil predan "svoji" Gimnaziji. Poleg ravnateljstva, ki ga je opravljal popolnoma sam, brez tajnice, je na gimnaziji uvedel pouk v slovenščini, napisal je latinsko in grško slovnico ter besednjak. Otroci so imeli priliko spoznati očetovo naporno intelektualno delo in materino požrtvovalno skrb za osem otrok. Delavnost, doslednost, točnost in pravičnost so vrline, ki so bile Vikiju položene že v zibelko.
    Z medicino se je srečal povsem slučajno. Po maturi na klasični gimnaziji v Mariboru se je odločil za študij na Pomorski vojni akademiji v Gružu pri Dubrovniku. To je storil bolj zato, da bi razbremenil očetov proračuna, kot iz ljubezni do vojne mornarice. Šolanje na tej akademiji je bilo namreč zastonj. Seveda iz te moke ni bilo kruha. Dan pred prisego je izstopil, se znašel pred Univerzo v Zagrebu in se odločil za študij medicine. Po opravljenem prvem rigorozu, je odšel na Dunaj k prijatelju in tam študiral naprej. Vendar so bili stroški študija previsoki, vrnil se je in naprej študiral v Beogradu, kjer je 11.januarja 1933 tudi promoviral. Po odluženi vojaščini se je začel boriti za kruh. Prostih delovnih mest ni bilo, zato je dve leti in pol voluntiral na ORL in očesnem oddelku v Mariboru. Končno je bil sprejet kot sekundarij. Ugotovil je, da mu bolj leži oftalmologija, čeprav je moral delati tudi vso otorinolaringologijo. Specialistični izpit iz oftalmologije je opravil na očesni kliniki v Zagrebu pri prof. dr. Botteriju, leta 1937.
    "Dr. Meršol, takratni predsednik Zdravniške zbornice za Dravsko banovino, me je takoj potem, ko sem postal specialist, povabil k sodelovanju, kot organizatorja in ustanovitelja očesnega oddelka v Celju. Ta oddelek celjske bolnišnice je pokrival, poleg celjskega področja še Savinjsko dolino, Rogaško Slatino in brežiško področje. Ko smo zorali ledino okulistike na Štajerskem in se dobro organizirali, je prišla vojna", se spominja dr. Tominšek.
    Za dr. Viktorja Tominška je bil to posebej naporen, odgovoren in tvegan čas. Kot edini okulist za veliko področje je moral delati tako za Nemce (direktor Bolnišnice Celje je bil Nemec), kot za partizane. Velikokrat je operiral partizane kar v gozdu, v veliki življenjski nevarnosti . Vendar se je vselej držal Hipokratove prisege.
    Leta 1953 se je vrnil v Maribor in po smrti dr. Drnovška prevzel vodstvo očesnega oddelka v Splošni bolnišnici. Vodil ga je vse do upokojitve. Po upokojitvi ga je pot vodila v Nemčijo, kjer je imel ostali del svoje družine: hčerko in dva sinova. Prvorojenec Alfonz je takrat že imel svojo zobozdravniško ordinacijo v Bayreuthu. Občasno je tudi nadomeščal kakšnega prijatelja, kolega okulista med njegovo odsotnostjo. V Ljubljano se je vrnil leta 1993, kjer sta s soprogo Eriko in v družbi prijateljev preživela še lepe čase. Po ženini smrti je ostal sam, vendar se zdravniška tradicija v družini Tominšek nadaljuje. Poleg sina Alfonza, ki je zobozdravnik, je zdravnik tudi njegov vnuk, dr. Igor Tominšek, ki specializira psihosomatsko medicino v Münchnu.
    "Kljub težavnim razmeram v katerih sem študiral in kljub temu, da sem pozneje težko našel zaposlitev, sem danes ponosen na prehojeno pot in na moj skromen doprinos k razvoju okulistike v Sloveniji. Pri meni se je izpolnjevalo vsaj pet specializantov, katerim sem bil kot mentor v pomoč in vzpodbudo. Nekateri od teh se mi še danes oglašajo, ker sem jim v času specializacije posredoval svoje znanje in izkušnje. Teh kolegov sem še posebej vesel. Danes ugotavljam, da sem se pravilno odločil, ko sem svoje poklicno strokovno delo posvetil medicini, saj mi ugotovitev, da lahko s svojim znanjem pomagaš sočloveku v stiski, vedno znova prinaša radost in samopotrditev".
    In s čim sem se je še ukvarjal? Predvsem z glasbo in planinarjenjem. Alpinizem in planinarjenje je bilo tako rekoč v družini, glasba tudi. Od petega leta in vse do upokojitve je igral violino. Preko Motzarta, Beethovna in Brahmsa je prodrl v čudoviti svet klasične glasbe, ki ga je izpolnjevala, razveseljevala, tolažila, bogatila in oplajala. Violinsko literaturo je dobro poznal in večino avtorjev tudi preigral. Nekaj glasbene vzgoje, predvsem pa ljubezen do klasične glasbe, je posredoval tudi svojim otrokom.

In kdo mu ne bi zaželel še veliko srečnih doživetij?

	prejšnji članek	naslednji članek