Na Kliničnem centru v Ljubljani je neposredno pred Svetovnim dnevom aidsa, 1. decembrom, potekalo strokovno srečanje z mednarodno udeležbo - Klinični simpozij o aidsu. Udeležili so se ga številni vrhunski strokovnjaki s tega področja iz Slovenije ter tudi gostje iz tujine. Srečanje sta organizirali Infektološka sekcija Slovenskega zdravniškega društva in Klinika za infekcijske bolezni in vročinska stanja v Ljubljani.
    Irena Klavs s sodelavci z Inštituta za varovanje zdravja je predstavila podatke o prijavljenih bolnikih z aidsom in okuženih z virusom HIV v Sloveniji. V obdobju od leta 1986 do 30. junija 1997 je bilo prijavljenih skupno 62 bolnikov z aidsom. Od skupno 62 bolnikov z aidsom je bilo 60 odraslih, od tega 54 moških in le 6 žensk, ter dva otroka. Največ odraslih bolnikov se je okužilo pri spolnih stikih z moškimi. V Sloveniji je bilo do 30. junija 1996 skupno prijavljenih 59 okuženih z virusom HIV, kjer se aids še ni razvil, od tega 47 moških (45 odraslih in 2 dečka) ter 12 žensk (vse odrasle). V razpravi je poudarjeno, da so letne incidenčne stopnje aidsa v Sloveniji še zelo nizke v primerjavi z mnogimi državami v Evropi. Izraziti upad števila prijavljenih bolnikov z aidsom v letu 1997 je verjetno posledica nedavne uvedbe učinkovitega trotirnega protivirusnega zdravljenja pri nas. Za razliko od relativno zanesljive slike o epidemiji aidsa nam podatki o prijavljenih bolnikih, okuženih z virusom HIV, ne omogočajo oceniti razširjenosti ali pogostosti okužb s HIV v posameznih skupinah prebivalstva. Po mnenju Dunje Piškur Kosmač in Irene Klavs, ki sta predstavili nacionalni program za preprečevanje in obvladovanje aidsa 1995-2000, nas dejstvo, da imamo trenutno še tako malo okužb s HIV sili, da čim bolje razvijemo preventivne dejavnosti sedaj, ko je še čas in ko bodo najbolj učinkovite. Ob razvijajoči se epidemiji aidsa v svetu smo se tudi v Sloveniji odzvali z mnogimi dejavnostmi, da bi kar se le da omejili širjenje okužbe s HIV in zmanjšali breme aidsa v prihodnosti.

 

    Izkušnje z različnimi kliničnimi prezentacijami aidsa so podali številni avtorji. Aids v otroškem obdobju in tudi lastne izkušnje s tega področja so predstavili M. Čižman in sod. O patoloških spremembah v ustni votlini pri bolnikih, okuženih z virusom HIV, je poročal Uroš Skalarič. Te spremembe pogosto predstavljajo prve znake bolezni. Opisani so glavni načini zdravljenja najpogostejših bolezenskih sprememb v ustni votlini teh bolnikov. O malignih bolezni pri bolnikih z aidsom je poročal Branko Zakotnik, o očesnih spremembah pa Aleksandra Kraut in Mirna Šilih Štabuc. Očesno je prizadetih od 30 do 70 % bolnikov z aidsom. Najpomembnejša oportunistična okužba je citomegalovirusni retinitis, večkrat pa opažajo tudi sindrom akutne nekroze mrežnice, Kaposijev sarkom in nevropatije vidnega živca. Mirjam Rogl Butina s sodelavci je predstavila spremembe na koži in sluznici pri bolnikih, ki se razvijejo skoraj pri vsaki osebi, okuženi z virusom HIV. Posebno pozornost med spremembami zaslužijo različne srbeče papulozne in papulopustulozne dermatoze ter izjemno pogosti preobčutljivostni odgovor na zdravila.
    V referatih o patoloških spremembah pri aidsu (T. Rott; M. Popović in B. Luzar) je poudarjeno, da je aids bolezen, s katero se vede ali celo nevede lahko sreča vsak izmed zdravstvenih delavcev. Zato mora poznati pomembnejše bolezenske spremembe, ki so značilne za to bolezen, ali vsaj z veliko verjetnostjo kažejo nanjo. V literaturi navedena patologija pri bolnikih z aidsom in patološke spremembe pri naših bolnikih so primerljive. Med našimi obduciranimi bolniki je nekoliko redkejša pljučnica zaradi okužbe z glivo Pneumocystis carinii, redko je bila dokazana Candida, pogosteje pa je dokazano nekrozantno vnetje v nadledvičnicah, ki ga je povzročil citomegalovirus. Nevropatološke spremembe pri obolelih z aidsom v Sloveniji so ugotovljene pri 95 % obduciranih. Ugotavljali so kriptokokni meningitis, toksoplazmozo, citomegalovirusni ventrikuloencefalitis, primarni maligni B-celični limfom, neopredeljeno encefalopatijo, HIV-levkoencefalopatijo in dr.

 

    Okužba z virusom HIV vodi v razvoj bolezni, ki poteka v več fazah. V naravni potek HIV okužbe je sodobna znanost posegla s kombiniranim protiretrovirusnim zdravljenjem, preprečevanjem in zdravljenjem oportunističnih bolezni. Najnovejša priporočila zagovarjajo čim prejšnjo uvedbo kombiniranega protiretrovirusnega zdravljenja, še preden pride do pomembne imunske okvare. Zdravila omejujejo proizvodnjo virusa v okuženih celicah. Tako se v začetku izrazito slaba napoved poteka bolezni iz leta v leto izboljšuje.
    Metode za spremljanje poteka in zdravljenja okužbe z virusom HIV se izpopolnjujejo (Mario Polak in sod.). Z uporabo visoko občutljive kvantitativne PCR so pred kratkim nedvoumno dokazali, da je klinično latentna faza okužbe obdobje, v katerem se virus nenehno razmnožuje in vsak dan na novo okuži veliko število imunokompetentnih celic, ki nato tudi hitro odmrejo. Dokaz o stalnem razmnoževanju virusa HIV je pred kratkim tudi korenito spremenil doktrino spremljanja okuženih ter protivirusnega zdravljenja. Kot kažejo rezultati zadnjih raziskav, bo treba zaradi izbire najbolj ustrezne metode za določanje in spremljanje količine virusne RNA opredeliti podtip virusa HIV-1 pri vsakem bolniku pred začetkom protivirusnega zdravljenja. Sicer je genotipizacija virusa predvsem pomembna v raziskovanju epidemiologije okužbe s tem virusom oz. za natančno spremljanje ter razjasnitev načina prenosa in širjenja okužbe.
    Kdaj naj začnemo protivirusno zdravljenje in s čim je bilo podano v prispevkih domačih in tujih avtorjev (Luc Perrin - Švica, Matei A.Popescu - ZDA, L.Vidmar ter J.Tomažič s sod.) V zadnjih letih so znanstvena dognanja vplivala na spremembo smernic za zdravljenje. Zdravljenje zdaj pričnemo zgodaj in zdravimo intenzivno z režimom, ki razmnoževanje virusa zavre. Predstavljene najnovejše klinične študije večtirnega zdravljenja z uporabo antiproteaz in zaviralcev reverzne trankriptaze kažejo, da lahko pri veliki večini bolnikov dosežemo zmanjšanje vsebnosti virusa v krvi. Za uspeh zdravljenja je pomembno sodelovanje bolnikov. Upoštevanje sheme zdravljenja pripomore k manjši verjetnosti pojava virusa, odpornega na zdravila. Terapija, ki je na voljo v državah, ki to finančno breme premorejo, brez dvoma podaljšuje življenje okuženim.
    O tem, kako bolnik z okužbo HIV v času od okužbe pa do smrti zaradi narave bolezni postaja vedno bolj odvisen od strokovne pomoči, sta poročali Jolanda Munih in Vera Gerbec Simončič. Okužba HIV ima namreč zaradi načina prenosa, poteka bolezni in odnosa družbe do okužbe in okuženih velik vpliv na izvajanje zdravstvene nege, preprečevanje prenosa okužbe in na medicinske sestre kot posameznice. Veliki pomen medicinskih sester v negi bolnikov, okuženih z virusom HIV, poudarjajo povsod po svetu in tudi pri nas.
    Zdravstveni delavci so pravzaprav pri svojem delu neprestano izpostavljeni določenemu tveganju za okužbo z različnimi mikroorganizmi, med katerimi predstavljata največjo skrb virusa hepatitisa B in C ter virus človeške imunske pomanjkljivosti (Mojca Matičič). V Sloveniji zaenkrat ni prišlo do poklicne okužbe z virusom HIV. Več zdravstvenih delavcev je že iskalo pomoč zaradi naključne izpostavitve okuženi krvi. Po kriterijih Centra za nadzor bolezni iz Atlante v ZDA je poklicna okužba vsaka dokumentirana perkutana poškodba (vbod z iglo, urez itd.) ali mukokutani stik z okuženo krvjo, tkivom ali drugimi telesnimi tekočinami, za katere se ve, da vsebujejo HIV ali vidno primes krvi. Serokonverzija zdravstvenega delavca mora biti dokumentirana (odsotnost protiteles proti HIV ob nezgodi ter kasnejša serokonverzija). Pri naključnem vbodu ali urezu takoj iztisnemo kri iz poškodovanega mesta, ga izpiramo s toplo vodo in razkužimo z alkoholom. Pri površinskemu stiku kože ali sluznice s kužnino moramo mesto dolgotrajno izpirati z veliko tekoče vode. Pri določenih izpostavitvah svetujejo na Infekcijski kliniki v Ljubljani 4-tedensko prejemanje kemoprofilakse.
    Svetovanje pred testiranjem na okužbo s HIV in po njem so predstavili Mojca Matičič in sodelavci. Priporočajo, naj bi vsako testiranje spremljalo ustrezno svetovanje, ne glede na razloge, ki so privedli do testiranja. Svetovna zdravstvena organizacija svetuje, da se svetovanje opravi pred odvzemom krvi in ločeno tudi ob podajanju rezultata testa. Pogovor po opravljenem testu naj vodi ista oseba, ki je vodila prvo srečanje.
    Zdravstveno vzgojo na področju aidsa je predstavila E. Leskovšek s sodelavci. S programom zdravstvene vzgoje se ne želi zgolj obveščati, ampak se skuša vplivati na stališča ljudi in doseči varno obnašanje oziroma to obnašanje ustrezno spremeniti. Aids namreč postaja vedno bolj spolno prenosljiva bolezen, zato se spolni vzgoji pripisuje vedno večji pomen. Med strokovnjaki prevladuje mnenje, naj bo preventiva le nadgradnja spolne vzgoje. Omenjeno je bilo, da se je tega dobro zavedal tudi Svet Evrope, ko je sestavljal Evropsko deklaracijo človekovih pravic in vanjo vključil tudi obvezno spolno vzgojo. Spolna vzgoja mora biti primerna starosti in se mora pričeti pred spolno dejavnostjo. Pomemben je tudi nacionalni program na področju zmanjševanja škode v zvezi z zlorabo drog.
    V Sloveniji smo v dvanajstletnem obdobju med milijon testiranimi dozami krvi odkrili 12 okuženih dajalcev (S. Levičnik Stezinar). Da bi preprečili okužbo s krvjo, odvzeto v obdobju diagnostičnega okna, moramo izvajati tudi druge zaščitne ukrepe. Zlasti je pomembno osveščanje krvodajalcev, da tisti z dejavniki tveganja v načinu življenja s svojo krvjo ne bi ogrožali prejemnikov.

    Referati so predstavljeni v Zborniku predavanj (publikacija Medicinskih Razgledov). Ta zbornik predstavlja dokument časa oziroma visoke strokovne ravni zdravstva v Sloveniji na področju aidsa.

	prejšnji članek	naslednji članek