Pogostost poškodb je med baletnimi plesalci tako pri nas kot drugje zelo velika. Pri nas o tem nimamo nobenih podatkov, na Švedskem pa ima na primer devet od desetih baletnih plesalcev bolečine v hrbtu, med angleškimi baletnimi plesalci pogostost poškodb presega 80% letno (pri sodobnih plesnih zvrsteh, ki niso tako naporne, le nekaj nad 30%). Zato so marsikje v začetku osemdesetih let spoznali, da zahteva medicina baleta oziroma plesa posebno področje, za katerega se začenjajo usposabljati posebej specializirani zdravniki in ostalo zdravstveno osebje. Leta 1981 so na Finskem v okviru Plesnega in glasbenega festivala v Kuopiu prvič organizirali dvodnevni seminar, ki je dobil svoje nadaljevanje prav tam še leta 1984, od leta 1986 naprej pa ga organizirajo vsako leto; na Norveškem prirejajo poletne tečaje o funkcionalni baletni anatomiji in o preprečevanju poškodb za plesalce in pedagoge. Na Švedskem je bilo prvo srečanje na temo plesne medicine leta 1990, čeprav so se posamezniki s tem ukvarjali že od leta 1980 dalje. Plesni komite ITI na Švedskem je nato leta 1991 pripravil dvodnevni simpozij o plesni medicini, medtem ko je leta 1992 Združenje za gledališče in ples v nordijskih državah (Teater og Dans i Norden) na Norveški univerzi za telesno vzgojo organiziralo Simpozij o plesni medicini za vse nordijske dežele. Na Švedskem so pripravili tudi spisek vseh zdravnikov, fizioterapevtov in drugega osebja, ki dela na področju plesne medicine, torej vseh, ki imajo posebne izkušnje s poškodbami plesalcev. Leta 1995 je bil v Helsinkih Mednarodni simpozij o plesu in medicini. V Veliki Britaniji je Mednarodna zveza igralcev (FIA) leta 1980 pripravila posebno srečanje z naslovom "Problemi poklicnih plesalcev", imajo pa tudi posebno združenje The British Association for Performing Arts Medicine, ki se ukvarja z zdravstvenim raziskovanjem na področju vseh gledaliških umetnosti in ki je leta 1993 objavilo izsledke petletne študije med več kot 650 poklicnimi plesalci.

 

    Pri nas je bil novembrski seminar prvi poskus, da se tako baletni plesalci in baletni pedagogi kot tudi zdravniki in zdravstveno osebje seznanijo z baletno medicino. Žal kljub ustnemu in pisnemu vabilu direktorju Inštituta Republike Slovenije za rehabilitacijo s priloženo prijavnico za vse zainteresirano osebje na seminar razen upokojene fizioterapevtke ge. Majde Kobal ni prišel nihče. Mislim, da je bila to prva zamujena priložnost, in upam, da bo vsaj to kratko poročilo pripomoglo k zavesti, da tudi naši plesalci potrebujejo strokovno specializirano zdravstveno pomoč. Na seminar je Društvo povabilo tudi plesalce ostalih zvrsti in pri tem naletelo na ugodnejši odziv. Na seminarju je bilo tako 41 udeležencev - plesalcev, pedagogov, koreografov, študentov baletnih šol, zato je seminar že po številni udeležbi dosegel svoj namen.
    Gospa Ramel je na prvem srečanju, v soboto dopoldne, najprej posredovala izkušnje svojega osemletnega raziskovalnega dela na področju baletne medicine. Ugotovila je, da je največ poškodb v spodnjem delu hrbta (70%), v predelu gležnjev (65%) in v predelu vratu (54%). Prve poškodbe so predstavljale ovire za delo v 40%, druge v 54% in tretje v 20%. Okrog 25% poškodb je izhajalo iz delovnega okolja (mraz, slaba obuvala, neprimerna tla), 13% pa jih je nastalo iz psiholoških razlogov (problemi s spanjem in dnevnim ritmom, neprimerna prehrana zaradi pomanjkanja denarja, slabo komuniciranje, dolgočasje).
    Gospa Ramel nas je seznanila tudi z nekaterimi izsledki drugih raziskovalcev po svetu in najprej podrobneje predstavila tri postopke, ki jih upošteva pri treningu posameznika: psihološko funkcijo, funkcijo živčevja in mišičja ter postopke ustvarjanja energije. Pri psihološki funkciji so enako pomembni motivacija, moč volje in koncentracija, poleg tega pa so za dobrega plesalca potrebni moč, vzdržljivost, gibalne sposobnosti oz. spretnost, prostorska in časovna koordinacija, občutek za ravnotežje, volja do dela, samozaupanje, zdravje, pravilna prehrana, spanje, raven bolečinskega praga, sposobnost hitrega okrevanja itd. (Ugotovili so tudi, da se pri aktivnem delu plesalca pretok krvi na minuto poveča za štirikrat, količina vdihanega in izdihanega zraka pa za dvanajstkrat.) Po nekaterih študijah v bivši Nemški demokratični republiki se dveurno delo baletnega plesalca lahko primerja s celodnevnim delom rudarjev. Že samo ta podatek kaže, kakšnim velikim obremenitvam je balet izpostavljen.

 

    Nanizala je še vrsto drugih psiholoških vprašanj pri vzrokih za poškodbe, kot so stresne situacije, psihosomatski simptomi (glavobol, raztresenost, depresija, težave s prebavo in spanjem) in potrebo po mentalnem treningu pri zmanjšanem veselju do plesa, neželeni mišični napetosti, pomanjkanju koncentracije, raztresenosti in drugih neželenih motnjah.
    Prvo srečanje je gospa Ramel sklenila z za vsakega plesalca nujno potrebnimi podatki o okostju, sklepih in vezeh, živčnem in mišičnem sistemu z anatomskega in fiziološkega stališča, s predstavitvijo načela super-kompenzacije (zgraditev močnejših struktur po mikropoškodbah med treningom) ter z vsemi vprašanji, povezanimi z ogrevanjem plesalčevega telesa.
    Ko smo se po kratkem opoldanskem odmoru spet zbrali, je predavateljica predstavila testiranje o maksimalnem sprejemanju kisika (maximum oxygen uptake). S povečanjem tega maksimuma plesalci lahko dvignejo prag za anaerobno mišično delo in boljšo izrabo vdihanega zraka. Z raziskavami so ugotovili, da imajo baletni plesalci maksimalno sprejemnost kisika pri 55-60 ml/kg/min, baletne plesalke pa okrog 50, kar je primerljivo z rokoborci švedskih nacionalnih športnih ekip. Študija sedmih najboljših plesalcev Kraljevega danskega baleta v Kopenhagnu pa kaže povprečje 62 ml/kg/min, medtem ko je eden od njih imel celo 68 ml/kg/min. Ob tem je gospa Ramel dala nasvete za vsakodnevni trening plesalca, da ne bi prihajalo do poškodb. Kot dodatne vaje je predlagala še vaje na ravnotežnostni deski, trening za moč, mentalni trening in trening po Pilatesovi metodi, ki jo v svetu že več kot 70 let uporabljajo pri rehabilitaciji in fitnes programih za plesalce.
    Naslednji del seminarja je bil namenjen seznanjanju s pregledom (screening) plesalcev, ki je možen v primerno opremljeni baletni dvorani ali telovadnici. S tem pregledom naj bi odkrili rizične faktorje pri preprečevanju poškodb, ustvarili osnovo za pomoč pri rehabilitaciji, zbrali podatke o tem, kaj je za plesalca normalno, in obenem poskrbeli za motivacijo plesalcev. Gospa Ramel je posebej poudarila pomembnost tega, da pri vsakem poklicnem plesalcu vzpodbudimo občutek za njegovo telo in občutek za odgovornost do tega telesa. Prav tako pa je tudi pomembno, da imajo delodajalci, v tem primeru gledališča, rehabilitacijski načrt za morebitne poškodbe, saj je znano, da plesalci ljubijo svoje delo, da prištevajo svoj poklic med najboljše; zato je morda prav ta izjemna motivacija za delo vzrok za njihovo veliko zdravstveno tveganje.
    Predavateljica je podrobno razložila, na kakšen način pregledujemo posamezne dele telesa, začenši s hrbtenico, kolki, nogami, kaj merimo z mišičnim testom, testom ravnotežja z zaprtimi očmi itd. Kot enega glavnih problemov je omenila odprtost nog (en dehors), ki jo mora imeti vsak baletni plesalec. Zato je nanizala vrsto vzrokov za napačno odprtost nog, kot so pretirana lordoza hrbtenice, slabost mišic trupa, bolečine v hrbtu, rastoča slabost trebušnih mišic, hrbtnih ekstenzorjev, glutealnih mišic, aduktorjev, stranskega dela mišic meč itd.
    Sklepni del seminarja, v nedeljo dopoldne, je bil namenjen nasvetom, kaj je treba storiti takoj ob nezgodi. Pri tem je gospa Ramel bolečine razdelila na nenadno zelo močno bolečino, resno bolečino, ko lahko počakamo dan ali dva, preden iščemo pomoč, mišične probleme, bolečino, ki preprečuje nadaljnje delo, in bolečino, ki jo zaznamo, a lahko kljub temu nadaljujemo z delom. Za vsak primer posebej je navedla osebo (zdravnik, fizioterapevt, kiropraktik, maser, baletni pedagog) ali ustanovo (bolnišnica, specialistična, splošna ambulanta), ki jo je treba poklicati na pomoč.
    Ob koncu je predstavila še izsledke svojega dolgoletnega raziskovalnega dela z baletnimi plesalci švedskih gledališč na podlagi obdelave posebnega vprašalnika, ki so ga imenovali SEFIP (self-estimated functional inability because of pain - samoocenjevanje funkcionalne nesposobnosti zaradi bolečine).
    Vsi udeleženci so obilno izkoristili možnost vprašanj, ki so se jim pojavljala med seminarjem, in pričakujejo, da bo Društvo baletnih umetnikov Slovenije ob podpori Ministrstva za kulturo, morda pa tudi Ministrstva za zdravstvo Republike Slovenije s tovrstnimi seminarji nadaljevalo tudi v prihodnje. Takoj v začetku leta bo Društvo baletnih umetnikov Slovenije vsem aktivnim baletnim plesalcem v Sloveniji razdelilo tudi od gospe Ramel posebej pripravljen vprašalnik. Ta bo služil pregledu zdravstvenega in psihološkega stanja naših plesalcev in bo obenem izvrstno izhodišče za naslednje srečanje z gospo Ramel.
    Po seminarju so vsi udeleženci dobili prevod članka "Preprečevanje poškodb pri plesu - nekaj namigov in nasvetov", ki ga je predavateljica napisala leta 1996 v Malmöju, skupaj z nekaj osnovnimi podatki o Pilatesovi metodi in njegovi osnovni opremi v slovenščini. Od gospe Ramel smo se poslovili z upanjem, da se še srečamo in da bomo morda v prihodnje za to novo vejo - baletno medicino - vendarle lahko zainteresirali tudi koga od naših zdravstvenih strokovnjakov.
    Seminar o baletni medicini je vodila švedska strokovnjakinja Eva Ramel, diplomirana fizioterapevtka, doktorska kandidatinja, predavateljica na srednjih baletnih šolah in v baletnih ansamblih in raziskovalka delovnih pogojev plesalcev na oddelku za fizioterapijo Univerze v Lundu na Švedskem. Gospa Ramel sodeluje na različnih mednarodnih seminarjih doma in v tujini. Več let je delala z baletom iz Malmöja in leta 1989 pripravila študijo o delovnih pogojih in težavah lokomotornega aparata pri baletnih plesalcih v treh gledališčih (Stockholm, Göteborg, Malmö), leta 1997 pa še študijo o nadaljnjem šestletnem spremljanju baletnih plesalcev. Zdaj načrtuje poseben projekt o baletnih vajah in skušnjah za predstave s plesalci Kraljevega baleta v Stockholmu.

	prejšnji članek	naslednji članek