Sestanka European Board and College of Obstetrics and Gynaecology, decembra 1997, sem se udeležila kot predstavnica Zdravniške zbornice in Združenja ginekologov in perinatologov Slovenije.
    EBCOG želi biti predvsem profesionalno močna evropska organizacija ginekologov in porodničarjev, ki skrbi za kakovost specializacije in nadzor kakovosti centrov, ki izvajajo specializacijo. EBCOG je združenje nacionalnih združenj, medtem ko je EAGO znanstvena organizacija posameznih ginekologov in porodničarjev. Poseben problem je razširjanje informacij od predsednika EBCOG-a (prof Richard Beard), generalnega sekretarja (prof Frans A. Van Assche) ali predsednikov delovnih skupin do delegatov iz posameznih držav. Le ti bi morali potem informacije preko nacionalnega združenja širiti naprej, dobiti odgovore in jih posredovati predsedniku in generalnemu sekretarju. Zato se je predsednik odločil redno pisati "pismo predsednika" (President's newsletter) z najnovejšimi informacijami.
    Zaradi izjemne rezistence na pošto, ki jo vsi občutimo, sva se stalni delegatki za EBCOG iz Slovenije, prof. Helena Meden Vrtovec in jaz, odločili priložiti pismo predsednika EBCOG-a v pošto, ki jo tajnica Boža Krušič pošilja vsem članom, ko sklicuje sestanke Združenja ginekologov in perinatologov. Sami veste, koliko od 300 slovenskih ginekologov vas je to pismo res prebralo! Tudi na sestankih Združenja je malo časa za "politične" probleme, ker je program natrpan s strokovnimi zadevami in turizmom. Res je, da so "evropske" zadeve pomembnejše za mlade, za specializante. Ti imajo svojo organizacijo ENTOG (European Network of Trainees of Obstetrics and Gynaecology) v okviru EBCOG-a. Da bi izboljšali širjenje informacij v okviru nacionalnih združenj, bodo na naslednji sestanek v London (5.-7. 6. 1998) povabili predsednike nacionalnih združenj. Večje države imajo v bistvu manjše probleme z razširjanjem informacij, ker izdajajo 6 do 12 krat na leto svoj časopis.
    Predsednikovo pismo bo izhajalo enkrat na 3 mesece na eni strani formata A4, tako da ga bo mogoče poslati preko domače strani na mrežnem spletu, oz. ga bodo pošiljali na disketi tistim, ki ga bodo objavili v svojih strokovnih časopisih. Verjetno je ISIS edina revija, ki jo prelista večina slovenskih ginekologov in porodničarjev in bi morebiti to lahko tu objavljali. "Pisma predsednika" bodo pošiljali tudi predsednikom združenj, le ti pa naj pošljejo podatke, o čem bi želeli razpravljati v Londonu.
    Razen širjenja informacije obstaja tudi problem povratne informacije iz nacionalnih združenj v EBCOG. Združenje naj bi na nujna pisma odgovorilo v 7, na ostala pa v 30 dneh. V Sloveniji v tem času ni mogoče organizirati sestanka Združenja ginekologov in porodničarjev samo v ta namen. Predlagam, da Združenje pooblasti izvršilni odbor združenja, da se ta nujno sestane in sprejme odločitve. Izvršilni odbor trenutno sestavljamo: Zdenka Guzej, dr.med., Marko Vilhar, dr.med., as. Barbara Šajina-Stritar, dr.med. in jaz. Predsednik Združenja je prof. dr. Božo Kralj, podpredsednika doc. dr. Borut Gorišek in prof. dr. Helena Meden Vrtovec, tajnik Milan Čavič, dr. med., blagajnik as. Adolf Lukanovič, dr. med.
    "President's newsletter" je bil objavljen tudi v časopisu EBCOG-a in sicer v European Journal of Obstetrics and Gynaecology and Reproductive Biology.
    Temu časopisu je treba dvigniti naklado in faktor vpliva (IF) (omenjeno je bilo, da nima smisla ocenjevati kakovost posameznika z IF časopisa, kjer so mu objavili članek. IF ni odvisen samo od kakovosti, ampak tudi od drugih stvari).
    Koordinator znanstvenega odbora je predlagal, da bi v Evropi delali obsežne študije, kakršne opravlja npr. NIH v ZDA. Meni, da je prebivalstvo Evrope primerljivo z ZDA, manjka samo povezovanje.
    Razvila se je živahna razprava o tem, kaj bo v bodoče z ginekologijo in porodništvom. Stroka izgublja področja: kemoterapijo, urološko diagnostiko in zdravljenje, UZ, NMR, endokrinološko diagnostiko in zdravljenje, obsevanje, histopatologijo, citologijo, radiologijo z UZ dojke.
    Delegat iz Portugalske je dejal, da ne smemo pozabiti, da je ginekologija in porodništvo ena od osnovnih štirih specializacij, vse druge so specializacije drugega reda. Tako bi osnovna specializacija lahko ostala, takoimenovane sub (bolje supra) specializacije iz fetomaternalne medicine, ginekološke onkologije in endokrinologije z reprodukcijo, pa bi bile specializacije drugega reda oz. nadaljevanje osnovne specializacije.
    Osnovna specializacija naj bi obsegala osnovno zdravljenje in preventivo. Prof . Wolfgang K(nzel, ki je tudi sekretar EAGA, je menil, da nima smisla učiti operacij nekoga, ki bo potem delal samo v ambulanti (o tem smo pri nas že večkrat razpravljali). Poleg tega vedno "manjka" pacientk za specializante. Več razprave o tem bo v Jeruzalemu na kongresu EAGO, od 10. do 14. 5. 1998. Teme kongresa bodo sicer: Stanje ploda v visoko tvegani nosečnosti, Obravnava akutnih porodniških zapletov, Ponavljajoči spontani splavi, Fiziologija in klinika asistiranih tehnik reprodukcije, Preimplantacijska diagnostika, Zdravljenje endometrioze, Endoskopska kirurgija, Ginekološki problemi v menopavzi, Genetika in genitalni rak, Novosti v kontracepciji, Vloga citokinov in rastnih dejavnikov v porodništvu in ginekologiji, Slikovne preiskavne metode v ginekologiji, perinatologiji in reprodukciji, Etični vidiki v ginekologiji, perinatologiji in reprodukciji.
    Predsednica ENTOG-a, Filomena Nunes, je menila, da je za harmonizacijo specializacije v Evropi potrebno uvesti osnovni dnevnik specializacije (log book), preverjati centre, kjer poteka specializacija (februarja 1996 je bila preverjena in ugodno ocenjena Ginekološka klinika v Ljubljani), preverjati programe specializacije in preverjati tiste, ki učijo specializante. Razvila se je živahna razprava, koliko novih specializantov na leto država potrebuje. Skrajna primera sta Grčija, kjer jih je preveč, in Norveška, kjer so s slabim načrtovanjem povzročili izrazito pomanjkanje specialistov.
    Na Švedskem so nekaj časa jemali v službo samo specialiste, ker niso imeli denarja za vzgojo specializantov. Sedaj se jim maščuje, mladih zelo manjka. Dogaja se, da imajo specializanti zelo hitro zelo veliko odgovornosti, kar ni dobro. Mogoče bi bilo bolje, da bi bila omejena plačana mesta specialistov, ne pa izobraževanje: potem naj se specializant tržno obnaša v tržni državi. Glede na različen obseg dela, ki ga opravlja ginekolog porodničar v različnih evropskih državah, ni enostavno predpisati potreb za vse enako. Potrebe po ginekologih so različne celo v isti državi (Norveška, Italija). Ob tem ne gre pozabiti, da 25% celotne osnovne zdravstvene skrbi še vedno nudimo ginekologi in porodničarji.
    Na velike razlike v Evropi danes nas je opozoril prof. Laszlo Kovacs, izvoljen za naslednji mandat predsednika EAGA. V državah vzhodno od Madžarske nimajo na primer niti dovolj oksitocina in osnovnih antibiotikov. Problem je skoraj nerešljiv, saj stroka ne more pomagati z doktrino, če državi manjka denarja.
    Predsednica ENTOG-a nas je obvestila, da imajo domačo stran na internetu, kjer bodo objavljali tudi programe zamenjave. Čez čas bodo objavili rezultate ankete o kakovosti specializacij, ki so jo opravili med specializanti. Poskušali bodo skrbeti za promocijo znanja preko interneta. V Atenah je bil izmenjalni program in sestanek specializantov. Iz Slovenije se ga je udeležil as. Leon Meglič, dr. med. Ker zaradi pomanjkanja denarja ni bilo predstavnikov Avstrije, Belgije, Velike Britanije in Italije so predlagali, naj bi bili sestanki v prihodnje v sklopu kongresa EAGA. Za 1998 sta tako datum (5.-7. 12.) in mesto (Pariz), za sestanek ENTOG-a že določena.
    Kar se tiče preverjanja znanja na koncu specializacije, so precejšnje razlike v Evropi.
Specialistični izpit obstaja na: Irskem, Madžarskem, Nemčiji, Finski, Sloveniji, ni pa ga na Nizozemskem, Norveškem, Danskem, Islandiji.
    Zaenkrat ni načrta za enoten evropski specialistični izpit, raje se bodo posvetili izboljšanju kakovosti specializacije.
Trajanje specializacije v Sloveniji je treba podaljšati na najmanj 5 let. Samo eno leto naj bo izven ginekologije in porodništva (abdominalna kirurgija, endokrinologija, urologija, neonatologija, anesteziologija, humana genetika, patologija, slikovne preiskavne metode). Menim, da bi pri nas morali podaljšati specializacijo predvsem na področju ultrazvočne diagnostike. Preverjanje znanja je: samopreverjanje, formativno in sumativno. Specializanti naj v svoj dnevnik (log book) zabeležijo, kako zanesljive se počutijo pri izvajanju določenih postopkov oziroma operacij (samopreverjanje). V rednih časovnih razmikih mora mentor v dnevnik napisati, kakšna je specializantova usposobljenost. Preverja tudi odnos s pacienti in kolegi. Sumativno preverjanje naj bo že po enem ali dveh letih, ko naj se specializantu svetuje zamenjavo specializacije, če se ugotovi, da za specializacijo iz ginekologije in porodništva ni primeren. Prav tako je takrat še čas nadoknaditi morebitne pomanjkljivosti.
    Predlagane so bile minimalne zahteve po številu posegov v ginekologiji in porodništvu:


Porodništvo :ultrazvočne preiskave v normalni in tvegani nosečnosti 100, vodenje normalnega poroda 100, asistirani vaginalni porod (forceps, vakuum, medenična vstava) 40, carski rez 40.


Diagnostični postopki: kolposkopija 50, histeroskopija 25, ginekološka UZ preiskava 100.


Ginekologija: diagnostična laparoskopija ali sterilizacija 40, manjša laparoskopska operacija (tubarna nosečnost, ovarijska cista) 20, histerektomija (najmanj 25 abdominalnih in 15 vaginalnih) 60, operacija dojke (tudi zaradi raka) 20, (v tistih državah, kjer se ginekologi s tem ukvarjajo).


Znanstveno delo: specializant mora vsaj enkrat predstaviti prispevek na znanstvenem srečanju in napisati vsaj en članek kot prvi avtor.


    Zahteve so tudi za tiste, ki učijo, pri nas za mentorje. Specializante morajo oskrbeti s kliničnimi protokoli, letnimi statistikami, organizirati redna srečanja osebja, voditi raziskave in stalno nadzirati napredek specializanta. Učitelji imajo tudi določene pravice: 10 do 20 odstotkov časa bodo porabili za učenje in ta čas je treba upoštevati pri razporeditvi njihovega kliničnega dela. Morajo dobiti plačano možnost, da se učijo, kako se uči, in da se sami izobražujejo.
    Za učinkovito specializacijo je nujno, da so centri, kjer teče specializacija, stalno pod nadzorom. Član delovne skupine za nadzor, prof. Juray Wladimiroff, je povedal, da so do sedaj obiskali po en center na Norveškem, v Sloveniji, Nemčiji in da je želj( zelo veliko. Pravzaprav smo imeli srečo, da smo za obisk prosili že 1996. Izgleda, da bo sedaj potrebno plačati vse stroške obiskovalcev, ker denarja za toliko nadzornih obiskov v EBCOG-u ni.
    Centri morajo sami poslati željo za nadzorni obisk, zato na tem mestu ponovno pozivam tiste, ki sem jim poslala osebno pismo pred meseci, da če želijo nadzorni obisk, ki jim bo lahko podelil certifikat "Centra za organizacijo specializacij", v skladu z zahtevami EBCOG-a, zahtevajo obisk sami. V Švici imajo državno kategorizacijo centrov: če je center visoko ocenjen, lahko tam specializanti opravijo celotno specializacijo, v slabše ocenjenih pa npr. samo 3-6 mesecev ali nič.
    Med sestankom sem se večkrat vprašala, kako da se stvari v EBCOG-u urejajo tako počasi. Vendar so se kljub temu že pojavile obtožbe, da želijo ginekologi Velike Britanije vsiljevati svoje mnenje in uniformirati nivo zdravstvene oskrbe v Evropi. Zato je bilo na sestanku večkrat poudarjeno, da gre za harmonizacijo, in ne za prisilo. Mogoče tega Slovenija ne občuti, ker smo na visokem nivoju in delamo vse tisto, kar bi si drugi šele želeli: specialistične izpite imamo že od leta 1938, (prvi specialistični izpit sta delala prim. dr. Joža Žitko in prof. dr. Franc Novak); perinatalni informacijski sistem imamo od 1987, strokovne nadzorne obiske ginekološko porodniških oddelkov pa smo žal opustili.
    Letni proračun EBCOG-a je bil 1997 80% od 150.000 DEM, kolikor so nacionalna združenja plačala sekciji ginekologov in porodničarjev pri UEMS-u, ki je zadržal 20%. Denar dobiva od članarine nacionalnih združenj. Tu je nastopil problem, ker je bila članarina drugače izračunana v UEMS-u (glede na število ginekologov) kot prej v ECOG-u (glede na bruto narodni dohodek in število ginekologov). Za Nemce je to pomenilo 3 krat višji prispevek, s katerim se ne strinjajo. Zagrozili so, da bodo plačevali le pol. Predsednik jim ni ostal dolžan. Rekel jim je, da bodo pač le člani s polovičnimi pravicami. Dejstvo je tudi, da je večina držav nehala plačevati članarino UPIG-u. V Nemčiji so problem ginekologi, ki delajo le v ambulantah (angleško govoreči jih imenujejo medical gynaecologists) in jih "Evropa ne zanima". V Veliki Britaniji in na Irskem pa je relativno malo specialistov, ker ogromno ambulantnega dela prevzamejo splošni zdravniki.
    V Sloveniji plačujemo članarino Zdravniški zbornici in Združenju ginekologov in perinatologov. Ključ za plačevanje članarine Slovenije v UEMS oziroma EBCOG še ni določen, ker je le pridružena članica. Dobro pa bi bilo, da se že sedaj omenjeni združenji dogovorita, kolikšen odstotek bo kdo prispeval, ko pride račun.
    Pripomba danskega predstavnika je bila kot vedno zbadljivo duhovita: "kolegi Nemci, bodite veseli, vi plačate le 2 CHF na ginekologa, Danci pa 6 CHF; razen tega od svojih 15.000 ginekologov pošljete ravno tako dva delegata kot mi Danci, pa nas je le 450 ginekologov- razmislite, koliko več nas to stane!"
    Podobno velja za Slovenijo: ginekologov nas le okrog 300, kar je glede na skupno evropsko število zelo malo. Ima pa druge prednosti. Zaradi majhnosti se lahko bolj povezujemo, lažje dogovarjamo o doktrini in zato dosegamo večje uspehe.

	prejšnji članek	naslednji članek