Nekaj me je opomnilo, da prihaja moj čas za slovo. Nepričakovano sem se znašel v čakalnici za odhod v večnost.
Več kot tri ure sem čakal, preden sem prišel do zdravnika. Toda, kaj so tri ure proti večnosti in kaj v primerjavi z mojimi preživelimi leti. Čakanje sem izkoristil za pomenkovanje s sosedi in za spominjanje na preživela leta.
    " Ob misli, da bom kmalu devetdesetletnik, me je v zadnjem času kar malo stisnilo pri srcu in zaskrbelo me je, kako bom zmogel še naprej skrbeti sam zase. Doslej se tu ni zatikalo. Tudi okrog hiše sem kaj postoril in užitek mi je bilo iti v bližnji gozd nabirat suhljad, ali postoriti še kaj bolj zahtevnega.
    V življenju sem se znal sprijazniti z dobrim in slabim, kajti pri dveh letih me je zapustil oče in mati se je s težavo prebijala sama s petimi otroki. Imel sem največjo dragocenost sveta - življenje in mladost. Tudi naivnost. Bil sem poln energije in pričakovanj. Vse slabo sem potisnil v kot ropotarnice svojega spomina. Pričakoval in shranil sem le tisto, kar se mi je zdelo dobro in vredno spodobnega življenja. V vseh letih svojega dolgega življenja nisem bil nikomur v breme, ne svojim bližnjim, ne družbi. Tudi sedaj, pri teh letih, ne! "
    Ob nedeljah sem rad zahajal v cerkev, po maši pa smo v bližnji gostilni pomoževali ob kozarcu vina. Letošnja zima mi je bila naklonjena - ni bilo snega, ne poledice, niti dežja, tako da sem se lahko vsako nedeljo odpeljal v dva kilometra oddaljeno cerkev kar s kolesom.
    Delo na kmetiji mi je bilo v največje veselje, čeprav ga je bilo včasih preveč in je narava kdaj pa kdaj hudo ponagajala in izničila veliko truda. Ko sem se lahko odtrgal od dela, sem se podal v gore, kjer sem se utopil v občutku Njegove bližine. Predzadnje poletje sem bil zadnjič na vrhu več kot dva tisoč metrov visoke gore. Takrat sem si želel, da bi se še kdaj vrnil tja, kjer je človekova želja po premoči v brezumju prve svetovne vojne prelila kri na desetine tisočev vojakov. Dve leti so bili vojaki v kavernah, spali na slami, preživeli grmenje topov, ki so stresali goro, razdejanje granat, besnenje neviht z ognjenimi strelami, ki so segale od večnosti prav do dna doline, kjer se je lesketal srebrni trak gorske krasotice. Manj verni vojaki so preklinjali, resnično verni so imeli nevihte za božje svarjenje in negodovanje, še posebno ob pogledu na ponižujočo podobo brezobličnih in neprepoznavnih tovarišev, ki so našli svoj zadnji, nemirni počitek med skalami, pod svitki bodeče žice, pod razsutimi podporniki umetno izklesanih votlin, ali na mehkem šopu nizkega visokogorskega rastlinja, ki ga je bilo komaj za skromen vzglavnik. Preživeli so snežne nevihte, strahoten mraz in neverjetno vsesplošno pomanjkanje; na gori, v Njegovi bližini. Ko sem sedel na vrhu gore, ki so jo številne zijajoče kaverne znižale za več metrov, sem sprejemal sporočilo: delaj dobro, brez računa in dobro ti bo povrnjeno.
    Vsakič, ko sem se povzpel na oboževano in okrvavljeno goro, sem se odplazil v ostanke zastrašujoče kaverne in pokramljal z duhovi fantov in mož, ko sem opazil na poti zemeljski ostanek njihovega, še ne povsem razpadlega dela telesa. Vedno se mi je zastavljalo vprašanje, zakaj človek človeku tako brezumno rad prizadene bolečine, pri tem uživa in se zdi samemu sebi celo pomemben. Nikoli nisem našel pravega, dokončnega odgovora. Vedno znova sem se želel povzpeti na to goro, zaznamovano s trpljenjem in umiranjem, da bi končno iztrgal iz teme skrivnost smisla ali namena življenja, trpljenja, umiranja. In vedno znova se mi je dozdevalo, da se vzpenjam na Oljsko goro in zaman pričakujem božjega razodetja, ki se mi je po drugi strani dozdevalo popolnoma samo po sebi umevno: bodi ČLOVEK, človekov prijatelj! Samo tako lahko pričakuješ prijateljsko pomoč, ko jo boš potreboval in dobro se boš počutil.
    Po vzponu sem bil vedno vznesen nad občutki, v katerih sem se utapljal med nebom in zemljo, med večnostjo in sedanjostjo, med dobrim in zlim, ki je bilo daleč od mene, v dolini, časovno odmaknjeno. Na vrhu sem doživljal nepopisne občutke blaženosti, sprejetosti v Njem in neverjetno jasne misli. Včasih so se pripodile megle in skalile občutke te neskončne povezanosti ali istovetnosti s celim stvarstvom. Ko je megle razredčil veter, ali pregnala Luč sveta, da so se razblinile v nesluteno, je oko ugledalo prastaro zibelko življenja, morje, skrivnostno prostranstvo z odsevom modrine nebesa.
    Ob povratku sem vedno želel na vznožju mogočne gore odložiti odhod iz planinskega raja. Zakuril sem ogenj, nalagal nanj ostanke viharnikov in odpadke nevestnih planincev. V prostrano modrino večnosti prelivajočih se energij sem tako vrnil, kar je prišlo začasno v ta naš zaznavni, mali kozmos.
    "Tudi jaz se bom nekoč vrnil tja, od koder sem prišel."
Do takrat pa moram zdržati, živeti v skladu z naravo, delati dobro ljudem, misliti dobro o njih, da bo tudi meni dobro. Vsako jutro se mi je pogled najprej ustavil na moji gori, ki me je vodila, bodrila, tolažila, dajala upanje za danes in jutri in za vse dni, ki so še pred mano. Živeti moram po sporočilu, ki sem ga zaslutil na tej sveti gori. On je ustvaril popolnost, kamor se ozrem. Ustvaril je tudi popolnega človeka, ki mora preživeti tu, dokler samega sebe obvlada, dokler ima jasen um in primeren odnos do bližnjih in okolice. To spoznanje se mi je zdelo nadvse pomembno.
    "Pred Božičem sem tri dni sekal drva, da bi si kuril v peči, dokler spet ne pride pomlad. Morda sem malo pretiraval in se preutrudil. Ko sem zvečer legel in se Njemu zahvalil za dano moč pri opravljanju dela, me je začelo stiskati v prsih, sapa pa je postala težja. Jutri bo po nočnem počitku bolje. A ni bilo tako. Oči skoraj da nisem zatisnil. Krepčilnega spanca to noč ni bilo, le podnevi sem malo zadremal. Tudi nekaj naslednjih noči in dni je bilo tako. Pomislil sem, da mi je tesno pri srcu, ker bom za praznike sam - sam s svojimi mislimi, sam s svojimi devetdesetimi leti, težavami in pričakovanji za bližnjo bodočnost, kajti zame daljne ni več."
    Odpravil sem se k zdravniku.
"Sam živim in poskrbeti moram, da me ne bi zdravje zapustilo; ne morem si privoščiti bolezni in nemoči."
    Zdravniku sem potožil, da malo težje diham in hitro se je odločil, da moram dobiti diuretik. Na injekcijo res nisem bil pripravljen.
"A, če je potrebna bom malo stisnil zobe in jo bom dobil. Za boljše zdravje, seveda."
Sestra mi je spretno zapičila zdravilno želo. Težav ne bo več!
    Pomirjen sem se vrnil domov peš, prav tako kot sem do zdravnika tudi prišel. Morda mi bo dano še nekaj časa preživeti, tako kot doslej. Samostojno bom premagoval vsakdanje tegobe in izpolnjeval zahteve vsakdana.
    Minilo je pet ur po tem, ko so me začeli zdraviti, ubogega starca, ki se po vseh znanstveno dognanih statističnih pravilih že predolgo zadržuje na tej, od človeka onesnaženi Zemlji, od njegovih idej sprevrženih dobrih del, od pohlepa zamračenih misli, od nevoščljivosti vihravih podlih dejanj, od sovraštva spletene verige laži, od neiskrenosti pokvečene vsakdanjosti, od prazne vzvišenosti namišljenega gospodarja Narave, ki meni, da bo naravo podredil in jo prikrojil po lastni meri in zamisli.
    Vsakih nekaj minut sem čutil potrebo po uriniranju, nazadnje sploh ni bilo več presledka; bilo je pekoče, zoprno, neznosno, nezaslišano trpljenje. Začel sem bruhati, črevo je odpovedalo pokorščino. Nazadnje je od mene samo še teklo in teklo in pogreznil sem se v dremavico. Nisem bil več sposoben spremljati vseh sprememb v sebi. Čez nekaj časa so se mi misli malo zjasnile in spoznal sem, da mi z vodo odteka tudi življenje. Usta so postala lepljiva, suha, veke so drgnile ob zrklo kot nenamazan kroglični ležaj, lica so upadala, kosti so začele prosevati skozi kožo. Začel sem se zavedati, da se mi življenje v resnici hitro izteka. Moči ni bilo več ne za gledanje, ne za govorjenje, ne za požiranje, kaj šele za sedenje ali stojo. Dihal sem komaj zaznavno. Bil sem živ mrlič, z nekaj zaloge energije v možganih. Vse sem slišal, vse razumel, ničesar nisem mogel ukreniti ali povedati.
    Nenadoma sem ugledal svojo sveto goro in svetlobo nad njo. Razgledoval sem se po dolini in z vrha sem občutil dotik večnosti. Bilo mi je lepo, toplo, mirno. Svetloba se mi je približevala, kot se približuje v pravljici bela smrt. Počutil sem se polnega, združenega z naravo, s tisto, ki sem jo najlepše podoživljal in se spajal z njo na vrhu moje gore. S planine se je slišalo zvonkljanje ovčic, iz doline je prihajalo šumenje zelenomodre reke, v jezeru so se jate zlatovčic šume poganjale za drobtinicami, za belim, nevihtno izklesanim kamnom je cvetel šop planik. Eno sem odtrgal in jo zataknil za mašni klobuk, da bo spomin na srečanje z večnostjo ostal bolj živ. Od svetega Lovrenca se je zaslišalo zvonenje, v ušesa se je prikradla pritajena prošnja milega, znanega glasu, komaj zaznavna je bila, človeka ni.... Dvignil sem se na goro, dotaknil sem se belega oblaka, pobožala me je bleda svetloba in me pomirila.Nisem natančno vedel kje sem, kam sem namenjen in kaj moram storiti.
    Že naslednji trenutek sem ležal v vodi. Samo nosnici sta moleli nad površino, na prsa mi je pritiskala teža vode in mi otežkočala dihanje. Kmalu sem začutil toplo, sladko mokroto na ustnicah. Nekdo se je trudil, da bi mi dal piti čaj. Z užitkom bi se odžejal, a nisem imel moči več kot za dva drobna požirka. Povsod v telesu sama suša, kot v puščavi.
    Zaslišal sem znani glas: "Čisto izsušen je. Najmanj dva litra tekočine na dan mora spiti!" A kako?
Minila je še ena noč lebdenja med nebom in zemljo. V razsežni puščavi mojega telesa so zevale še večje razpoke.
    "Saj se moram vendar pripraviti na odhod!"
Slutim uresničevanje spoznanja z gore. Stvarstvo je popolno, On je ustvaril popolnega človeka; dokler bo mogel skrbeti sam zase bo slika božje podobe na zemlji, nato se bo moral vrniti od koder je prišel, v obliki dima, pepela, vode zemlje. Vodo - to je moje telo že skoraj v celoti vrnilo stvarniku, postal bom pepel iz katerega se bo vil dim proti nebu in vse ostalo bo sprejela zemlja. Vse življenje sem bil človek Narave, bil sem eno z njo, v obliki človeka z imenom, priimkom, rojstnim datumom. Sedaj se vračam v prvotno obliko. Prišel sem do stopnje dojenčka - imam plenice, ne govorim, ne hodim, drugi skrbijo zame.
    Minili so trije dnevi in noči. Medicinska sestra se je trudila po zdravnikovem navodilu z infuzijo povrniti prejšnje zdravje in življenje. Po dveh dneh zdravljenja sem res začutil v sebi nekaj več življenja. Morda le zato, da bi lahko spet spregovoril kakšno besedo in se dostojno poslovil od vseh, ki so me negovali, bili v moji bližini in mi izkazovali naklonjenost. Nisem se čutil zapuščenega. Sprijaznil sem se z namenom. Voda, moje življenje, je povsem prenehala odtekati. V spodnjem delu trebuha je pričelo neznansko peči. Tekočina iz infuzije ni mogla nadomestiti tiste življenjske tekočine, katere modrikasta plazma je prav taka, kot je modrina pogleda v neskončnost z moje svete gore. Tam je bilo vedno polno modrine, polno življenja, vse polno energije, ki je napolnjevala od življenja utrujena telesa, od razočaranj polnih bivanj v dolini in od prepričanja prevzete človeške duše.
    Naložili so me v rešilca, pogrnili s toplo odejo in me odpeljali v bolnišnico, da bi me ponovno napolnili z življenjem. Ni mi bilo do tega, a zaradi nemoči se nisem mogel upirati, ali vsaj povedati, da bi rad umrl pri svojih.
    V bolnišnici so me gledali kot starca z utvaro, da bi rad še naprej živel. Ne, ne morejo mi povrniti življenja, ki je že prekomerno odteklo. V mehur so mi vstavili cevko in napravili nekaj preiskav. Svojcem, ki so spraševali o meni po telefonu niso hoteli povedati ničesar, češ da jih bo z vsem seznanil moj ambulantni zdravnik.
    Poskus, napolniti moje, življenja prazno, telo, ni bil posebno učinkovit. Saj tega gotovo ni nihče pričakoval, a medicinski doktrini je treba zadostiti. V nadomestku tekočine, ki je počasi dotekala v moje telo, ni bilo tiste modrine, ki sem ji neštetokrat hotel priti s pogledom do konca, ko sem se je na vrhu gore skoraj dotikal. Bila je nepopisno živahno modrikasta , blizu in istočasno neznansko daleč, okrepljujoča, polna skrivnostnosti vzbujajoča, slutnja življenja v kozmosu. Manjkala je tista modrina, po kateri se plazma živega človeka loči od plazme mrtveca. Moje izmozgano telo ni bilo več sposobno privzemati nežive tekočine in ji dodati življenje.
    Brez predhodnega obvestila so me čez dva dni, umirajočega starca, ki se je še pred štirinajstimi dnevi peljal k maši s kolesom, odpeljali na napačen naslov. Bil sem v sami pižami, brez odeje, sredi januarja. Moje izsušeno telo je bilo otrplo od mraza in ponižanja.
    "Sedaj sem spet tu, pri svojih ljudeh! " Moja usta niso več sprejemala vase življenja, ki ga je bilo v meni vse manj. Od vsepovsod je odtekalo. Posoda mojega življenja je bila nepopravljivo načeta, nesposobna kakorkoli zadrževati vsebino. Začutil sem nepremagljivo željo, da bi dal svojo posodo temeljito popraviti ali obnoviti. Popravljalnica je na drugi strani izhoda iz življenja. Treba je iti tja, na obnovo. Potem se bom morda kdaj po želji vrnil skozi vhod, ki je na drugi strani tega izhoda - obnovljen, bolj izkušen in bogatejši.
    V prsih mi je močno hroplo, nisem imel moči, da bi se odkašljal. Voda, ki je je bilo tu preveč, drugje pa premalo, je brbotala. Preveč vode! Srčna črpalka je bila preslabotna, da bi jo odstranila. Ni mi bilo več dano, da bi nemoteno izkoristil še tistih nekaj molekul kisika zadnjih dihljajev, ki so mi bili namenjeni. Nikjer ni bilo več reda, ne ravnotežja. Potreboval sem več zraka, več kisika.
    Na moji gori je tako veliko svežega, čistega, okrepljujočega zraka, polnega kisika in ozona, ki je nastal nad gozdičkom pritlikavega ruševja, v zraku, ki so ga neštetokrat preklale strele. Tja gori se bom povzpel. Tu brez težave diham. Moje telo in misli so tu tako lahke, omamne, pomirjajoče. Ljubezen, ljudje, ne sovraštvo, ne zahrbtnost, ne spletkarstvo, ne površnost! Samo ljubezen šteje na tem svetu za ta svet in za oni svet v katerega se odpravljam brez strahu, z veselim pričakovanjem in olajšanjem.
    Zunaj je nedelja, dan počitka. Ura se približuje začetku velike maše. Kar k maši se bom odpravil, še prej se bom poslovil od prijateljice in prepustil mesto v čakalnici naslednjemu popotniku.
    Ob nedeljah sem se leta dolgo v cerkvi navidezno srečeval z Njim. Pripravljal sem se na to zadnjo mašo in pravo srečanje z Njim. Pravzaprav ne bo srečanje, pravo zlitje bo, življenje v Njem.
    Ura je deset. Ne smem zamuditi svetega dogodka. Aleluja, veselim se srečanja s Teboj. Maša se začenja. Cerkev je polna ljudi. Na oltarju gorijo številne sveče, vsi ljudje so pobožno zbrani pri svetem opravilu, kadilo se dviga proti nebu, molitev se izgublja med zvoki orgel, po kotih in okrog vogalov cerkve odmeva: usmili se nas in Gospod, prosimo te, usliši nas.
    Lebdim nad oltarjem. Stojim med na pol odprtimi vrati v podobi monštrance, katerih praga še nisem prestopil in ločijo sedanjost od večnosti. Ko zrem v tostranstvo vdihnem, ker potrebujem kisik za to življenje. Ob pogledu na drugo stran se zazrem v nepoznani bleščeči svet - tam ne potrebujem zraka. Moji vdihi so vse redkejši. Moja prisotnost na tem svetu je vse manj resnična, nobene prave vezi ne čutim več. Na tej strani sem okusil vse - dobro in še več slabega, a vedno sem se pripravljal na trenutek odhoda, ki je bil zame povsem nezanimiv v mladih letih, skrivnosten v zrelih letih in vedno bolj otipljiv in sprejemljiv v starejših letih.
    Sedaj sem tu, z njimi, ki smo se družili v molitvi, da bi doživel še resnično srečanje z Njim. V spominu na ono stran nimam bogve koliko vtisov, a oziraje se po njej imam upanje, da moja tuzemska pot ni bila zaman. Podal se bom v novo življenje nepoznanih razsežnosti.
    Skoraj sem pozabil, da stojim še vedno med vrati. Čutim topel stisk roke. Po dolgem času sem spet globoko vdihnil vez z dosedanjim življenjem in se spet zazrl na ono stran, ki mi je postajala vedno bolj poznana, vedno bolj priljubljena, bolj blizu in bolj resnična. Končno sem se odločil. Kar bo, pa bo. Tudi ta nepoznana prostranstva oslepljujoče luči je treba vsakemu izmed nas spoznati. Meni se zdijo dokaj prijazna. Slutim, da se nekateri v njih ne znajdejo dobro in tavajo po njih, kot so tavali po tostranstvu, se izgubljali v zablodah, neresničnih pričakovanjih , nepoštenih dejanjih, brez kančka tiste zavesti, da bo prišel dan, ko se bodo razmere popolnoma spremenile in bomo vsi primorani oditi skozi ista vrata. Že vidim nekaj tavajočih duš, a jaz ne bom zašel mednje. Spoznam se že na to novo deželo in ni mi povsem tuja.
    Še enkrat bom globoko vdihnil, se ozrl po cerkvi in po svojem življenju, pozdravil k molitvi zbrane, prestopil prag in se podal v skoraj neznano. Za mano so ostali zadnji dimi kadila in molitev najbolj iskrenih duš, ki je segala prav do vrat in se celo prikradla v svetlo prostranstvo.
    Moja duša je osvobojena. Tako svetlo in prijetno toplo je. Zlil sem se z neskončno modrino neba. Prost sem in čez nekaj časa bom morda spet pripravljen, da po svoji odločitvi potrkam na vrata, ki vodijo v Svet, iz katerega sem pravkar prišel.
    Poslej se bom nemoteno in neomejeno dolgo zadrževal na svoji ljubljeni gori in zrl na vas, ki se pehate za dobrinami, ki jih jaz nisem bil deležen. Čutim, da sem visoko nad vami, kajti preselil sem se v nebeško kraljestvo.
    Ob postelji dogoreva sveča; v spomin na neko življenje in v opomin nam vsem, ki še nismo poklicani v čakalnico za potovanje v večnost.

	prejšnji članek	naslednji članek